Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
3605 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
Mark Avrelij je bil rimski cesar iz 2. stoletja, ki se je precej posvečal filozofiji in v njej iskal napotila k duševnemu miru. V prostem času je svoja premišljevanja tudi zapisal in tako obnavljal stoiško misel, ki ga je v filozofiji najbolj pritegnila. Naslov njegovega dnevnika so prevajali različno, na primer kot »Samemu sebi,« »Misli o samem sebi,« »Opazovanja samega sebe,« ali kar preprosto »Premišljevanja,« po mnenju klasičnega filologa Kajetana Gantarja pa je morda najboljši približek »Pota do samega sebe«. Avrelijevi zapiski namreč ponazarjajo »dolgo, težavno in naporno pot, ki jo je antični človek prehodil, ko je prodiral v svoj notranji svet.« Prav to raziskovanje svoje lastne duše je ena izmed glavnih tem Avrelijevih premišljevanj. Na nekem mestu tako ugotavlja, da si ljudje navadno iščejo oddiha na podeželju, na morju ali v gorah, in mislijo, da jih bosta tam prevzela trajni mir in spokojnost. »Tudi ti imaš večkrat podobne želje,« okara bralca in mu takoj nato pove, da so takšne želje povsem nespametne, saj se vendar lahko človek vsako uro in ob vsaki priložnosti umakne v samega sebe. Prav v duši po njegovem mnenju najdemo najtišje in najbolj mirno zavetje pred svetom in tegobami. Avrelij se zato v zapiskih opominja, naj vselej misli na to, da se bo umaknil na »tiho pristavico, ki jo nosi v sebi«. Da pa bi lahko ohranili ta duševni mir, se moramo karseda pogosto zapirati vase, premišljevati o nas samih in slediti razumu. Kajti prav razum v nas je po njegovem mnenju »nezmagljiv, kadar se umakne vase in je zadovoljen s tem, da ne stori nič, česar noče.« Če duša ne služi strastem, pač pa sledi razumu, bo podobna trdnjavi in bo najmočnejše oporišče, kamor se človek lahko zateče. Zato Mark Avrelij večkrat naroča: »Poglabljaj se v svojo dušo, v dušo sveta in v dušo bližnjega!« Ko raziskujemo same sebe, namreč odkrivamo, kako naj živimo, kaj je pravično, kaj je smisel našega delovanja. Dalje moramo o celotnem svetu premišljevati zato, da ne pozabimo, da smo le del večje celote, o bližnjem pa z namenom, da bi se stalno zavedali, da smo si kot ljudje v sorodu. »Vase grebi!« naroča Avrelij, »V sebi imaš vir dobrega. In če boš neprestano kôpal, bo tudi ta neprestano žuborel.«
Spoštovani, kot teologa me skoraj vsi vedno vprašajo isto vprašanje: »Zakaj Bog dopušča zlo in trpljenje?« Naj skušam na kratko odgovoriti s primerom. Zamislimo si, da smo kot priča nehote videli krut dogodek, ki se je zares zgodil v neki puščavi, kjer živijo beduini s svojimi družinami. Ljubeči oče drži v rokah svojega otroka in mu pravkar z mečem odseka roko, medtem ko se otrok krči v bolečinah in krikih. Jaz bi kot nemi opazovalec tega očeta obsodil, kako more biti tako zloben? Šele nekaj minut za tem, ko bi zvedel, da je njegovega otroka pičila kača, čigar strup bi za vedno vzel življenje njegovemu dragemu ljubljenčku, bi razumel, da je oče to storil zato, da sinu reši življenje. Priznam, da bi me, preden bi zvedel, kaj se je zgodilo, takšno očetovo dejanje pretreslo. Do očeta bi čutil velik odpor, jezo, nezaupanje in sovraštvo. Tako kot to včasih čutim v odnosu do Boga. Mnogokrat se sprašujem, kako to, da Bog, ki je ljubeč in vsemogočen Oče, dopušča zlo in trpljenje? Priznam, da bi lažje razumel, zakaj Bog na tak način postopa, če bi vnaprej videl v zakulisje. To je tako, kot če opazujem tapiserijo z njene hrbtne strani. Mnoge prekrižane niti se mi zdijo preveč zavozlane in prepletene, zato v njih ne vidim nobenega smisla, lepote, niti podobe. Če pa pogledam tapiserijo z njene prave strani, pa zagledam občudovanja vredno in smiselno urejeno umetnino. Prava stran me čaka šele potem, v večnosti. Takrat mi bo postalo vse, česar zdaj ne razumem, vidno in jasno. Angleški mislec G. K. Chesterton je zapisal, kako zanimivo je, da nam dajejo Božje zagonetke večje zadovoljstvo kot naše človeške rešitve. Um (intelekt) namreč ve, da Bog obstaja, razum (ratio) pa se o Bogu sprašuje. Jaz rad naglasim, da malo filozofije naredi iz človeka ateista, veliko filozofije pa naredi iz človeka vernika. Zato je prav, da se sprašujemo tudi o trpljenju in zlu v svetu. Ateisti bodo morda zmajevali z glavo in trdili, da zaradi tega krščanskega Boga ne morejo izbrati za svojega. V resnici pa se je ravno na križu za trenutek zazdelo, kot da se je celo sam Kristus sredi trpljenja omajal v veri in postal dozdevni ateist, ko je vzkliknil: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« Zato lahko edino krščanski Bog razume različno misleče in jih ne obsoja.
