Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3602 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi a vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, a človeški obraz se spreminja n se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velikanske napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da izgleda drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, a žensko srce, tudi če ni telesna mati, zna vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, a moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. \tCiceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. \tSlepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … Imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden. Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem ga vam. Hvala!
Večkrat doživim, da ni vse po moje, naj bo to v družini ali tudi drugje, v vsakdanjih situacijah ali tudi v čisto posebnih. Pa se spomnim, da nas je Bog ustvaril kot enkratne. Nismo vsi po enem kopitu, vsak je svoj in skupaj lahko marsikaj pomnožujemo, da nam je bolje. Kako povedati staršem, da sem stopil na svojo pot, da sem preprosto sam svoj, da sem sprejel odgovornost zase, čeprav se mi lahko zgodi tudi kakšen neroden korak. Lastne odločitve, moja vizija, vedno večja samostojnost, vse to je nekaj podobnega, kot bi se odprlo okno in bi lahko polno zadihal čisti zrak. Še mene samega to preseneti, saj se zelo hitro lahko zgodi kaj takega, kar ne ustreza povsem mojim pričakovanjem. A sta tudi to prepoznavanje in sprejemanje življenja, takega, kot je, to pa vodi v osebnostno rast, odkrivanje in spreminjanje identitete, prepoznavanje življenjske naloge, mojega poslanstva. Zelo močna spodbuda je zaupanje, ki mi ga podarijo moji dosedanji odrasli, najprej moji starši, moji varuhi, učitelji, moji idoli. Navdihujejo me spoštovanje, njihova senzibilna podpora, empatičen odnos, ko se znajdem pred preizkušnjo, ki ji nisem povsem kos. Podpirajo me tudi takrat, ko se naši pogledi na življenje (vsaj navidezno) povsem ne skladajo. Kot na dlani se vidijo naši različni pristopi, sposobnosti, tempo in način reševanja problemov. Kadar staršem oziroma pomembnim odraslim uspe jasno izraziti spoštovanje, ki ni samo na razumski ravni, ampak je objeto tudi z ljubeznijo, se marsikdaj zgodi, da spet z zanimanjem prisluhnemo drug drugemu. Seveda je to mogoče le, če v tej komunikaciji ni ukazovanja, očitanja, obvladovanja kar tako (Dokler si pod mojo streho, bo tako …). Prevlada spoštovanje namesto agresivnosti. Poteka pogovor z »zrelim«, kritičnim, iščočim »odraslim otrokom«, ki si morda želi nasveta brez agresivnosti. Starši so še bolj na trnih kot mladostnik, zanje je to kot neke vrste izpit, mladostnik pa tako preverja njihovo trdnost in ljubezen. Ko otroci odraščajo, se babice in dedki velikokrat nasmehnemo, starši pa se pogosto razjezijo. A razlike v ljubezni pa med nami ni. Vsi jih imamo radi, vsi jim želimo, da bi odrasli v samostojne osebnosti, opremljene za življenje, ki je polno vsega, ni samo lepo, je tudi težko, a »kar te ne »ubije, to te okrepi«, reče moja čudovita vnukinja. Torej lahko sprejmemo modrost mojega moža, ki je ponavljal, da je živeti smrtno nevarno, pa vendar je vredno. Življenje je prepletanje mogočega in nemogočega, je čudovita, skrivnostna harmonija zemeljskega in nebeškega.
