Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Moralno-etična pravila v jogi pomenijo pogoj duhovnemu napredku ter vključujejo prečiščenje telesa in zavesti. Duševna čistost, ki nastopi kot posledica etičnega delovanja in moralnega nazora, je v jogi bistvenega pomena pri pripravi zavesti na strogo asketsko pot, ki vodi do samospoznanja.
Yama predstavlja brzdanje človeške nravi oziroma samodisciplino glede na moralni odnos do sveta. Moralne zapovedi, ki predstavljajo yamo, so nenasilje, resnicoljubnost, nekraja, spolna vzdržnost in osvoboditev od pohlepa. Yama naj bi bila upoštevana ne glede na okoliščine, čas in prostor ter pomeni predano zaobljubo.
Zle misli onemogočajo osredinjenost zavesti, saj škodljivo vedenje do katerega koli živega bitja vznemirja zavest. S tem razlogom je nenasilje, ki pomeni ne povzročati bolečine nobenemu živemu bitju, prva in najpomembnejša zapoved. Vse zapovedi, ki sledijo, imajo svoj izvor v nenasilju, to pa implicira neizogibnost dobrohotnosti. Yama zapoveduje, kako naj človek ravna v odnosu do okolja, niyama pa narekuje pravilno ravnanje v odnosu do sebe in pomeni izpolnjevanje dolžnosti ter samodisciplino. To zajema skrb za moralno, telesno in mentalno čistost, ki je opredeljena kot telesna higiena in uživanje čiste hrane ter izogibanje nečistim mislim ali namerno očiščenje slabih misli. Sledi askeza, ki pomeni »to, kar bo uničilo nečistost«: zadovoljstvo, ki v tem kontekstu označuje želeti si nič več, kot je potrebno za ohranitev življenja; samopreučevanje, ki zajema branje svetih besedil zaradi vpliva moči svetega izročila, ki naj bi se izrazilo prek poznejšega premišljevanja o njegovem globljem pomenu, ter predanost bogu. Ta pomeni glavno spodbudo na naporni poti, ki zahteva neomajno osredinjenost in pokončnost.
Smisel etičnega in moralnega delovanja je torej v lastnem duhovnem razvoju in ne v nekakšni zunanji motivaciji. Ker tovrstna drža od nas pogosto zahteva trud in disciplino, joga predlaga, da neprimerne misli zavrnemo z gojenjem nasprotnih misli. Tako lahko slabe misli preobrazimo z namerno dobrohotnostjo ali hvaležnostjo.
3592 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Moralno-etična pravila v jogi pomenijo pogoj duhovnemu napredku ter vključujejo prečiščenje telesa in zavesti. Duševna čistost, ki nastopi kot posledica etičnega delovanja in moralnega nazora, je v jogi bistvenega pomena pri pripravi zavesti na strogo asketsko pot, ki vodi do samospoznanja.
Yama predstavlja brzdanje človeške nravi oziroma samodisciplino glede na moralni odnos do sveta. Moralne zapovedi, ki predstavljajo yamo, so nenasilje, resnicoljubnost, nekraja, spolna vzdržnost in osvoboditev od pohlepa. Yama naj bi bila upoštevana ne glede na okoliščine, čas in prostor ter pomeni predano zaobljubo.
Zle misli onemogočajo osredinjenost zavesti, saj škodljivo vedenje do katerega koli živega bitja vznemirja zavest. S tem razlogom je nenasilje, ki pomeni ne povzročati bolečine nobenemu živemu bitju, prva in najpomembnejša zapoved. Vse zapovedi, ki sledijo, imajo svoj izvor v nenasilju, to pa implicira neizogibnost dobrohotnosti. Yama zapoveduje, kako naj človek ravna v odnosu do okolja, niyama pa narekuje pravilno ravnanje v odnosu do sebe in pomeni izpolnjevanje dolžnosti ter samodisciplino. To zajema skrb za moralno, telesno in mentalno čistost, ki je opredeljena kot telesna higiena in uživanje čiste hrane ter izogibanje nečistim mislim ali namerno očiščenje slabih misli. Sledi askeza, ki pomeni »to, kar bo uničilo nečistost«: zadovoljstvo, ki v tem kontekstu označuje želeti si nič več, kot je potrebno za ohranitev življenja; samopreučevanje, ki zajema branje svetih besedil zaradi vpliva moči svetega izročila, ki naj bi se izrazilo prek poznejšega premišljevanja o njegovem globljem pomenu, ter predanost bogu. Ta pomeni glavno spodbudo na naporni poti, ki zahteva neomajno osredinjenost in pokončnost.
Smisel etičnega in moralnega delovanja je torej v lastnem duhovnem razvoju in ne v nekakšni zunanji motivaciji. Ker tovrstna drža od nas pogosto zahteva trud in disciplino, joga predlaga, da neprimerne misli zavrnemo z gojenjem nasprotnih misli. Tako lahko slabe misli preobrazimo z namerno dobrohotnostjo ali hvaležnostjo.
Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Slovenija! V današnjem evangeliju beremo, kako je Jezus ozdravil mrtvoudnega človeka. Z vero so ljudje v stiski pristopili do potujočega učitelja Jezusa, ki je svoje besede potrjeval z dejanji čudežev. Jezusovo delovanje v deželah današnjega Bližnjega vzhoda je vzbudilo nemalo zanimanja pri ljudeh. Če nekoliko odmislimo dobro poznano zgodbo o Jezusovem rojstvu, je v svojem sicer kratkem javnem delovanju vzvalovil veliko zanimanja med preprostimi ljudmi, pa tudi med takratno vodstveno srenjo Judov. In kaj ne bi; s svojim naukom se je namreč razlikoval od tedaj uveljavljenih družbenih norm, s svojimi čudeži je presegal človeške zmožnosti in s svojim odnosom do svojega Očeta v nebesih je bil edinstven in neponovljiv. Oseba Jezusa je hkrati vzbujala zadržanost in pozneje odkrito sovraštvo in upanje ter vero pri ljudskih množicah. Takratnim verskim voditeljem v Jezusu ni uspelo prepoznati pravega Boga, saj so bili prepričani, da je Jezus zgolj človek. Lahko rečemo, da so bila njihova srca zakrknjena in oči zastrte. Tudi v današnjem času ne prepoznavamo Boga. Še več, kljub napredku ne prepoznavamo več človeka; kaj je njegovo dostojanstvo, ne kaj sta njegova odgovornost in krhkost. Množice se zadovoljijo s preprostimi parolami o Bogu, da tega ali ni ali pa je tako nedoločen, da ga niti poimenovati ne moremo. Mrtvoudni je potreboval Božjo pomoč in upal je, da jo bo našel v Kristusu. Vsi potrebujemo Božjo pomoč, a je ne iščemo vsi v Kristusu. Težko priznavamo, da ima Bog oblast tako na duhovnem področju kot v fizičnem svetu. Boli nas, ko naše življenje prizadene vsakovrstno trpljenje. To postane celo vir jeze, zamer in očitanja Bogu. Toda Kristus, Sin Boga, ni sveta po svoji smrti zapustil. Na izreden in neprecenljiv način je delo odrešenja tako na telesni kakor na duhovni ravni zaupal svojim apostolom. Ti so njegov nauk, delo in tesno povezavo z Bogom Očetom prenesli ljudem. Njihovo delo vse od začetka do današnjega dne nadaljujejo škofje, duhovniki in diakoni; na poseben način vse Božje ljudstvo. V tem tednu smo se v Cerkvi na Slovenskem duhovniškemu zboru pridružil štirje novi duhovniki – novomašniki in dva diakona. Velika dela na duhovnem področju: odvezovanje grehov, darovanje daritve svete maše, sprejemanje novih kristjanov po zakramentu krsta, bo odslej Kristus opravljal po naših življenjih. Naloge, ki jih opravljamo v Kristusovi osebi, so preobsežne celo za besede; so neizmeren dar, ki jih naša slabotna narava ne zmore. Zato prosimo verne za molitveno podporo, neverne pa za spoštljiv odnos, da bomo lahko opravljali poslanstvo duhovnikov in diakonov v korist vseh ljudi v naši domovini in bomo kakor mrtvoudni vsi vedno bolj polni življenja.
Vprašanje je, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Zelo pogosto trdimo, da poznamo odgovor na to vprašanje – da torej vemo, katero dejanje na tem svetu povzroča škodo in katero škodo zmanjšuje. Po navadi je odgovor približno tak: dobro je nekaj, kar koristi meni, kar koristi moji družini in kar koristi moji skupnosti. Zlo pa je tisto, kar to korist zmanjšuje. Kako radi se postavljamo v vlogo poznavalcev dobrega in zla! In vendar krivica še kar naprej divja, vojne še kar besnijo, zlo še kar naprej vztraja. Dve osebi, ki se ju danes posebej spominjamo, sta prav tako mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj slabo. Ime jima je bilo Peter in Pavel. Vsak izmed njiju je dobro vedel, kako v življenju ravnati: Petru je bilo jasno, da bo njegov narod, Izrael, rešen samo z močno politično oblastjo, ki bo premagala Rimljane. Pavlu je bilo jasno, da se je za dobro treba zavzemati tako, da iztrebiš drugače misleče. Očitno je, da sta se njuna pogleda na dobro in zlo razlikovala. Naposled sta zaradi svojih prepričanj stala na sovražnih bregovih. Oba sta mislila, da vesta, oba sta delovala v skladu s svojimi mislimi, oba sta se motila. Njuna prepričanja in vse njuno življenje pa se je kmalu obrnilo na glavo. V njuno življenje je vkorakala oseba, ki v nasprotju z njima ni vsiljevala svojih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj zlo. Prav nasprotno: Ta človek, imenovan Jezus, je prišel zato, da bi se vsa prepričanja drugih o dobrem in slabem nagrmadila nanj, ga strla in uničila. Jezusovo križanje je pomenilo, da se Peter, Pavel, vsi preostali Izraelci in tudi mi danes – vsak v svojih trdnih prepričanjih – do konca znesemo nad tistim, ki je edini pravičen; nad tistim, ki edini res ve, kaj je dobro, ker ga je poslal Bog. Jezusov križ je tisti, ki je omogočil, da sem poleg Petra in Pavla tudi sam spoznal, da vsa naša prepričanja o dobrem in slabem niso zadostna, niso dobra. Ker tudi moj greh križa Boga, zdaj lahko vidim, da prav to modrovanje o dobrem in zlu, ki se od človeka do človeka razlikuje, ustvarja napetosti v svetu in pomnožuje zlo. Zdaj pa je tukaj Kristus, ki je Resnica in Dobro samo, zdaj mi ni treba več modrovati na lastno pest. Peter in Pavel sta zavrgla samovoljna prepričanja in postala sveta Peter in Pavel. Ker tudi sam želim ravnati po njunem zgledu in sprejeti Kristusa, bom danes posvečen v katoliškega duhovnika. Zapustimo modrovanje o dobrem in zlu in v veri sprejmimo Kristusa, ki edini ve, kaj je dobro.