Pred nekaj dnevi sem srečala mojo znanko in prijateljico. Zelo se mi je mudilo, a ona me je prosila, če ji malo prisluhnem. Nekaj je na njej bilo drugačno – od nje je prihajala neverjetna svetloba, lahko rečem tudi svetla energija, zato sem se ustavila in usedla. Znanka je kar stoje začela pripovedovati: Veš, bila sem na duhovnih vajah! Mati dveh otrok, izobražena, na visokem položaju v službi, je stala vsa svetla pred menoj in mi pripovedovala, da je bila na duhovnih vajah! Ne nekje na eksotičnem otoku, ali v znanem mestu, najbolj slavnem hotelu, niti v najdražjih trgovinah, ona je bila na duhovnih vajah. Ni mi bilo niti potrebno vprašati kako ji je bilo, saj je kar spregovorila. Ni govorila od duhovnem voditelju, niti o duhovnem bogastvu, ampak preprosto o svoji sreči, da je zmogla dovolj moči in odšla v svet tišine, da bi se srečala s seboj in z Njim, v katerega verjame – z Bogom. Ostrmela sem. Žena, mati, si je vzela štiri dni za tišino, molitev in branje božje besede – in prišla nazaj ne samo polna svetlobe, ampak tudi polna globokih duhovnih spoznanj, ki jih je iztresla pred mene na mizo kot polno košarico dragocenih biserov. Povedala je, kako je zadnji dan imela gorečo željo iti po ulicah in ljudem govoriti – veste spoznala sem, da Bog ni Bog, ki kaznuje in samo gleda kdaj nas zaloti v kakšnem grehu, ampak da je Bog veliko toplo srce, ki nas ljubi in čaka , da bi nam razodel svojo zaljubljenost. Ni tega naredila, prišla pa je domov n s svojim navdušenjem ogrela svojo družino , vse nas, znance in prijatelje. Rekla je, da edino kar se boji, da bo ta svetloba v njen prekmalu ugasnila in bo sivina vsakdanjosti spet potrkala na njeno srce. Zato se veseli vsakega trenutka, ko v njej še sveti ta sij božje milosti. Ko je odšla, tako topla in svetla, sem ostala brez besed. Srce mi je gorelo. Še se dogajajo čudeži med čisto navadnimi duhovnimi vajami! Kako enkratno je zato, če zbereš pogum in sestopiš z vsakdanje poti življenja v tihi prostor, kjer slišiš Božji šepet in se dotakneš skrivnosti božjega srca! Sredi hrupa, medijev, interneta in želje po nepozabnih počitnicah, nekdo doživi noro izkušnjo Boga v tišini duhovnih vaj! To je dokaz, da Bog stanuje tudi danes med nami bližje kot si mislimo. Ljudje smo lahko zelo različni, na različnih poteh, različnih društvenih lestvicah, različni tudi v cerkvenih krogih in hierarhiji. Različni, v društvu, ki smo ga mi sami ustvarili. Bog je pa enak do vseh. S svojo milostjo lahko razsvetli isti dan enako enega škofa ali papeža in eno pogumno ženo, ki si je vzela dopust za dneve tišine in miru. Bog lahko navduši in se razodene vsakemu, ki ga iskreno išče. In ko spoznamo da smo pred njim enaki, da smo vsi enako ljubljeni in sprejeti, potem gremo lahko v vsakodnevno sivino življenja tako svetli in topli kot moja znanka. Ki to svetlobo in lepoto duhovnega spoznanja prenaša na vse okrog sebe. Pa če jim govori o svojih duhovnih vajah ali ne. Enostavno, po njej je prisoten Bog med nami.
V teh poletnih dneh je za vse nas, ki se zgodaj prebujamo, jutro nekaj posebnega. Prvo, kar ob svežini odprtega okna zaslišim, je ptičje petje. Nikjer še ni hrupa avtomobilov, je pa že rahla svetloba, ki me vabi v nov dan. V mestu je težko prisluhniti pticam, a v tišini poletnega jutra preštevam različne glasove in kaj hitro pozabim, da bo vse skupaj kmalu preglasil zgodnji vlak in hrup motorjev. Nič kaj se mi ne mudi v nov dan. Človek bi kar nadaljeval s sanjami in se prepustil temu žvrgolenju in rahli svetlobi, ki osvetljuje prav toliko, da vabi domišljijo na svojo pot. Te sanje so res krhke in jih lahko vsak hrup prežene. Kljub tej krhkosti se v njih prepleta vse, česar se tisti dan veselim, in prav tako to, česar se bojim. A v teh budnih sanjah, prepletenimi s ptičjim petjem in poigravanjem pravkar rojene svetlobe, je tako tisto težko kot tisto veselo nekaj, kar močno vabi v življenje. Čeprav bi človek kar ostal v zavetju teh budnih sanj, je porajajoče jutro močnejše in prej ali slej začnem z novim delovnim dnem. Včasih si očitam, da preveč hitim, da bi si lahko privoščil malo več tega jutranjega miru in neprizadeto opazoval življenje, se prepustil svežini jutra in se naužil prijetne samote. Ko sem se zadnjič zalotil pri teh mislih, me je presunil otroški jok, ki je prihajal iz bližnjega stanovanja. Saj je nekdo hitro potolažil otroka, a jutranji mir je šel hitro po gobe. Lahko bi se jezil, ker je otroški jok zmotil to moje jutranje sanjarjenje. K sreči pa sem se zavedal, da ni le otrok, ki prebuja svoje starše, ampak je veliko ljudi, ki me danes čaka in upa, da jim bom vsaj toliko prisluhnil, kot sem pticam, in se jih veselil, kot se jutranje svetlobe. Otroški jok me ni prebudil, prebudile so me ptice. Otroški jok mi je pokazal, zakaj se prebujam vedno znova v nov dan. Kakor ptice ne morejo, da ne bi pele, tako mati ne more, da ne bi prisluhnila svojemu otroku in ga potolažila. Prav tako človek ne more mimo drugega, ki ga potrebuje, če hoče res biti človek. Želim sebi in vsem vam, drage poslušalke, poslušalci, da bi se prepustili čudovitim sanjam, ki nam jih čara to jutro, in bi v njih slišali glas naših bližnjih, ki nas tudi danes potrebujejo. Če ne vidim ali slišim te prošnje svojih bližnjih, lahko podarim vsaj prijazen pogled prvemu, ki ga srečam, in sanje boljšega sveta se bodo nadaljevale vsem na očeh.
