Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Ena izmed »kultnih« knjig moje generacije, t.i. »generacije '68«, je bila uspešnica Douglasa Adamsa z naslovom Štoparski vodnik po Galaksiji. V njej nastopa superračunalnik z imenom »Globoka Misel«, ki naj bi bil po pričakovanjih njegovih tvorcev zmožen odgovoriti tudi na tisto poslednje Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Ta duhovita zgodbica je filozofsko zanimiva in aktualna še dandanes, morda še bolj kot pred nekaj desetletji, zato se jo spomnimo malce podrobneje. Ko je bil superračunalnik »Globoka Misel« slednjič dokončno zgrajen, se je vse ljudstvo zbralo pred njim in dva vodilna programerja sta mu zastavila tisto véliko Vprašanje. Globoka Misel je tuhtala in tuhtala ter čez čas naznanila, da sicer lahko odgovori tudi na to Vprašanje, vendar bo treba na Odgovor počakati sedem in pol milijonov let … No, in potem ko preteče ves ta gromozansko dolgi čas, dolg ne samo za posameznega človeka, temveč tudi za celotno človeštvo, in ko se ljudstvo spet zbere pred Globoko Mislijo, jim računalnik postreže z Odgovorom: »42«! Presenečeni in razočarani ljudje se seveda kujajo, Globoka Misel pa jim zagotavlja, da je zelo temeljito preverila in da je odgovor nedvomno pravi, vendar je človeški problem drugje, namreč to, da ljudje nikoli niso zares vedeli, katero je tisto pravo Vprašanje »o življenju, vesolju in sploh vsem«. Prebrisana glavna programerja predlagata Globoki Misli, naj jima ona sama pove to Vprašanje, toda Globoka Misel mora priznati, da ga tudi ona ne ve in da jim ga bo povedal »drugi računalnik, ki bo prišel za menoj … računalnik, ki mu nisem vreden izračunati niti operacijskih parametrov« (tu je očitna aluzija na Janeza Krstnika in njegovo naznanitev Jezusovega prihoda) – ta drugi, zares največji računalnik pa se imenuje: »Zemlja«. Ja, planet Zemlja, naš vesoljni dom, katerega »čipi« smo tudi mi ljudje, ki se bomo še milijone let (če se nam ne bo zgodila kaka katastrofa, denimo, če ne bo čez Zemljo speljana kaka galaktična »zvezdna cesta«) spraševali, ali je morda tisto pravo Vprašanje preprosto »Koliko je 6 krat 7?«, ali pa kako drugo, bolj sofisticirano, na primer, »Koliko poti mora človek prehoditi, preden postane človek?« (v tem vprašanju naša generacija prepozna verz iz znane pesmi Boba Dylana Blowing in the Wind), kajti – kakor nas ob koncu Adamsovega Štoparskega vodnika po Galaksiji pouči Globoka Misel: »Ko boste torej zvedeli, kako se glasi vprašanje, boste tudi razumeli, kaj pomeni odgovor.« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 503–4.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in seveda: vsem ženam iskrene čestitke ob prazniku: dnevu žena. Veste na koga pomislim, ko razmišljam o poslanstvu žena? Vedno znova na odličnega, a preveč spregledanega slovenskega pisatelja Stanka Majcna. Redki so zmogli tako izjemno kot oni izraziti misli o poslanstvu žensk v današnjem času. Predvsem v dramah je Majcen ustvarjal situacije, v katerih je z izjemno pronicljivostjo razbiral moč in nemoč ženske in moškega v njunem medsebojnem dopolnjevanju. Za Stanka Majcna je ženska tista, ki zazna božji klic v trpečih, in s svojo ljubeznijo privabi moškega v reševanje stisk. Ženska je »poklicana«, da prerašča sebično hinavščino družbe; je tista, ki spelje moškega na romanje do tja, kjer ječijo nemočni. Ženskost zapeljuje moškost in v ljubezni krepi voljo do njegove moči, ki je potrebna za reševanje bolečih stanj sveta. V Majcnovih dramah ženske zapeljujejo. Le tako so za moške možnost preraščanja. Moški želi namreč obstati v znanem in ugodnem. Le ljubezen ga lahko toliko obnori, da preseže ustaljenost, gotovost in v moči ljubezni naredi korak k reševanju stisk svojega doma in širše družbe. Moški in ženska sta drug drugemu dopolnjujoča nuja. Kasija (v istoimenski Majcnovi drami) je tista, ki sanja o novem življenju, ki pa ga lahko uresniči le v povezanosti z močjo moškega, zato ga mora v novost pritegniti. V Kasiji je zbrana bolečina sveta, v njej kliče po ljubezenskem vstopu moškega k reševanju le te. »Zagabilo se mi je življenje,« pravi Kasija. »Takrat si prišel ti. Kakor sonce si prišel, iztegnila sem roke k tebi… Ne pahni me od sebe v noč!… Groza me bo pred samo seboj, če me zapustiš.« Tako kot ozdravlja ljubezen ženske moškega, tako tudi on z vstopom v ljubezenski odnos zdravi njo. Moški lahko žensko obudi ali zamori in enako lahko naredi tudi ženska. Ženskost je za moškega drugi pol, po katerem vstopa v presežnost, mističnost. Je tista drugost, ki je njegova vstopna točka osebne potešitve – uresničitve. Še malce za šalo: Pravimo, da je Bog ustvaril najprej moža – iz njega pa je, kot nadgradnjo, ustvaril še ženo. Ob prazniku vam želim, da bi s svojo žlahtno srčnostjo in intuicijo znale v sodelovanju z moškimi uresničiti družbeno spremembo – tisto nadgradnjo, ki jo naša tavajoča civilizacija tako močno potrebuje. Če je mož glava – pamet je žena uvid, ki usmerja pametovanje k ciljem za dobrobit vseh. Spoštovane žene, prek radijskih sprejemnikov vam pač ne morem izročiti cvet pozornosti. Lahko pa vam izrazim svoj hvaležni poklon.
