Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj bi mi odgovorili, ko bi vas vprašal, kakšen okus ima banana?
Vem, da se vam bo verjetno zdelo to vprašanje nespametno, predvsem pa dokaj neprimerno za nekaj, kar se posluša v rubriki z naslovom Duhovna misel, in priznam, da se misel o banani lahko hitro spremeni v banalno (!), a potrpite z mano.
Torej: kakšen okus ima banana?
Vaš prvi odgovor bo, o tem sem skoraj stoodstotno prepričan – »sladek«. Res je, banana je sladka, a to je dokaj splošen odgovor, saj je veliko reči sladkega okusa in prosil vas bom, da okus banane natančneje opišete.
In čeprav je ta rumeni sadež sestavni del naših vsakodnevnih jedilnikov in je bil kot »papica« ena prvih reči, ki ste jih kot otrok okusili, se boste znašli v težavah in brez pravih in primernih besed, ko boste skušali opisati okus banane – kajti banana ima pač okus po – banani.
Vem: banalno.
Zdaj pa vas vprašam, kakšnega okusa ste vi? Bi se ljudje, ki vas poznajo: sodelavci in prijatelji, s katerimi se družite, znašli v zadregi, ko bi vas morali opisati? Ste unikatni in edinstveni − samosvoji, če hočete − ali bi vas razvrstili v splošen sladkoben opis? Si sploh želite biti svojega okusa ali želite le ugajati? Ste zreli ali že gnijete? Ste sploh pravega okusa? Si lahko predstavljate, da ugriznete v banano in ima okus po kavi? Čeprav imate kavo radi, je to vendarle vsaj neprijetno presenečenje, če ne celo razočaranje!
Torej ponavljam: Ste pravega okusa? Si želite biti? Imate svoj okus ali le spominjate na nekaj?
Ali če prevedem: ste karakter ali karikatura? Imate obraz ali ste brezobrazni? Ste pristni ali ste le presni?
Uf, o čem vse človek lahko razmišlja med zajtrkom ali dopoldansko malico.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kaj bi mi odgovorili, ko bi vas vprašal, kakšen okus ima banana?
Vem, da se vam bo verjetno zdelo to vprašanje nespametno, predvsem pa dokaj neprimerno za nekaj, kar se posluša v rubriki z naslovom Duhovna misel, in priznam, da se misel o banani lahko hitro spremeni v banalno (!), a potrpite z mano.
Torej: kakšen okus ima banana?
Vaš prvi odgovor bo, o tem sem skoraj stoodstotno prepričan – »sladek«. Res je, banana je sladka, a to je dokaj splošen odgovor, saj je veliko reči sladkega okusa in prosil vas bom, da okus banane natančneje opišete.
In čeprav je ta rumeni sadež sestavni del naših vsakodnevnih jedilnikov in je bil kot »papica« ena prvih reči, ki ste jih kot otrok okusili, se boste znašli v težavah in brez pravih in primernih besed, ko boste skušali opisati okus banane – kajti banana ima pač okus po – banani.
Vem: banalno.
Zdaj pa vas vprašam, kakšnega okusa ste vi? Bi se ljudje, ki vas poznajo: sodelavci in prijatelji, s katerimi se družite, znašli v zadregi, ko bi vas morali opisati? Ste unikatni in edinstveni − samosvoji, če hočete − ali bi vas razvrstili v splošen sladkoben opis? Si sploh želite biti svojega okusa ali želite le ugajati? Ste zreli ali že gnijete? Ste sploh pravega okusa? Si lahko predstavljate, da ugriznete v banano in ima okus po kavi? Čeprav imate kavo radi, je to vendarle vsaj neprijetno presenečenje, če ne celo razočaranje!
Torej ponavljam: Ste pravega okusa? Si želite biti? Imate svoj okus ali le spominjate na nekaj?
Ali če prevedem: ste karakter ali karikatura? Imate obraz ali ste brezobrazni? Ste pristni ali ste le presni?
Uf, o čem vse človek lahko razmišlja med zajtrkom ali dopoldansko malico.
