Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Janez Vodičar: Zagreteži

13.03.2023

Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili. Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam. Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi. Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.


Duhovna misel

3581 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Janez Vodičar: Zagreteži

13.03.2023

Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili. Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam. Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi. Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.


10.05.2022

Vinko Rode: Pri maši na počitnicah v Cariloju

Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi. Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost. Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.


09.05.2022

Polonca Zupančič: Horacij in zlata sredina

Horacij, rimski lirični pesnik iz 1. stol. pr. Kr., je v svoji zreli dobi ustvarjanja izdal štiri knjige z naslovom Ode, v njih pa je poleg premišljevanj o ljubezni, prijateljstvu, vinu in kratkosti človeškega življenja bralcem posredoval tudi misli o zlati sredini – tako jih večkrat poziva k umirjenemu življenju, obvladovanju čustev in strasti ter k zmernemu uživanju dobrin. Bistvo njegove osebne filozofije je namreč iskanje duševnega ravnotežja, ki se izogiba obeh skrajnosti. V pesmi št. 10 iz druge knjige Od pesnik to misel ponazori z nagovorom prijatelja: Srečnejši boš, če na morja širine ne rineš zmerom, niti se boječ viharjev ne držiš preveč kopnine, kjer prej nasedeš na podvodno kleč. Kdor se za zlato srednjo pot odloči, je najbolj varen: skromen je in čist. Pesnik svojemu prijatelju (s tem pa seveda vsem bralcem) naroča, naj se varujejo skrajnosti, kajti te ne prinašajo duševnega miru: v življenju nam bosta namreč tako predrznost kot pretirana plašnost prinesli nesrečo. Tudi strele največkrat udarijo prav v najvišje smreke in vrhove, nas v nadaljevanju opomni pesnik. Po njegovem mnenju mora človek vselej iskati pravo mero med dvema lastnostma in to mero hkrati tudi prilagajati razmeram – zlata sredina (lat. aurea mediocritas) je tako najbolj varna in zanesljiva pot, ki nam bo dala notranji mir in tudi trdnost. Umirjen mož se v sreči ne omami, v nesreči upanja ne izgubi, zapiše v nadaljevanju: pomirjen človek se ne bo vznemiril zaradi prevelikega veselja, niti ga ne bo žalost tako potrla, da bi povsem obupal, pač pa se bo zavedal, da sta sreča in nesreča le dva trenutka v njegovem življenju, ki bosta enako hitro tudi minila … Moder človek je zato tisti, ki mu bo uspelo uravnavati dve skrajnosti. Ravno to pa je nasvet, ki ga bralcu v sklepni kitici da pesnik: Ostani hraber, dŕži se čvrsteje, če te gorje teži! A jadra zvij, če ti jih sapa, ki ugodno veje, preveč napne: tako modrost veli.