Srečanje z njo je kot sončni žarek, ki ga čakate cel teden . Kar naenkrat je svet lepši, prijaznejši! Ona je mati petih otrok, vesela sodelavka in odlična kuharica, organizatorka, pomočnica, prostovoljka, vedno pripravljena narediti kaj dobrega, za kar nihče nič ne plača. Zadnjič pa sem na njenem obrazu opazila senco bridkosti. Povedala mi je, da jo je pred nekaj dnevi nekdo izza hrbta ogovarjal, kot – glej, hodi delat kot čistilka, vihti metlo! Saj to vendar delajo žene z juga, ne pa naše! Nikoli se ni branila nobenega dela, delala je tudi kot natakarica – kelnarca. Pet otrok ni malo, saj želi svojim otrokom omogočiti kar najboljše šolanje! In če imaš dva študenta, dva srednješolca in enega osnovnošolca, vsak evro pride prav! Ni ji izpod časti delati navadna dela, nima občutka manjvrednosti, a vseeno boli, da je nekateri dobri ljudje primerjajo z onimi iz juga! Nekaj grenkega še mene stisne v grlu. Moja prijateljica,mati, katehistinja, prostovoljka … a zaradi tega, ker dela kot čistilka, je nekateri gledajo kot nižjo vrsto. Pove mi še, da rada čisti in da se rada druži z ljudmi in je nikoli ne moti, če ji takoj po opravljenem delu spet umažejo hodnik, ki ga je skrbno obrisala. Kaj je to v nas, ljudeh, da se cenimo po visokih izobrazbah, umetni lepoti in kupčkih denarja? Kaj nas žene, da vidimo le cenjene ljudi in tiste, ki se nakopičijo bogastvo tako ali drugače? Zato pa tebi, moja prijateljica, iskrene čestitke! Za tvoje zlato srce, ki kljub vsemu ne izgublja svojega sijaja, in tvoje roke, ki pozlatijo čiščenje, da ni samo nižje plačano delo ljudi iz juga, ampak poštena, spoštovanja vredna služba slovenske žene. Tvoja metla je simbol čistega srca in duše, ki nosi v sebi sliko svoje družine – moža in petih otrok in tašče in tasta. Zato je tvoje delo visoko cenjeno tam, kjer se ne gleda na plačo, ampak na srce! Kmalu bo osmi marec in potem še materinski dan. Rada bi v teh dnevih napolnila internet, medije in srca ljudi s slikami mater, o katerih ne pišemo in ne govorimo. One so med nami kot srčna, topla prisotnost, brez katere bi svet postal mrzel in krut. Rada bi, da bi prišle skupaj ženske z metlami v rokah, matere iz juga, pa tudi tiste iz parlamenta in bogatih pisarn in naredile nekaj lepega in dobrega za svoje otroke in s tem za celi svet. Da ne bi nikoli nihče več poniževal mater in žena, ki v rokah držijo metlo in čistijo naše hodnike, sobe, stranišča, a tudi naše umazane duše in trda srca. Da bi jim za njihovo življenje znali dati rožo priznanja in darilo ljubezni. Darilo iz srca, ne iz trgovine.