Izpraševanje vesti je dnevno opravilo razumnega, odgovornega, bogaboječega človeka. Ker namreč nosimo v sebi kompas srca, naj bi vedeli, naj bi nas zanimalo, kje smo. Ali hodimo po čistini pravičnosti ali se pogrezamo v goščavo greha? Se nam izrisujejo rajska obzorja ali podobe najrazličnejše nesreče? Ali nam vest očita nezvestobo ali nas pomirja, ker smo ravnali po zapovedih nebes? Izpraševanje vesti je pogoj za to, da imamo v sebi življenje; možnost za spreobrnjenje, kadar duša obtožuje, da smo se pregrešili zoper Boga, bližnjega in samega sebe. Takrat se zavemo, da hodimo po stranpoteh. Ne ljubimo Stvarnika – kot je zapovedano – z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. Kajti če bi ga, ne bi skrunili njegovega imena. Spoštovali bi Gospodov dan, očeta in mater. Ne bi ubijali, prešuštvovali, kradli. Ne bi pričali po krivem ali si želeli svojega bližnjega žene, blaga. Vsega tega ne bi počeli, ampak bi živeli iz resnice čiste misli in pravičnega dejanja, ker bi brezpogojno ljubili Boga. Ni torej mogoče imeti neobtežene vesti, če ni volje do ljubezni – do Stvarnika, Odrešenika in Zveličarja sveta. Ker smo ustvarjeni po Njegovi podobi, je naša vest docela zanesljiva in dovzetna za najmanjše tresljaje, ki bi nas utegnili prizadeti. Vest nikoli ne zataji. Je brezprizivna, ker je resnicoljubna. Kot ogledalo duše vrača človeku resnično podobo o njem samem.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. Tokrat sem, da vas dodobra prebudim, za vas pripravila nalogo. Predstavljajte si, da ste po večurni hoji, potem ko ste zašli s planinske poti, premraženi ravnokar prispeli do odprte zimske sobe z majhno železno pečjo, pripravljenimi drvmi in starim, a suhim časopisom. Bolje se vaša pustolovščina ne bi mogla končati. A nečesa ne vi ne preprosta zimska soba nimate: škatlice suhih vžigalic, še manj vžigalnika. Kako bi zakurili ogenj brez vžigalic? Kaj bi dali za kratke paličice z vnetljivo glavico, kajne? Bojim se, da vas tudi moje modrovanje ne bo pripeljalo do prave rešitve. Ogenj je eden najstarejših človekovih izumov. V hladni, nezakurjeni zimski sobi pa nam bodo teorije o tem, kako so odkrili ogenj, bolj malo pomagale. Seveda lahko čakate na udar strele, ki bi vžgal bližnje drevo, vendar je pozimi to bolj malo verjetno. Kako torej zakuriti ogenj brez vžigalic? Mojstrom preživetja v naravi bi mogoče to uspelo, a tudi oni potrebujejo vsaj dve palici, kamen in obilico suhe trave. A pod snežno odejo bomo suho travo zaman iskali. Upam, da vas ne skrbi preveč, kako se bo naša donkihotijada končala. V tem jutru namreč niste edini, ki ste si zavetje poiskali v zimski sobi. Ravnokar si je nekdo ob prag vrat otresel zasnežene čevlje in vstopil v sobo. In s seboj ima škatlico suhih vžigalic. Drug drugega se razveselita, čeprav sta popolna neznanca. Vam je v trenutku postalo toplo, neznanec pa se je vzradostil ob pogledu na nepričakovano družbo. V tem jutru bi drug za drugega dala roko v ogenj. Navadno se ravnokar povedano dogaja samo v pustolovskih zgodbicah, v resničnih življenjskih zgodbah pa je vedno dobro s seboj imeti škatlico suhih vžigalic ali vžigalnik. Če nič drugega, boste s plamenom lahko odtajali zamrznjeno avtomobilsko ključavnico in se mirno odpeljali dnevu naproti. A na nekaj moramo še biti pozorni. Potem ko nam uspe zakuriti ogenj, vanj raje glejmo iz varne razdalje. Igranje z ognjem je lahko tudi nevarno. Dajanje rok v ogenj za drugega pa sploh. Lahko se namreč hudo opečete. Predvsem pa si ne dovolite, da bi v vas ugasnil ogenj življenja. Ko enkrat dogorevajoči kosi naših življenjskih moči nehajo tleti in popolnoma ugasnejo, škatlica vžigalic ali katerokoli drugo netivo ne moreta več zanetiti plamena ali pa to storita le zelo težko. Ne samo v ledeno mrzli zimski sobi, tudi v naših medsebojnih odnosih potrebujemo toploto. Potrebujemo rahlo odprta vrata, da skozi majhno špranjico zapiha vsaj toliko vetra, da naša žerjavica začne ponovno tleti.
