V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?