Evangelij današnje nedelje nam prinaša eno najlepših svetopisemskih podob, ki govori o usmiljenju in ljubezni, ki ju ima Bog do vsakega od nas. Gre za sina, ki z očetovim imetjem odide v svet, si ga privošči do konca in nazadnje zavozi tako globoko, da pristane nižje od prašičev. In vendarle slednjič zmore toliko poguma, da se dvigne in vrne k očetu, ki ga sprejme z milino in ljubeznijo. Ob njem pa srečamo še starejšega brata, ki ob vsem tem doživlja veliko zavist. Ta zgodba pooseblja mnoge naše življenjske situacije in izkušnje. Kdo od nas še ni kdaj prav svinjsko zaril v blato in to čisto po svoji neumnosti ali trmoglavosti? Pri tem ni toliko bistvenega pomena, kako in kaj sem ga polomil, ampak predvsem, da si priznam, da sem ga polomil, da sem zavozil, da sem naredil napako. Bistveni problem je, da si navadno to zanikam, oziroma tudi če si slednjič vendarle moram priznati napako, pogosto lahko pri tem zakrknem, iz strahu, sramu, ali čiste trmoglavosti. In potem ne morem naprej. Zakrknjenost mi onemogoča, da bi se dvignil iz blata in se prav zaradi zakrknjenega vztrajanja samo še bolj in bolj pogrezam. Naj smo ga še tako polomili, je vendarle v vsakem izmed nas močno in globoko hrepenenje, neprodirna želja, da bi se kljub vsemu našel nekdo, ki bi mi rekel: »Res je, polomil si ga. Zdaj pa se dvigni. Pojdi naprej in živi na polno. Sem s tabo in te imam rad.« To je vse. To je verjetno eno najglobljih hrepenenj, ki vedno znova preveva globine naših src, ko se znajdemo na dnu. Korak iz tega dna v prvi vrsti predstavlja priznanje samemu sebi, da sem ga resnično polomil, nato pa pogum, da se dvignem in se vrnem v očetovo hišo, tja kamor pripadam, tam, kjer sem cenjen, spoštovan in ljubljen, preprosto samo zato, ker sem. Med najlepša in notranje najmočnejša doživetja duhovniške službe spadajo trenutki, ko pri spovedovanju doživiš, da nekdo morda po več letih ali celo po več desetletjih uspe zbrati pogum in se vrniti v očetovo hišo: ko v ponižnosti poklekne pred Boga, ga prosi odpuščanja in je slednjič deležen Božjega odpuščanja, sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Zavesti, da ni zanič in nevreden, ampak, da ga, kljub vsem napakam, Bog ima rad. Slednjič lahko to vedno doživi vsak od nas, takrat, ko pristopim k spovedi: kljub temu, da se izpovem svojih grehov, napak in slabosti, to ne pomeni, da se do konca razmrcvarim. Spoved ni priložnost za ponižanje samega sebe. Nasprotno: vsaka spoved je priložnost, da znova najdem svoje dostojanstvo. Dostojanstvo, ki mi ga vrne Bog. Predvsem pa zavest, da sem mu pomemben in me ima zares rad.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Jutro na obrežju Turkanskega jezera na severozahodu Kenije, v neposredni bližini meje s Sudanom in Etiopijo. Jezero je rahlo valovalo in gluha pokrajina peska in kamenja me je vsrkala vase. Misli so odplavale v jasno julijsko modrino jutra. Nič jih ni moglo ustaviti. Kot čreda neukročenih konj so se podile po mehkih skorjah pašnikov, kjer tavajo duše umrlih pastirjev. V odmevu jutra sem postajal vse bolj le še trenutek zaprt sam vase. Vse bolj sem čutil, kako se zlivam s čudovito pokrajino. Čutil sem, da mi sreča obliva celo telo. Vse je bilo tako preprosto. Samo sedel sem in se čudil lepoti okrog sebe. Ničesar nisem pogrešal. Popolnoma sem se prepuščal, čeprav sem vedel, da sem ujet na nikogaršnji zemlji, kjer divjajo plemenski boji. Vse bolj sem čutil, zakaj sem tukaj. Prav je imel vaški župnik, ki mi je na sprehodu dejal: »Vsi imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabil si, kako se to počne. Zato si tukaj, da se ponovno naučiš, da se vrneš k svojemu izvoru, da se rešiš strahu in blokad, ki so ti jih privzgojili v tvojem svetu.“ Nekje globoko v meni so odmevale njegove besede, ko sem vse bolj čutil, da izginjam kot dim v nebo. Roditi se, dihati, plesati, opazovati let ptice nad jezerom Turkano, ljubiti, se čuditi rojstvu dneva, sijaju zvezd, se predati otroškemu objemu in okusu prvega poljuba, vse to je nesmrtnost. Šele takrat, ko si sposoben se potopiti pod gladino začutiš najglobljo povezanost z vsemi bitji na tej naši materi Zemlji. Vse nas povezuje ena in ista sila. V vseh nas biva neskončna milost. Neskončna ljubezen. Le pod gladino je potrebno zaplavati. Zajeti sapo in biti riba. Nič misliti, le prepuščati se letu ptice. Ne le opazovati metulja, ampak postati metulj. Šele takrat se bomo lahko resnično predali. Šele takrat bomo spremenili odnos do žive in nežive narave. Ne bomo živeli le v sebi, živeli bomo v vsem kar nas obdaja: v blagih vonjih prve pomladi, v sanjajočem kostanjevem drevoredu, v trepetu vetra v krošnji topola, v vonju mokrih trnov, v govorici slanih skal, v grenkem vetru, ki vodi ovna. Šele takrat bomo spoznali, da je vse v nas, tudi sonce in tudi luna. Šele takrat bomo začutili, da vesolje živi v ritmu utripanja našega srca. Postali bomo popolnoma mirni, neskončno ljubeči. Nesmrtni.