Tudi na današnji dan se bomo odpravili opravljanju svojega poslanstva naproti. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje imata besedi poslanstvo in poklic soroden pomen. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa bolj občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali na katero izmed njih morda ne bo znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav z njo še nikoli ni spregovorila niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko dobilo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan vidimo. Vendar v pristne odnose ni treba vlagati veliko truda, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli več pozabili.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Vemo, da je gostoljubje v puščavi nekaj svetega, saj je od njega odvisno, ali bo popotnik preživel ali ne. Toda pri obisku treh mladeničev pri očaku Abrahamu gre še za veliko več, tokrat se nam razkrivata radost in veselje, da je prišel nekdo na obisk. Veselje je tolikšno, da očak Abraham pripravi pravo pojedino, da bi se njegovi obiskovalci počutili kakor svatje. Besedilo Prve Mojzesove knjige, ki govori o tem obisku, pravi, daj je očak Abraham želel prihajajoče najprej pogostiti, preden bi povedali, zakaj so ga obiskali. Kako pomenljiva je takšna gesta, saj je treba najprej pokazati, da nam je nekdo drag, njegov obisk dragocen in da smo ga iz srca veseli. Šele ko nekomu izkažemo ljubezen in prijateljstvo, ga s tem opogumimo, da nam pove novico, s katero je prišel, pa naj bo ta radostna ali pa grenka. Abrahamovi obiskovalci vidijo očakovo iskrenost in mu dajo priznanje za njegovo veliko spoštljivost, saj je padel pred njimi na tla in jih prosil, naj bodo vendarle njegovi gostje. Razodenejo mu, da prihajajo od samega Boga najvišjega in mu prinašajo veselo vest, da bo dobil sina. Toda obisk vendar ne poteka tako lepo, kot so si ga obiskovalci in Abraham zamislili. Očak je čisto zaprepaden nad Božjo dobroto, a njegova žena Sara kar ne more verjeti v nenadejani Božji poseg in se zasmeji. To ni smeh radosti, ampak smeh nad nesmislom, da bo ona v tako visoki starosti postala mati. Sara še ne verjame v vsemogočnost Božje ljubezni. Toda kmalu se zave šibkosti svoje vere in hoče svoj posmeh pozabiti in ga celo zanika. In Bog sprejme njeno spreobrnjenje ter ji nakloni sina Izaka. Zelo pomenljivo o gostoljubju in o srečevanju človeka z Bogom in med ljudmi govori tudi današnji evangelij. Gre za znamenito zgodbo Marte in Marije. Marta izpolni prvi del obveznosti gostitelja, se pravi, da je treba odličnega gosta, rabija iz Nazareta, postreči. Toda potem, ko se je Jezus oddahnil, ji niti ne more povedati, zakaj je prišel v njihovo hišo, ker ona še vedno kar naprej streže. Obratno pa njena sestra Marija Jezusove besede kar požira. Odrešenik Marti, ki jo ima rad, jasno pove, da je njeno gostoljubje zgrešilo cilj. Če pri prijateljskem srečanju ni priložnosti, da bi povedali tisto, kar v sebi čutimo, si privoščili toplo besedo in delili med seboj upanje za jutrišnji dan, potem smo zgrešili cilj srečanja. V poletnih dneh se bomo pogosto prijateljsko srečevali, si natočili sveže pijače, morda tudi postregli, a najlepše pride potem, ko si bomo izrekli besede prijateljstva in veselja.