Spoštovani France! Kljub temu, da tvoj spomenik krasi središče našega prestolnega mesta, si lahko prepričan, da je ob gornjem stavku v pričakovanju vztrepetalo srce vsaj polovici slovenskih pesnikov. Kajti skromnost res ni lastnost, ki bi krasila sodobnega slovenskega umetnika, kaj šele, da bi jo imeli za čednost. In ko smo že pri skromnosti in čednosti… Tudi ti nisi bil ne eno ne drugo. Torej: ne skromen, ne čednosten. In če za skromnost res nisi imel posebnega razloga, mi ni znano, še manj pa jasno, kaj je šlo narobe s čednostjo. Res je, da vse kar vem o tebi, vem iz drugo roke, kot se reče, in da ti morda s svojim nepoznavanjem delam krivico. A res je tudi, da čeprav v tvojih časih niste poznali »rumenega časopisja« in paparazzov, stvari niso šle mimo neopažene in nezabeležene, saj so vaške, še bolj pa mestne opravljivke vestno opravljale svoje sveto poslanstvo. V naši ljubi samostojni deželici, o kateri si ti samo sanjal, mi pa pod njeno zastavo zdaj že dvajset let ob vseh praznikih in zmagah naših športnikov vzneseno prepevamo tvojo napitnico, se tako otroci že od malih nog učijo ne le o (ne)srečni Vrbi, ampak tudi, če ne predvsem, o tvoji (ne)srečni ljubezni, nekaj malega se jim pove o Nezakonski materi, še več pa o tvojih nezakonskih otrocih, nasmehnejo se ob Povodnem možu, a se še bolj režijo, ko se jim pove, da si bil ti menda večkrat »fajhten«! Pa ne bi rad sitnaril ali ti karkoli očital, nenazadnje sem to o največjem slovenskem pesniku resno mislil, a bojim se da si dal slab zgled. Že nekaj let opazujem in vedno bolj se mi dozdeva da je res, da se tistim, ki se napotijo po stezici, ki vodi do Parnasa, zdi, da bodo prišli hitreje in prej do vrha, če bodo razuzdani in opiti kot ti. In pri taki misli jih podpira tudi kulturno ministrstvo in stroka, saj se danes za pesmi, ki si jih ti za kako gostilniško mizo morda pijan stresal iz rokava in se jih trezen verjetno celo sramoval, dobi državna nagrada, ki, kako ironično, nosi tvoje ime! In tako kot s pesniki je pravzaprav z vsemi umetniki in ob njihovem obnašanju bi zardela še celo tvoja »freigeistovska« duša. In ko smo že pri duši… Meni zelo ljuba pesem je Tvoja vera: »Kar je beži, al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo!« ki jo eni hočejo razložiti tako, drugi spet drugače, ene potegne v levo, druge na desno, ene navzgor, druge spet kam drugam… Ne vem sicer kaj si položil na božjo tehtnico ob svoji smrtni uri, še manj mi je znano, kaj je On kot (proti)utež položil na drugo stran, a Njegovo ime si v tej svoji pesmi, v Prešernovi veri, zapisal z veliko začetnico! In to je tisto kar te v mojih očeh razlikuje od tvojih pesniških sodobnikov. Oni v svoji umetniški samozaverovanosti ne vidijo, še manj pa priznavajo karkoli nad sabo, zate pa je bil Bog Nekdo! Oprosti, ker sem te tikal, a navsezadnje sem ti skoraj sosed. Ne tako bližnji kot ti je bil sveti Marka, a sosed vendarle. Ne vrag! In če ti je kaj v tolažbo: Današnja mladina te morda res pozna le kot »avtorja slovenske himne«, in po »tračih«, ki sem jih naštel v sestavku, vendarle pa je tvoj, že omenjeni, spomenik znamenita »randi točka«, in prepričan sem, da je se je prenekateri par prvič poljubil prav na Prešercu, tik pred tvojim pesniškim nosom. Naj ti bo lahka preljuba in mila slovenska zemlja. In prijetno večnost ti želim!