Trije stari možje, od katerih je bil eden na slabem glasu, so nekega dne prišli do puščavnika Akila. Prvi ga je zaprosil: »Oče, spleti mi ribiško mrežo.« »Ne bom je naredil,« je odvrnil puščavnik. Drugi je rekel: »V svoji dobroti spleti mrežo, da bomo imeli v samostanu spomin nate.« Menih je samo kratko odvrnil: »Nimam časa.« Tretji, ki je bil na slabem glasu, je dejal: »Spleti mi ribiško mrežo, oče.« Puščavnik Akil mu je brez pomisleka odvrnil: »Tebi jo bom naredil.« Druga dva sta ga tedaj vprašala: »Zakaj najini prošnji nisi ustregel, njemu pa si takoj obljubil, kar te je prosil?« Oče Akil jima je odgovoril: »Rekel sem vama, da ne bom spletel mreže. Vidva zaradi tega nista bila razočarana, ker sta mislila, da res nimam časa. Če pa bi odbil njegovo prošnjo, bi si mislil: 'Stari pater je slišal za moj greh, zato mi noče splesti mreže,' in bi bil zelo razočaran. Tako pa sem poživil njegovo dušo, da je ne premaga žalost zaradi greha.« Usmiljenje je nad pravičnostjo Privošči si ga lahko tisti, ki izredno dobro pozna človeka, zlasti njegovo srce. Ko trdimo, da je Bog usmiljen, trdimo tudi, da je zato tak, ker on najbolje pozna, kaj je v človekovem srcu. Z nami je usmiljen, ker nas vidi v najgloblje globine in nas želi povzdigniti v najvišje višine. Usmiljenje ni proti pravičnosti, ampak jo dopolnjuje in nadgrajuje. V svetem letu Usmiljenja večkrat premišljujmo, kako je Bog usmiljen z nami tudi zato, da bi bili potem mi usmiljeni z ljudmi. Usmiljeni pa zato, da bi jim omogočili novo rast, da bi jih s svojo držo usmiljenja dvignili in jim dali novo dostojanstvo.
Francoski pisatelj je napisal duhovite Vaje v slogu. Z njimi je dokazal, da se dogodek dá izraziti in razumeti na več načinov. Slog in vaje so sestavni del življenja. Šolske, domače, življenjske vaje. Pa še one slovnične pa matematične. Ni jih bilo konca! Izkušnja, da vaja dela mojstra, in dodatek: če mojster dela vajo. In otroška igrarija: vija vaja ven; le da je ta vaja samo prijeten glasovni učinek. V temle postu kaže omeniti postne vaje. Neznansko dolgo časa je bil post povezan zgolj z verskim področjem. Zdaj, se mi zdi, je še mnogo bolj z zdravstvenim. Nemara nič manj s trgovskim. Kupiti moram kar drage reči v lični embalaži, vsebina pa ne zadošča za predpisano postno kuro. Torej: kupi še dvakrat toliko. In začni zgodaj, da se do poletne plaže znebiš pomarančastih oblin. A ne gre samo za lepotni učinek. Zdravstveni je pomembnejši in tudi zanj je izbire dovolj. Sploh nisem proti. Prenajedanje zagotovo škoduje. Se še iz otroštva spominjam, da je bilo za koga rečeno: preveč se nažira, ta ne pozna mere, ga bo pobralo. Takrat je bil še v ospredju post po verski šegi. Ded, ki se mu sicer pipa ni odlepila od ust, se v postu ni dotaknil tobaka. Da ne omenjam vsega drugega tja do skoraj nezabeljene hrane. Kajti v stilu Vaj v slogu gre tudi pri postu za to, da ga udejanjimo na različne načine. Ni od muh, da ga poznajo vsa velika verstva in da pri njem ne gre za to, kateri hrani se bomo odrekli zgolj v korist zdravja, ampak za to, da se usposobimo za vsakršno premagovanje stisk in težav v lastnem življenju - saj smo samo tako sposobni v vsakršnih okoliščinah postaviti potrebe sočloveka pred lastno ugodnost. In smo pri pojmu, poznanem s področja športa: trening. Poznan tudi malčkom, ne le vrhunskim asom. V učilnico mi je padel od treninga tako presopljen šolar, da mu je bilo treba malce pomagati. Vendar pa navdušenje za trening današnjemu človeku ne pomaga kaj prida k razumevanju potreb sočloveka. Smo izobraženi, a nimamo dovolj uvida, da bi razumeli pomen samovzgoje za dejavno sočutje z vsakomur in povsod. Post za gibko telo ali post za zdravje duha? Oboje je potrebno in tudi nujno. Dandanes naj bi post razumeli še v tem, da se znebimo norenja in hitenja za vsako ceno, tako pridobljeni čas pa namenimo duhovnemu zorenju, družini, prijateljem, mladim - različnim sopotnikom na isti poti skozi naš čas.