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pesnik, ki mu smemo že naprtiti status starejše generacije, je svojo domislico takole upesnil: Kaj napravi deklica, da postane babica? Malo počaka. Biti babica je posebna čast. Uživa naklonjenost. Ob strožjih starših zna vnuke zdravo pocrkljati. Tudi oni se radi zavzamejo zanjo. Pustite babici žeti ajdo, piše Voranc, mogoče jo žanje »ta zadnjo bart.« Po babico bi šli na kraj sveta, da bi nas varovala. Po deda tudi. Znan mi je pretresljiv primer: Babica se zdravi v bolnišnici. Noč in dan ima glavo ovito z ruto, nerodno ji je zaradi gole glave. Tujka je. Bolj kot s kakim jezikom se sporazumeva s svetlobo svojega obličja. Vse ure molči, le prikimava ali pa se blago nasmiha. Ko prihaja soprog, se pogovarjata zelo po tihem. A kar je najbolj milo, je to, da vsak večer po telefonu pripoveduje pravljico malemu vnuku. Iz bele Ljubljane nekam na hladni švedski sever. Glasovi so utišani, nekakšno valovanje pa izdaja ritem šepetanja. Govori najmanj po pol ure. Ta čas pač neka firma neprizadeto odšteva sekunde in piše zajeten račun, saj nima srca. Ko babica ugasne mobitel, si glavo pokrije še z rjuho. Pod njo mogoče joka, mogoče moli. Tudi to bi bilo mogoče, da je tistikrat pripovedovala pravljico ta zadnjo bart. Veliko govorimo o medgeneracijskem sodelovanju. Kako čudno smo podivjali v plevelno rast, da se moramo znova učiti medrodovnega življenja. Stari starši so dandanes zaklad, a najbolj zato, ker jih njihovi otroci lahko porabijo za varovanje. Zaupajo jim, da so pri njih otroci v najboljših rokah. Ko se je domiselnemu prvošolcu pouk končal nepričakovano zgodaj, se je »šel varovat« kar k sosedovi babici, je kasneje razložil svojim staršem. Kaj jim je povedal ded, se vedo spominjati mnogi znani ljudje. Na čigavih kolenih so jezdili konjička, za katero krilo so se skrili pred neznancem. Ne poznam primerov, da bi bili kdaj nekoč osiroteli otroci sprejeti v takó imenovano sirotišnico, če so imeli koga od sorodnikov. Danes za pomoči potrebne otroke skrbijo današnje institucije. Mi je pa nekoč z družinskim trpljenjem tepeni učenec dejal, da bo naredil vse, samo da njegovim otrokom ne bo treba skozi kake ustanove.
Kolega mi je pripovedoval o znanki, ki se je vrnila iz obiska ZDA. Rad je prisluhnil njenim vtisom s potovanja, najbolj pa ga je ganila pripoved o dveh prijateljih, zakoncih, od katerih ima vsak svojega psihiatra. Ne zato, ker bi bila psihiatrična bolnika, ampak preprosto zato, ker imata občasno zakonske težave – kot pač prihajajo povsod, kjer ljudje živijo skupaj – in čutita potrebo, da bi se o tem z nekom pogovarjala. Med svojimi prijatelji pa nimata nikogar, ki bi ju bil pripravljen poslušati. Med ljudmi, ki jih poznata, ni nikogar, ki bi še bil pripravljen poslušati druge. Nič drugega ne potrebujeta – samo nekoga, ki bi ju poslušal. Zamislila sem se nad to pripovedjo. Koliko laže bi nam bilo, če bi znali drug drugemu prisluhniti, če bi lahko drug drugemu čisto preprosto spregovorili o tem, kaj nas teži, česa se veselimo, kaj nam v življenju nekaj pomeni. Za takšno poslušanje niso potrebni strokovnjaki, psihiatri in psihologi, ampak ljudje, ki so pripravljeni, da sami utihnejo in pustijo govoriti drugega ter mu pri tem pazljivo prisluhnejo. Ob tem se spomnim na preprosto deklico Momo, ki je to znala. Michael Ende je o njej napisal takole: »Momo je znala poslušati tako, da so neumneže brž obšle zelo pametne misli. Pa ne zato, ker bi ona kaj takega rekla ali vprašala, kar bi drugega spametovalo, ne, samo sedela je in kratko in malo poslušala kar se da pazljivo in z velikim zanimanjem. Pri tem je gledala v sogovornika s svojimi velikimi in temnimi očmi in prizadeti je začutil, kako so se mu nenadoma porodile misli, ki jih ni nikoli slutil, da tičijo v njem.« Tako naj bi prisluhnili drug drugemu v naših družinah, na delovnih mestih, v šoli – povsod tam, kjer se srečujemo. In v našem življenju bi bilo potem verjetno več sonca.
