Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja!
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ljudje imamo načelno radi jasna navodila. Ko kupimo kakšno novo napravo – pa čeprav je ta pravzaprav že stara, hočem reči: znamo jo uporabljati, priskrbeli pa smo si novejši model – najprej natančno preberemo navodila. Zato, da ne bi storili kakšne napake in naprave ne bi pokvarili. Da potem ne bi imeli težav pri reklamaciji in uveljavljanju garancije. pa tudi zato, seveda, da bomo znali z napravo pravilno ravnati in ji s tem podaljšati rok uporabe in življenjsko dobo. Z drobnimi razlikami enake naprave načelno vsi enako uporabljamo.Kako drugače pa je s pravili in zakoni! In z zapovedmi! Še posebno z božjimi zapovedmi. Ljudje so se sposobni na smrt spreti zaradi različnih interpretacij navodil za igro »Človek, ne jezi se«. Je treba vreči točno število pik za vstop v hlevček ali je dovoljen presežek? Se sploh reče hlevček ali se reče hiša? Ali samo cilj? Ali čisto drugače? Ali figurice preskakujemo ali igramo na zbijanje oziroma požiranje?Vem, da gori rdeča luč na prehodu za pešce, pa saj sem varno prečkal, avto je bil še čisto daleč! Zakaj bi uporabljal smernik? Kot da onega za mano zanima, kam grem. Naj se briga zase!Z leti – in precej bridkimi izkušnjami – sem ugotovil, da z ljudmi, ki ne znajo pravilno prevoziti krožišča, ali pa celo namenoma nočejo, nima smisla razpravljati o politiki, predvsem pa z njimi zaman razpravljaš o – kaj pa vem – recimo smislu življenja.Kdo jim bo pa ukazoval, kako naj živijo svoje življenje?!Kdo drug kot Gospodar življenja!Včasih, ko sem razočaran in slabe volje, razmišljam o tem, kakšna gneča bo pred okencem za reklamacije ob koncu življenja!
V življenju vse manj hodimo peš. Želimo preplezati visoko goro, vendar se od doma odpravimo z avtom in se trudimo, da bi se do njenega vznožja pripeljali karseda visoko. Prizadevamo si osvojiti nove vrhove, vse višje nadmorske višine. Si izbrati vrh, na katerem ni stal še nihče. Biti prvi. Ali pa opraviti turo hitreje kot prejšnjič. Morda za nameček najeti letalo, da bi nas pripeljalo čim bližje želenemu cilju. V ritmu ponorelega sveta je potrebnega veliko truda, da skočimo s hitrega vlaka življenja in se ustavimo. In kaj to pravzaprav pomeni? V času, ko so bile še vse vaške ceste makadamske, so v najbolj zakotnem delu visokogorske vasice vsako jutro obuli edine zimske čevlje, ki so jih imeli, in se po globoko zasneženi beli cesti odpravili na delo. Danes pa se zdi, kot da se ukvarjamo samo še z vprašanjem, kam gre naša pot, čevljev pa nismo pripravljeni obuti. Ko sem bila osnovnošolka, sem najbolj sovražila pot v šolo, ker je bila vsak dan ista. Povrhu vsega sem bila vedno pozna. Nekoč sem dobila nasvet: "Pa se obrni nazaj in enkrat za spremembo hodi ritensko!" Hudomušen, a hkrati še kako koristen nasvet. Včasih lahko majhna stvar svet obrne na glavo. Hoja po gozdu, počasi in v samoti je lahko ena sama molitev. Ozaveščanje zavedanja, da je vse okrog ustvarjeno edinstveno in umeščeno v neznaten košček stvarstva. Mah, ki prekriva kamenje, zlate pege sonca v vejah, sončni zahod v meglicah nad visokimi gorami ali drobceni vzkliki ptic, ki želijo pritegniti našo pozornost. V vsem tem drobnem mozaiku stoji človek, ki lahko posluša, se ustavi in sliši. Lahko pa nadaljuje svoje skrbi, za katerim ovinkom je pustil avto.