Sredi decembra, v predprazničnih dneh, sem imel zelo nasičen urnik in vse sem želel opraviti pravočasno, po načrtih. Tako sem moral skočiti tudi do najbližjega bankomata, ki je bil ravno ob glavnem vhodu v stavbo Radia Slovenija. Hitro sem vstavil kartico, vnesel štiri številke,vtipkal želeno vsoto, nestrpno čakal, da bi stroj opravil svoje in bi vzel denar ter odhitel po nakupih. Ko sem v trgovini prišel do blagajne in segel v žep po denar, me je doletelo neprijetno presenečenje. Denarja ni bilo. Hitro sem sprevidel, da sem iz bankomata vzel samo kartico, denar pa pozabil. Stekel sem nazaj v upanju, da me bo denar še čakal. Pri bankomatu je stala starejša gospa, ki sem jo – verjetno naivno – vprašal, če je morda našla denar, ki je molel iz bankomata. Začudena mi je odgovorila, da ne. Svetovala pa, naj vprašam še na recepciji Radia. Res sem šel tja, čeprav nisem imel dosti upanja na dobro novico. Receptor je na moje vprašanje odgovoril, da naj grem po svoj denar v najbližjo banko, kakih 100 metrov od Radia. Duhovit odgovor, vsekakor, a sem ga vzel resno in šel, nevedoč kako se bo razpletla ta moja zgodba. Na banki sem uslužbenki razložil zakaj sem prišel. Prijazna gospa me je prosila za osebno izkaznico,da bi preverila ime in priimek. Nato je posegla po kuverti, iz nje potegnila list z nekim besedilom in točno vsoto denarja, ki sem ga po nerodnosti pustil v bankomatu. Prosila me je za podpis tistega lista, izročila denar in rekla: »To je vse!« Prisrčno sem se ji zahvalil in jo prosil še za nekaj podatkov, ker mi še vedno ni bilo jasno, kako je denar prišel iz bankomata do banke in kako ve, da denar pripada prav meni. Na kratko mi je razložila, da se je malo prej pri njej oglasila mlajša gospa, ki je denar našla v bankomatu. Očitno je sklepala, da denar pripada osebi, ki je pred njo dvigovala denar. Meni se je samo smejalo od veselja in ganjenosti, da so na svetu še ljudje, ki jim je mar za usodo sočloveka. Vprašal sem za ime te gospe. Eva BLUMAUER. Nekje jo bom že našel, sem si mislil, da se ji lepo zahvalim za gesto. Instinktivno sem se vrnil na Radio in vprašal istega receptorja kot prej, če ta gospa morda dela na Radiu. »Ja, pri nas je v službi.« »Ali je morda trenutno v hiši?« Pogledal je v računalnik in rekel, naj jo kar pokličem na interno številko, ker je v svoji pisarni. Poklical sem jo v želji, da bi se ji zahvalil. Gospa je bila zadovoljna, da sem jo poklical, saj je tako izvedela, da je najdeni denar prišel v prave roke. In še dodala: "Pa saj bi vi ravnali enako". Po pravici povedano, sploh ne vem, če bi vedel, kaj storiti v takem primeru. Ponudil sem ji nagrado v zahvalo, pa jo je odločno zavrnila. Ko sem jo vprašal, če ima rada operne predstave, je navdušeno pritrdila. "Torej v naslednjih dneh, ko bo v Ljubljani premiera Mozartove opere Don Giovanni, pri kateri sodelujem, vas čakata na blagajni dve vstopnici," je bil moj predlog. Gospa je ponudbo z veseljem sprejela. Priznam, da se vedno dobro počutim, ko srečam ljudi, ki s svojimi dejanji presegajo našo človeško majhnost. Kako malo je včasih potrebno, da sočloveku polepšaš dan. ALI BOM TUDI SAM, KO BO PRIŠEL TRENUTEK, ZMOŽEN TAKIH PODVIGOV? SE SPRAŠUJEM. BOG DAJ!!!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, bral sem o človeku, kateremu so dali svetilko s prižgano svečo. Slepec pa je rekel, da si z njo ne more pomagati, ker da tako in tako ne vidi. Toda modri možje so rekli, da jo mora imeti v temi zato, da ga bodo drugi videli in opazili. Med potjo pa se je kljub temu nekdo zaletel vanj. Slepi mož pa je jezno zavpil: »Hej, ali ne vidiš moje svetilke?« Popotnik pa mu je odvrnil: »Prijatelj, sveča v tvoji svetilki je ugasnila!« V tej zgodbi sem prepoznal sebe. Kot kristjanu mi velikokrat ugasne plamen žive vere. Mislim, da gori, a če duhovno oslepim, ne vidim in sem slaba propaganda za Boga. Sem blamaža za Boga. Večkrat odpovem in zatajim. Mislim, da moja krščanska svetilka gori, v resnici pa sem izkrivljena reklama za Boga. Krščanstvu smo namreč največji sovražniki kristjani sami. Odvzeli smo mu moč verodostojnosti, zato mnogim ni do Boga. Kot Jezusov sledilec mnogokrat ne predstavljam lepot mikavnega in vabljivega Evangelija, ker moje pričevanje vere ni privlačno. Moj največji greh je ta, da nočem biti grešnik. Da nočem spoznati svojih zablod ter jih priznati. Moral bi živeti v skladu z zaupanim poslanstvom, ki ga predstavljam, ne pa se prilagajati navadam moralnega relativizma tega sveta. Sem kot kameleon, ko zaradi koristi prilagajam svoje prepričanje trenutnim razmeram. Kakšna hinavščina in puhlo leporečje! Takšna vera mrtve religioznosti pa ne more oživiti današnje kulture smrti. Ne smem se sramovati biti resnični kristjan. Kajti gre za pozitivni fundamentalizem; negativni je, če je izključujoč do drugih. A kot dosledni kristjan sem zavezan dvema načeloma prepoznavnosti: »Ljubi Boga in bližnjega kakor samega sebe!« Vendar moje poslanstvo ne smejo biti samo besede, ampak dejanja. Moja misija mora biti ljubezen. Krščanska ljubezen pa se razlikuje od humanosti, ker krščanstvo ljubi Boga v človeku, ne pa človeka zaradi človeka samega. Teolog Kierkegaard se je lepo izrazil: »Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta dve strani istih vrat, ki se zgolj skupaj odpirajo in zapirajo.« Ni dovolj, da to samo vem, ampak moram glede tega tudi nekaj ukreniti, in to hitro in že danes. Na to, da sem pravi kristjan, pa moram biti ponosen. Kot je zapisal apostol Pavel: »Tisti, ki se ponaša, naj se ponaša z Gospodom.« (1 Kor 1,31)
Če bi morali v tem trenutku reči, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri čas je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem, kaj je lepo, dobiva v različnih obdobjih različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost. To mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki se je nenadoma pojavila in ki ni obetala ozdravitve. Mož se je zares boril za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo. Zdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja. »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, kako sem enkrat v tem času karambolirala avto in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo sedaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub karamboliranemu avtu. V tem času sem se ogromno naučila, tudi za sedaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi sedaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo, zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.« Ko poslušam takšne zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povsem obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.