Drage poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnji dan bo pred TV sprejemnike privabil veliko množico športnih navdušencev. Evropsko prvenstvo v nogometu se približuje svojemu vrhuncu in danes zvečer se bo odločilo katero moštvo je najboljše v Evropi. Doseči finale je cilj, ki si ga je zadalo vsako moštvo, ki je sodelovalo na tem turnirju. Za ta cilj so nogometaši trdno garali, se pripravljali, se odrekali marsičemu ter vložili mnogo truda in potú. Dejstvo pa je, da je finale rezervirano samo za dve ekipi, tisti, ki sta najboljši, saj sta na svoji poti h cilju uspeli premagali vse ovire in prepreke. O podobnem boju in tekmovanju govori tudi apostol Pavel. Prispodobo je vzel iz antičnega tekmovanja v teku, prenesel pa ga je na versko življenje. V 1 Kor 9, 23-25 piše: »Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub. 24 Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. 25 Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega.« Pavel se je po osebnem doživetju, ki ga je močno pretreslo, iz preganjalca kristjanov prelevil v apostola. V prebranem odlomku spodbuja kristjane v Korintu, da sledijo njegovemu zgledu. Tako kot se športnik trudi, da bi zmagal in dobil nagrado, ki pa je časovno omejena, saj se z novimi igrami vse začenja od začetka, tako naj se kristjan zavzema, da bi dobil nagrado, ki jo je Bog pripravil svojim sledilcem. Z razliko od športne nagrade pa Božja ni časovno omejena, temveč velja za vse večne čase. Ker se naše življenje z vsakim dnem bolj in bolj približuje svojemu finalu, to je smrti, se splača truditi za nagrado, katere veljava ne poteče. Pavel nas spodbuja, da se prepustimo sporočilu evangelija in tako postanemo deležni nagrade, ki je večna in neminljiva.
Slovenijo je pretresla nova družinska tragedija. Smrt drobnega bitjeca, ki je lahko le nemočno prenašalo udarce odraslih, dokler njegovo telo ni moglo več zaman klicati po pomoči strokovnih služb in predvsem po materini ljubezni. Presunjenost je v meni dosegla tako stopnjo, da sem ponoči čutila krike nemočnega otroka in zrla njegove roke, kako moledujejo, naj se trpljenje neha. Čutim svojo krivdo, ker soustvarjam družbo, v kateri sploh obstaja možnost, da se najgloblja starševska čustva sprevržejo v neobvladljivo nasilje. Zdim se kriva, ker nisem premogla v življenju take moči javnih besed, da bi z njimi lahko ljudi od izbruhov jeze, besa in sovraštva prepeljala v varne pristane duševnega miru in samoobvladovanja. Čutim se kriva, ker ne opravljam svojega pedagoškega poklica, s katerim bi otroke od najmlajših trenutkov popeljala na pot spoznanja, kako v odraslih letih najti temeljni smisel človeškega življenja v sobivanju z drugim in za drugega. Strokovne službe, ki so za to, da bi že v kali preprečile take deviacije v družbi, celo plačane, pa se znova ne čutijo čisto nič krive. Pretresenim državljanom so takoj začele zatrjevati, da za nasilje niso vedeli, da ga ni bilo moč prepoznati, da so storili vse, kar so lahko. Kaj se bo moralo še zgoditi, da bomo slovenski starši končno na glas dejali: »Dovolj je, kar delate s slovenskimi otroki v imenu stroke! Dovolj našega vsakodnevnega strahu, da bodo naši otroci – spet v imenu stroke – v primeru nenadne smrti obeh staršev raje dodeljeni neznanim rejnikom kakor tistim, ki bi jih izbrali mi sami.« Vsi socialni delavci od vzhoda do zahoda naše dežele, vsi učitelji od njenega severa do juga, vsi politiki, ki so in ki trenutno soustvarjajo našo družbeno realnost, bi se morali ob takšnem dogodku čutiti krive – krive, ker očitno v svojem vsakodnevnem poklicu delajo nekaj hudo narobe, da se med nami, v naši družbi taka nedoumljiva brutalnost nad drobnim, nemočnim bitjecem v odraslem človeku sploh lahko razvije. Danes, v imenu staršev in v imenu otrok vas prosim, imejte vest, imejte sočutje do slehernega bitja, pridobite znova občutek zmotljivosti, zazrite se v svoje slabosti in jih poskušajte popraviti.
K sreči sem s kolesom hitro iz mesta in v nekaj minutah sredi kmečkega življenja. V teh poletnih dneh se je začela žetev. Ječmen je povesil klasje in čaka, da ga bodo pospravili. Včeraj sem videl prvi kombajn, za katerim se je pošteno kadilo. Nehote se mi je postavilo vprašanje: kdo izmed mojih dijakov bi hotel delati v tej vročini in tem prahu? Letos so imeli maturantje za maturo Tolstojev roman Ano Karenino. Pisatelj naj bi upodobil samega sebe v junaku Levinu, kmečkem plemiču, ki ne ve, kaj bi bil, ali kmet ali aristokrat. Dan pred pisno nalogo sem jim prinesel besedilo, kjer Levin končno ugotovi, kdo res živi pristno in pošteno. Odlomek opisuje njegovo delo skupaj s preprostimi kmeti pri mlačvi žita. Ob živem opisu trdega, a koristnega dela se Levinu končno razodene, kaj je odgovor na njegovo mučno iskanje pravega življenja. Pri pouku filozofije sem želel povezati literarno delo in spraševanje o dobrem življenju v duhu grškega misleca Aristotela. Morali smo se ustaviti že pri osnovnih pojmih, ki jih pisatelj uporabi. Kar nekaj jih ni vedelo, kaj so pleve. Potem sem sklepal, da bodo težko razumeli tudi, kaj pomeni ločevati pleve od zrn. Ugotovili smo tudi, da si težko predstavljajo, za kaj se je uporabljal cepec in kaj pomeni mlatiti prazno slamo. Namesto filozofije sem imel kmečke nasvete. Pri tem mi je k sreči pomagalo nekaj dijakov. Vseeno sem se vprašal, kako so lahko razumeli delo, o katerem bodo naslednji dan pisali zrelostni preizkus, če ne razumejo kopico besed. Kdo bi mi rekel, da jim tega tako in tako ni treba, in prav na to sem se spomnil, ko sem se peljal mimo kombajna. Ne bi želel odpirati kakšnega vzdihovanja po starih časih. Kot učitelj pa se moram vprašati, kje bodo mladi kot nekoč Levin lahko dobili odgovor, kaj je dobro življenje. Je dobro življenje res le v sterilno klimatizirani sobi, kjer lahko vzameš iz hladilnika kadarkoli in karkoli in se udobno pogovarjaš z vsakim, ki ga imaš na svojem telefonu? Ko sem, res od daleč, opazoval žetev v poletnem popoldnevu, se mi je, podobno kot junaku iz roma, utrnila misel, da v prahu in znoju veliko bolj čutimo življenje in v srbečem zajedanju plev lažje najdemo pot do pravega zadovoljstva. Vsem želim, da bi se ne bali takih ali drugačnih plev, ki nam pridejo do kože, in vsega prahu, ki se bo morda prikradel v naše življenje. Verjamem, da je v takih trenutkih vsak naš odgovor po temelju in smislu življenja bolj tehten in pristen.