Dragi poslušalci, smo v delu leta, ko se bodo vse pogosteje pojavljale različne vrste vremena. Vroči dnevi in vročinske nevihte bodo del našega vsakdanjega življenja. Tega si ne želimo, saj naredijo veliko škode na naših poljih in imetju; ob počitnicah si prav tako nihče ne želi, da bi jim mir in počitek zmotila kakšna nevihta. A prav te grozljive naravne pojave so velikokrat doživljali prvi Jezusovi učenci. Veliko se jih je preživljalo z ribištvom, zato so bili še kako odvisni od vremena. In prav danes lahko beremo v evangeliju, kako je učence presenetila nevihta sredi mirne plovbe po morju. Učenci se prestrašeni trudijo, da bi rešili čoln, svoje imetje, a ob tem zagledajo zanje zelo nerazumljiv prizor. Jezus mirno spi na krmi. Pa se za hip postavimo v njihovo kožo: okoli nas divja strašen vihar, čoln premetavajo valovi, po najboljših močeh se ga trudimo umiriti in varno pripluti na obalo. Potem zagledamo Jezusa, Božjega Sina, kako spi. Zagotovo bi hitro podvomili, da je res Božji sin. Nato ga končno zbudimo in mu rečemo: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« On pa okara našo nevero, nato pa pokaže svojo božansko naravo in pomiri vihar. In nastane popolna tišina. Tišina, ki je ni nihče pričakoval in je govorila močneje kot vsaka druga beseda. Kolikokrat se sami znajdemo v podobnem položaju. Okoli nas divjajo viharji, v katerih se utapljamo, ne vidimo izhoda, iščemo tišino. Naj bo to v službi, družini ali osebnem življenju. Vsak dan smo v skrbeh, kako se bomo znašli v težkih situacijah, ki nas čakajo, kako se bomo odzvali ob nepričakovanih dogodkih. Poskušamo se bojevati z našimi viharji po svojih najboljših močeh, vendar so pogosto močnejši. To nas lahko pripelje do nezadovoljstva, jeze ali celo nasilja. A v takih primerih imamo vedno dodatno možnost: Jezusa, ki čaka na krmi, čaka, da se bomo obrnili nanj in mu prepustili krmilo našega čolna. Če se mu prepustimo in mu zaupamo, da nas bo vodil po najboljši poti, četudi skozi strašne viharje, bomo varno dospeli na cilj, na obalo, na kateri sije sonce in vlada tišina. Zato vabim vsakega izmed vas, da se danes poskuša zavedati viharjev, ki divjajo v njegovi bližini, in z majhnim konkretnim dejanjem prispeva k umiritvi in tišini. To lahko storimo z lepo in spodbudno besedo, pohvalo, nasmehom ali z majhno pozornostjo do drugega, ki potrebuje ramo, na katero bi se lahko naslonil. Ob vem skupaj pa se zavedajmo, da je vsak majhen korak nasproti drugemu odgovor na božji klic k medsebojnemu razumevanju in slogi.
Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci. Nov delovni teden začenjamo skupaj z evangelistom Matejem, ki nam v evangeliju današnjega dne predstavi pogled tega, ki se odloči slediti Jezusu. Odlomek namreč govori o pismouku, ki pride k Jezusu in mu izrazi željo, da bi hodil za njim. Jezus ga zavrne, ker njegova odločitev še ni bila svobodna in srčna – tudi ni bila izvedljiva takoj. Ta, ki prosi, se je obotavljal in bi, preden bi zares šel, še kaj postoril. Mi vsi radi razmišljamo in govorimo o spremembah: ob začetku novega leta, ko pridejo kakšni prazniki, ko se zamenja mesec, ali če ne drugega – s spremembo bomo začeli, ko pride nov teden. Pa pride teden, mesec, novi prazniki in novo leto mi pa še vedno z istimi cilji in pobožnimi načrti. Zapopasti namreč hojo za Kristusom vendarle zahteva občutek za Božje reči – mi bi prosili za čudež česarkoli, v Boga, ki nas želi imeti po smrti ob sebi pa ravno ne bi verjeli. Nadejali bi se uspehov, Gospodovega dne pa ne posvečevali. Naš Gospod vendarle ni naiven. Ne drži, če bi preprosto rekli, da deluje po sistemu daj¬–dam. Kar res želi, je, da si z nami živi in deli z nami veselje in težo vsakdana. To pa je odnos. Odnos vedno zahteva od vseh vsaj kanček truda, prizadevanja in naklonjenosti. Sedaj lažje razumemo, v kakšnem duhu in prepričanju naj bi bila odločitev slediti Jezusu tako pismouka, za katerega vemo, da je bil sam Matej, kakor vsakega izmed nas. To je odločitev, ki pri vsakem predvideva dobro obeh, ne pa sebičnega lagodja oz. koristi mene samega. Podobno tudi doživljam duhovniški poklic – duhovnik namreč ni poklican in usposobljen samemu sebi podeljevati zakramente, temveč drugim. In na ta način sledimo Jezusu – posvečuje nas služenje drugim, tistim, ki potrebujejo besedo spodbude in upanja ter nenazadnje iskanje kako se nam Bog razodeva v vsakdanjem življenju – po Božji besedi in Evharistiji. Kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. Začnimo torej ta nov dan in ta nov teden z razmislekom o tem, česa si želimo, od koga to pričakujemo in kaj smo v zameno za to pripravljeni storiti. S pomočjo Jezusovega zgleda oz. njegove zavrnitve sebičnih želja se lahko naučimo, da je za svojo lastno dobrobit velikokrat potrebno prej poskrbeti za dobrobit drugega. Seveda le z iskrenim namenom in ljubeznijo do drugega – ne da bi kaj pričakovali v zameno. To je Jezusova žeja in zagotovo tudi koristna za naš vsakdan – pa naj bo ponedeljek ali nedelja. Vsak dan smo vabljeni na to Jezusovo pot.