»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja«, je neki mladenič vprašal Jezusa. V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega izhaja iz tega vprašanja, ko razmišlja o človekovem hrepenenju po večnosti.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja, kako so se islamski sufiji želeli s kontemplacijo približati Bogu. Pri tem so morali odstirati tančice resničnosti, za katere je vplivni mistik Ibn Arabi dejal, da morajo obstajati, kajti drugače ne bi mogli spoznati Božjega namena.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Kaj je odgovornost do samega sebe? Pomeni, da se vselej in povsod zavedamo neprecenljivega Božjega daru, ker smo poklicani v življenje. Hkrati pomeni, da živimo iz tega zavedanja in tako osmišljamo svojo pot. Nismo biološko naključje, nismo odvečen zgodovinski pojav ne stranski proizvod narave, ampak smo utelešena Božja volja. Sleherni izmed nas. Ker nas Stvarnik neizmerno ljubi, nas je upodobil po svoji plemeniti naravi. Naša duša zato – tudi ko bi umrla – ne more umreti, ampak je zapisana večnosti. Odgovornost do samega sebe je torej, da poskrbimo, da bo naša večnost poveličana. Kajti lahko jo zapravimo, z neodgovornim in uporniškim življenjem, ki črta Boga. Ko pa se odpiramo Božji govorici v sebi, smo razumeli temeljno poslanstvo zemljana. Svojo odgovornost. Biti na voljo Bogu! Kaj mi je treba storiti? Kje sem človeštvu najbolj koristen? Kako naj podvojim prejete talente? Če zastavimo življenje tako, nas Stvarnik obilno blagoslavlja in prinaša mir v naša srca. Živimo poduhovljeno in ljubimo svet, z vsemi številnimi križi, po vzoru Velikega duhovnika. Rojeni smo prav za to svobodo – za spoznanje, da samo Bog zagotavlja neobteženost, harmonijo bivanja, skladnost misli in čustev. Kadar smo potopljeni v morje Jezusove pričujočnosti, zmoremo okusiti neizmernost naše svobode. Noben človek nam je – takšne – ne more dati. Noben politični režim. Nobena filozofija. Samo Bog, poosebljena svoboda, lahko to stori. Kot Svoboda ustvarja svobodo in jo svobodno podeljuje človeku, da se zanjo – svobodno – odloči.
V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno najprodornejših krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja, je evangelijska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okoli hrane in užitka, temveč tudi sočutja oziroma nesočutja do drugih. Taka misel nas napeljuje na to, da kopičimo stvari in imamo vse samo zase. Za druge nam ni mar, najsi gre za sorodnika, soseda, klošarja ali begunca. Evagrij nam svetuje glede misli, ki nas zaustavlja, da ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (Tu je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Pri mislih, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj tako za nas kot zanje,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda,« Evagrij pravi, da je takrat treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija: Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.
Izmed vseh športov, v katerih ljudje preizkušamo svoje talente, spretnosti in mišičasta telesa, so mi najmanj blizu borilni. V tej kategoriji jih lahko naštejemo kar trinajst. Borilni športi niso dandanašnja muha, saj njihovi začetki segajo v čas antičnih olimpijskih iger. Najstarejši tekmovalni borilni šport, imenovan pankration, je uporabljal tako nožne kot ročne udarce. Ne glede na to, ali smo ljubitelji nožnih in ročnih udarcev, se v življenjskih ringih prej ali slej znajdemo vsi in zremo v oči nasprotnika, v želji, da bi ga premagali. Navadno naš boj s pestmi in nogami poteka brez sodnika in mimo vseh pravil. In tako lahko kaj hitro postane podoben boju s pestmi iz časa starih Grkov, ki je bil izjemno surov in nasilen. Roko na srce, med borilnimi športi so tudi taki, pri katerih umetnost obrambe ni v uporabi sile, ampak v upoštevanju zakona o ravnotežju, pravilnem gibanju in uporabi vzvodov. Nekateri med njimi vsebujejo tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Njihov namen pa je v celostnem razvoju človeka: od razvoja razuma in osebnosti do doseganja notranjega miru. A moderni olimpijski šport je ta del borilnih športov prezrl ali pa je ta del iz njih že celo izginil. Dvoboji