Prej ali slej se v življenju pojavijo težave, stiske. Ko se nakopičijo problemi, človeka to prisili, da bolje razmisli o svojem življenju, o svojih prioritetah, vedenju, odnosih. Številni se ob tem spomnijo na Boga. Ozirajo se Vanj, ki sporoča, da jih vedno ljubi, v vsem, kar so in se jim dogaja, torej ljubi brezpogojno. Številni se nanj v sreči spomnijo, ko jim gre dobro. Ali pa tudi ne. Ko ima človek vse, kar si želi, ko je lepo, po njegovih pričakovanjih, je poln sebe. Ne želi, da ga kaj zmoti, ozira se le po bleščečih znamenjih lahkotnega, sebičnega življenja. Lahko pa se odločiš in hodiš skozi življenje z Bogom. To živiš, kažeš z vedenjem, delovanjem, svojimi besedami, držo, v vsem. Z Bogom odkrivamo ranljivost sebe, drug drugega, vseh, vsega sveta. Učimo se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, odvrniti težave, bolezen ali pa to sprejeti, ko ne gre več drugače. Brez hudih zamer. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki lahko poškoduje.Vzklije seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na to, kako deluje okolje. Da človek zmore biti on, tudi če je drugačen, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Posebno pomembne so tiste človeške podobe, ki so se s svojo dobroto zapisale v našo zavest. Tisti ljudje, ki so sposobni v najrazličnejših, tudi nepredvidenih okoliščinah delati dobro. Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, gestami, potezami odpirati oči, videti možnosti, kako olajšati težave in razveseljevati, prebujati radost. Kot da zasnuješ notranjo svobodo. Zadovoljstvo ob sebičnosti je povsem kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. Ohranjati svoje dostojanstvo bivanja ni samo enkratna poteza. Ta lahko prebuja, a potrebna sta notranja odločitev in negovanje. Iz srca si zaželim, da bi bil vreden bivanja. Kako opaziti, kaj se mi dogaja, kaj delam, kako ravnam v konkretnih okoliščinah. Je to notranja, iskrena svoboda? Koliko smisla je v tem? Smiselno ni le življenje, ki daje človeku možnost, da je ustvarjalen ali da se izpopolnjuje v poklicnem uresničevanju, doživljanju umetnosti, v materialnem napredovanju. Vedno je potrebno soočanje ob tem z ogledalom, ki ti kaže resnico. So prisotni ob tem ljubezen, dobrota, empatija, srce? Smiselno življenje je tudi takrat, ko se človek znajde v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju, ki odpira oči. Nobena preizkušnja, nobena težava me ne more ločiti od bistva.Ko sprejmeš vse, se tudi v najtežjih položajih, nemočen zaveš, kako pomembno, presežno in smiselno je skupaj z Njim celovito oblikovati svoje življenje. Šele stiska napravi človeško bivanje za celoto. Ob tem se zavedaš vedno več dobrega, prebudi se hvaležnost za vse. V vsem, tudi v drugih ljudeh Iščeš dobro. Zavedaš se božje navzočnosti in se čudiš, kako skrivnostno je človek vpet v večno življenje.