Viktor Frankl, svetovno znani logoterapevt, je preživel tri leta v koncentracijskih taboriščih. Kot zdravnik je veliko časa posvetil skrbi za bolne in umirajoče sotrpine. Proti koncu vojne sta s prijateljem naredila načrt, da pobegneta iz taborišča. Začel se je pripravljati na to. Frankl je šel še zadnjič pogledat bolnike, nemočne na lesenih pogradih v mrzli taboriščni baraki. Prišel je do umirajočega moža, svojega rojaka. Očitno je mož zaslutil zdravnikovo namero in mu s solzami v očeh dejal: »Torej odhajate.« Frankl je hotel to zanikati, toda besede moža so ga zadele in imel je občutek, da ga obtožujejo. Zdelo se mu je, da bi z odločitvijo izdal njega in vse druge bolnike. Jasno je začutil, kaj mora storiti. Poiskal je prijatelja in mu dejal, naj zbeži sam, on bo ostal s svojimi bolniki. V trenutku ga je zapustil moreči občutek izdajstva in navdal ga je notranji mir, ki ga doslej ni nikoli občutil. Frankl je taborišče preživel in pozneje je napisal veliko dragocenih del o pomembnosti smisla in predanosti za naše življenje. Taboriščne izkušnje so najlažje prenesli tisti, ki so bili globoko predani nekomu, ki so živeli za nekaj. To je dajalo smisel njihovemu življenju (Zgodbe za veselje do življenja, 113). Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom. V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanu prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo. Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »'Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.' Jezus mu je odgovoril: 'Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil'« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu. Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic (prim Lk 9.62). Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju.
Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda, tako ali drugače, samo da se. Da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena resničnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo. Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki, beri, takšni, kakršni smo sami. Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen. Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč – ki so seveda nekaj povsem naravnega – pa je samo v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo, da ima prav – ker se nočemo spremeniti. Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar: Božja volja je, da smo si »brat in sestra in mati« (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta, zato je On tisto, kar jih povezuje, zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj. Da ne rinejo vsak po svoje, ampak da so skupaj, da skupaj sedijo, da sodelujejo. Levi in desni, rdeči in beli, črni in mavrični. To bo naredilo vse, kar je potrebno – če bodo skupaj, ob svojem Očetu. To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki edini lahko premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Naša slovenska stvarnost je seveda drugačna, preveliko čustvenih in zgodovinskih ran še nosimo, da bi se lahko drugače misleči usedli za isto mizo ali se zjokali drug drugemu v naročju. Ne moremo še poslušati drug drugega, poskušati razumeti, si pritrditi, tudi če ima drugi prav. To je menda tako, ker vsakokrat, ko stopamo do drugače mislečega, pristopamo k njemu zato, da bi ga spremenili. Zato morda za zdaj niti še ne moremo doseči sprave, kajti sprave se človek ne nauči, dozoreti mora zanjo. In če verjamem nauku svojega Boga, človek za spravo ne dozori v miru, umaknjen nekam sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer si delimo skupno mizo. Za spravo in sodelovanje se je tako treba boriti najprej s samim seboj, da bi drug ob drugem vztrajali. Samo zato, ker so tisti, ki volijo SDS, in tisti, ki volijo Levico, in tretji, ki sovražijo oboje, vsi moji bratje in sestre. Vsi imamo istega Očeta.