v naših življenjskih ringih se, na primer pri boksu, lahko končajo na več načinov. Nasprotnika lahko tako močno udarimo, da ga izločimo ali pa prisilimo k predaji. Dvoboj se lahko konča z nokavtom, če nasprotnik pade na tla in deset sekund negibno leži. Poznamo tudi tehnični nokavt, kadar eden izmed tekmovalcev ne more nadaljevati dvoboja in ga sodnik razglasi za poraženca. Če pa se dvoboj konča brez predaje, o zmagi odločajo točke: ob koncu tekme žirija in sodnik preštejeta pravilno izvedene udarce ter s tem boksarjema dodelita določeno število točk. Iz boksarskega ringa ali polja katerega koli drugega borilnega športa vedno odideta zmagovalec in poraženec. Še več: borilni športi so bili skozi zgodovino predmet občudovanja tudi na večjih praznikih, sejmih, karnevalih in drugih prireditvah ter so posledično komu prinesli tudi zaslužek. Življenje, cenjeni poslušalci in poslušalke, vsakomur izmed nas zadaja udarce: brez boksarskih rokavic in z njimi. Iz življenjskih ringov odhajamo kot zmagovalci in poraženci. Včasih z dvignjeno glavo, pa čeprav poraženi, spet drugič s sklonjeno, pa čeprav kot zmagovalci. Če prav razumem zgodovino borilnih športov tako v življenjskih kot v olimpijskih ringih, se dajanju ali odbijanju udarcev ne bom mogla izogniti. Da pa bi na kavlju življenja kot boksarska vreča samo tiho visela in sprejemala udarce z vseh strani, se mi tudi ne zdi sprejemljivo. Tako vam kot meni ne preostane nič drugega, kot da si nataknemo boksarske rokavice ter z njimi odbijamo in prestrezamo udarce. Če pa že moramo udariti nazaj, naj bodo naši udarci rahli.
Ali je bil tudi evangelist Luka jungovec? Malo že, sicer ne bi že pred dva tisoč leti tako jasno izklesal dva arhetipska lika, Marto in Marijo. Marta je prototip ženske, ki se ves dan neumorno razdaja za druge, potem pa zagrenjena ugotovi, da drugi mislijo predvsem nase in na svoje počutje. Nasprotno pa si Marija vzame čas zase, prisluhne sebi, vse z namenom, da bi ohranila veselje do življenja. Evangelist Luka dramski lok napetosti med sestrama sklene tako, da v konflikt med njima vključi še Jezusa, ki se v skaljenem odnosu med sestrama postavi na Marijino stran in izreče znamenite besede: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.« Poslušanje tega evangeljskega odlomka nas navadno spravi v zadrego. Jezusu namreč težko ugovarjamo, a se nam vendarle zdi čudno, zakaj se je tako enostransko postavil na Marijino stran, ko pa je bil tudi sam deležen postrežbe, za katero je poskrbela Marta. Jung bi nam verjetno povedal, da je konflikt med dvema fizičnima osebama, Marto in Marijo, arhetipski, samo preslikava napetosti v vsakem izmed nas. Dvojnost ni zunaj nas, temveč v nas. V vsakem izmed nas se namreč bije hrepenenje, da bi kot Marta imeli vse pod nadzorom, obenem pa bi se kot Marija prepustili intimnim potrebam svoje duše in izstopili iz uničujočega ritma, ki lahko vodi v izgorelost in malodušje. To dvojno med seboj nasprotujoče si hrepenenje je odsev negotovosti, ki je eno od elementarnih konfliktnih stanj v naši duši. Obvladovalo je tudi Abrahama in njegovo ženo Saro, ker nista mogla imeti otrok. O tem govori prvo današnje mašno berilo. Negotovost skušamo preseči na dva različna načina. Sara in Marta se na negotovost odzivata podobno, z negodovanjem in zagrenjenostjo. Marija pa je podobna Abrahamu, ki upa, ker se zaveda, da usodnega problema človek ne more rešiti sam, zato se odpre Božjemu delovanju. Neki pisec negotovost duhovito primerja z aligatorjem, ki nas vleče v motno globino in nas golta v svoj trebuh, prepoln gnile hrane, zaostale iz preteklosti. S tesnobo pa nas udarja po rokah, s katerimi bi se morda lahko ubranili. Krokodil oziroma negotovost nas ubija že zato, ker se pred njim čutimo nemočne. Jezus ne podcenjuje Martinega dela in njenih skrbi, a s tem, ko potrdi Marijin model, pove, naj pri vsem, za kar se trudimo, pri vsakem naporu svojih rok, da bi se rešili iz žrela aligatorja, torej iz negotovosti, ne izgubimo izpred oči, da prav v moči vere vidimo prek motne vode, v katero nas vleče krokodil, da se, potem ko v molitvi posedimo ob Jezusovih nogah, spremeni perspektiva, ki nam vrača smisel in daje novih moči.