Seneka, rimski stoiški filozof iz 1. stoletja, je verjel, da v svetu ni naključja, pač pa vsemu vlada usoda, višja sila oziroma božja previdnost, ki uravnava vse dogodke in jih vodi v skladu z razumom. Človek na potek dogodkov ne more vplivati, ker niso odvisni od njega, ampak so že vnaprej določeni; pač pa lahko vpliva na to, kako se bo na to odzval. Seneka in ostali stoiki so verjeli, da je idealno stanje človeka nevznemirjenost oziroma stanje umirjenega duha, to pa nastopi, ko ne dopustimo, da bi nas dogodki čustveno pretresli. Da bi dosegli in ohranili to stanje, je pomembno, da imamo vselej pred očmi delovanje nepredvidljive usode. Rimljani so jo zato upodabljali kot žensko, ki je v eni roki držala rog izobilja, v drugi pa ladijsko krmilo: rog je ponazarjal njeno sposobnost, da izpolnjuje želje in deli ljudem blagostanje, krmilo pa je opozarjalo na njeno moč, da preusmerja človeško usodo. V enem trenutku je lahko človeka zasula z darili in naklonjenostjo, takoj naslednji trenutek pa mu je lahko vse to vzela in ga pahnila v nesrečo. Stoiki so poudarjali zlasti to nenadno spremenljivost usode in ljudi opozarjali, naj bodo vselej pripravljeni na njene preobrate. Človek je namreč izredno občutljiv in ranljiv, je »kot posoda, ki se razbije ob najmanjšem tresljaju, ob najmanjšem udarcu.« Poleg tega je človek vedno odvisen od tuje pomoči in na milost ali nemilost prepuščen delovanju usode. Da bi se izognili trpljenju, se moramo tako s pomočjo filozofije pripravljati na nesreče, ki nas lahko doletijo, ob tem pa se zavedati, da v prihodnosti ni nič gotovega. Seneka v tolažbi matere, ki je izgubila sina, zato pravi: »Niti za nocojšnjo noč ti ni nič obljubljenega – ne, predolg odlog sem si izgovoril – niti za sedanjo uro ti ni nič obljubljenega«. Ali kakor je zapisal v nekem drugem premišljevanju: »Karkoli smo zgradili v dolgi vrsti let, /…/ je lahko v enem dnevu raztreseno in razdejano. Ne, tisti, ki je rekel »dan«, je nesreči določil prevelik odlok – ura ali zgolj trenutek povsem zadostujeta, da padejo cesarstva. /…/ Z vsem je treba računati, vse je treba pričakovati.« Modrec zato ničesar ne jemlje za samoumevno in se zaveda, da se lahko njegov položaj v trenutku spremeni. Ker pa se na to miselno pripravlja, bo lahko spremembe usode sprejel mirno in se tako izognil prevelikemu trpljenju.
Ko pomislimo na besedo mir danes običajno pomislimo na odsotnost vojne, oboroženih konfliktov, terorizma. Pomislimo na vse tiste ljudi, ki trpijo zaradi vojskovanj, na vse, ki dneve ter noči preživijo v pomanjkanju, strahu in človeka nevrednih razmerah. Pa vendar je mir še veliko več kot odsotnost vojne, je čas blagostanja. Judje za mir poznajo izraz shalom, podobno Arabci salam, kar tudi voščijo v pozdravu. S tem želijo sogovorniku blagoslova, urejenih odnosov, konec krivičnih razmerij in še več. Pri vsaki nedeljski maši nas duhovnik ali kdo drug povabi k pozdravu miru, k rokovanju, ob katerem drug drugemu zaželimo mir in si ponudimo zavezanost za mir. Z rokovanjem pokažemo, da prihajamo neoboroženi, brez skritega orožja, z rokovanjem pa hkrati pletemo mrežo odnosov, po katerem se lahko pretaka mir. Zgodba govori o puščavnikih, ki so se naselili v bližino potoka. Vsak si je postavil svojo kolibo in svoje dni preživljal v tišini, meditaciji in postu. Vsak puščavnik je bil poglobljen vase in je klical Boga, naj bo z njim. In zgodba nadaljuje, da jih je Bog hotel obiskati, a ni našel poti do puščavnikov. Vse, kar je bilo v puščavi videti, so bili njihove kolibe, majhne kot pike, pa še precej stran druga od druge so bile. Nekega dne pa je eden izmed puščavnikov moral do soseda, ker je nekaj potreboval. Na tleh je v pesku ostala sled. Drugi puščavnik mu je vrnil obisk in sled se je še poglobila. Tudi drugi puščavniki so se začeli obiskovati. To se je dogajalo vedno pogosteje. Nekega dne se je Bog, ko so ga puščavniki zopet klicali v svojih molitvah, sklonil na zemljo in videl mrežo poti, ki so povezovale kolibe puščavnikov. Tedaj je vzkliknil: »Zdaj pa lahko pridem. Zdaj vidim pot, po kateri jih lahko obiščem.« Pot miru se utrjuje preko naših medsebojnih odnosov. Blagoslov miru lahko pride tam, kjer je zanj odprta pot. Pot pa odpiramo z vsakodnevnimi odnosi, ki pa ne izključujejo konflikta, marveč zavezanost, da smo tudi konflikte pripravljeni razrešiti. Kdaj je dovolj že majhen korak, ki pusti majhno sled – za naslednjega potnika.