08.05.2022

Edvard Kovač: Dobri pastir in dan Evrope

Ne samo v slovenskem slovstvu, tudi v judovski tradiciji je bila podoba pastirčka nekaj idiličnega. Izraelsko ljudstvo je bilo namreč nomadsko in zato se zaveda, da se bodo ohranili, če bodo etično čvrsti in hkrati blagohotni drug do drugega, kot je pastir do svojih ovčic. V tem duhu se nam tudi Abel predstavi kot mil deček, ki je ljub Bogu samemu in ki je toliko naiven, da ne opazi, kako mu je brat Kajn nevoščljiv za njegov uspeh. Tako postane tudi prva nedolžna žrtev, ki jo pozna Sveto pismo. Prav tako je čist v svojem srcu kraljevič David. Njegov oče Jesej niti ne pomisli, da bi ta fantič lahko v Izraelu igral kakšno pomembno vlogo. Pa vendar je že kot pastir pokazal veliko odločnost in smisel za zaščito nemočnih. Tako tradicija govori, da se je bojeval z levom in ga premagal ter s tem obvaroval svojo čredo. Tako je tudi kot kralj bil dobri pastir svojemu ljudstvu. Toda kakor vsakemu mlademu človeku je tudi mlademu vladarju Davidu vstopila oblast v glavo in ga je začel lomiti. Bog mu pove, da če je bil velik v grehu, naj bo velik tudi v pokori in popravi krivic. David je sledil tem nagibom in pokazal, da je pravi vladar ta, ki je kot pastir sicer nepopolen, zato priznava nad seboj edinega pravega pastirja, ki je hkrati tudi pastir ali kralj naših src. To je Bog sam. Njegov sin Mesija ali Kristus je edini, ki zna ljubiti do konca, ki nikoli ne zapusti ne svoje črede, se pravi skupnosti verujočih in ljubečih, tudi ne nobenih src. Jezus iz Nazareta, ki se predstavi kot Dobri pastir, pove, da ga ne zanima samo čreda kot taka, se pravi ne samo ljudstvo, narod ali skupnost, pač pa tudi vsak posameznik. Evangelist Janez pravi, da Kristus pozna vsako ovco po imenu, jo kliče in nagovarja, se pravi, da ima do vsakega od svojih prijateljev prav oseben, enkraten odnos. Tako postane Kristus podoba dobrega pastirja tudi za današnje državne voditelje. Prav jutri bomo praznovali dan Evrope. Idejo o združeni Evropi so oblikovali trije krščanski misleci. Eden izmed njih, Schumann, je zdaj celo kandidat za razglasitev blaženega, se pravi za svetnika. A vsi trije so se zavedali, da bo evropska skupnost uspela, če ne bo samo gospodarsko povezana, ampak če bi tudi v tej skupnosti vsak narod spoštovan s svojim imenom in osebnostjo. To pomeni, da smo takrat, ko smo čuteči med seboj, najlažje tudi sprejemamo naše legitimne razlike drug do drugega, takrat tudi postanemo rahločutni za vsako bolečino.


07.05.2022

Marko Rijavec: Zlati prah življenja

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.


06.05.2022

Robert Friškovec: Danes je čas

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst let, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl enajst let starega fanta, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ,Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ,O ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem star triintrideset let, ko sem pomislil: ,Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem ves čas razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kar sem kdaj bil, pa hkrati tudi najmlajši, kar kdaj bom. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi polno zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih morda odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In jutri bo spet na vrsti nov ,danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitvo, tako pa kisik ne pride prav daleč po telesu. Lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.