V visokem poletju se zaradi vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot človeka, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Kot otroka so me učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. \tAmpak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. \tNekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. \tTorej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj s sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. \tZnana je pobuda, da naj bi poleti preživeli teden dni brez zaslona, tudi brez pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. \tPlanine, morje, gmajne, stezice, veter, nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. \tTudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli –! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja, ja, res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. \tStresti s sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotlu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsak in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« - nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini.« Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.«
Večkrat moram misliti na stavek, ki ga je pred leti izrekla ena izmed udeleženk skupine, v kateri so se srečevali ljudje po izgubi ljubljenega človeka. Takole je rekla: »Življenje je most in na mostu ne zidaj hiše!« Upam, da mi bo ta stavek ostal pred očmi vsakokrat, ko bom v svojem življenju morala izpuščati stvari, na katere sem navezana, ljudi, ki jih imam rada, na svoje sposobnosti … in da mi bo v pomoč. Verjetno je ena najbolj bistvenih stvari v življenju, da znamo izpuščati. Lahko smo veseli in hvaležni za vse, kar je bilo, toda nikoli si na tem ne moremo zgraditi šotorov in na tem obstati. Tudi nam ne more pomeniti garancije za prihodnost, niti imetje, niti položaj, niti prijateljstvo. Življenje je pot in živimo lahko samo toliko časa, dokler smo na poti. Na pot pa lahko človek vzame samo najnujnejše stvari, samo tisto, kar je zares bistveno. Kdor se ne more ločiti od stvari, mora obstati. \tV življenju se moramo zelo zgodaj učiti izpuščati. Izpustiti moramo zavetje doma in se postaviti na svoje noge. Izpuščati moramo otroke, ko odraščajo. Ko se upokojimo, moramo izpustiti svoje poklicno delo, ki smo ga morda imeli zelo radi. Izpuščati moramo svoje zdravje, svoje sposobnosti. Najbolj boleče pa je gotovo izpuščati ljudi, ki jih imamo radi. Izguba ljubljenega človeka vedno pomeni bolečino, s katero je treba živeti in kljub vsemu iti naprej. Morda nam bo laže izpuščati, če se bomo zavedali že ves čas, da je naše življenje zares most – iz ene stvarnosti na drugo in na mostu ne moremo graditi hiš. To ne pomeni, da ne moremo intenzivno živeti – nasprotno, ravno to, da ne gradimo hiš, omogoča, da lahko vse svoje napore vložimo v intenzivnost naših medsebojnih odnosov, da zelo intenzivno živimo, pri tem pa nikogar ne priklepamo nase, ampak živimo te odnose v vsej ljubezni in svobodi, ki zna tudi izpuščati, ko je treba.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi črke in številke … in pozneje računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo … Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo, se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te vrste … nadute in vase zagledane … Živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … To je svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Eden od Budovih učencev, ki je pozneje dobil ime Anathapindada, je bil bogat trgovec, ki se je z velikim navdušenjem udeleževal Budovih naukov. Toda kadarkoli je Buda govoril o radodarnosti, je Anathapindada opazil, da tega ne more razumeti. Nekega dne je to povedal Budi: »Vaši nauki so mi zelo všeč, vendar kadarkoli učite o radodarnosti, tega nikakor ne morem razumeti. Jaz ne morem ničesar podariti. Že sama misel na to je boleča.