Duhovno misel pred praznikom kulture je pripravila priznana slovenska filmska in gledališka igralka Milada Kalezić, ki je leta 2011 za svoje življenjsko delo na odrskih deskah prejela najvišje priznanje – Borštnikov prstan. Pred dvajsetimi leti je doživela metanojo, spreobrnjenje, ko je iz ateistke postala iskreno verujoča, na novo rojena kristjanka in je danes dejavna članica občestva Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru. V prispevku razmišlja, da je vsako predano umetniško ustvarjanje vedno tudi srečanje s presežnim.
»Ko berem in pišem o tem, kako se je največja utopija, ki so jo ljudje kdaj imeli na dosegu roke, sprevrgla in potopila v katakombe zgodovine, se zdi, da je šlo bolj za božjo kazen kot za človeško delo. Šlo je za dejanja ljudi, pijanih od moči, za želje po nadzoru in ambicije. Iz tega sem se naučil, da je resnična človeška veličina v odločnem uresničevanju dobrote, v sposobnosti dajanja tistim, ki nimajo ničesar, vendar ne tistega, kar imam odveč, ampak dela tistega malega, kar imam. Dajajte vse, dokler vas ne zaboli! Pri tem dajanju se ne ukvarjajte s politiko ali z zahtevo po premoči, še manj pa z izvajanjem lažne filozofije prisile nad drugimi, da bi sprejeli vašo razlago dobrote in resnice, ker verjamete vanjo. Sploh pa, bognedaj, da bi mi moral biti kdo hvaležen za to, kar sem dal, četudi tega ni prosil. In čeprav sem vedel, da je moje naziranje v celoti neizvedljivo (Kaj za vraga naj bi počeli z ekonomijo, denarjem, lastnino, da bi vse to delovalo? in kaj za vraga s privilegiranimi in zlobneži?), sem bil zadovoljen, ko sem pomislil, da bi morda nekoč ljudje res lahko gojili tako stališče, ki se mi je zdelo tako temeljno – zgolj zaradi svobodne izbire in etične nuje po solidarnosti in demokratičnosti.« Te misli je zapisal kubanski pisatelj Leonard Padura leta 2009 v romanu Mož, ki je ljubil pse. V tem obsežnem delu Padura opisuje razočaranega pisatelja, ki se spominja dogodka izpred treh desetletij. Na plaži je namreč srečal skrivnostnega človeka v spremstvu dveh ruskih hrtov. Ob približevanju možu in počasnemu vzpostavljanju prijateljstva, mu je ta zaupno začel pripovedovati zgodbo, v kateri nastopata sovjetski revolucionarni politik Lev Trocki in njegov morilec Ramón Mercader. V pripovedi, ki je razdelana na Trockijevo potovanje v izgnanstvo in srečanje v Mehiki z Mercaderjem, Padura osvetli svojo pogled na kubansko in svetovno zgodovino. Predvsem pa na iluzornost utopij.
