Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo.
3711 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Samo tri dni nas še loči od svetega večera in v tej božični devetdnevnici pozdravljamo Vzhajajočega, ki prihaja z višave in je »svetloba večne luči in sonce pravice«. Zelo zanimivo je, da prav v dnevu, ki je najkrajši v letu, saj je zimski solsticij, zapojemo vzhajajoči svetlobi v pozdrav. Prav zaradi tega nam bogoslužje omogoča, da prepevamo tudi odlomek iz Visoke pesmi. Skupaj z ženinom, ki poje, ko prihaja in skače čez gore, preskakuje griče ter je podoben gazeli ali mlademu jelenu, ko istočasno vzklika: »Vstani moja draga, lepotica moja, ker glej, zima je minila, deževje je prešlo. Cvetlice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi.« (Vp, 12)V najtemnejšem dnevu leta smo povabljeni, da prisluškujemo okoli sebe, kje neki je prihajajoče življenje, ki se že javlja? Kje je dobrota, ki se oglaša? Kje je pravica, ki se je že zasvetlikala? Pomembno je zaslišati majhen glas dobrote in opaziti tudi neznatno svetlobo, ki prihaja in ju pozdraviti. Božična noč in z njo božični mir, bo zasijal, če začnemo tudi sami deliti iskre dobrote, ki so nas presenetile. Marija je prav tako pohitela v gore, k sorodnici Elizabeti, da bi z njo delila čudovito novico, da bo tudi sama postala mati. In ob njej zve za čudežni dogodek, Elizabetin sin Janez Krstnik se že javlja, že prerokuje in tudi tokrat pove, kdo je pred njim. Tako prepozna svojega Gospoda in njegovo mater. Podoben je ženinu iz Visoke pesmi, ki poskakuje in pleše, ker je pred njim Odrešenik sveta, nova svetloba, novo življenje in upanje za vse ljudi.Marija kot odgovor Elizabeti prav tako zapoje, tokrat svoj slavni Magnificat. Kako močno odmevajo njene besede: »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen!«. Tudi mi smo povabljeni, da z Visoko pesmijo in z Marijo zapojemo, kajti velike reči nam je storil dobri Bog. Naklonil nam je, da ga poznamo po imenu in naredil nas je za svoje prijatelje. Vsako leto na novo občutimo, kako znova prihaja k nam, nas ne pusti samih in nam prinaša besede tolažbe in novega upanja. Dnevi pred Božičem so že milostni trenutki, ko se opogumimo in svojim dragim upamo izreči besede ljubezni ter se jim s pozornostjo ljubeče približamo, hkrati pa se spomnimo teh, na katere smo skozi leto pozabili. Naj naša okolica opazi, da je naše srce že razigrano in veselo.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od preostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. O krščanstvu sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: "Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro." Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačen vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje iz nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapci in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.
Številni bi se strinjali z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov življenja, še posebej za starše otroka. Ne želim, da bi šli v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker pravzaprav vsako obdobje življenja prinaša svojo enkratnost in neponovljivost. Z rojstvom posameznika pa so še posebej povezano veselje, čudenje, načrti in odgovornost. Rojstvo pa ni povezano zgolj z začetkom življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na nek način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Na podoben način se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je svoje sodobnike spodbujal že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v človeku. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil in prispeval pri porodu novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov. Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim? Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornostjo za vse, kar se rodi v mojem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da iščemo opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju. Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravim, če prebudim zavest o svoji vlogi pri njem. Ni mi treba zbežati ali se skriti, ker bi me mogoče bilo strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. Vsakič nekaj novega vstopa v moje življenje, ne da bi bilo to povsem od nas odvisno. A rojstvo se ne more zgoditi brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.