Eno izmed naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da nanjo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se nanje različno odzivamo. Vemo, da majhnega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav, vendar nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega prebivanja v Črni gori, da sem tam doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta, kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko majhen dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoč ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: "Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega." (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Iz otroštva mi je ostal v spominu prizor, ko je nona po kosilu obsedela na klopi ob peči. V naročju je prepletla prste na dlaneh in začela z enim palcem krožiti okrog drugega. Ni trajalo dlje kot kakšno minuto ali dve, ampak v očeh igre željnjega otroka se je zdelo cela večnost. Pogled ji je hipnotiziran obvisel sredi praznega prostora. Mišice na obrazu so popustile in bila je videti starejša, kot je v resnici bila, a s spokojnostjo je prišla neka druga oblika lepote, tista, ki vznemirja globine. Bila sem še premajhna, da bi jo znala vprašati, kam potuje, ko tako sedi, a zdelo se mi je, da nekam drugam. Skozi plasti skrbi in spominov se je prebila na kraj, kjer se je očitno počutila dobro. Iz tega kratkega postanka se je vrnila vsa sveža in polna lahkotnosti. Nonini siesti bi danes lahko rekli čuječnost, ki kot vaja v krepitvi pozornosti doživlja izjemen razcvet. V hipertrofiranem vsakdanjiku, ki poka po šivih od številnih praznih akcij, pomeni čuječnost obrat navznoter. Gre za nabor orodij in tehnik, ki nam pomagajo ustaviti konje, potišati um in napolniti baterije. Je tudi učinkovita terapevtska tehnika, ki pomaga ljudem povrniti si izgubljeni stik z lastnim telesom. V tem odgovarja izzivu časa, ki nas odtujuje od občutij in stanj, ki niso v skladu z ideologijami popolnosti, učinkovitosti in nenehne vzhičenosti. Sram, ranljivost, občutek razvrednotenja, melanholičnost so samo nekatera od nezaželjenih občutij, ki pa ob potlačitvi bruhnejo na plano skozi stranska vrata – v obliki nasilja, tesnobe in depresij. Izostritev fokusa na to, kar resnično čutimo, vpliva blagodejno, osvobaja in poživlja. Žal se tudi po krivdi pomanjkljivo usposobljenih učiteljev in newageovsko obarvanih priročnikov te prakse držijo številni predsodki, ki čuječnost, paradoksalno, povsem uglašujejo s kapitalistično ideologijo. V tem kontekstu je razumljena kot obvladljiv oseben projekt, ki obljublja bližnjico do boljšega življenja. Enostavnost, naravnost, zgolj čutenje so fraze, ki zmotno nakazujejo idealizirano podobo prakse, ki pa je mnogo več kot to. Ne glede na poenostavljanja, ki jih je navrgel čas, pa lahko vrnitev čuječnosti v taki ali drugačni obliki zgolj pozdravimo. Vse bolj množično prakticiranje je znak, da notranje življenje v zlati kletki kapitalizma še diha. Nakazuje, da je pod zaledenelo površino prisilnih življenjskih slogov velika želja bivati bolj pristno, izpolnjujoče in skladn
V današnjih časih ves čas poslušamo bolj ali manj slabe novice. V današnji Duhovni misli nas katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan poziva, naj v tem najdemo tudi kaj za svojo osebno rast, da ne zapademo malodušju.
Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovc. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: "Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek." Lama mu je odvrnil: "Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega." Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov vse bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le en ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in je sklenil, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: "To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije." Lama mu je odgovoril: "To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova." Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopoma je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je tako, kot bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in zavedanjem bo naš um vse bolj pozitiven.