Poznal sem človeka, ki je med drugo svetovno vojno pri nas, tako kot večina Slovencev, doživel zelo travmatične dogodke, ki so ga zaznamovali za vse življenje. Ob koncu vojne je ženi s tremi otroki, s pomočjo dobrih ljudi, uspelo umakniti se preko Ljubelja na avstrijsko stran, in po treh letih begunskega taborišča oditi v Ameriko. Gospodu Francetu pa to ni uspelo, ker so ga pridržali nekateri vaščani in ga je oblast dolga leta mučila. Eden od njegovih sovaščanov je bil pri tem še posebej aktiven. Po devetih letih ga je takratna oblast izpustila in dala dovoljenje, da se izseli in odpotuje v Ameriko in se končno sreča s svojo družino, ki ga je že zelo težko pričakovala. Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Zaživel je novo življenje. Živeli so blizu nas, v predmestju velikega mesta. Spoznal sem ga, ko sem bil še otrok. Iz njegovih oči je sijala dobrota, pa tudi bolečina, ki se je nakopičila skozi leta vojnih grozot. Leta 1991, ko smo se Slovenci osamosvojili in se je družba demokratizirala, Slovenija pa je postala svetovno priznana država, kar je bil sen naših prednikov že stoletja, je gospod France v sebi začutil željo, da obišče rodni kraj, da bi šel do vsakega vaščana in mu segel v roke, tudi glavnemu mučitelju in se z njim spravil. Tako je tudi storil. Vaščani so doumeli, da ga vodijo le dobri nameni, zato so ga z veseljem sprejeli, se z njim pogovarjali in pojasnjevali medvojne dogodke. Le družina glavnega mučitelja je bila v strahu, da morda prihaja z maščevalnim namenom. Sosedje so pomagali, da je prišlo tudi do srečanja Franceta in njegovega mučitelja. Trenutek je bil napet. Segla sta si v roke in slišale so se besede Franceta: "Vse ti odpustim, nimam več sovraštva do tebe." Objela sta se in zjokala. Odleglo je obema. Duši sta se pomirili. Kako lep zgled za vse človeštvo, sem si mislil. Sosedje so potem vedeli povedat, da v hiši mučitelja ponoči ni več gorela luč, kakor vsa tista dolga desetletja po vojni. Ko odpremo srce drugim, takrat smo najmočnejši.
Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je treba tukaj in zdaj, ob pomoči današnjega depozita. Od tega, kako ga bomo investirali, je odvisna kakovost našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki mu ni uspelo izdelati letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!
Že od malega je humor moj način bivanja. Zelo mi je pomembno, da mojo »naravno« resnost, ki jo ljudje pri meni običajno doživljajo, lahko obogatim, oplemenitim z veseljem. Šale so mi všeč, če so kulturne, duhovite, spoštljive. Posebno so simpatične, če se človek zna pošaliti tudi na svoj račun. Pomembno se mi zdi, da so zgodbe, ki imajo dober humor, prisotne tudi v Svetem pismu. In da so tudi krščanski svetniki, učitelji pogosto govorili duhovito, posredovali nauke s humorjem. S humorjem naj bi predvsem spodbujali ljudi, pa tudi odkrivali hinavščino, sprenevedanje ipd. Nikoli pa naj humor ne bi uničeval, poniževal šibkih, žalil dostojanstva človeka. Dober humor lahko poglablja odnos z Bogom, slab humor pa ta odnos poslabšuje, rahlja. Veselje je eden od temeljnih darov Svetega duha. Kot pravi Tomaž Akvinski, je veselje povezano z ljubeznijo. Človek se veseli sreče drugega. Veselje je globoko zakoreninjena posledica človekove povezanosti z Bogom. Ob tem začutim pravo radost bivanja. Zdi se mi, da kristjana lahko hitro zanese in misli, da so resnost, molitve na samem najboljša drža, čeprav pa je resnica, da v samotnosti lahko hitro prileze potrtost, občutek kislosti življenja. Ni čudno, da pravimo, da se kristjani včasih držimo tako, kot da bi bili krščeni s kisom, ne z vodo. Na svoj smisel za humor gledam kot na duhovni dar, je tudi odgovornost, da ta dar delim, ga darujem drugim. Kakšna čistost veselja je v malem otroku, ko zagleda znan obraz, mamo, očeta. Smeh je naraven, globoko v nas. Z zdravim humorjem poživljamo sebe in druge. To je del zdravja, človekovega ravnotežja. Saj pravi pregovor, da dan, ko se nisi nasmejal, je izgubljen. Pavel VI. je opozoril na dejstvo, ki ga tudi danes sami lahko opazimo. V kulturi »obilja« je žal malo smeha, tu veselje ne prihaja pogosto iz duhovnih izvirov, ampak so v ospredju narejenost, plehka zunanjost, užitek, neka oblika sebičnosti. Verjamem, da pristno veselje pogosto izvira iz negovanja globokega stika z Bogom. To sem v otroštvu doživljala v svoji družini, ko smo ob praznikih prepevali, pa tudi ob našem veselem župniku. Ko se je s kolesom vozil po svoji župniji, je vsepovsod, kjer se je ustavil, donel smeh. Odmeval je v srcih tudi tistih, ki smo ga slišali od daleč. Njegov humor je odražal veselje do svojega poslanstva, vero v Boga, globoko povezanost z Njim in svojim občestvom. Rad je bil med ljudmi. Vzbujal je zaupanje in ljudje so z njim delili svoje življenjske zgodbe, ki so tako postajale manj obremenjujoče, tudi vesele. Naj ljubezen in smeh brstita v naših srcih. »Smeh je veličasten zvok duše, ki se prebuja!«
Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« \tPomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. \tMož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. \tTako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.