Božična vesela novica, ki jo v teh dneh poslušamo, prekaša vse naše osupljive vsakodnevne in izredne novice. Betlehemski dogodek je vesela novica, da nismo sami, ampak da smo od Boga ljubljeni, zaželeni in sprejeti. V prostranem vesolju nismo kot izgubljene sirote brez očeta, niti nismo rezultat slepega slučaja v vrtincu kaosa in nesmisla. Smo v srcu Boga, brez kogar nimamo srečne bodočnosti. Novorojeni otrok v jaslih je znamenje Božjega dialoga z nami, ne le z besedo, ampak izpričanega z dejanjem ljubezni, kajti neslišna in nevidna Beseda je postala učlovečeno telo. Gre za največjo duhovno revolucijo, ki presega vsako religijo in filozofijo, kajti rojeni Kristus je končni cilj vsega stvarstva. Čeprav smo že velikokrat obhajali iste praznike, jih vendarle vsakokrat doživljamo drugače. Letošnji božič je božič pandemije, zdravstvene, ekonomske in družbene krize, celo cerkvene krize, ki je brez izjeme prizadela celoten svet. Kriza ni nič več samo skupna točka v govorih intelektualcev, ampak je postala resničnost nas vseh. Ta bič je postal neravno nevtralen preizkusni kamen, a istočasno velika priložnost za spreobrnjenje in za vnovično pridobitev naše pristnosti. Kaj vse se je, poleg pandemije, zgodilo v preteklem letu v našem osebnem, družinskem ali delovnem okolju! Koliko sprememb smo doživeli v našem slovenskem in evropskem prostoru! Vse bolj nas povezujejo tudi svetovna vprašanja podnebnih sprememb in kriza ekonomskega sistema, ki se je do nedavna zdel tako trden, da so številni nanj prisegali. Posledice bomo čutili vsi, predvsem pa najmanjši in nemočni. Vsi ti dogodki so nas zaznamovali in nas spreminjali. Toda Bog je Ljubezen in se je v Jezusu sklonil k človeku, njegovo rojstvo v bornem hlevu pa je zagotovilo vsem in vsakomur, da z njim lahko zaživi v polnosti in se v ljubezni podarja drugim. Sprejmimo ga in zmogli bomo, kar ves svet ne zna: nasmehniti se sred' gorja. Vsekakor želimo zagotoviti, da se božično sporočilo okrepi tudi v teh trenutnih razmerah, v katerih se nahajamo. Tako zelo si želimo, da v tem času, ki nam je dan, da v njem živimo, s tem ko priznamo dostojanstvo vsake človeške osebe, storimo, da se med vsemi ponovno rodi svetovna težnja po bratstvu med vsemi ljudmi. Poglejmo to zelo lepo skrivnost za sanjanje in ustvarjanje svojega življenja kot lepe avanture. Želim vam lep preostanek božičnih praznikov!
Spoštovani, ob današnjem velikem prazniku božiču, rojstvu božjega sina vas vabimo, da prisluhnete božični Duhovni misli celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah konča s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, to pa advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojevrstna? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli.
Marsikdo v življenju izgublja upanje. To je še posebno težko v prazničnem času. Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razglablja o upanju. Duhovno misel bere Igor Velše.
Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo navzočnost notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o svoji lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega, razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje prav v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad končal z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede žgočega vprašanja o zlu v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da samo krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je samo krščanstvo v okviru teologije razvilo apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani; to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne namerava zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (rojen je bil leta 1920, umrl pa leta 1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Pripoveduje o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil je vso hišo in zavzemal tudi ozemlja zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V tistem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in priznati svojih zablod, predvsem etičnih in ekoloških? Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Prej ali slej nam zadeve uidejo iz rok, zmajev dolgi politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo.« To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Na Bližnjem vzhodu je bila lepa tradicija, ki se ponekod ohranja še danes: takrat, ko prihaja gost k hiši, mu gospodarica, ki ga bo sprejela, priteče naproti in mu zapoje v pozdrav, pa tudi gost odgovarja s pesmijo. V to čudovito izročilo se vključujeta Elizabeta in Marija, ko se srečata »v hribovitem svetu«, kot nam pripoveduje evangelist Luka. Kadar je šlo za odličnega gosta, je bila pesem še posebno slovesna in tudi ugleden gost je s svojo pesmijo izrazil pomembno sporočilo. Kot vemo, so vsi najpomembnejši trenutki človekovega življenja zaznamovani s pesmijo. Tako vidimo, da ne samo rojstvo otroka, že visoka nosečnost je čudovit dogodek in razkriva večno Božjo ljubezen. Otrok, ki prihaja in poskakuje ter pleše v materinem telesu, že sodi med odločilne trenutke materinega življenja. Toda plesoči ritem, ki ga uprizarja Janez Krstnik v Elizabetinem telesu, poleg tega izraža še globoke občutke stare ženske, ki bo v svojih letih vendarle čudežno postala mati. Ples njenega otroka ji sporoča veliko radost, da je pred njo tudi mati njenega Gospoda, Mesije, ki bo prinesel novo upanje in ljubezen na ta svet. Pesmi Magnificat, s katero ji Marija odgovarja, deklica Mirjam iz Nazareta gotovo ni sama ustvarila. Ta pesem je bila sestavljena iz himničnih spevov, ki so jih sicer prepevale izraelske ženske, ki so pričakovale otroka, in pravzaprav vsi Judje, ko so utrjevali upanje, da Mesija vendarle prihaja in da se ne bo zakasnil. Te pesnitve je Marija nosila v sebi in v pravem trenutku so privrele na dan. Pomembna pa je vsebina njenega hvalospeva, ki poje, da "ji je velike stvari storil on, ki je mogočen". In prav za to gre tudi ob koncu našega adventnega časa: velike stvari nam je storil Bog, ne samo zato, ker v podobi otroka v božičnih dneh znova prihaja med nas, ampak nam ta pesem tudi sporoča, da smo lahko srečni, ker bo kmalu tukaj. V teh dneh lahko tudi iz nas privrejo besede, ki jih sicer poznamo, a si jih ne upamo vsak dan izgovarjati. To so izrazi ljubezni in prijateljstva. V tej prazničnih dneh, ki so pred nami, se jih ne smemo bati. Nič hudega, če je to beseda, ki jo je pred nami izrekel ali napisal nekdo drug: če jo izrazimo z vsem srcem, bo ta poezija tudi naša in naš sogovornik bo razumel, da tudi k njemu prihaja Božji obisk. Pravo prijateljstvo pomeni, da se znamo iskreno razveseliti sreče drugega.
Pravijo, da večina bolezni današnje dobe izvira iz tega, česar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč, preveč, preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno reagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A po navadi je to takrat, ko si ne moremo privoščiti. Naslednji dan bo na sporedu nekaj pomembnega. Prisilimo telo, da zdrži. Dokler tako močno ne zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako je tudi v našem življenju, ko se začne vse sesuvati, ko začne vse razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo ustvarili čas, v katerem imamo spet – in si celo želimo – preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, tako da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivde … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se začnejo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina, govori o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki govorijo o preteklih življenjih Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, njun odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in kako morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je to mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in smo živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, potem ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če resnično razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljajoč del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših mogočih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost majhni stvari daje veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite naenkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z mogočimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredinite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredinjati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredinjanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830–1886), ki je napisala približno 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne z njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne izplača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je "jaz", ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: "Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo." V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: "Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?" Poveljnik mu je odgovoril: "Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo." A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, misijonarja na Madagaskarju Stanislava Kerina o pravilni usmeritvi življenja. Pazljivo moramo izbirati besede, še bolj dejanja, če želimo stopati po poti pravičnih in usmiljenih.