Ljudje pogosto govorimo o vesti, ne da bi natanko vedeli, kaj pomeni. Ali je vest dejansko poslednja instanca, s katero presojamo dobro in zlo? Ali pa je zgolj nekakšen metafizični kompas, ki nam pomaga, da se lahko orientiramo znotraj že danega vrednostnega sistema? Kaka naj torej razumemo človeško vest in kakšo vlogo ima v religiji, še posebej v islamu? V okviru islamske duhovnosti je človeška vest neločljivo povezana z dobrim značajem in iskrenim namenom. V nekem hadisu prerok Mohamed pravi, da je bil navsezadnje poslan samo zato, da izpopolni človekov karakter. Dober značaj (arab. ahlaq) je eden glavnih ciljev religijske vzgoje in duhovnih prizadevanj v islamu. Znameniti mistik al-Džuneid pa je celoten sufizem označil preprosto kot kultiviranje človekovega značaja: izpopolnjevanje v sufizmu tako pomeni izpopolnjevanje lastne osebnosti. Ta izpopolnitev seveda ni mogoča brez (čiste) vesti. Tako se je recimo muhasaba, ki v kontekstu islamske duhovnosti pomeni »preizkušanje lastne vesti«, uveljavila kot eno glavnih načel vzgoje religiozne zavesti in oplemenitenja osebnih lastnosti. Čeprav Koran in prerokova suna v islamu predstavljata najvišji religijski avtoriteti, pa islamsko izročilo vehementno poudarja iskrenost namena (arab. niya) in avtonomnost lastnega mišljenja (arab. aql). Eden največjih muslimanskih mislecev, Abu Hamid al-Ghazali, je odločno nasprotoval slepemu verovanju in učil, da se vrednost dejanja meri glede na namen, s katerim ga posameznik izvršuje. Iskrenost namena pa je vselej povezana s človekovo vestjo. Toda vest v islamu ni razumljena kot dokončna in (samo)zadostna kategorija, temveč kot zmožnost, ki jo je potrebno vzgajati in kultivirati. Islamska duhovnost je v ta namen dejansko razvila različne tehnike kot so čuječnost, prečiščevanje, motrenje lastne duševnosti, molitev in kontemplacija. S temi metodami verujoči mobilizira in senzibilizira svojo vest. Zato poslednja instanca tega, kar je dobro oz. slabo, v islamu ni človeška vest, temveč sveti Zakon ali Postava, ki temelji na razodetem Logosu in prerokovi Suni. Vendar pa Koran človeka na švilnih mestih izziva z vprašanji in ga spodbuja k premišljevanju ter opazovanju. Pristno religiozno – in s tem tudi moralno – življenje v islamu zato ni mogoče, če ne izhaja iz svobode, notranje naravnanosti in iskrenosti. Religijsko izročilo je v tem smislu kažipot človeku, ki pa mora na podlagi svoje vesti in refleksije pravilno razbrati smerokaze in znake (arab. ajat). V Koranu beremo: »Spodbujajte drug drugega k iskrenosti in bogaboječnosti, ne pa h grešnosti in k sovraštvu« (5:2). Prerok Mohamed pa je dejal: »Vsa bitja so odvisna od Boga. A Bogu so najbližji tisti, ki drug drugemu pomagajo«.
Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se ponovno poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Več kot stopetdeset let je minilo, odkar je Charles Darwin javnosti oznanil svojo teorijo o postopnem razvoju človeka iz živih bitij nižjih vrst. Evolucijska teorija ni vzbudila zgolj dvoma v trditev, da je človeka po svoji podobi ustvaril Bog. Sprožila je nov način mišljenja, ki traja vse do danes. Sprožila je dobesedno tako imenovano evolucijsko dobo, v kateri človek na vse stvari gleda razvojno. Sodobnost je v tem pogledu silno samovšečno vedno oklicana za nekaj najboljšega, najvišjega, nekaj najbolj umnega, najbolj naprednega v vsej človeški zgodovini. Pretekla modrost je pozabljena in malovredna, saj jo kasnejše znanstvene razlage bodisi vedno dopolnijo ali zavržejo. Spominjam se razlage iz srednje šole o prvih grških naravoslovnih filozofih. Poimenovani so bili kar za »naivne«, ker so trdili, da so počelo (torej izvor, začetek) vsega bodisi voda, zrak ali neskončno. Obenem pa smo se pri biologiji učili, da so se prva živa bitja nujno razvila iz vode, s čimer je bila na sicer drugačen, evolucijski način za pravilno in resnično razglašena povsem podobna ugotovitev, kot jo je pravzaprav že v antiki izrekel tako imenovani »naivni« filozof Tales. Od zanikanja vsega preteklega kot razvojno slabšega do relativnosti, da je vse najboljše vedno minljivo in nezanesljivo, ker se vse nenehno razvija, je le korak. Korak, ki je človeštvo prignal že skoraj do prepada njegovega propada. Znanost ves čas zanikuje samo sebe, ko nenehno hlepi za novimi odkritji in hrani nenasitno žrelo kapitala. Ta dnevno ponuja vedno nove stvari, vse predhodno pa je že naslednji hip staro in ničvredno. Izgubljeni smo v oceanu stvari. A ker vsaka ladja potrebuje svoj varen, domač pristan, kamor bi lahko varno odvrgla svoje sidro, lahko človeštvo pred brodolomom reši le vnovična zasidranost v nečem nespremenljivem, trajnem, večnem. Če ne bomo v ničemer našli gotovosti, se bo namreč človeštvo poigravalo s svetom in bo na koncu ugotovilo, da je edina gotovost njegova smrt.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, Dragi bratje in sestre po veri v Jezusa Kristusa! Nahajamo se v prvi polovici postnega časa, kateri je za vernega človeka ne le čas raznoraznih odrekanj, ampak je to tisti čas, ko naj bi v srcu in mislih dali prednost Božji besedi in vstalemu Kristusu, kar bi nas vodilo k spremembi našega življenja. Da je to mogoče, da imata tako Božja beseda kakor tudi vstali Kristus to moč, lahko še danes sodoživljamo na primeru samega apostola Pavla. Pavel je to moč osebno doživel. Zakaj? Iz trmastega preganjalca kristjanov je po srečanju se z vstalim Kristusom postal nadvse veren kristjan, apostol, saj je na poti v Damask doživel preobrat svojega življenja. Preobrat, ki ga je spremenil iz preganjalca v misionarja. O tej koreniti življenjski spremembi Pavel pripoveduje v pismu Rimljanom. Govori o tem, kako so se mu odprle oči in kako je spoznal, da je njegova prvenstvena naloga pridigati o Božji ljubezni ter Njegovi milosti. Božja beseda, razumljena na podlagi tega novega zornega kota, mu je narekovala ponesti jo v širni svet, tudi v Rim, ki je bil tistega časa center sveta. Bil je prepričan, da ko Božja beseda osvoji Rim, je več nihče ne bo mogel utišati, še manj pa ustaviti. Tako se je podal na pot, na kateri je doživel marsikaj. V mnogih krajih so ga sprejeli z jezo, ga vrgli celo v zapor, ga pregnali iz mesta. Tudi pred samim obiskom Rima vizije niso bile obetavne. Verjetno je pomislil na to, kako ga bodo sprejeli, kaj si bodo mislili o njegovih pridigah, kako naj jim poda resnico o vstalem Kristusu. A na koncu je bil odločen, saj je dejal: »Ne sramujem se evangelija!«. Pavel je v svojem verujočem delu življenja prišel do spoznanja, da je evangelij veljaven za vse. Povedano drugače: zavedal se je, da je Jezus bil rojen, da je živel in na koncu umrl za vse ljudi sveta. In to je želel ljudem vcepiti v srce. Brez vsakršnega sramu, brez vsakršnega pomisleka, brez strahu, kaj se bo potem zgodilo. Kakšni apostoli pa smo mi danes? Nas je sram govoriti svojim otrokom, prijateljem, znancem o evangeliju, o vstalem Jezusu? Na ta in podobna vprašanja naj nam pomaga najti odgovore ta postni čas, ki nas bo popeljal preko Velikega petka v Velikonočno jutro, zmago življenja nad smrtjo!