05.05.2022

Daniel Brkič: Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo

Spoštovani, sogovornik mi je, vedoč, da sem teolog, očital, da Bog ravna z njim slabše, kot ravna najslabši človek s svojimi hišnimi ljubljenčki. Zatrdil mi je, da je Bog zanj kot strašilo za vrabce, saj so mu ga predstavili tako, da se je na koncu bolj bal Boga kot hudiča. Navrgel mi je, da je človeška zgodovina krvava mesarska miza in da je zlo v svetu Stvarnikov smrtni greh, ki Boga utišuje in zahteva odgovor. Priznal mi je, da je na Boga jezen in da ga še bolj razjezi, ko sliši, da Bog ni nikoli jezen nanj. Vprašal me je, zakaj se Cerkev problema zla v svetu izogiba in ali bi dandanes Jezusu dovolili pridigati v Petrovi baziliki v Vatikanu. Jasno mi je bilo, tako kot nekoč Sizifu, da sem se lotil pretežkega športa valjanja skale navkreber, a drobnjakarski sitnež ni odnehal. Čakal je, da pred njegovimi očmi izvedem reanimacijo trupla Boga, ki se po njegovi oceni ponaša z boemsko pentljo pod vratom, a sem ostal brez ustrezne aparature, s cmokom v grlu. Povedal sem mu bajko o palmi in Ben Sadoku iz Afrike. Ko je Ben Sadok potoval čez puščavo, je v oazi zagledal mlado palmo. V njeno krošnjo je postavil težak kamen. Skriti opazovalec ga je ocenil kot podlega zlobneža, ki s privoščljivim nasmeškom pokvari vse, česar se dotakne. Mlada palma se je stresala, da bi se kamna znebila, a zaman. Preostalo ji je le to, da je s kamnom v krošnji rastla in zaradi njegove teže poganjala korenine globlje v zemljo, dokler ni prišla do žive vode. Premagala je vse ovire, prerasla vse palme ter postala kraljevska palma. Ko se je Ben Sadok vrnil, jo je zaman iskal naokoli. Ker je bil pozoren le na majhne, pohabljene in skrivenčene palme, se je palma, na katero ni niti pomislil, pred njim sklonila, da bi mu v kroni svoje krošnje pokazala kamen, rekoč: »Zahvaljujem se ti, kajti teža kamna me je naredila za najmočnejšo in najvišjo.« Moj sogovornik je dojel, da je zmaga zla vedno njegov poraz, medtem ko trpečemu služi v dobro. Trenerji nas spodbujajo, naj preizkusimo meje naših zmogljivosti, čeprav le te povzročajo bolečine. Zdravniki bolečin ne ukinjajo, ker so nam v korist. Tudi starši ne, če hočejo imeti otroke vzgojene. Križani Kristus je avtentičen odgovor Božje obrazložitve smisla trpljenja nedolžnih. Bog trpljenje preobraža, saj trpljenje ni kazen, ampak zdravilo (Avguštin). Kdor se izogiba križu, ki ga Bog nalaga, se sooči še s težjimi križi. Ko nam ponuja priložnost za trpljenje, nam izkazuje večjo ljubezen, kot če bi nam dal moč za oživljanje mrtvih. Kajti ko delamo čudeže, smo mi Božji dolžniki, ko potrpežljivo trpimo, pa Bog postaja naš dolžnik (J. Zlatousti). Terezija iz Lisieuxa križa ni zgolj prenašala, ampak si ga je celo želela. Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo, saj trpljenje najbolj zedini dušo z Bogom.


04.05.2022

Berta Golob: Izkušnje

Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.


03.05.2022

Gregor Čušin: Človek ne jezi se

Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršen koli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj (naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben dizajn in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas, kako vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, ali ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.« A le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, odpovedujem se kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni prav, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot da bi (počel, kar se pač počne) proti vetru in je moja hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna (zato je Življenje tako priljubljeno). Prav lahko se goljufa pri kartanju, pri Monopoliju si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kakšen nogometaš včasih doseže gol z roko, ne nazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega), a poskusite goljufati pri igri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je preveč preprosta, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. Je v vsakem kompletu družinskih iger (to težko trdimo za Monopoli ali kakšno drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE?


02.05.2022

Peter Millonig: Iskanje Boga

Bog se ne razodeva nečimrnim, oholim ljudem napihnjenih misli – še manj krivičnim, zlobnim, nečistim. Razodeva se tistim, ki so krotki, ponižni, pošteni. Onim se odpira, ki ga ljubijo in želijo, da bi ga vsi ljubili. Kajti ti, pa čeprav odrinjeni in brez družbenega pomena, so krepostnega srca. Takim so Božja sporočila položena v naročje in pravične duše jih zaznavajo. Nanje se odzivajo z vzornim, odgovornim, lepim življenjem. Svetu prinašajo modrost in mir. Spravo in usmiljenje. Dostojanstvo in hvaležnost. V svojem bistvu je Jezusovo delovanje v svetu nasprotje tistega, kar bi pričakovali. Rodil se je v hlevu, ni iskal svetne slave, nabiral prijateljev brez odlik. Prenavljal je življenje od znotraj, iz propadlih človeških src. Stopil je na križ, da bi uničil greh – naš greh. Izbral je krotkost kot sredstvo zanesljive zmage. Kot sklenitev večne zaveze. Zatrjeval je, da nimamo življenja, če se ne odpovemo sebi in ne hodimo za Križanim. Vse v Božjem načrtu ni le presunljivo, ampak predvsem presenetljivo. Kajti vedno znova ugotavljamo, da naš razum ne more dojeti obsežnosti odločitev, ki prodirajo iz Božjega razuma – in da smo le takrat res racionalni, ko razmišljamo s srcem. Nasprotja, kot jih vidi svet, postajajo pri Jezusu vogelni kamni nove ustave. Ljubezen, dozdevno nemočna, je na koncu, proti vsem pričakovanjem, zmagovita. Iskati Boga sredi tako zahtevne duhovne geometrije je naporno. Moramo se namreč otresti logike sveta, da bi bili dovzetni za razumevanje Božjega. In šele ko dopustimo, da nas nebeška spoznanja preoblikujejo, smo na poti, da najdemo Boga.