Spoštovani, živimo v obdobju, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker ne znamo več živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdanjika vztrajno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi namesto rafala napadov proti njemu raje predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu popolnoma drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o njegovih bolečinah, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križan in s tem resničen. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se poskušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije, znamenja božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil križ v poganstvu znamenje kazni za bogove, Božji Sin pa je na znamenju človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka spodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze, dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz popolne ljubezni, ni imel izkušnje s tem, kako je biti človek. Zato se je učlovečil, to pa je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Včasih lahko neko besedilo, ko ga iztrgamo iz konteksta, zveni prav nenavadno. Tako bi se lahko poigrali in rekli, da v Svetem pismu piše: »Ni Boga.« Res je, tako je zapisano čisto na začetku štirinajstega psalma. In ob tem bi se lahko kdo zafrkaval in rekel: »Glej, celo v samem Svetem pismu piše, da ni Boga!« Res tako piše, ampak to je samo del verza, ki pa se v celoti glasi: »Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.'« Na podoben način bi lahko kdo s tendencioznostjo skušal prikazati, da apostol Pavel zagovarja teorijo spola, ko v Pismu Galačanom zapiše: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske.« Če bi torej nekdo želel napeti to besedilo na svoje kopito, bi ga lahko interpretiral v smislu, da Pavel ukinja vse – nacionalno pripadnost, družbene razrede in na koncu ukinja tudi sam spol – ni ne moškega ne ženske. Toda to v resnici ne drži. Pavel je pisal to kratko pismo prebivalcem rimske maloazijske pokrajine Galatije, ki se je raztezala zahodno od današnje turške prestolnice Ankare. Verjetno je pismo nastalo leta 55, torej na začetku vladavine cesarja Nerona. Prav zaradi družbenih okoliščin odstirajo te vrstice, če jih navedemo v celoti, revolucionarno moč krščanstva: »Vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« V prvi Cerkvi so bile napetosti med kristjani, ki so izvirali iz judovstva, in kristjani, ki so izvirali iz vrst poganov – torej v prvi vrsti Grkov, nato še ostalih. Toda za Pavla so s krstom pred Bogom vsi enaki. Predvsem pa Pavel useka po enem temeljnih elementov rimskega imperija – po sužnjelastništvu, ko namreč pravi, da »ni ne sužnja ne svobodnjaka«, saj je vsak, ki je krščen, z enakim dostojanstvom pred Bogom. Prav tako pa je tudi z moškim in žensko. Njuno razmerje je v rimskem imperiju je bilo izrazito patriarhalno in ženska je bila praktično lastnina moškega. Pavel pa to obrne na glavo, ko pravi, da sta po krstu moški in ženska enaka pred Bogom. S tem Pavel poudarja, da krst briše vse razlike in pregrade: nacionalne, družbene in celo spolne, ker je temelj vse edinosti Kristus, v katerega smo krščeni. Pri tem pa se človek kot oseba ne izgubi v neki brezoblični množici, ampak je vsak poklican, da s svojimi lastnostmi, danostmi in talenti živi svoje življenje Bogu v čast in slavo. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da Bog ljubi raznovrstnost in pestrost, da Bog ljubi sorto.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, naj odkrije svoje bistvo in svoj položaj v vesolju. Kajti pred spoznanjem Resnice o svetu pride spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skoraj vsi filozofi, ki so mu sledili. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana s spoznanjem, katerega poglavitni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen le nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le s sintezo (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Samospoznavanje kot pojem je nikoli popolnoma dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem delovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Za to pa je vselej potrebno samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva, da bi ves čas presegal samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi predvsem spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj za samoizpopolnitev – tako v spoznavnem kot moralnem pomenu besede. K spoznanju samega sebe sodi spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v temeljni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi tudi nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi prišlo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen na kontemplacijo o lastnem koncu, se ne bo vdal pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju navsezadnje vedno sodi tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost, strah in spoštovanje, ki niso le vrline, temveč podlaga za spoznavno-duhovni vzpon, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svojega obstoja. Tako bo samospoznanje še naprej ostalo eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Sodobni svet, vsem napredkom navkljub, zahteva veliko od človeka. Značilnost poindustrijske dobe je namreč, da stavi na znanje, informatizacijo, globalizacijo. Medmrežje je nova svetovna platforma, ki digitalno povezuje kraje, narode in posameznike v soodvisnost in soodgovornost pri oblikovanju novih družbenih odnosov. Še nikoli svet ni bil tako prepleten, kot je danes. A vendar se zdi, da so prepadi – kulturni, miselni, gospodarski – med regijami in celinami nespremenjeno globoki. Nekako trajni, ob sicer nenehnih prizadevanjih, da bi jih zasuli. Hkrati se pojavljajo nove razpoke v tektonski plošči, ki ji pravimo življenje človeštva. Vedno znova se rojevajo konflikti, pa še obstoječih nismo znali odpraviti. V svetu negotovosti, tudi zasebne, je zato posameznik na nenehni in zahtevni preizkušnji. Bo obstal? Ali se bo uveljavil kot bitje smisla, drznih načrtov, vidnih uspehov? Vse večji izzivi, da bi obvladovali svet, vlivajo strah in dajejo občutek nemoči. Ti vodijo, če nam jih ne uspe zatreti, v potrtost in apatijo. Človek današnjega veka je tako bitje kronične zaskrbljenosti, velikokrat tudi izmučenosti. Je izžet in oropan resnične življenjske sile. Dvigati duha, sredi vseh teh pojavov, sodi zato k našim glavnim dnevnim opravilom. Drug drugega, pa tudi sebe, nenehno notranje dvigati! To lahko počne vsak – tisti, ki veruje, in tisti, ki ne pozna Boga. A uspešnejši smo, če pri tem črpamo iz zakladnice nebeškega bogastva, iz Jezusove nepreklicne modrosti in trajne srčnosti.
