Pogosto razmišljam o samopodobi človeka, ki je lahko velika zavora ali pa spodbuda za rast. Srečujem ljudi, ki so ranjeni. In ko se jih dotaknem, poslušam njihove zgodbe, začutim bolečino. Čim bližje so mi, tem bolj lahko »gledam« v njihovo preteklost, ob kateri vedno znova umanjka sreča. Prej ali slej privre na dan žalost nesrečnega otroštva. Tako ali drugače pravzaprav bolečina. Nizozemski pregovor pravi, da srečni ljudje nikoli niso zlobni. To trdo zazveni. Kako naj ima nesrečen otrok srečne misli, da bo v njegovem srčku sijalo sonce? Da bo z nasmehom potem znal sprejeti tudi kakšno nevihto, tudi krivico? Pa vendar življenje teče naprej. Prej ali slej se vsak človek sreča, se zave svoje podobe, svojega pogleda nase, na svet okrog sebe, ljudi ... Ozre se in se mu zazdi vse pretemačno, pa si zaželi, da bi imel več svetlega pogleda na vse. Njegovi moteči vzorci, ki so bolj ali manj zasidrani v njegovi duši, zavesti, v njem nekje – so vendarle tudi v njegovih rokah. Lahko se vsaj nanje ozre, jih prepozna kot nezaželene in potem po drobcih zavestno goji »sončne misli«. Koliko drobnih korakov je treba narediti za to! Pomagajo svetli trenutki lepote, ta trenutek, tukaj in zdaj, ki je. Trenutek, ko se po nevihti pojavi mavrica na nebu. Ali pa vzgib srca, ki ga premakne hvaležnost za prijazno gesto. Trenutek bližine, ki pomirja in hkrati poživlja dušo. Trenutek blaženosti ob glasbi, ki s svojo lepoto prešine vsega človeka z vsem njegovim čutenjem, da zavzame tudi misli in poboža še malo pred tem žalostno srce. Kako lepo je, ko človek zagleda široko nasmejan obraz, radosten ob srečanju, poln življenjskega optimizma. Ganljivo je in vodi v jasno smer življenjskega smisla. Nalog, ki si jih človek sam skrbno zastavi, velikokrat ne more izpolniti, vsaj ne v celoti tako, kot si je zamislil. Nikakor pa ne sam. Lažja je pot z drugimi, ki osvetljujejo in utrjujejo to pot. Človek je tolažnik sam sebi tako, da je tolažnik sočloveku. Ob tem utrjuješ svojo lastno misel, utrjuješ in očistiš srce, na novo oblikuješ svoja spoznanja, osvetljuješ in naravnavaš tudi svojo pot, svoje poslanstvo.