Nihče ni vnaprej zavarovan pred črvom dvoma o lastni vrednosti. Politika lahko stre poraz na volitvah, ker volivci ne prepoznajo njegovih resničnih zaslug, marveč nasedejo demagogiji tekmeca. Samopodobo zaposlenega v podjetju uničuje nadrejeni, če nepravično oceni kakovost opravljenega dela. Najbolj pa prizadene ponižanje sozakonca, ker iznakazi oazo brezpogojnega zaupanja, ljubezni in varnosti. Nad seboj je zdvomil celo Elija, najpomembnejši izraelski prerok 9. stoletja pred Kristusom. Kralj Ahab, ki je vladal v Izraelu med letoma 874 in 853 pred Kristusom, se je namreč poročil z Jezabelo, hčerko sidonskega in tirskega kralja Etbaala. Jezabela je svojega moža prisilila, da je sredi Izraela zgradil tempelj Baalu, poganskemu bogu rodovitnosti, ki je imel kot simbol moške moči podobo bika. Ljudi je rušenje vere v Boga Jahveja močno prizadelo. V velikem spopadu med Elijem in Baalovimi duhovniki na gori Karmel nad Haifo so bili zadnji poraženi. Namesto da bi kralj Ahab podprl preroka, je podlegel pritisku žene Jezabele. Elija je moral pred njo zbežati v puščavo. Izdaja kralja ga je potrla. Prva knjiga Kraljev piše, da je Elija v puščavi sedel pod bodičevje in si želel smrti. Rekel je: "Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje." Vendar Elija ni bil le utrujen, lačen in prestrašen, ampak se je tudi moralno zlomil. Za izgnanstvo je začel kriviti sebe: "Nisem boljši kakor moji očetje." Porazi, ki jih doživljamo, načnejo našo samopodobo, za kar krivimo ali druge ali sebe, odvisno od tega, kako nas zaznamujeta zgodnje otroštvo in značaj. Kako naj se po porazu znova postavimo na noge? Lahko poiščemo terapevta ali pa gremo vase in na to, kar se nam je zgodilo, pogledamo z distance. Obe poti sta pravi, vendar ju Sveto pismo zaobide in nas uvaja v naslonitev na Boga. Elija je v samoti, ko je svoj poraz v molitvi predstavil Bogu, doživel olajšanje. Prva Knjiga kraljev piše, da se ga je dotaknil Gospodov angel in mu rekel: "Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga." Elija je v povsem izgubljenem položaju uvidel, da ni pomembno, kaj o nas mislijo ljudje, ali to, kako v malodušju ocenjujemo sami sebe, pač pa nas rešuje zavest, da Bog skrbi za nas. Ker Bog nikoli ne podvomi o meni, zakaj bi potem dvomil vase. Elija svoje eksistencialne stiske ni reševal tako, da bi se z mislimi in čustvi zadrževal v dušni bolečini, in morda v tem bednem stanju napisal še kakšno pesem. Naredil je nekaj takšnega kot pozneje Marija, Jezusova mati, ki ni gledala okoli sebe in tudi ne vase, temveč na Boga in spoznala: "Moja duša ga poveličuje. On je namreč tisti, ki zame dela velike stvari."
Pred kratkim sem s svojo krščenko in njenim očetom opravil treking proti baznemu taboru Mt. Everesta, najvišje gore sveta. Čeprav sta oba Nepalca, sta navajena civilizacije. Kot sem je tudi že sam. Na poti smo se težko upirali skušnjavi, da ne bi s prsti desnice drsali po steklu mobilnika. Z zaskrbljenostjo sem opazoval, kako 20 let po Karničarjevi odpravi Skieverest spletna povezava na tej poti deluje skoraj do višine 4000 metrov. Trekerji se sprehajajo s slušalkami ob poslušanju svežih novic ali ob branju ter pisanju blogov. Začnem razmišljati, zakaj so gore in duhovnost tako močno povezane? Zakaj se tam umirimo, sprostimo, pridemo bližje k tistemu pristnemu v sebi? V gorah, če seveda želimo, smo najprej stran od zaslonov, stran od navidezno nujnih novic. V gorskem okolju se hitreje zgodi, da izstopimo iz analiziranja v gledanje, da bolj uživamo ob „biti“ kot ob „imeti“, da smo bolj prisotni v sedanjem trenutku. Osrečujoče je, da nam za to izkustvo ni potrebno nad 5000 metri, zadostuje npr. že čudovito slovensko sredogorje. V spominu mi ob prej omenjenem trekingu ostaja domačin, šerpa, ki je nad 4000 metri sedel pred svojo kočo. Ime mu je bilo Tenzing. Bil je očitno zgaran, a z obraza mu je sijal mir. V stiku z njim sem še bolje vstopil v prej omenjeno prostorje umirjenosti in sproščenosti. Vnovič sem se spomnil, da živimo iz medsebojnih odnosov ter za njih. Povabljeni smo, da to, kar doživimo v gorah, na tak ali drugačen način prenesemo v vsakdan. Tako dobi na videz nekoristno potikanje po skalah in snegu smisel. Kdor je to preizkusil, pa tudi, če je šel le na Šmarno goro, ve, kaj mislim. V tem duhu spoznavam tudi smisel vodenja. Marsikdo od prijateljev mi je v preteklosti pomagal na kak vrh, na katerega sam ne bi zmogel. Tudi sam sem morda kdaj doprinesel, da se je kdo z vrha gore vrnil cel ali celo zadovoljen. Pustiti se spremljati ali biti voden na goro – tega ne vidim kot znak slabosti, je bolj znak odgovornosti do sebe in do drugih. Ko se komu pustim voditi, bom znal drugemu morda pomagati tudi sam. A vodenje je lahko naloga vsakega od nas v vsakdanjem življenju in gore so tu dobre učiteljice. Po nekem skupnem predavanju sva z Davom Karničarjem dognala, kako ima vsak od nas možnost najti osebno duhovnost in notranji mir, po katerem tako hrepenimo. Ne spomnim se več, ali so bile to natančno Davove besede, ko je rekel, da je krščanska vera nekakšen Everest med vsemi religijami, med vsemi verami sveta in da je on ne bi nikoli menjal. Gotovo je vedel, kaj govori. Ob tem poslušanju je v meni rasla hvaležnost za to, kar sem, ter tudi za to, da sploh sem ter da se smem učiti od prijateljev. Iz hvaležnosti se tako in tako rojevajo same dobre stvari. Gore zahtevajo neki napor, tudi priznanje lastnih omejitev. To je naš prispevek, naš vložek. Zadovoljstvo in hvaležnost po opravljeni turi pa prideta kot dar, ne le kot zasluga, čeprav tudi. Vse skupaj zadiši po presežnem, sploh če je nastalo iz osebnega odnosa. In kar je osebno, je po navadi najbolj resnično.