Z današnjim dnem se je za muslimane končal 30 dnevni post – mesec Ramadan. Ramadan predstavlja čas intenzivne duhovnosti, ki se odraža predvsem v preizkušanju lastne volje, raziskovanju lastne vesti, povečani čuječnosti in razmišljanju o Koranu. Kajti, kot je zapisano v samem Koranu: „Mesec Ramadan je tisti v katerem se je razodel Koran – vodilo ljudem in jasen dokaz prave poti in razlikovanja med dobrim in zlim. Kdor doživi ta mesec, naj se posti.“ (Koran 2:185) S postom, ki ga spremlja kontemplacija o Koranu, posameznik vstopa v duhovno ozračje Ramadana. Toda kontemplativno dimenzijo tega meseca dopolnjuje aktivna, ki se manifestira predvsem v ozaveščanju in uresničevanju duhovno-etičnih vrlin, kot so potrpljenje, stanovitnost, moč odpovedovanja, sočutje in milost. Mesec Ramadan je za muslimane sveti mesec, saj označuje obdobje, v katerem se je razodel Koran. Ta svetost se še posebej zgosti v tako imenovani laylatu-l-qadar, Noči Določitve, v kateri naj bi prišlo do prvega razodetja. O tej Noči Koran pravi: „Resnično, razodeli Smo ga v Noči Določitve. A kako naj bi vedel, kaj je Noč Določitve? Noč Določitve je vrednejša od tisoč mesecev! V Njej se spuščajo Angeli in Duh, na vsak ukaz, z dovoljenjem njihovega Gospodarja. Mir je ona, dokler se ne pojavi zora.“ (Koran 97) Z vsakokratnim prihodom meseca Ramadana muslimani torej počastijo ta svetovnozgodovinski dogodek, po katerem je prerok Mohamed prvič prejel Objavo. Ramadanski post je zato tudi čas duhovnega srečevanja s Svetim in duhovnega potovanja v globino lastne duše. Napor in trpljenje, ki ga med postom prenaša telo, je poplačano z duhovnim eliksirjem, s katerim se napajajo naši transcendentni organi. Po nekem svetem preroškem izročilu (arab. hadis) naj bi Bog dejal: „Vsako dejanje, ki ga človek naredi, pripada njemu – razen posta, kajti post je Zame in Jaz zanj posebej nagrajujem!“ Konec Ramadana okrona praznik – Id al-Fitr. Post je končan; človek se vrne k rutini svoje zemeljske eksistence. Toda duhovna izkušnja in preizkušnja, ki jo je v mesecu Ramadanu vsak posameznik doživel na svoj način, ostane. Se je spremenil moj odnos do zemeljskih dobrin? Sem postal bolj hvaležen? Bom lahko strpnejši? Sem sposoben obvladovati svojo animalno dimenzijo duševnosti? Mesec Ramadan se je iztekel: toda čas njegovih plodov je šele pred nami.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V mesecu juniju so posvetitve novih duhovnikov. Vsako leto se za ta nenavadni in neprofitni poklic odloči kar nekaj fantov. Radi tožimo, kako lepo je bilo nekoč, ko smo imeli novomašnikov koliko hočeš in smo jih celo - tako povedano - »izvažali« v misijone. Meni se zdi, da smo še zmeraj narod, ki ima veliko duhovnikov. In vsako leto me ganejo fotografije mladih fantov, ki so se odločili za duhovniški poklic. Ne moremo razumeti ta čudež, ki se dogaja med nami! Kaj je to v tem Jezusu, ki še po 2000 letih privablja mlade fante, da gredo na precej zahteven študij teologije, se odpovedo življenju, kot ga živi večina njihovih vrstnikov, se odpovedo zakonu in ljubezni do svoje žene Kaj je v tem Jezusu, da zmeraj znova pritegne mlade ne samo na filozofski svetovnonazorski ravni, ampak na osebni, življenjski ravni, da se njegov evangelij vgradi v vsako celico telesa in se njegov nauk živi vse dni življenja? Pred kratkim sem obiskala zelo razgibano župnijo na Hrvaškem. Župnik mi je razložil, da ima malo težav pri novih kaplanih. Veste, je povedal, mladi ko pridejo v župnijo, najprej kupijo dragi avto in se malo osamosvojijo in se šele nato vključijo v pastoral. Ker sem molčala, se je nasmehnil in povedal: Veste, pri nas mladi duhovniki takoj dobijo plačo in zavarovanje od države. Ja, pri sosedih je tako Pri nas se pa fantje odločijo za duhovniški poklic kljub temu, da ne bodo imeli visoke plače, da si bodo morali sami plačevati zavarovanje, da bodo živeli precej skromno in tiho – odvisno kam jih pošlje njihov šef – škof. Zato se pri naših mladih duhovnikih čuti, da je res, kar je zapisal eden največjih mislecev krščanstva sv. Avguštin : Za sebe si nas ustvaril o Bog in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi! Duhovniki ohranjajo vero in med nami utelesijo Božjo prisotnost. Delijo zakramente, dvigajo roke na blagoslov, v zakramentu spovedi rešujejo človeške duše grehov in teme, spremljajo nas od rojstva do smrti. Čim manj jih je tem bolj so dragoceni. Kajti preko duhovnikov čutimo, da je tudi v 21. stoletju Bog sredi med nami, navadnimi ljudmi, ki se utapljamo v svojih vsakdanjih težavah in skrbeh in ne najdemo rešitve za tisoč svari ki nam ranijo srce. Duhovniki so namreč nekaj več kot le navadni psihologi, terapevti, ali spremljevalci. Po duhovnikih je naš Bog v direktni povezavi z nami. Ker nas ima rad in mu je stalo do nas . Tako so tudi letos slovenski novomašniki čudež vere, molitve in upanja. So dokaz, da je Božji klic nekaj tako silnega in močnega, da se sliši sredi hrupa, nemira in materialnega bogastva današnjega časa. Novomašniki so podaljšana božja roka, ki nas boža in rešuje iz valov smrti in vseh nevarnostih. Zato sem ponosna in hvaležna za letošnje novomašnike in jim iskreno čestitam za pogum in odprtost Božjemu klicu.