Verjetno se je marsikoga dotaknila skladba Solinar, nedavno preminulega glasbenika Enza Hrovatina, člana skupine Faraoni. Pesem o zapuščenih solinah, kjer je nekoč sonce spreminjalo morje v sol. Če smo malo manj romantični, a še vedno nostalgični se seveda lahko spomnimo še na kakšno starejšo popevko; na primer tisto, v kateri so Čudežna polja prepevala »Solit se pojdi!« Refren, ki gre hitro v uho, a ob enem fraza, ki si je v vsakdanu ne želimo slišati, saj vemo, da nas z njo nekdo pošilja nekam oziroma, da nas nejevoljno, nestrpno odklanja ali zavrača naša dejanja. Ideja – naj se gre nekdo solit – seveda izvira iz konkretnega dejstva, da če je nekdo nasoljen, mu ne bo dobro, saj ga bo sol razžirala in bo torej trpel. Mogoče pa smo kdaj nekomu rekli, naj se gre solit zato, ker je pripovedoval neslane šale ali pa nam solil pamet. Kakorkoli že. V evangeljskem odlomu za današnjo nedeljo nam Jezus pravi, da smo sol zemlje. Sicer bi verjetno ob tem stavku v teh zimskih dneh bila prva asociacija na sol, ki ni direktno na zemlji, ampak na cesti. Jasno, da zaradi poledice. Vsekakor si človek ne bi želel biti taka sol: sicer koristna za voznike, a vendarle te slednjič povozijo. Nenazadnje tudi Jezus sam pravi, da sol, ki se je pokvarila, vržejo »proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Na kakšen način naj bi torej kristjani bili sol zemlje? Prav gotovo smo že vsi imeli izkušnjo, da smo jedli neslano juho. Pač, brez okusa. Bogu hvala, da se jo lahko še vedno dosolimo. Zdravniki sicer nad tem niso ravno navdušeni, ampak dobra goveja župca pač mora biti tudi primerno osoljena. Preprosto zato, ker sol da dober okus. In na tak način naj bi bili kristjani sol zemlje. Da dajemo okus temu svetu. Okus po presežnem. Okus po Božjem. Okus po pristnem veselju, ki izvira iz upanja na večno življenje. Gre za temeljno začimbo našega življenja. Okus po večnosti: da se namreč naše življenje ne konča s smrtjo. Da ne ostajamo v tuzemski brezperspektivnosti in iz strahu pred staranjem, trpljenjem in smrtjo želimo okušati in tudi izkusiti to in ono, kar pa slednjič ne more potešiti in pomiriti tega strahu. Biti sol zemlje dejansko pomeni, da dajemo okus temu svetu. Okus večne Ljubezni. Kadar pa ne dajemo tega okusa, se zgodi, da nas ljudje pohodijo. Ne z vidika preganjanja ali nasprotovanja, ker smo Kristusovi, ampak zato, ker ne dajemo okusa. Ker se morda med nami dogajajo neokusne stvari. Ja, če »se sol pokvari«, potem res »ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« Zato je še kako pomembno Jezusovo vabilo: »Vi ste sol zemlje.« Da bi mogli dajati okus temu svetu. Okus po lepem, dobrem, večnem, ki je okus po Bogu.
Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede njega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni bodočnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se javlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobode izbora med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določa. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in more premagati. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor jo lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do zlorabiteljev svobode usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zaradi tega je krščanstvo edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju zgrešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joālo J. Vila-Chā). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (174 –1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.«
Bil je zadnji teden šolskih počitnic. Žena, učiteljica, je že v službi, ker je treba, preden otroci zasedejo šolske klopi, prezračiti vsaj zbornico in razrede, če že šolskega sistema ne uspe nikomur prevetriti. Jaz doma … sam … prepuščen na milost in nemilost številčno močnejšemu nasprotniku: otrokom. Poba, ki mi je v zadnjem letu fizično zrasel prek glave, v figurativnem smislu pa mu je to uspelo že pred nekaj leti z vstopom v puberteto, me je že prejšnji večer prosil naj ga zjutraj zbudim, ker da si je našel neko priložnostno delo. Priznam: težko sem zaspal od začudenja, jutro pa ni prineslo olajšanja, saj je bil poba že zbujen. In ne samo to: šel si je še kupit malico v trgovino, »z lastnim denarjem«, kot je rekel … in res nisem hotel pokvariti trenutka z debato o tem ali je »žepnina« zares »lasten denar«! Potem je vstopil predme, pripravljen, žareč, in rekel: »Grem!« »Prav,« sem dejal. On pa je še kar stal. »Bodi previden. Pazi nase,« sem dodal. »Bom,« je rekel. In še kar stal. »Še kaj potrebuješ?« sem vprašal. »Ne,« stoji pred mano in me pričakujoče gleda. »Denar?« Kaj pa drugega?! »Ne,« stoji. Vdal sem se. »Ja, kaj pa je potem?« »Ja, no …« je neučakano zavzdihnil in se mi z glavo naprej približal na korak. In zdaj vam seveda moram povedati, da imava z ženo navado, da otroke, ko odhajajo od doma, v šolo ali na kakšno pot, pokrižava. Da jih pošljeva v svet z božjim blagoslovom in varstvom. In seveda moram tudi priznati, da to po navadi stori žena. Ker običajno vstane prej; ker otroke običajno ona budi in pospremi do vrat; ker je običajno ona doma, ne jaz … »Aja, seveda,« pokrižam mulca. Gre. Še za glavo višji, se mi zdi. Jaz pa sedem. Pretresen in ganjen. Ponižen. »Ni hotel od doma brez žegna, pubertetnik zblojeni!« Bog vsake toliko dopusti, da pade kakšna drobtinica z Njegove mize. Da ne obupamo. Da lažje zdržimo. Da se nasitimo.
Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja, imenujemo ga tudi svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Praznujemo ga vsako leto drugega februarja, to je štirideset dni po božiču. Pri nas je to zadnji dan božičnega časa. V Sloveniji je še vedno lepa navada, da do tega dne vsaj cerkve krasijo jaslice in božična drevesca, ki pa jih je treba prav na današnji dan pospraviti. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje. Štirideset dni po tem, ko je Marija rodila Jezusa, je smela priti v tempelj. S tem se je Marija podvrgla judovski postavi. Vsaka judovska mati namreč po porodu velja za nečisto. In v tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. V templju je Marija srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Evangelist Luka je zapisal: »Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35). Redovnice in redovniki na ta dan praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Redovniki in redovnice dan posvečenega življenja praznujejo skupaj s svojimi škofi in drugimi verniki. Cerkev je praznik prvič obhajala drugega februarja 1997. Posebno praznovanje dneva redovnikov je uvedel papež Janez Pavel II., ki je želel posvečene osebe spodbuditi, da bi se vračale k izvirom svojega poklica in vsako leto pred Bogom znova potrdile svojo izbiro. Papež je izbral praznik Gospodovega darovanja, ker simbolizira Jezusovo izročitev Bogu in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo. Tudi redovnice in redovniki se namreč z zaobljubami in načinom življenja dajo v celoti na razpolago Bogu in ljudem. Če današnji praznik razširimo, bi lahko rekli, da je vsak izmed nas poklican: poklicani smo v življenje, družino, zakon, na poklicno pot, v prijateljske odnose ... Vse to je vabilo, klic. Naj bo tudi današnji dan priložnost za nas, da odgovorimo na ta klic in smo luč drug drugemu. Kajti zagotovo velja: »Več svetlobe, ko boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živimo!«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Prerok Ozej je živel v zelo dramatičnem času, v 6. stoletju pred Kristusom. Pred njegovimi očmi so padle cvetoče Ninive, Asirci so porušili Samarijo in potem je prerok postal priča kar dvakratnemu obleganju Jeruzalema. Zato je odločno zapisal svarilne vzklike svojemu ljudstvu, kaj vse se bo zgodilo krivičnim, moralno izprijenim, kako bodo ugonobljeni. Toda njegova svarila preraščajo same zgodovinske dogodke, ki so se vrstili pred njegovimi očmi, in tudi njegov resnični strah za usodo njegovega ljudstva ter njihovega tako ljubljenega Jeruzalema. Vsemu človeštvu je povedal, da krivica in nasilje, laž in spletke nimajo prihodnosti. Toda nato se je obrnil k »preostanku« poštenih v Izraelu, jih tolažil ter opogumljal, kajti sam Bog jih bo ohranil. To pa zaradi njihove iskrenosti, ker so brez zvijačnega glasu. Ker so pravični, bodo v miru pasli svojo živino, brez strahu in trepeta. Bog bo z njimi in oni bodo deležni tihih trenutkov in mirnega počitka. Tudi Kristus se v svojem znamenitem Govoru na gori, gori Blagrov, obrača k preostanku svojih učencev in jim pravi, da se nimajo česa bati. Njihovo življenje bo življenje srečnih, čeprav bodo majhni, ubogi, preganjani. Kristus v svojih znamenitih, izjemnih »Blagrih« govori o notranji sreči, ki je nihče ne more ukrasti, pohoditi ali še manj uničiti. Blagri so nekakšna temeljna listina evangelija, Kristusovega veselega oznanila. Govorijo o tem, kaj smejo Kristusovi učenci pričakovati od življenja. Ne bo jih zapustil, čeprav se bodo počutili osamljene, ponižane, preganjane in lačne ter žejne. Vabi jih, naj v ljubezni ostanejo krotki in naj bodo usmiljeni, saj bo tudi On do njih usmiljen. Ti blagri so v Jezusovem času zveneli precej tuje, prav tako pa tudi danes, v obdobju tekmovalnosti in boja za oblast ter volje do moči. Toda v razmerju ljubezni čutimo, da ni sramotno biti premagan. V prijateljskem odnosu si upamo biti krotki in berači, v navzočnosti miline in odpuščanja se nam ni težko nečemu odreči. To je logika ljubezni, ki smo jo sposobni uresničiti v intimnih družinskih in prijateljskih odnosih in se lahko potem razširi na družbo ter tako ustvari civilizacijo ljubezni. Blagri so ljubezen, ki se kdaj pojavi tam, kjer je sploh nismo pričakovali.