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vsi smo že kdaj opazovali ptice na nebu. Njihovo lahkotno preletanje, spuščanje in dviganje. Še posebno kakšnega orla, ko s svojimi razprtimi krili lahkotno lebdi v zraku in se v nekaj zamahih dvigne v višave. Ko z odrtimi usti zremo v nebo, ne gre brez zavisti. Kako bi bilo čudovito, če bi sami zmogli tako lahkotno obviseti v zraku, motriti svet pod sabo in se na hitro dvigniti v višave. Saj imamo naprave, ki nam to omogočajo skoraj tako, kot zmorejo ptice. A to ni isto in vsi si tega ne moremo privoščiti. Sam se spomnim takih pogledov, ko sem pol leta preživel pod najvišjih vrhom Afrike. Vsak jasen dan je postregel s čudovitim pogledom na zasnežen vrh. Kilimandžaro je vabil dan za dnem. Nisem našel dovolj časa in sem raje z denarjem pomagal šoli, kjer sem delal, kot da bi šel na vrh. Če pa bi bil kot ptica, bi bil v nekaj urah na vrhu. Za te sanje ni treba v Afriko, že v naših gorah vidimo številne ptice, ki z lahkoto dosegajo vrhove. Človek ne more leteti kakor orel. Smo pa v istih gorah doživeli, kako smo korak za korakom bližje vrhu. Le začeti je treba in pri tem vztrajati. Ko smo na vrhu, nam prav tako vse leži pod nogami. Otroci ne potrebujejo veliko, da začnejo sanjati o izrednih stvareh, ki jih bodo naredili. Iz preprostih desk nastajajo avtomobili, iz peska gradovi, iz smeti naselja. Otrok brez kril leta in je v trenutku palček, v drugem čarovnik in v tretjem vitez. Spušča in dviga se v svoji domišljiji, da ga odrasli težko dohajamo. V ranem otroštvu se ob tem nasmehnemo, pohvalimo otrokovo iznajdljivost. Ko odrašča, mu hitro začnemo pridigati, da se na tak način ne da živeti. Odrasti pomeni stati na trdnih tleh in ne v sanjarjenju. S tem pridiganjem prepogosto mladim ubijemo prihodnost. Življenje postane brez smisla in nobena naloga jih ne vabi, da bi res zaživeli. Pozabljamo na naše vzpone na visoke vrhove. Nismo ptice, da bi kar poleteli, lahko pa dosežemo vrh, če le začnemo hoditi in ne obstanemo. Otrok, ki sanja, mora le razumeti, da je za te sanje treba začeti delati. Samo na tak način se mu bo zdelo vredno potruditi in premagovati ovire na poti življenja. In še ena stvar: brez vsaj kakšnega občutka biti na vrhu, uspeti v življenju, nas bodo minile tudi sanje. Želim vsem, da bi ob čudenju pticam na nebu spet prebudili željo po vrhovih, takih in drugačnih in že danes naredili prvi korak proti vrhu.