Prav grozovite razdalje prehodijo ali pretečejo kaki maratonci, a najprej morajo stopiti čez domači prag. Poti, steze, stezice, gazi, prehodi - ceste ceste, kam pa greste? Pesnik pravi: vedno vedno do človeka. Vozimo se po tako imenovanih hitrih cestah; ali pa kdaj pomislimo, koliko ljudi jih je gradilo in za kako pičel zaslužek in v kakšnih klimatskih razmerah in kako daleč od doma. »Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi,« pravi Rabindranat Tagore. To daje misliti, kako smo brezbrižni. Toda luknje na cestah opazimo takoj. Pritožimo se takoj. Modrujemo, predlagamo, opozarjamo, pišemo. To, kar je za kolesi našega traktorja ostalo prsti in blata na cesti, pa ne počedimo. To naj delajo drugi. Kako smo oholi. A bognedaj, da bi kdo kako smet pustil na našem dvorišču. Vse leti od njega, pravimo. Vstane in gre in ne primakne stola nazaj k mizi. Kje se je učil reda? Še tega ne ve, kdo ima pri vratih prednost. Zadnje čase se spet pojavljajo priročniki o primernem vedenju. Nekaj časa je veljala spontanost, bonton pa kot meščanska navlaka. Ampak spontano vas jaz lahko tudi klofnem. Učenje je dolga cesta. Kar vznemirljivo je pa videti mojstrsko fotografijo križpotja ali pa samotne poti ali pa široke dvopasovnice. Zgovorna podoba življenjskih zapisov. Ko se zgodi, da ne veš, kam. Ali se znajdeš nekje odložen in sam. Ali se ti smeje obetavna prihodnost. Ampak če se nam ne ljubi razmišljati, nobena podoba nič ne koristi. Na cesti učenja je pomemben pouk o občudovanju. Gre skozi les, ne vidi dreves je že stara resnica. Je iz časov, ko še ni bilo treba hiteti. Zdaj se zgodi, da brzim skozi dan, ne da bi opazil samega sebe. Saj ni tako hudo! Še vedno živijo pesniki in vseh vrst ustvarjalci! Ne manjka pravih idej. V marsičem plemenitem smo v špici. Mirno lahko ponovimo za Simonom Petrom: Dobro nam je tukaj biti, postavimo štore. Vendar nam mora biti žal zaradi vseh, ki jih odnese z učne ceste. Radi poudarjamo pomen medosebnih odnosov. Vzpostavljajo se spontano, pa se je vseeno treba tudi izšolati zanje. Zagledanost vase in brezbrižnost do vsega, težko pripelje do spoštovanja drugega, drugačnega, oddaljenega, neznanega. Po težji poti piše na neki preprosti klopci ob planinski stezici. Res so lažje in težje poti, le da včasih ni izbire in je treba stopiti na težjo, ker samo ta obstaja. Upanje hodi pred nami so znajo spodbujati pogumni ljudje. Kamor koli že se nameniš, vedno je treba stopiti čez svoj prag.
Rimski govornik, politik in filozof Ciceron je precej svojih besedil oblikoval kot premisleke o temeljnih življenjskih vprašanjih. Eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu tako med drugim razmišlja o naravi duše in občuduje njene sposobnosti. Verjame, da sta duša in telo različni stvari, ki na zemlji sicer bivata skupaj, po smrti pa se ponovno ločita. Ko razmišlja o njenih lastnostih, si jo zato veliko lažje predstavlja ločeno od telesa: slednje je namreč le njeno začasno domovanje, ki ga bo slej ko prej zapustila in šla v nebo, ki pa je njen pravi dom. Pravi, da je »videti dušo z dušo zares nekaj največjega in to je nedvomno tudi pomen tistega Apolonovega izreka, v katerem pravi, naj vsak spozna samega sebe. Mislim, da ne naroča, naj spoznavamo naše telesne ude, postavo ali obliko telesa, kajti nismo telesa in jaz med govorjenjem ne nazivam tvojega telesa. Ko pravi Spoznaj se!, pravzaprav pravi Spoznaj svojo dušo!. Kajti telo je kakor posoda oziroma nekakšen sprejemnik duše, kar pa počne tvoja duša, to počneš ti sam. Če spoznanje duše ne bi bilo nekaj božanskega, to naročilo ne bi bilo pripisano bogu.« V nadaljevanju poskuša govorec podpreti svojo trditev, da je duša božanska in zato večna. Na to je mogoče sklepati na podlagi argumenta, ki ga je razvil že grški filozof Platon iz 5. st. pr. Kr. in ga je uporabil tudi sam. Argument izhaja iz dveh vrstah gibanja: iz gibanja, ki ga povzroča nek zunanji predmet, in gibanja, ki ima izvor v stvari same in je potemtakem del nje. »Kar je vselej v gibanju, je večno, kar pa giba nekaj drugega in je tudi samo od nekod poganjano, nujno preneha obstajati, ko se gibanje ustavi. Samo tisto, kar giba samo sebe, se nikdar ne preneha gibati.« Kar dobiva gibanje oziroma energijo od zunaj, je potemtakem nekaj odvisnega, s tem pa tudi nastalega in minljivega – rodi se, ko prejme gibanje, in umre, ko se gibanje ustavi. »Kar se giblje na podlagi zunanje sile, je neživo; živo bitje pa premika lastni notranji vzgib – taka je namreč narava in moč duše, in če je duša edina izmed vseh stvari, ki se vselej sama giblje, tedaj zares ni nastala in je večna.« Ker je duša potemtakem sama vir svojega gibanja in življenja, je govorec prepričan, da je tudi neumrljiva.
Neveljaven email naslov