01.05.2022

Milan Knep: Oče kot vzor

Sociologi presenečeno ugotavljajo, da danes v očeh najstnikov niso največji junaki in vzorniki uspešni športniki ali zvezdniki, pač pa njihovi starši, zlasti očetje. Nenadomestljiva vloga očeta za vsakega človeka je univerzalna, značilna za vse kulture in vsa starostna obdobja. Če potreba po očetu ne bi spadala med naše primarne potrebe, bi Bog za svojega sina Jezusa gotovo lahko našel kakšno drugo obliko preživljanja mladosti kot to, o kateri nam priča 1. maj, praznik sv. Jožefa delavca. Philip Zimbardo , ameriški psiholog, navaja svoje japonske kolege, ki ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori. Ti mladeniči nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom. Podobno je v Južni Koreji. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike še ni tako hudo, a tudi v ZDA fantje do enaindvajsetega leta povprečno preživijo pred zasloni več kot štirideset ur na teden. Vse to je simptom nekega drugega pojava – da ti fantje po večini odraščajo brez očetov. Ločitve so najpogostejši, a ne edini razlog za to. Očetovstvo ni več družbena norma. Ne izginja samo iz družine, ampak tudi iz popularne kulture. Presenečeni smo, če v filmu vidimo tridesetletnega moškega igralca v vlogi očeta. Očetje manjkajo celo v družinskih nanizankah ali pa so prikazani kot karikature. Za družbo je taka odsotnost očetov izrazito škodljiva, saj mladeniči nujno potrebujejo odrasle moške, po katerih se lahko zgledujejo in ki jim pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako pač deluje moška psihologija, zato brez očetov izgubljamo tudi junake. Matere otroka naučijo altruizma: dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in upoštevanja družbenih norm. Vendar se je treba za vsakdanje junaštvo po večini upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi. Prav to, kar je tipično za očeta in o čemer govori psiholog Zimbardo, je poosebljal sv. Jožef. Nobenega razloga ni, da bi praznik sv. Jožefa obhajali napol sramežljivo in v nelagodju, da se oziramo v preživeti lik Jezusovega krušnega očeta. Nasprotno, bolj analiziramo stranpoti sodobne kulture, bolj vidimo, kako dragoceno orientacijo prepoznamo v sv. Jožefu, arhetipu in praliku skrbnega, zvestega, vernega in pokončnega očeta.


30.04.2022

Polonca Zupančič: Cicero o vzrokih za vznemirjanja

V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa se razvijejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih stvari pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče«. Tako se potrtost v duši začne, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju ciceroncev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi iz naše sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo je želel svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar nastaneta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar nastaneta strah ali potrtost«, pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.


29.04.2022

Raid Al Daghistani: O potrpljenju - islamska duhovna perspektiva

Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti. Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode. Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.


28.04.2022

Alenka Veber: Božja beseda

Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomenu Božje besede. Kdaj se dotakne verujočih ljudi in morda tudi kakega neverujočega.


27.04.2022

Robert Friškovec: Mir in dobro

Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.