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub različnim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo ali medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da obiščemo ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z različnimi znanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore turističnih delavcev, ki si tako služijo svoj vsakdanji kruh. Pa vendar sem prepričan, da številni ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, pa je že dovolj, da smo šli. K ničemur se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda ,morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že od daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se ,moram' pojavlja vedno pogosteje. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da s potovanji le nadaljujemo vsakdanje delo? Razlika je samo ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me zdaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in za marsikoga je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle take in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nepričakovano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, so tisto, kar premaga zoprni ,moram'. Želim vam dan, poln prijetnih presenečenj, dan, v katerem bo vsak ,moram' počasi postajal ,hočem'.
Nedeljsko jutro se je leno in pospalo prebujalo na obrobjih naših hribov. V zraku se je čutil tihi vonj miru in zadovoljstva, ko ljudem ni treba hiteti na delo, otrokom in mladim pa ne v šole. Celo petje ptic se je moglo čuti! A jaz sem hitela na urgenco, kamor je bila tik pred tem odpeljana naša soseda in ni bilo nikogar, da bi jo spremljal. S polno hitrostjo sem vozila za rešilcem in se ustavila šele pred vhodom na urgenco. Sosedo so takoj odpeljali, meni pa rekli, naj počakam. In sem obsedela v čakalnici. Urgenca v nedeljo zjutraj – kot da sem vstopila v drugi svet! Niti sledu o miru, spokojnosti in tihožitju! Vsi so hiteli sem ter tja, slišalo se je vse, kar človeški glas lahko proizvede – od joka do preklinjanja, od tihe molitve do jeznih očitkov, od strogih ukazov do neslišnega hlipanja … Kot konglomerat glasov od ljudi, ki so od ne vem kod vrženi v ta skupni prostor zaradi nekega težkega dogodka, ki jim je v trenutku obrnil življenje na glavo! V vsej tej zmešnjavi in hitenju sem opazila na mizi medicinske sestre krasno kristalno vazo s prelepo rdečo vrtnico. Kakšno nasprotje! Kriče je ta lepota in popolnost izstopala sredi medicinskih nasvetov, pripomočkov, infuzij, prevez, kisikovih naprav … Prekrasna rdeča vrtnica kot opomin, da je nekje drugi svet, da tudi sredi vsega tega norenja in včasih obupa lahko nastane nekaj dragocenega, lepega … Pozneje, ko so se stvari s sosedo uredile in je ostala na oddelku, me je radovednost spet pripeljala pred mizo na urgenci in pred čudovito rdečo vrtnico. Vprašala sem že precej utrujeno medicinsko sestro: Od kod vam ta lepa vrtnica? In utrujeni obraz je prekril čudovit nasmeh, sestra se je razcvetela v svojih gibih in mi objasnila: Veste, sinoči smo imeli zelo hudega bolnika, ki smo mu s skupnimi močmi rešili življenje, ko so že vsi obupali. In danes je njegova mama v zahvalo prinesla tole rdečo vrtnico za nas, sestre … Nisem več spraševala, nisem želela vedeti, koliko življenj so rešili ta teden ali ta mesec. Kajti kot v evangeliju, kjer se je Jezusu za ozdravitev zahvalil le eden od desetih gobavcev, tako je tudi tukaj ena od stotih mam prišla nazaj s kristalno vazo in rdečo vrtnico. In ob pogledu na njo ne samo, da medicinsko utrujeno osebje zacveti in se prikrade nasmeh na njihove obraze, ampak tudi vsi, ki smo bili tam, vemo, da takšna vrtnica pomeni upanje … Če so nekomu podarili v zahvalo takšen čudovit cvet, potem ljudje smemo upati, da se bo tudi nam pomagalo, ko nam bo najtežje.