Vetustatem novitas, umbram fugat veritas; noctem lux eliminat. – Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal. »Vetustatem novitas ... Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.« Tako v eni izmed kitic poje slednica današnjega praznika presvetega Rešnjega Telesa, ki jo je ob priložnosti njegove ustanovitve l. 1264 zložil sveti Tomaž Akvinski. V svojih štiriindvasetih kiticah vzvišenega poetičnega izraza povzame in zaokroži vso resnico vere v Kristusovo resnično, realno in bistveno navzočnost v zakramentu presvete evharistije pod podobama kruha in vina. Gre torej za novo in staro skrivnost. Staro, ker je Kristus uporabil že znani prvini zemlje kruh in vino, s tem nadaljeval Melkizedekovo starozavezno daritev; vendar novo, ko ji je pridal nov, bistveno drugačen pomen in je kruh in vino posvetil ter ju tako bistveno spremenil v svoje Telo in Kri. Kristus večni novum, večna novost, tako dopolni in preseže staro(zavezno) daritev, ko jo spremeni v daritev samega sebe in jo naroči obhajati v svoj spomin do konca časov. Deleženje pri istem oltarju, istem kruhu in istem kelihu nas vceplja in zedinja s Kristusom samim, s tem pa se mu pridružujemo tudi v njegove darovanju. »Ko prisustvujemo Božanski daritvi,« tako sveti Gregor Veliki, » je nujno da darujemo skesanega srca tudi sami sebe.« (Dial. 54) Tako smo, ker se – v občestvu Cerkve – vcepljamo v Kristusa že v njegovem trpljenju in darovanju, vcepljeni vanj tudi v njegovem vstajenju in poveličanju. Kolikor smo udje Kristusa, toliko smo deležni njegove smrti, kjer odmrjemo sebi, da bi živeli v njem, ki je vstal. Communio – latinska polisemična beseda za obhajilo pa tudi za občestvo. Kako imenitno dvojen pomen v eni besedi! Ko uživamo isti kruh s tem postajamo eno samo občestvo v Kristusu, uživamo pa ga lahko le v občestvu Cerkve. Obhajilo je torej vez edinosti in njen temelj, obenem pa je prejem obhajila mogoč le v edinosti občestva Cerkve. Evharistije je torej temelj in vrhunec, »vir in višek krščanskega življenja.« (B 27) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, danes proslavljamo in svetu predočujemo Kristusovo obljubo, da bo ostal med nami do konca sveta. (Cf. Mt 28,20) Zaključimo z besedami italijanske mistikinje, vdove in frančiškanske tretjerdnice svete Angele iz Foligna (1248 – 1309), ki je takole zapisala: »O dobrina vseh dobrin, mnogi se ne menijo zate, te ne poznajo in te ne ljubijo; a ko te najdejo ti, ki hrepenijo po tebi, te ne morejo povsem in docela dobiti v posest ... Daj, da ti pridem naproti, najvišja dobrina, in pristopim k tako vzvišeni mizi z velikim spoštovanjem, z veliko čistostjo, z velikim stahom in z neizmerno ljubeznijo. Naj se približam vsa vesela in ozaljšana, ker prihajam k tebi, ki si vse slave vredna dobrina; k tebi, ki si popolna blaženost in večno življenje, lepota, sladkost, vzvišenost, sama ljubezen in milina.« Vesel praznični dan želim in vse dobro.
Nekdaj smo v mojem domačem kraju po njivskih strniščih sejali črno deteljo. Z njo smo zemljo obogatili z dušikom. Čebelam in čmrljem pa je rastlina s trojnatimi listi in rdečimi cvetovi ponujala zelo dobro medičinsko in pelodno pašo. O tem, da je črna detelja eno izmed najstarejših zdravilnih zelišč – uporabljali so jo že severnoameriški Indijanci –, sem se podučila šele zdaj. Kot tudi o tem, da poleg črne detelje poznamo še belo, medeno, navadno turško, plazečo se in turško deteljo. Sveti Patrik, najbolj priljubljen svetnik Irske, je ob pomoči triperesne deteljice mogočnemu kralju razložil troedinega Boga. Kralj je bil menda tako očaran, da je svetemu Patriku dovolil širiti krščanstvo po svojem kraljestvu. Triperesna deteljica je postala eden izmed irskih nacionalnih simbolov. Z njo je upodobljen tudi sveti Patrik, le obhajanje praznika, posvečenega svetniku, je danes podobnejše karnevalu. Poleg triperesne deteljice poznamo tudi štiriperesno. Le kdo se je ne bi razveselil, saj velja za najmočnejši simbol sreče. Vsak izmed njenih štirih lističev ima poseben pomen: prvi pomeni vero, drugi upanje, tretji je za ljubezen in četrti za srečo. Tistemu, ki jo najde, naj bi vsak izmed štirih lističev po ljudski modrosti prinašal bogastvo, slavo, ugodno doživetje in zdravje, in če jo komu podari, celo dvojno mero sreče. Štiriperesna deteljica je po mnenju znanstvenikov izjemno redka, saj je razmerje med običajno deteljico in njeno vrstnico, ki prinaša srečo, kar 1 : 10.000. Po ljudski vraži naj bi štiri lističe našli le ljudje, ki imajo razvit vid in duhovnost. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, brez dvoma je štiriperesna deteljica zaradi svoje redkosti nepogrešljiva rastlina v naših herbarijih, v spominskih knjigah ali pa zataknjena za klobuk. Če nič drugega, vsaj škodljiva ni, saj so jo ljudje nekoč uporabljali celo za svojo prehrano. Vero, upanje, ljubezen in srečo gre iskati vse prej kot na travnikih. Čeprav sem jo, štiriperesno deteljico, kot otrok tudi sama iskala. A takrat sem bila otrok, govorila sem kakor otrok, sklepala kakor otrok. Danes štiriperesne deteljice ne iščem več, še vedno pa skrbno negujem triperesno deteljico: vero, upanje in ljubezen. O veri, upanju in ljubezni v Prvem pismu Korinčanom v trinajstem poglavju piše mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi, zraščenimi skupaj, in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazni – sveti Pavel. Eno izmed najkrajših poglavij končuje: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13) Ne trdim, da sreče ni, ali da je ne potrebujemo, ali da je sveti Pavel ni poznal, če jo v svojih pismih redko omenja. V današnjem jutru vam želim povedati le, da ne raste na travnikih.
Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To, kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih. Kdo sploh še dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z dejavnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane, naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim — vratolomnim — tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena od temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki karkoli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo — ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas neprestano obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite bolj polno življenje!
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena, ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. To je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipavaš z besedami. Sleherno sporočilo, da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je tudi rek: z besedo na dan! Kar pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
Praznik svete Trojice velja za najglobljo krščansko skrivnost. Pa vendar se tudi ta skrivnost svetlika in nas napolnjuje z izjemnimi mislimi in vodi naše življenje. Takoj na začetku naj povemo, da gre za praznik ljubezni. Tudi v naši človeški ljubezni je toliko reči nerazložljivih, pa vendar ljubezen vsi poznamo in se ob njej navdušujemo. Lahko bi rekli, da se ob sv. Trojici zavemo, kako krščanski Bog ni neko samotno bitje, ki v svoji popolnosti zre vase in se na zmeni ne za človeško tragičnost in ne za svet, ki ječi v svoji nepopolnosti. Prav nasprotno, v Bogu so že odnosi, v njem so tri osebe, ki se v Ljubezni podarjajo druga drugi. Toda ta Ljubezen je tako velika, da so te tri osebe en sam Bog. Tako tudi pri sveti maši ob nedeljah molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved, v kateri so grški cerkveni očetje posrečeno dejali, da so vse tri osebe enega samega bistva, bistva Boga. Tako Sin in Sveti Duh, oba izhajata iz Boga Očeta. Oče se v ljubezni daruje Sinu in Sin mu vrača ljubezen, ta njuna intimna osebna vez pa je nova oseba, se pravi Sveti Duh. Sveti Tomaž Akvinski je poudarjal, da gre za čistost odnosov, odnosov ene same Ljubezni. Ko so kristjani iskali podobo svete Trojice na zemlji, so prav tako segali po skupnosti ljubezni, ki je družina. V družini gre tudi za mnoštvo, za starše in otroke, ki pa so v ljubezni eno. Prav tako pa je vsaka skupnost, kjer vlada ljubezen, podoba svete Trojice, tudi redovna skupnost, tudi skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. Zdaj razumemo, zakaj pri vsaki nedeljski sveti maši, ko gradimo občestvo med navzočimi, pa tudi s temi, ki so ostali doma, ali pa so daleč po svetu, zakaj je takšno občestveno doživljanje svete maše hkrati doživljanje svete Trojice. Kristus je večkrat dejal, da sta On in Oče eno. Vendar te intimnosti in največje ljubezni ni čuval le zase, ampak je v to ljubezensko skupnost povabil tudi nas. Zato nas je naučil svoje molitve »Oče naš«. Tudi nam je obljubil, da odslej ne bomo nikoli več sami, saj bosta z nami Njegov in Očetov Duh, Duh modrosti in Ljubezni. Zdaj prav tako razumemo, da za kristjana trenutek, ko se pokriža, ni samo najkrajša in tudi ne samo začetna molitev, ampak prav nasprotno. Pokrižati se pomeni izpoved najgloblje vere in ljubezni. To so vedeli naši starši, ko so nas pred odločilnimi trenutki življenja radi pokrižali.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj prek učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, naj se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Neveljaven email naslov