26.04.2022

Metka Klevišar: Knjiga življenja

Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! \tJe pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja naključno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. \tMorda nas ravno mejni življenjski položaji, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj zunaj mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. \tVčasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.


24.04.2022

Andraž Arko: Cilj

Slovenci smo res lahko ponosni na naše športnike, na njihove izjemne uspehe, ki naš mali narod uvrščajo v svetovni vrh. Vse od kolesarjev, košarkarjev, smučarjev in skakalcev, rokometašev, plezalcev … Izjemni, izjemni uspehi, na katere smo vsi ponosni. Uspehi, ki presegajo celo naše slovenske delitve. Uspehi, za katere se tolikokrat zdi, da niso samo uspehi naših športnikov, ampak kar naši. Kolikokrat pravimo: »Smo zmagali.« Dejansko je zmagal športnik ali ekipa, pa smo vendarle tako prevzeti od te zmage, da je postala kar »naša zmaga«. Ampak mi se za to zmago nismo kaj dosti potrudili, medtem ko so športniki za to vložili veliko truda, moči, dela, zvestih treningov, odrekanja, samodiscipliniranja … Seveda z jasno opredeljenim ciljem: da bi dosegli zmago. Apostol Pavel, ki je pošiljal svoja pisma naslovnikovim v grškem svetu, je njim primerno večkrat navajal tudi podobe iz sveta športa in olimpijskih iger. Vernikom v Korintu je napisal, da se vsak tekmovalec odreče vsemu, zato da bi prejel venec. Problem takega venca je le v tem, da ovene. Pa ne samo dobesedno – slava je pač minljiva. Prav zato Pavel svoje naslovnike spodbuja, naj si prizadevajo v tekmi življenja, da ne bi tekli v prazno, ampak predvsem z zavedanjem cilja. Cilj pa ni venec, ki ovene, ampak neminljivi venec. Poglejmo si to skozi perspektivo Jezusa Kristusa. V evangelijih na več mestih beremo, kako je Jezus svojim učencem napovedal, da bo moral trpeti, da ga bodo ubili, a da bo po treh dneh vstal od mrtvih. Jezus kot Božji Sin je vedel, da se bo to zgodilo. Kaj ga je držalo pokonci, da je vendarle lahko šel skozi vsa nasprotovanja, preizkušnje, trpljenje in slednjič celo v smrt? Cilj! Ves čas je imel pred očmi cilj – to pa je, da ga bo iz smrti obudila Očetova ljubezen. To je izjemnega pomena za vse nas: da imamo pred očmi ta cilj. Ko se znajdemo v preizkušnjah ali hudem trpljenju, nas pri tem drži pokonci zavedanje končnega cilja: to ni pokopališče, to ni smrt! Tako kot je Jezusa od mrtvih obudila Očetova ljubezen, tako bomo obujeni tudi mi. Pri tem ne gre za neko teološko preigravanje ali špekuliranje, ampak temeljno bivanjsko izkustvo. Sam sem namreč že ničkolikokrat od ljudi, ki so šli skozi hude preizkušnje, trpljenje, depresijo, bolezni ali celo smrt najbližjih, slišal besede: »Pater, če ne bi imel vere, ne bi tega prestal. Me mogoče ne bilo več tukaj.« Naj nas zato v preskušnjah življenja predvsem drži pokonci vera, zavedanje končnega cilja.


23.04.2022

Zmago Godina: Misli

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1.\tSvoje misli lahko nadzorujemo. 2.\tNaša čustva so posledica naših misli. 3.\tNaša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.


22.04.2022

Gregor Čušin: Preštevam blagoslove

Igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin nas v današnji Duhovni misli znova opozarja na številne blagoslove, ki smo jih deležni. Pogosto namreč gledamo samo na svoje težave in probleme.


21.04.2022

Marko Rijavec: Človek poti

Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni treba toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa svojim lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.


20.04.2022

Duhovna misel

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.


Stran 40 od 180
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov