Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogosto razmišljam o samopodobi človeka, ki je lahko velika zavora ali pa spodbuda za rast. Srečujem ljudi, ki so ranjeni. In ko se jih dotaknem, poslušam njihove zgodbe, začutim bolečino. Čim bližje so mi, tem bolj lahko »gledam« v njihovo preteklost, ob kateri vedno znova umanjka sreča. Prej ali slej privre na dan žalost nesrečnega otroštva. Tako ali drugače pravzaprav bolečina.
Nizozemski pregovor pravi, da srečni ljudje nikoli niso zlobni. To trdo zazveni. Kako naj ima nesrečen otrok srečne misli, da bo v njegovem srčku sijalo sonce? Da bo z nasmehom potem znal sprejeti tudi kakšno nevihto, tudi krivico?
Pa vendar življenje teče naprej. Prej ali slej se vsak človek sreča, se zave svoje podobe, svojega pogleda nase, na svet okrog sebe, ljudi ... Ozre se in se mu zazdi vse pretemačno, pa si zaželi, da bi imel več svetlega pogleda na vse. Njegovi moteči vzorci, ki so bolj ali manj zasidrani v njegovi duši, zavesti, v njem nekje – so vendarle tudi v njegovih rokah. Lahko se vsaj nanje ozre, jih prepozna kot nezaželene in potem po drobcih zavestno goji »sončne misli«. Koliko drobnih korakov je treba narediti za to! Pomagajo svetli trenutki lepote, ta trenutek, tukaj in zdaj, ki je. Trenutek, ko se po nevihti pojavi mavrica na nebu. Ali pa vzgib srca, ki ga premakne hvaležnost za prijazno gesto. Trenutek bližine, ki pomirja in hkrati poživlja dušo. Trenutek blaženosti ob glasbi, ki s svojo lepoto prešine vsega človeka z vsem njegovim čutenjem, da zavzame tudi misli in poboža še malo pred tem žalostno srce. Kako lepo je, ko človek zagleda široko nasmejan obraz, radosten ob srečanju, poln življenjskega optimizma. Ganljivo je in vodi v jasno smer življenjskega smisla.
Nalog, ki si jih človek sam skrbno zastavi, velikokrat ne more izpolniti, vsaj ne v celoti tako, kot si je zamislil. Nikakor pa ne sam. Lažja je pot z drugimi, ki osvetljujejo in utrjujejo to pot.
Človek je tolažnik sam sebi tako, da je tolažnik sočloveku. Ob tem utrjuješ svojo lastno misel, utrjuješ in očistiš srce, na novo oblikuješ svoja spoznanja, osvetljuješ in naravnavaš tudi svojo pot, svoje poslanstvo.
3707 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pogosto razmišljam o samopodobi človeka, ki je lahko velika zavora ali pa spodbuda za rast. Srečujem ljudi, ki so ranjeni. In ko se jih dotaknem, poslušam njihove zgodbe, začutim bolečino. Čim bližje so mi, tem bolj lahko »gledam« v njihovo preteklost, ob kateri vedno znova umanjka sreča. Prej ali slej privre na dan žalost nesrečnega otroštva. Tako ali drugače pravzaprav bolečina.
Nizozemski pregovor pravi, da srečni ljudje nikoli niso zlobni. To trdo zazveni. Kako naj ima nesrečen otrok srečne misli, da bo v njegovem srčku sijalo sonce? Da bo z nasmehom potem znal sprejeti tudi kakšno nevihto, tudi krivico?
Pa vendar življenje teče naprej. Prej ali slej se vsak človek sreča, se zave svoje podobe, svojega pogleda nase, na svet okrog sebe, ljudi ... Ozre se in se mu zazdi vse pretemačno, pa si zaželi, da bi imel več svetlega pogleda na vse. Njegovi moteči vzorci, ki so bolj ali manj zasidrani v njegovi duši, zavesti, v njem nekje – so vendarle tudi v njegovih rokah. Lahko se vsaj nanje ozre, jih prepozna kot nezaželene in potem po drobcih zavestno goji »sončne misli«. Koliko drobnih korakov je treba narediti za to! Pomagajo svetli trenutki lepote, ta trenutek, tukaj in zdaj, ki je. Trenutek, ko se po nevihti pojavi mavrica na nebu. Ali pa vzgib srca, ki ga premakne hvaležnost za prijazno gesto. Trenutek bližine, ki pomirja in hkrati poživlja dušo. Trenutek blaženosti ob glasbi, ki s svojo lepoto prešine vsega človeka z vsem njegovim čutenjem, da zavzame tudi misli in poboža še malo pred tem žalostno srce. Kako lepo je, ko človek zagleda široko nasmejan obraz, radosten ob srečanju, poln življenjskega optimizma. Ganljivo je in vodi v jasno smer življenjskega smisla.
Nalog, ki si jih človek sam skrbno zastavi, velikokrat ne more izpolniti, vsaj ne v celoti tako, kot si je zamislil. Nikakor pa ne sam. Lažja je pot z drugimi, ki osvetljujejo in utrjujejo to pot.
Človek je tolažnik sam sebi tako, da je tolažnik sočloveku. Ob tem utrjuješ svojo lastno misel, utrjuješ in očistiš srce, na novo oblikuješ svoja spoznanja, osvetljuješ in naravnavaš tudi svojo pot, svoje poslanstvo.
Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do svojega lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!
Nekateri ljudje so navijači določenega športnega kluba ali feni določene glasbene skupine in se identificirajo z njimi. Nosijo njihove majice, šale, včasih celo uniforme … Tudi Kristus želi, da bi se identificirali z njim in njegovim moštvom. Ker v njegovem času niso poznali majic, šalov in drugega propagandnega materiala, je svojim sledilcem priporočal preprosto prepoznavno sredstvo. Dejal je, da bodo ljudje vedeli, da smo njegovi učenci, če se bomo ljubili med seboj. Ne potrebujemo posebnih drugih znamenj, znamenje naše identifikacije je naša medsebojna ljubezen, saj pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli med seboj ljubezen,« (Jn 13,35). Lahko je govoriti o ljubezni, težko pa je ljubezen živeti v medsebojnih odnosih. Sin se je vrnil domov iz vietnamske vojne. Iz San Francisca je telefoniral staršem. »Oče, prihajam domov in bi te prosil za uslugo. S seboj bi pripeljal prijatelja.« »Seveda,« je odvrnil oče »zelo radi bi se srečali z njim.« »Toda moram ti povedati še nekaj,« je nadaljeval sin. »Med boji je bil težko ranjen. Stopil je na mino in izgubil je eno roko in nogo. Sedaj nima kam iti. Zato bi rad videl, da bi poslej živel z nami.« »Joj, sin! Kaj ne poveš! Morda bi mu lahko našli kakšen prostor, kjer bi živel.« »Ne, oče, rad bi videl, da živi z nami.« Na to je oče odgovoril: »Sin, ne veš, kaj govoriš. Tako invaliden človek bi bil za nas izredno težko breme. Imamo svoje življenje in ne moremo dopustiti, da bi nekaj takega vplivalo nanj. Pridi domov in pozabi na tega fanta. Se bo že kako znašel.« Tedaj je sin odložil slušalko. Starši ga niso več slišali. Čez nekaj dni jih je poklicala policija iz San Francisca in sporočila, da se je njihov sin smrtno ponesrečil pri padcu z zgradbe. Policija je domnevala, da gre za samomor. Starša sta se odpravila v mesto, da bi prepoznala truplo. Takoj sta videla, da je to njun sin. Toda, groza, odkrila sta: njun sin je imel samo eno nogo in samo eno roko! (Zgodbe za pogum, 23). Sveta Mati Terezija iz Kalkute je dejala, da največja bolezen našega časa ni tuberkuloza ne gobavost niti AIDS, ampak je največja bolezen nezaželenost, neljubljenost. Lahko nam je ljubiti ljudi, ki so dobri z nami ali nam ne povzročajo problemov. Izogibamo pa se ljudi, ob katerih se počutimo neugodno. Pogosto slišimo izgovor, da je nekdo nezaželen in nezadovoljen že celo življenje. Vendar ni mogel biti vedno tak, ampak se je odločil za to. Zato to lahko tudi spremeni. Ljubezni se lahko znova naučimo in lahko spremenimo svoje življenje. Ni treba, da ljudje trpijo zaradi nezaželenosti in neljubljenosti. Zavedajmo se, da nas Bog prvi ljubi, saj pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 15, 34). Ljubljeni ljubijo. Mi potem lahko ljubimo druge, ker nas Kristus prvi ljubi.
Astronavt je dejal, da je iz vesolja zaznati Zemljo kot drobcen prah. Na enem koncu tega prahu da človek v vojski nezaslišano mikasti drugega človeka. In naprej je bilo v oddaji rečeno, da je človek najviše razvita žival. In še veliko pretresljivega je bilo povedano. Tudi to, da to svoje domovanje, ta prah, sam uničuje. Hja, prah si in v prah se povrneš. A dokler se mi to ne zgodi, se kot visoko razvita živalca prebijam skozi življenje. In že mi prizvanja neka druga stroka, da imamo neumrljivo dušo. Ampak tretja pravi, da smo se tega mišljenja nalezli v družbi in njeni kulturi. Potem pomislim na staro Ančnico , ki je znala gospodarit brez vsakega šolskega znanja in je trdila, da so časopisi navadne gosposke laži, ljudje pa da se »rihtajo po vremenu«. Nad njeno modrostjo strmim in kako je mogoče, da še danes velja? Pogruntala jo je pa sama; pač kot najviše razvita ... Mar ni zanimivo: ponekod komu ljubkovalno pravijo pridna žvalca in pomilovalno: ta uboga žvau. Bogve, ali se morda ta čas že kakih milijon let spet ne očlovečuje kaka živalska vrsta? Ostajam pa pri lažeh in pri vremenu. Laži ne manjka na nobenem področju, velja pa za naglavni ali smrtni greh. Čemur zdaj raje rečemo le grešna priložnost. Menda je eden od vélikih obetovalcev raja na zemlji svojim učencem naročal: Lažite, lažite, nekaj se bo že prijelo. Ni pa vedno možno oceniti, kaj je laž in kaj razgreta domišljija. Kdaj velja laž za tolažbo in ali to sploh je? Ali zgolj nekaj neškodljivega; a white lie, kot rečejo Angleži. Laž, laž … za moje pojme je gnusoba. Ob raznih poročilih pogosto pomislim na Ančnico. Ta je mami svetovala, naj me – jokavega otroka – pokadi z ježevimi bodicami. V njenem času je imelo pánanje urokov še nekaj veljave. Vreme tudi ni samo za vremenoslovce. Daleč pred njimi so se ljudje ravnali po njem. Vplivalo je na kure in na otroke. Glede slednjih imam šolske izkušnje. Ne le učenci, tudi učitelji smo (bili) njegov plen. Kar nevarno je bilo. Na šolski fronti gre največkrat za eksplozijo, na bolj zasebni pa za potlačenost, melanholijo, brezvoljnost, čemur pravimo zdaj depresija. Da ima en navaden oblačen dan tako moč! In da se vse to in vse drugo dogaja na enem majhnem prahcu v vesolju!
Kako si? je vprašanje, na katerega le stežka odgovorim. Že za to, da evidentiram čustva, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredotočim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se naposled spomnim dnevnih novic, se zavem, da je na svetu, kjer se tudi ta hip pri belem dnevu dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti se drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre«, a v obeh takih primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec nelagodja s predolgo trajajočo tišino. Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ni, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. A vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku. Zdi se, da duh časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane opreznosti, ki podira vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družabnih omrežjih – a oboje na način motrenja drugega skozi gost filter lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je kdo smo zamenjal kaj smo. In kar smo v času izvotlenega potrošništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike vzbuja v najboljšem primeru tesnobo. Vprašanje »Kako si?« doživljam kot poslednji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali je otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali lebdi med nebom in zemljo, kot kdo, ki se ne znajde več. Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, kjer se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in kjer se vzpostavlja polje zgolj človeškega. Tega določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse in v enaki meri. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni. Ni toliko pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izboriti, zadrega predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.
Pogovarjala sem se z gospo srednjih let, ki je doživela že marsikaj težkega. Zelo zavestno se srečuje z vsem, kar ji življenje prinaša. Pogovor s takim človekom je res nekaj, kar te obogati, kar ti pomaga, da tudi svoje življenje zaokrožiš kot celoto in ga doživiš kot smiselnega z vsem, kar doživljaš. \tTakole je pripovedovala: »Z leti sem se naučila, da v življenju ne postavljam pik, ampak vejice. Nikoli ne rečem ,zdaj je tako in pika'. Nikoli ne obstanem na mestu. Zavedam se, da bom do konca življenja šla naprej, se učila, se tudi spreminjala. Bog daj, da bi se spreminjala na dobro, da ne bi postala zagrenjena, da bi znala biti zadovoljna.« \tPomislila sem na številne ljudi, stare in manj stare, ki razmišljajo ravno obrnjeno. Nikoli niso zadovoljni, vse pričakujejo samo od drugih, niso pripravljeni sami delati korakov. Stopicajo na mestu in tarnajo. Sami sebi se zdijo največji reveži. Breme so sebi in drugim, ki prihajajo z njimi v stik. Zdi se mi, da je v današnji družbi veliko preveč ljudi te vrste in se to pozna na vseh področjih življenja, od zdravstva do kulture, šolstva, politike in seveda še povsod drugod. \tNikogar ne moreš prisiliti, da razmišlja o svojem življenju, nikogar ne moreš prisiliti, da hodi. Lahko mu pomagaš, lahko mu daš berglo, lahko ga opogumljaš, toda korak mora vsak narediti sam. Nikogar ne moreš prisiliti, da namesto pik postavlja vejice. Včasih je res laže postaviti piko in opustiti vse napore, da bi bilo kaj drugače. Pa pika človeka ne osreči. Ni več napora, zadovoljstva pa tudi ne. Verjetno vsak izmed nas postavlja oboje, hudo pa je, če je v življenju preveč pik in premalo vejic. Sami si jih postavljamo, pa so za nas potem velikokrat drugi krivi. \tKo se poslavljamo, vedno znova slišimo koga reči: »Ostani tak, kot si.« To naj bi veljalo za poklon. Pa vendar. Ali ne bi bilo bolje reči: »Napreduj, hodi, razvijaj se, nikoli ne odnehaj!«
Kako dolgočasen dan, so pogosti vzdihi mladih, ko morajo v šolo. Učitelji se trudijo pripraviti izlete, predstavitve, srečanja z različnimi ljudmi, a mlade to le redko prevzame. Na koncu dobijo le molčečo množico, ki zre v svoje pametne telefone in čaka, da bo vsega skupaj konec. Ko te zdolgočasene mlade opazujemo, se nehote vprašamo, kje so se izgubili tako radovedni otroci, ki so nas še pred kratkim s svojimi vprašanji nenehno izzivali k premisleku. Sam ob tem pritoževanju in spraševanju težko prezrem sebe. Ko smo v teh časih izpostavljeni raznim sestankom, predavanjem, srečanjem na digitalnih orodjih in gledamo le v zaslon, je težko ostati zbran. Toliko stvari nas vznemirja v vsakem trenutku, da težko ostanemo samo pri eni stvari. Ko si na računalniku in v pogovoru prek take ali drugačne aplikacije s kom, se ti ves čas pojavljajo nova obvestila. Hočemo biti takoj obveščeni, če nam je kdo poslal pošto, vedeti moramo, ali nas kdo kliče po telefonu, seznanjeni moramo biti z najnovejšimi novicami. Kdo bi zmogel ostati samo pri eni stvari in se tej posvetiti?! V svetu, kjer smo slišali toliko obljub o poenostavitvi življenja, smo vse bolj razpeti na najrazličnejše strani. Vse jemljemo na hitro in površno, zato se nas nobena stvar več zares ne dotakne. Ob neštetih možnostih gremo nepotešeni in nezadovoljni skozi življenje. Ko se učitelj trudi pritegniti pozornost mladih, išče točko, ki bi jih zanimala in jih ob tej snovi obdržala vsaj nekaj trenutkov. Da bi mu to uspelo, jim mora pokazati kaj, kar jih bo presenetilo in jim razkrilo nov pogled. Poznamo tisto o poslušanju z odprtimi usti. Prav to mladi potrebujejo, da jih kaj tako prevzame, da se ustavijo in čudijo. Ne v zaprepadenosti ali strahu, ampak ob navdušenju in prevzetosti. Kot otrok, ki zmore ob drobni stvari ustvariti najčudovitejšo igračo, ob najpreprostejši zadevi postaviti najbolj zapleteno vprašanje, bi moral vsak izmed nas prepoznati priložnost za čudenje. Brez tega bo življenje dolgočasno in brez notranjega zagona. Če starejši pogosto vzdihujemo, kako bi potrebovali pravi čudež, da bi mlade nad čem, kar je pomembno za prihodnost, navdušili, bo to brez učinka, če tega ne bomo sami doživeli. Človek, ki se ne zna vsak dan znova in znova čuditi vsaj čemu, bo težko verjel v čudeže. Še manj bo vir navdiha drugim. Postati kot otrok ne pomeni biti otročji, ampak odprt za veselje življenja. Zato vas, drage poslušalke, dragi poslušalci, vabim, da se vsaj malo zberemo, smo pozorni do drobnih stvari okrog sebe in se vsaj čemu čudimo, da bo življenje spet postalo čudežno, polno čarobnih trenutkov.
Sonce se je kar precej nagnilo, ko smo prispeli do cerkve. Čisto nova stoji na vzpetini zelene jase. Pri vhodu nam plošča pove, da je cerkev sezidala plemenita gospa v trajen spomin svojega blagega soproga. Aristokratska družina, katoliška; fevdalna gosposka, verjetno socialno bolj malo čuteča. Notranjost je izredno skladno zamišljena. Ladje imajo obliko križa, mojstrsko strešno tramovje v temnem lesu rožičevca se lepo ujema s surovo opeko. In še druga posebnost: steklena stena za oltarjem, ki učinkuje kot naraven vitraj, slika v naravnih barvah: česa? Gozda! Občutek imaš, da si v naravnem svetišču, v gozdu z borovci, srebrnimi topoli, grmovjem. Prevzame me ta posebna naravnanost svetišča. Tako je, kot če bi okno odprl še drugi, nenavadni božji navzočnosti. Poleg zgodovinske, ki je v slikah in simbolih, in verske, ki je v daritvi, se odpre pogled v novo razsežnost svetega – Bog je navzoč tudi v stvarstvu, gozdu, drevju, barvah, svetlobi. Cerkev je tako obrnjena, da poletno sonce zahaja prav za gozdom v vitraju. Medtem ko se je liturgična daritev spreminjala v skrivnostno božjo navzočnost, se je spočela igra sončnih žarkov v krošnjah dreves, v gozdni poltemi. Komaj zaznaven mimohod božje svetlobe – skozi deviško gozdno prvobitnost. Božanska vzporednost se je stopnjevala, čim bolj se je sonce nagibalo. Vrhunec je nastal, ko je lahen veter razgibal topolovo listje. Takrat je srebrno lesketanje stopilo v svetišče: igra svetlobe v zelenju in srebru je zalila oltar, prevzela občestvo: zlila se je s skrivnostnim spremenjenjem na oltarju. Bog se je razodeval čutilom – medtem ko se je skrival v podobah kruha in vina. Tantum ergo sacramentum. Torej edina skrivnost. Takole že dalj časa premišljujem: kruh je božje telo in vino božja kri, tudi v najbolj dobesednem pomenu, namreč da je Bog življenje in duša vesolja. Da je poleg njegove transcendence resnična tudi njegova imanenca. Tako kot sta kruh in vino sinteza žlahtne narave in dela, tako simbolizirata božjo navzočnost v rasti, zorenju in v pripravi zemeljskih sadov za našo hrano. Od božjega daru do božje substance za mistika ni prehude razdalje.
Horacij, rimski lirični pesnik iz 1. stol. pr. Kr., je v svoji zreli dobi ustvarjanja izdal štiri knjige z naslovom Ode, v njih pa je poleg premišljevanj o ljubezni, prijateljstvu, vinu in kratkosti človeškega življenja bralcem posredoval tudi misli o zlati sredini – tako jih večkrat poziva k umirjenemu življenju, obvladovanju čustev in strasti ter k zmernemu uživanju dobrin. Bistvo njegove osebne filozofije je namreč iskanje duševnega ravnotežja, ki se izogiba obeh skrajnosti. V pesmi št. 10 iz druge knjige Od pesnik to misel ponazori z nagovorom prijatelja: Srečnejši boš, če na morja širine ne rineš zmerom, niti se boječ viharjev ne držiš preveč kopnine, kjer prej nasedeš na podvodno kleč. Kdor se za zlato srednjo pot odloči, je najbolj varen: skromen je in čist. Pesnik svojemu prijatelju (s tem pa seveda vsem bralcem) naroča, naj se varujejo skrajnosti, kajti te ne prinašajo duševnega miru: v življenju nam bosta namreč tako predrznost kot pretirana plašnost prinesli nesrečo. Tudi strele največkrat udarijo prav v najvišje smreke in vrhove, nas v nadaljevanju opomni pesnik. Po njegovem mnenju mora človek vselej iskati pravo mero med dvema lastnostma in to mero hkrati tudi prilagajati razmeram – zlata sredina (lat. aurea mediocritas) je tako najbolj varna in zanesljiva pot, ki nam bo dala notranji mir in tudi trdnost. Umirjen mož se v sreči ne omami, v nesreči upanja ne izgubi, zapiše v nadaljevanju: pomirjen človek se ne bo vznemiril zaradi prevelikega veselja, niti ga ne bo žalost tako potrla, da bi povsem obupal, pač pa se bo zavedal, da sta sreča in nesreča le dva trenutka v njegovem življenju, ki bosta enako hitro tudi minila … Moder človek je zato tisti, ki mu bo uspelo uravnavati dve skrajnosti. Ravno to pa je nasvet, ki ga bralcu v sklepni kitici da pesnik: Ostani hraber, dŕži se čvrsteje, če te gorje teži! A jadra zvij, če ti jih sapa, ki ugodno veje, preveč napne: tako modrost veli.
Ne samo v slovenskem slovstvu, tudi v judovski tradiciji je bila podoba pastirčka nekaj idiličnega. Izraelsko ljudstvo je bilo namreč nomadsko in zato se zaveda, da se bodo ohranili, če bodo etično čvrsti in hkrati blagohotni drug do drugega, kot je pastir do svojih ovčic. V tem duhu se nam tudi Abel predstavi kot mil deček, ki je ljub Bogu samemu in ki je toliko naiven, da ne opazi, kako mu je brat Kajn nevoščljiv za njegov uspeh. Tako postane tudi prva nedolžna žrtev, ki jo pozna Sveto pismo. Prav tako je čist v svojem srcu kraljevič David. Njegov oče Jesej niti ne pomisli, da bi ta fantič lahko v Izraelu igral kakšno pomembno vlogo. Pa vendar je že kot pastir pokazal veliko odločnost in smisel za zaščito nemočnih. Tako tradicija govori, da se je bojeval z levom in ga premagal ter s tem obvaroval svojo čredo. Tako je tudi kot kralj bil dobri pastir svojemu ljudstvu. Toda kakor vsakemu mlademu človeku je tudi mlademu vladarju Davidu vstopila oblast v glavo in ga je začel lomiti. Bog mu pove, da če je bil velik v grehu, naj bo velik tudi v pokori in popravi krivic. David je sledil tem nagibom in pokazal, da je pravi vladar ta, ki je kot pastir sicer nepopolen, zato priznava nad seboj edinega pravega pastirja, ki je hkrati tudi pastir ali kralj naših src. To je Bog sam. Njegov sin Mesija ali Kristus je edini, ki zna ljubiti do konca, ki nikoli ne zapusti ne svoje črede, se pravi skupnosti verujočih in ljubečih, tudi ne nobenih src. Jezus iz Nazareta, ki se predstavi kot Dobri pastir, pove, da ga ne zanima samo čreda kot taka, se pravi ne samo ljudstvo, narod ali skupnost, pač pa tudi vsak posameznik. Evangelist Janez pravi, da Kristus pozna vsako ovco po imenu, jo kliče in nagovarja, se pravi, da ima do vsakega od svojih prijateljev prav oseben, enkraten odnos. Tako postane Kristus podoba dobrega pastirja tudi za današnje državne voditelje. Prav jutri bomo praznovali dan Evrope. Idejo o združeni Evropi so oblikovali trije krščanski misleci. Eden izmed njih, Schumann, je zdaj celo kandidat za razglasitev blaženega, se pravi za svetnika. A vsi trije so se zavedali, da bo evropska skupnost uspela, če ne bo samo gospodarsko povezana, ampak če bi tudi v tej skupnosti vsak narod spoštovan s svojim imenom in osebnostjo. To pomeni, da smo takrat, ko smo čuteči med seboj, najlažje tudi sprejemamo naše legitimne razlike drug do drugega, takrat tudi postanemo rahločutni za vsako bolečino.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst let, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl enajst let starega fanta, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ,Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ,O ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem star triintrideset let, ko sem pomislil: ,Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem ves čas razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kar sem kdaj bil, pa hkrati tudi najmlajši, kar kdaj bom. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi polno zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih morda odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In jutri bo spet na vrsti nov ,danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitvo, tako pa kisik ne pride prav daleč po telesu. Lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Spoštovani, sogovornik mi je, vedoč, da sem teolog, očital, da Bog ravna z njim slabše, kot ravna najslabši človek s svojimi hišnimi ljubljenčki. Zatrdil mi je, da je Bog zanj kot strašilo za vrabce, saj so mu ga predstavili tako, da se je na koncu bolj bal Boga kot hudiča. Navrgel mi je, da je človeška zgodovina krvava mesarska