Ko naletimo na ljudi, ki prihajajo od drugod in se jim že na obrazu vidi, da so druge narodnosti in vere kot smo sami, nas morda spreletijo čustva negotovosti o lastni identiteti. Naša identiteta je sicer nekaj enovitega, vendar večplastnega. Najprej nas določa naša individualnost, katere izraz je ime, ki ga nosimo. Vsak od nas je po prstnem odtisu, načinu čustvovanja in razmišljanja ter po svoji zunanjosti enkratna in neponovljiva osebnost. Nismo kopija nikogar. Z rojstvom pa pridobimo tudi svojo narodno, kulturno in svetovnonazorsko identiteto. Kako močno nas določa narodnost, prepoznamo, denimo, ob velikih športnih dogodkih, ko navijamo za svoje in razvijamo svoje narodne in državne simbole. Imamo tudi svoj materin jezik, vero, ali kak drug svetovni nazor. A to še ni vse, smo namreč tudi državljani vsega sveta, zato čutimo vsaj minimalno odgovornost tudi za ljudi drugih celin. Vsak izmed nas ima torej svojo individualno, narodno in tudi svetovno oziroma kozmopolitko identiteto. V praksi te identitete niso vedno uravnotežene. Nekateri se ne zmenijo za svojo narodnost, zato jih imamo za individualiste. Tisti, ki so preveč osredotočeni na svojo narodnost, pa so v nevarnosti, da postanejo nacionalisti. V dobi globalizacije nekateri podcenjujejo pomen svoje domovine in materinega jezika in vzdržujejo samo še svojo kozmopolitsko identiteto. Kristjani pa govorimo še o četrti ravni naše identitete, ki jo pridobimo s krstom, po katerem postanemo božji otroci. Identiteta božjega otroštva temelji na vseh treh identitetah, saj pri krstu dobimo ime, s katerim je potrjena naša individualnost, ovrednotena je tudi naša narodnost, pa tudi zavest o temeljni edinosti vseh ljudi. Božje otroštvo vse omenjene identitete povzema, jih vključuje, toda nobene posamezne ne absolutizira, da ne postanemo ne individualisti ne nacionalisti in ne brezbarvni kozmopoliti. Božje otroštvo je duhovna, presežna istovetnost, ker ne temelji na nobenem tosvetnem interesu, zato lahko preostale tri istovetnosti harmonizira, uravnoteži in jim na ta način da polni pomen.
Na Sv. Joštu nad Kranjem smo imeli duhovni vikend za skavtske voditelje. Prvi dan vikenda smo imeli uvodne dejavnosti - izzive po osebni izbiri. Pritegnila me je žoga za ameriški nogomet, v pol ure, ki je bila na razpolago, sem nameravala izboljšati prijem in metanje. A Sv. Jošt je vrh, pod Finžgarjevim domom, kjer smo bili, je bilo eno samo travnato pobočje, ki se je spuščalo proti gozdu. To so neugodni kraji za metanje žoge, kar videla sem se, kako jo lovim po bregu navzdol. K sreči je bila sredi pobočja vrezana kolovozna pot kot terasa in vaja z metanjem se je tam lahko začela. Na pomoč mi je priskočil duhovni voditelj, vešč te spretnosti. Žoga se je sicer obračala v zraku, a meti so bili dovolj natančni, da ni bilo treba nobenemu teči po bregu. 'Tedaj me spreleti: izziv nam je bil zastavljen posamično, za individualno delo, ne v dvoje.' Hkrati zagledam ob kolovozu levo navzgor drugi del pobočja - ne pobočje, ki mi bo žoge odnašalo, pač pa pobočje, ki bi mi žogo prinašalo, vračalo. Zagledala seme se v pobočje navzgor. Odkritje me pritegne. Zahvalim se 'inštruktorju' za pomoč in se odločim za samostojni izziv. Mečem žogo na označena mesta v hrib nad seboj in vedno se mi prikotali nazaj v roke. Hrib je odličen prostor za trening metanja! V tem kratkem izzivu v pol ure se mi je odprl nov pogled na isto stvarnost. V isti stvarnosti sem doživela obrat v zaznavanju od potencialne izgube k viru priložnosti. Podoba pobočja, ki ima na sredini vrezan kolovoz, mi je postala prispodoba, s katero preverjam svojo notranjo držo: izbiram v sebi samo pogled, ki vidi le izgubo ali prepoznavam tudi moč za obrat k tveganju kot priložnosti? Delovanje Svetega Duha v človeku je včasih podobno temu spoznanju, da obstaja na istem pobočju tudi zgornji del, ki ti žogo vrača. Je milostni poseg, ki odpre nov vidik, ki vzbudi upanje, ki daje poguma. Sveti Duh je tisti, ki vstopa v človeška srca zato, da pomaga. Imenujemo Ga Tolažnik, Svetovalec. Pozna nas bolj, kot se poznamo sami. A nas nikoli v nič ne sili, le predlaga. Izkušnja življenja v Svetem Duhu ima za dragoceni sad hrepenenje, da bi bil Sveti Duh v nas stalni gost. Odprimo mu okna in vrata srca, da vstopa in nam pomaga skozi zaplete življenja.