S stališča spoznavne teorije bi danes težko našli večjo razliko, kot je tista med znanjem in etiko oziroma med težnjo po resnici in težnjo k dobremu. Obstaja sicer množica razprav in argumentov o tem, da naj bi šlo za nepresegljivo razliko med tem, kaj v svetu obstaja, in tem, kaj je vredno in dobro. Vztrajanje pri tej razliki med znanjem in etičnim pa je prav danes zašlo v resno krizo. Na to kažejo številne ekonomske, ekološke in civilizacijske krize, do katerih je prišlo zaradi slepe uporabe znanstvenih spoznanj, namenjene le dobičkom in kopičenju moči nad ljudmi in naravo in pozabo na etično plat uporabe spoznanj. Smo torej pred pomembno nalogo, kako ponovno povezati znanstveno prizadevanje in etično ravnanje. In kako to doseči, da ne bi spodkopali tako znanosti kot etičnosti. Do notranje povezave med spoznanjem in etičnostjo lahko pridemo le tedaj, če spoznanje razumemo kot celoto vseh oblik preverljivega in racionalnega dojemanja stvari in dogajanj v svetu. Etičnost pa kot celoto vseh oblik dosegljivega in odgovornega ravnanja v raznih okoliščinah. Vendar pa za oboje potrebujemo kompetentno in odgovorno nanašanje na predmete svoje dejavnosti in situacijam primerno in celostno občutenje in razumevanje življenjskih situacij. To pa zahteva od človeka globlji uvid v celoto življenja, kot ga ponujajo sodobni svet in njegovi upravljavci. Vendar, kako naj dosežemo ta globlji uvid? Namesto neposrednega odgovora na to nelahko vprašanje morda tale namig: Globina nam je bližja, kot si mislimo. Bodimo odkritosrčni sami do sebe. Jasno poglejmo, kaj nam preostane od naše zavesti o samem sebi, potem ko se odlepimo od vseh pozitivnih in negativnih predstav o samem sebi. Morda se nam bo zdelo, da nam ne bo preostalo čisto nič. Prav, ampak vseeno pogumno poglejmo v ta »nič«. Morda se nam bo tedaj – vsaj za malo – odprl oni globlji uvid, o katerem govorimo.
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov. Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA. Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti. Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov! Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.« Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri. Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
Ko sem se po vojni na Balkanu odpravljala iz Črne gore na obisk svojih domačih v Sloveniji, sem zaslišala svojo sosestro, kako je glasno vzdihnila in rekla: "Blagor tebi, ti greš na dopust domov, kam pa naj jaz grem?" Poznala sem njeno zgodbo, kako je vsa njena družina zaradi vojne v nekaj urah zapustila lepo novozgrajeno hišo in široko dvorišče v domači vasi v Bosni in se na tovornjaku odselila v majhno stanovanje v bloku sredi velikega mesta. Sestra je dodala: Ne želim si iti nikamor, odkar ni več domačega kraja. Zadnjič, ko sem šla na skrivaj na ogled naše nekdanje vasi, sem komaj prepoznala ostanke hiše, a čez dvorišče pelje nova cesta … Pesnik pa je napisal, da ko bo prišel domov, bo legel vznak in bo strmel v nebo in v njem ne bo nobene zapletene misli, le ena sama sreča, svoboden ljubi svobodno zemljo … Dom je torej tam, kjer si svoboden, kjer si sprejet, ljubljen, varen … Osemdesetletna mama moje sosestre iz Bosne je v majhnem stanovanju, kjer je bil le naslonjač ob štedilniku, dejala: No, ja, vse smo izgubili, imamo pa drug drugega. To je najpomembnejše. Novi dom lahko nastane tudi sredi majhnega stanovanja v bloku, če le imaš srca, ki te ljubijo … Sredi vseh hitenj, sprememb, hitrosti in neskončnega medijskega sveta, še vedno potrebujemo dom … Toplo gnezdo, kjer smo lahko takšni, kot smo. Materialni dom nam lahko zrušijo, nam ga spremenijo v kup razvalin. Ne morejo pa vzeti doma v srcih tistih, ki nas ljubijo kljub vsem grehom in napakam. Danes je veliko iskalcev domov. Veliko beguncev. Veliko porušenih hiš in porušenih družin. Veliko trpljenja. Veliko hrepenenj po domovih. Ljudje lahko drug drugemu postanemo dom. V srcih, kjer je dovolj ljubezni, da lahko najdejo mesto tisti, ki tavajo in iščejo zavetja pred neusmiljenim svetim. Sveto pismo pripoveduje, kako si je tudi Bog skozi vso zgodovino iskal dom, kjer bi lahko prebival med človeškimi otroki. In nazadnje mu je bil najljubši dom prav človeško srce. Zato je tudi popolno mesto, nebesa, kjer so izpolnjena vsa hrepenenja človeškega srca, prikazano kot dom.