miza in da je zlo v svetu Stvarnikov smrtni greh, ki Boga utišuje in zahteva odgovor. Priznal mi je, da je na Boga jezen in da ga še bolj razjezi, ko sliši, da Bog ni nikoli jezen nanj. Vprašal me je, zakaj se Cerkev problema zla v svetu izogiba in ali bi dandanes Jezusu dovolili pridigati v Petrovi baziliki v Vatikanu. Jasno mi je bilo, tako kot nekoč Sizifu, da sem se lotil pretežkega športa valjanja skale navkreber, a drobnjakarski sitnež ni odnehal. Čakal je, da pred njegovimi očmi izvedem reanimacijo trupla Boga, ki se po njegovi oceni ponaša z boemsko pentljo pod vratom, a sem ostal brez ustrezne aparature, s cmokom v grlu. Povedal sem mu bajko o palmi in Ben Sadoku iz Afrike. Ko je Ben Sadok potoval čez puščavo, je v oazi zagledal mlado palmo. V njeno krošnjo je postavil težak kamen. Skriti opazovalec ga je ocenil kot podlega zlobneža, ki s privoščljivim nasmeškom pokvari vse, česar se dotakne. Mlada palma se je stresala, da bi se kamna znebila, a zaman. Preostalo ji je le to, da je s kamnom v krošnji rastla in zaradi njegove teže poganjala korenine globlje v zemljo, dokler ni prišla do žive vode. Premagala je vse ovire, prerasla vse palme ter postala kraljevska palma. Ko se je Ben Sadok vrnil, jo je zaman iskal naokoli. Ker je bil pozoren le na majhne, pohabljene in skrivenčene palme, se je palma, na katero ni niti pomislil, pred njim sklonila, da bi mu v kroni svoje krošnje pokazala kamen, rekoč: »Zahvaljujem se ti, kajti teža kamna me je naredila za najmočnejšo in najvišjo.« Moj sogovornik je dojel, da je zmaga zla vedno njegov poraz, medtem ko trpečemu služi v dobro. Trenerji nas spodbujajo, naj preizkusimo meje naših zmogljivosti, čeprav le te povzročajo bolečine. Zdravniki bolečin ne ukinjajo, ker so nam v korist. Tudi starši ne, če hočejo imeti otroke vzgojene. Križani Kristus je avtentičen odgovor Božje obrazložitve smisla trpljenja nedolžnih. Bog trpljenje preobraža, saj trpljenje ni kazen, ampak zdravilo (Avguštin). Kdor se izogiba križu, ki ga Bog nalaga, se sooči še s težjimi križi. Ko nam ponuja priložnost za trpljenje, nam izkazuje večjo ljubezen, kot če bi nam dal moč za oživljanje mrtvih. Kajti ko delamo čudeže, smo mi Božji dolžniki, ko potrpežljivo trpimo, pa Bog postaja naš dolžnik (J. Zlatousti). Terezija iz Lisieuxa križa ni zgolj prenašala, ampak si ga je celo želela. Bogu so najbližji tisti, ki najbolj trpijo, saj trpljenje najbolj zedini dušo z Bogom.
Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršen koli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj (naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben dizajn in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas, kako vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, ali ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.« A le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, odpovedujem se kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni prav, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot da bi (počel, kar se pač počne) proti vetru in je moja hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna (zato je Življenje tako priljubljeno). Prav lahko se goljufa pri kartanju, pri Monopoliju si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kakšen nogometaš včasih doseže gol z roko, ne nazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega), a poskusite goljufati pri igri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je preveč preprosta, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. Je v vsakem kompletu družinskih iger (to težko trdimo za Monopoli ali kakšno drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE?
Bog se ne razodeva nečimrnim, oholim ljudem napihnjenih misli – še manj krivičnim, zlobnim, nečistim. Razodeva se tistim, ki so krotki, ponižni, pošteni. Onim se odpira, ki ga ljubijo in želijo, da bi ga vsi ljubili. Kajti ti, pa čeprav odrinjeni in brez družbenega pomena, so krepostnega srca. Takim so Božja sporočila položena v naročje in pravične duše jih zaznavajo. Nanje se odzivajo z vzornim, odgovornim, lepim življenjem. Svetu prinašajo modrost in mir. Spravo in usmiljenje. Dostojanstvo in hvaležnost. V svojem bistvu je Jezusovo delovanje v svetu nasprotje tistega, kar bi pričakovali. Rodil se je v hlevu, ni iskal svetne slave, nabiral prijateljev brez odlik. Prenavljal je življenje od znotraj, iz propadlih človeških src. Stopil je na križ, da bi uničil greh – naš greh. Izbral je krotkost kot sredstvo zanesljive zmage. Kot sklenitev večne zaveze. Zatrjeval je, da nimamo življenja, če se ne odpovemo sebi in ne hodimo za Križanim. Vse v Božjem načrtu ni le presunljivo, ampak predvsem presenetljivo. Kajti vedno znova ugotavljamo, da naš razum ne more dojeti obsežnosti odločitev, ki prodirajo iz Božjega razuma – in da smo le takrat res racionalni, ko razmišljamo s srcem. Nasprotja, kot jih vidi svet, postajajo pri Jezusu vogelni kamni nove ustave. Ljubezen, dozdevno nemočna, je na koncu, proti vsem pričakovanjem, zmagovita. Iskati Boga sredi tako zahtevne duhovne geometrije je naporno. Moramo se namreč otresti logike sveta, da bi bili dovzetni za razumevanje Božjega. In šele ko dopustimo, da nas nebeška spoznanja preoblikujejo, smo na poti, da najdemo Boga.
Sociologi presenečeno ugotavljajo, da danes v očeh najstnikov niso največji junaki in vzorniki uspešni športniki ali zvezdniki, pač pa njihovi starši, zlasti očetje. Nenadomestljiva vloga očeta za vsakega človeka je univerzalna, značilna za vse kulture in vsa starostna obdobja. Če potreba po očetu ne bi spadala med naše primarne potrebe, bi Bog za svojega sina Jezusa gotovo lahko našel kakšno drugo obliko preživljanja mladosti kot to, o kateri nam priča 1. maj, praznik sv. Jožefa delavca. Philip Zimbardo , ameriški psiholog, navaja svoje japonske kolege, ki ocenjujejo, da se je že več sto tisoč mladeničev na Japonskem odločilo za življenjski slog, ki mu pravijo hikikomori. Ti mladeniči nikoli ne zapustijo stanovanja, ne iščejo službe, nočejo spoznati partnerja ali si ustvariti družine. So popolnoma družbeno izolirani in ves dan preživijo za računalnikom. Podobno je v Južni Koreji. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike še ni tako hudo, a tudi v ZDA fantje do enaindvajsetega leta povprečno preživijo pred zasloni več kot štirideset ur na teden. Vse to je simptom nekega drugega pojava – da ti fantje po večini odraščajo brez očetov. Ločitve so najpogostejši, a ne edini razlog za to. Očetovstvo ni več družbena norma. Ne izginja samo iz družine, ampak tudi iz popularne kulture. Presenečeni smo, če v filmu vidimo tridesetletnega moškega igralca v vlogi očeta. Očetje manjkajo celo v družinskih nanizankah ali pa so prikazani kot karikature. Za družbo je taka odsotnost očetov izrazito škodljiva, saj mladeniči nujno potrebujejo odrasle moške, po katerih se lahko zgledujejo in ki jim pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako pač deluje moška psihologija, zato brez očetov izgubljamo tudi junake. Matere otroka naučijo altruizma: dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in upoštevanja družbenih norm. Vendar se je treba za vsakdanje junaštvo po večini upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi. Prav to, kar je tipično za očeta in o čemer govori psiholog Zimbardo, je poosebljal sv. Jožef. Nobenega razloga ni, da bi praznik sv. Jožefa obhajali napol sramežljivo in v nelagodju, da se oziramo v preživeti lik Jezusovega krušnega očeta. Nasprotno, bolj analiziramo stranpoti sodobne kulture, bolj vidimo, kako dragoceno orientacijo prepoznamo v sv. Jožefu, arhetipu in praliku skrbnega, zvestega, vernega in pokončnega očeta.
V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana vzhičenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa se razvijejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih stvari pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče«. Tako se potrtost v duši začne, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju ciceroncev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto v veliki meri napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi iz naše sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo je želel svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar nastaneta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar nastaneta strah ali potrtost«, pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti. Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode. Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomenu Božje besede. Kdaj se dotakne verujočih ljudi in morda tudi kakega neverujočega.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledeniki in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsak dan odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlom ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
Neveljaven email naslov