« Buda mu je odgovoril: »Z vadbo vam bo morda uspelo, da boste postali bolj radodarni.« Anathapindada mu je odvrnil: »Kako naj to vadim? Podariti karkoli je zame nemogoče!« V odgovor ga je Buda vprašal: »Ali lahko nekaj podarite samemu sebi?« Ko je Anathapindada potrdil, da lahko, mu je Buda svetoval: »Vzemite nekaj v svojo desno roko in podarite to svoji levi roki z besedo 'izvoli!' Nato pa naj vaša leva roka to spet podari vaši desni. To ponavljajte in morda vam bo pomagalo postati radodarnejši.« Anathapindada je upošteval Budov nasvet in ko se je vrnil domov, je v desno roko vzel kos zlata in ga podaril svoji levi rekoč: »Izvoli!« Nato je z levo roko zlato podaril desni in spet ponovil: »Izvoli!« Čeprav je zlato podarjal samemu sebi, mu je bilo na začetku to zelo težko in beseda »izvoli« mu nikakor ni šla z jezika. Vajo je znova in znova ponavljal in postopoma mu je bilo to vedno lažje. Nato je postal radodaren tudi do drugih, najprej z majhnimi darili, potem z vedno večjimi, dokler na koncu ni postal eden od največjih dobrotnikov svojega časa. Po celi deželi je ustanavljal domove, v katerih je revnim dajal hrano in prenočišče. S tem si je tudi prislužil ime Anathapindada, kar pomeni »nekdo, ki je radodaren in nesebičen.« Ta zgodba uči o tem, da se radodarnost ne nanaša le na darovanje. Bistvo radodarnosti je, da se znebimo svoje neizmerne navezanosti nase in na vse, kar imamo za svoje. Radodarnost nas naredi velikodušne in odpre naše srce, prinaša nam srečo v vseh stopnjah njene vadbe. Na začetku izkusimo srečo, ko vzbudimo namero, da bi bili radodarni. Nato izkusimo srečo med samim dejanjem radodarnosti in na koncu izkusimo srečo, ko se svojega dobrega dejanja spomnimo.
Mir ni le odsotnost vojne in nasilja, mir nastopi takrat, ko vlada harmonija v odnosih med ljudmi, med ljudmi in Bogom, med ljudmi in naravo. V pesmi slednici na binkošti smo slišali, da prav Sveti Duh prinaša pravi mir: V hudem trudu si nam mir, v vročem dnevu hladen vir in tolažba v žalosti. Kako zelo se tega zavedamo te dni, ko nedaleč od nas divja kruta in težka vojna! Pogosto zujtraj najprej sklenem roke in prosim nebeškega Očeta za mir: Mir tebi, ranjena in uničena Ukrajina, Mir tebi, nesrečna Rusija, Mir tebi, draga domovina Slovenija, Mir tebi, moje lepo mesto, kjer živim ob reki Savi, Mir vsem, ki smo danes vstali v nov dan v krogu svojih družin, in mir tistim, ki niso tukaj in so tako ali drugače ločeni od svojih dragih … Mir tebi, moj bližnji, na levi in desni strani, mir mladim in starim, mir tistim, ki delajo, in onim, ki so bolni, mir Božji vsem! Ko tako nemočni ponavljamo svoje prošnje za mir, včasih ne moremo razumeti, kako lahko nekdo dovoli vedno znova pobijanje nedolžnih ljudi … Ali sploh lahko kaj naredimo za to, da se take situacije ne ponavljajo iz stoletja v stoletje, iz države v državo, med narodi vsega sveta? Širimo kulturo miru – spore in konflikte rešujmo po mirni poti. Učimo se medsebojnih odnosov, napolnimo svoje domove in vse ustanove s spoštovanjem in sprejemanjem drugih. Kako dobro bi bilo, če bi danes med novicami dneva slišali tudi eno najbolj pričakovano: Vojna se je končala, mir je spet zavladal! Če bomo hrepeneli po miru in znali tudi živeti tako, se bo mir spet vrnil tudi v ranjeno Evropo. Dajmo možnost miru v nas in okrog nas.
Neveljaven email naslov