Spoštovani, pozdravljeni! »Zakaj nam nikoli ne spregovoriš o sebi? – O tem kako se ti rešuješ iz ujetosti, žalosti, negotovosti …« Tako mi je rekel eden izmed fantov v komuni – šoli življenja v kateri se mladostniki vračajo iz zasvojenosti nazaj v odgovornosti zadovoljno življenje. Dal mi je misliti. Res tolikokrat leporečim in nagovarjam s trenutno priznanimi teorijami. Toda, saj vemo: besede mičejo, zgledi – pričevanje pa je tisto, ki pritegne. Predvsem s svojim življenjem nagovarjamo naš čas. Spoznavam, da je temeljno poslanstvo vsakega izmed nas: biti s pristno iskrenostjo sočutni sopotnik bližnjim s katerimi doživljamo toliko vsega na poti življenja. To je Jezusov zgled. To je Jezusova metoda s katero nas rešuje in odrešuje. Iz presežnih resničnosti – lahko bi rekli iz teorije o Bogu se je sklonil v našo stvarnost in postal sopotnik – ljubeča bližina k našemu življenju. Z nami je prehodil človeško pot in nam ob tem odpiral nove horizonte bivanja. Ne toliko v Jezusovi teoriji, kot v njegovih dejanjih je navdih in vizija za naše življenje. Od takrat dalje vemo, da smo božanski, kadar sprejmemo Jezusov zgled in se tudi sami sklonimo k bližnjim, da bi jim bili v pomoč v življenju. V bolnišnici sem opazoval klovne z rdečimi noski, ki zdravijo z dobro voljo. Klovnesa Eva Škofič Maurer mi je pripovedovala, kako je umetnost prinašanja svetlega razpoloženja tistim, ki so v stiski, v tem, da se skloniš k njihovemu življenju in jim z vsem kar si že sam hudega doživel in predelal podariš svojo bližino. Rdečo nosek na obrazu je samo zato, da premaga začetno zadrego. Poslanstvo je, pristopati k osamljenim v stiski. – Z vsem kar smo že sami prestali in v božji in človeških bližinah predelali in ozdravili, ne spregledujemo tistih h katerim nas pokliče ljubezen. Temeljni poklic slehernega izmed nas je ljubiti. Ko bomo prestopili prag večnosti – tako pravijo tisti, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo – bomo spoznali, da je glavni uspeh življenja: znati s svojim sočutenjem pričarati smehljaj v duši naših življenjskih sopotnikov. To je poslanstvo – lahko bi mu rekli tudi: najbolj pomembna življenjska kariera; to je mojstrstvo, ki se ga moramo po naklonjenosti bližnjih k našemu življenju najprej sami priučiti in ga potem živeti in deliti. Preprost nasmeh, pozorna sklonjenost in naklonjenost k najbližjim in k tistim h katerim nas Ljubezen pritegne in pokliče. Tudi danes ne spreglejmo njen klic!
V sobi župnišča, kjer preživljam svoje dneve, je na vrhu najvišje omare postavljen večji globus. Ta mene in biskovalce spominja na to, da smo vsi prebivalci tega planeta ena sama velika družina, vedno na poti, vedno na romanju. Takšno razmišljanje se je v meni prebujalo že v nižjih razredih klasične gimnazije v Ljubljani. Razlog je preprost: takrat sem pri Svetem Jožefu v Ljubljani kot član Marijine kongregacije obiskoval misijonski krožek. Tako sem se zanimal za misijone, da sem poznal po imenu vse tedanje slovenske misijonarje in misijonarke. Ob premišljevanju o teh slovenskih misijonskih apostolih me je prešinila misel: Ali ne bi šel tudi ti tja, na misijonske poljane? Odločitev je bila hitra in dokončna: grem. Tedaj sem imel 14 let. Po končanem šestem razredu ljubljanske klasične gimnazije sem se pridružil jezuitom. Noviciat je bil v Zagrebu. Pri vstopu sem izrazil željo, da bi me predstojniki poslali v misijone, kjerkoli, v Aziji ali v Afriki. Res sem bil deležen te milosti. Štirinajst let sem bil kot duhovnik-misijonar v Afriki, v Zambiji, v glavnem mestu Lusaki. Trikrat sem tudi obiskal naše misijonarje v Indiji. V Zambiji sem srečal misel, ki je ne morem pozabiti: ŽIVIMO NA POSOJENEM ČASU. Nekega dne dobim v Lusaki telefonsko sporočilo: Kristina Mlakar, laiška misijonarka in profesorica na katoliški gimnaziji v Lusaki, leži v bolnišnici in je hudo poškodovana. Takoj sem pohitel v bolnišnico. Kaj se je zgodilo? Profesorica Kristina Mlakar se je pripravljala na vozniški izpit in pri vožnji čez most je z avtom nesrečno zapeljala čez ograjo, tako da je njeh volkswagen (hrošč) zgrmel sedem metrov globoko in pristal na kamnih popolnoma suhe rečne struge. Vsi trije potniki so bili ranjeni, eden pa se je uspel povzpeti na cesto in prositi za pomoč. Brez tega podviga bi verjetno vsi izkrvaveli globoko pod mostom. Ob obisku v bolnišnici mi je profesorica Kristina rekla: "Odslej živim na posojenem času - on borrowed time. Bog mi ga je podaril." Res primerno vodilo za naše življenje.
Neveljaven email naslov