To, kako lahko zaživijo lepi spomini, na svojstven način pričara glasbena skupina Faraoni s svojo legendarno popevko Ne bom pozabil na stare čase. Dobri spomini, ki so ostali in nam prikličejo nekaj prijetnega razpoloženja, neke trenutke in obdobja, v katerih nam je bilo res lepo. In tega se navadno spominjamo z nostalgijo, če ne celo z malce bolečine in pogrešanjem. Seveda, lepo bi bilo, če bi bilo tudi danes tako, kot je bilo nekoč, včasih, ko smo bili še mladi, ko je bilo tako čudovito, svobodno, polno … Problem pri tem je, da te lepe, dobre in čudovite spomine pogosto izoliramo od vsega preostalega in jih morda celo pretirano idealiziramo. Dlje ko je dogodek, bolj se lahko zbrišejo druge okoliščine in bolj se utrjuje nekakšna idealizacija, ki lahko slednjič dobi pridih mitičnega. Kakor koli že. Radi obujamo dobre in lepe spomine, saj nam pogosto pomagajo vzdržati v teži ali rutini vsakdana. Po drugi strani pa je lahko neka idealizacija preteklosti za nas breme ali skušnjava, da se ne bi spoprijeli s sedanjostjo, z izzivi in problemi, ki jih prinaša ta trenutek. Še več: pretirana idealizacija preteklosti je lahko močno zavajajoča, saj nam ne ostaja njena realna podoba. Ta pa je gotovo povezana tudi s stisko in preizkušnjo. Vzemimo zgodovinski primer: Izraelci, ki so bili v egiptovski sužnosti, so pod Mojzesovim vodstvom pobegnili faraonu in njegovi vojski, ki je, kot vsi dobro poznamo, dramatično končala na dnu Rdečega morja. Na eni strani poražen faraon, na drugi strani pa Izraelci, osvobojeni suženjstva. Toda takoj, ko je drama mimo in se pojavijo prve preizkušnje, se že začnejo oglašati prvi nostalgiki po Egiptu z jamranjem: »O, da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega!« Seveda, v Egiptu je bilo dovolj vsega: polni lonci mesa, pa bučke in čebula in vse preostalo. Ampak bili so sužnji! To je bistvo, na katero so pozabili. Podobno se nam lahko zgodi, ko se odpravimo iz določene oblike zasužnjenosti, pa naj bo to prenehanje prenažiranja s hrano ali sladkarijami, prenehanje kajenja, pitja alkohola ali uživanja droge ali pa izstop iz zasvajajočih in nezdravih oziroma patoloških odnosov. Na poti iz katere koli sužnosti ali zasvojenosti pride puščava z očiščenjem in preizkušnjo. In takrat se prebudijo spomini, ki so seveda samo delni in idealizirani. Kako je bilo lepo, kako zelo pogrešamo tisti svoj Egipt s polnimi lonci mesa. Seveda pri tem gladko pozabimo, da je tisti naš Egipt v bistvu bil zelo nezdrava zasužnjenost. Živeti v svobodi je vedno zahtevno in predstavlja izziv za rast, resnično lepi in dobri spomini pa so nam lahko v trenutkih stiske in preizkušenj v pogum in spodbudo.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o svetu. Marsikaj je narobe, a sprejemati moramo pravilne odločitve, da ne škodimo sebi in drugim.
Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost.
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje, sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. "Biti tam, kjer še ni bilo sveta," je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamuje nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih možnih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v TV-oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni sprejeti zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
V Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, ki skrbi za zapornike, Roberta Friškovca o nenavadnem vprašanju, ki mu ga je zastavil župnik, ko je avtor današnje Duhovne misli še kot srednješolec sredi dneva sedel v prazni cerkvi. Vprašanje se mu je sprva zdelo neumno, potem pa je dojel njegov globlji smisel.
Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopno. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, to ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več ko si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, naj bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: nenehno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in nenehno so žalostni. Boga ljubijo zato, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše.
Katrca, Katrca, daj mi strdi! …, daj mi strdi! Toda kar me obkroža hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Pomensko je za besedo vseeno potrebovala razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjen. Strdeno je tisto, kar vsebuje strd. Strdeno pomeni medeno. Ja ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. To je pa v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma od Svetega Duha pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna premene. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, in že zelo zgodaj in dobro vem, da nisem vedela, KAJ JE organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeli, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače in bolj preprosto. Jezik za zobe, Drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. \t Smešno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa to, da je bil v nemščini jezik die Zunge, toda kot nemščina pa die Sprache. A je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – ko kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja ne in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da je nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalni razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!
Neveljaven email naslov