A ni lepo srečati veselega človeka? Zdravo, veselo družbo. Zdi se nam, da se v taki družbi, med takim ljudmi kar »odpočijemo«. Vemo pa, da so razlogi za veselje lahko različni: to je lahko uspeh, lahko je srečen dogodek v družini, lahko je zadetek na loteriji, lahko je uspešno končan študij … Toda veselje je le en odtenek življenja. Danes obhajamo tretjo adventno nedeljo, ki nas vabi k duhovnemu veselju. V bogoslužju na današnji dan slišimo besede apostola Pavla, ki pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj« in potem naprej »Gospod je blizu« (prim. Flp 4,4-5). Tudi prerok Sofonija v današnjem prvem berilu pravi: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3, 14-18). Vse te besede najdemo v kontekstu priprave na božične praznike – rojstvo Jezusa Kristusa. Kako pa je z našim veseljem? Ali ob svojem veselju še vidimo tiste, ki nimajo veselja? Pomislimo na vse tiste, ki na Bližnjem vzhodu in drugih koncih sveta preživljajo dramo vojn. Kako naj se oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Papež Benedikt XVI. je ob tem pomislil tudi na številne bolnike in osamljene. Ali pa na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje in ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti. Torej si ne moremo zatiskati oči: na eni strani vabilo k veselju, na drugi strani pa dramatične okoliščine, v katerih je tako težko najti ali priklicati veselje. V evangeliju spet srečamo Janeza Krstnika, ki z ostrimi besedami poziva vse, naj se pripravijo na Jezusov, Mesijev prihod. In nekateri so ga vprašali: »Kaj naj storimo?« (Lk 3, 10.12.14). Prvi Janezov odgovor je bil namenjen vsem. Pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (Lk 3, ). V teh vrsticah lahko zaslutimo veselje ob pravičnosti, ki diši po karitativni ljubezni, ki nas spodbuja, da smo pozorni do drugega in gremo naproti tistemu, ki kaj potrebuje, ne da bi iskali opravičila za ohranitev lastnih interesov. Čeprav beseda advent pomeni »čakati«, vidimo ob današnji 3. adventni nedelji, da ne gre samo za čakanje. V prvi vrsti gre za »delati dobro«. In če smo iskreni sami do sebe, moramo priznati, da je to – delati dobro – vir tistega pravega veselja, ki si ga tolikokrat želimo.
Pred kratkim sem srečal znanca. Navadno se samo bežno pozdraviva. Tistega dne pa me je zaustavil in z vso pozornostjo pogledal. Iz njegovih ust se je zaslišal globok vzdih navdušenja: »Veš kaj sem prebral!« Nič drugega nisem mogel izustiti, kot le kratki: »Kaj?« Če ste, drage poslušalke, dragi poslušalci, danes od samega navdušenja nad knjigo, ki jo berete, ob prvem prebujanju vstali, da nadaljujete z branjem, potem razumete, kaj me je ob tem srečanju tako prevzelo. Človek, ki ga poznam že dovolj dolgo, da vem, kako neobčutljiv je in še težje o svojih občutjih govori, je kar naenkrat sredi ulice spregovoril o doživljanju, zgražanju, navdušenju, globini, ki bi jo od njega ne pričakoval. Res da ni govoril toliko o sebi, bolj o junakih iz knjige, ki jo je prebral. Vseeno je zmogel in znal pri tem oživeti, navdušiti še mene, da sem kmalu vzel to knjigo tudi sam v roke. Bolj iz zanimanja o tem, kaj ga je tako prevzelo, kot iz želje po samem branju. Pisatelj Franz Kafka je zapisal, da bi knjiga morala biti sekira za zamrznjeno morje v nas. Da morje zamrzne, se mora temperatura spusti zelo nizko. Zato je ta led še težje razbiti. Da človek čustveno otrpne, zaledeni, je bolj enostavno. Da ga zopet pripravimo do čustvovanja in še bolj, da o tem spregovori, je res potrebna ostra in močna sekira. Če gre pri ledu na silo in z močjo, pri človeku ne gre tako. Tisti, ki ste brali Kafkova dela, veste, da je čustvovanje zapletena stvar in brezčutni sistem okrog nas nam kaj dosti ne pomaga, da bi si upali biti kot odprta knjiga. Prebijati se skozi Kafkove zapise je muka, ki človeka bolj spravi k jezi in dolgočasju kot k navdušenju. Vseeno je knjiga prostor, kjer si še tako boječ človek lahko privošči pogum, kraj, kjer še tako neobčutljiv človek na skrivoma potoči solzo. Dobra knjiga nas posrka vase in z junaki pozabimo nase. Takrat se nehote zazremo v ogledalo in v njem zazremo svojo lastno dušo. Čustva literarnih junakov lahko postopno prebujajo zamrznjeno morje v naši duši. Ob navdušenemu bralcu, ki me je presenetil s svojim čustvenim izlivom, ne smemo pozabiti na zelo preprosto stvar: da se to ne bi zgodilo, če ne bi vzel knjige v roke in se prebil skozi prve strani. Potem je šlo samo po sebi. Želim nam vsem, da bi si vedno znova drznili privoščiti pobege v dobre knjige. Naj nas beseda, če pa je pisana z veliko začetnico, še bolje, prevzame, da bomo danes tudi mi sejali navdušenje okrog sebe.
Neveljaven email naslov