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Danes goduje sv. Frančišek Saleški. Papež Pij XI. ga je leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Današnji godovnjak je za svojega življenja, pred dobrimi štiristo leti, iskal načine, kako »priti« do ljudi. Začel je tiskati kratke letake, na katerih je branil katoliško vero in Cerkev. Z velikim uspehom jih je širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen, imel je smisel in čut za lepo besedo. V pisanju je užival. Iz njega se je razvil pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoski literaturi. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu. Izobrazba mu je veliko dala, notranje je dozorel, napredoval je v duhovnem življenju, poleg tega pa se je razširil tudi krog prijateljev in znancev. Iz Pariza je odšel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz prava. Postal je duhovnik, odličen pridigar in iskan spovednik. Škof ga je poslal v tiste dele svoje škofije, kjer se je razširjal protestantizem. V Katoliško cerkev se je vrnilo več kot 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal svojega naslednika, se je njegovo oko ustavilo na Frančišku. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je »vsem postal vse«. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. Kot dober pisatelj je postal zavetnik katoliških pisateljev in časnikarjev. Beseda ima »čarobno« moč. Lahko opogumlja, lahko pohvali, lahko deli komplimente, lahko rešuje in poživlja. Lahko pa gre tudi v drugo skrajnost: lahko rani, celo ubije lahko. In kakšno odgovornost imajo tisti, ki so v službi besede – pisano z malo in pisano z veliko. Beseda vzgaja, beseda usmerja, beseda daje smisel – lahko pa je tudi orodje manipulacije. In take so vse tiste besede, ki zavajajo, ki obrnejo hrbet resnici, ki mečejo pesek v oči. In svet, v katerem živimo, je razpet med ta dva pola. Na eni strani beseda resnice in na drugi strani beseda laži. Konfucij je zapisal: »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« Vsem novinarjem, pisateljem, radijskim in televizijskim novinarjem, skratka vsem, ki smo v službi besede, čestitam ob današnjem prazniku. Naj bo zvestoba resnici moto našega poslanstva.
Judje so bili zelo ponosni na svojo prestolnico Jeruzalem. Toda že v petem stoletju pred Kristusom je prerok Izaija, ki je seveda napovedal, da bo izvoljeno ljudstvo znova pozidalo svoje sveto mesto, vendarle povedal, da bo novo razodetje, razodetje resnice in ljubezni, prišlo in dežele, ki jo Jeruzalemčani zaničujejo, se pravi iz Galileje. Kdor koli je bil kdaj v Galileji, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Kako bujno rastejo palme in druga drevesa, kako idilično je Genezareško jezero, ki se lesketa v odsevu sončnih žarkov! Toda oddaljenost od jeruzalemskega templja je bila vzrok, da so prebivalci Galileje radi zapadali mikavnosti češčenja drugih bogov, posebno še teh, ki so obetali obilno letino, rodovitnost polja in cvetoča sadna drevesa. Pa vendar tako prerok Izaija kot tudi Jezus iz Nazareta verjameta v spreobrnjenje srca in navdušujeta Galilejce, naj sprejmejo, kako je Bog izbral prav njih, da bi razodel človeštvu najlepše. Bog ponižuje prevzetne in se sklanja ponižnim, zato naj bodo eni in drugi skromni ter se vesele, da je Bog spregovoril prav obrobnim, tokrat Galilejcem, in ni govoril samo zanje, ampak prek njihovih prerokov vsemu človeštvu. Tako se v Galileji znajdemo v deželi Božjega razodetja, v kraju Božje besede. Če za Jezusa razlagalci še pravijo, da je hodil v rabinske šole in je tako lahko nastopal kot učitelj v shodnici, pa za njegove učence velja, da so bili precej neizobraženi ribiči. Bili so sicer izmojstreni v rokovanju z ribiškimi mrežami, odlično so poznali muhavost Genezareškega jezera, toda kaj več kot večina Izraelcev o Svetem pismu niso vedeli. Jezus jim je moral prek preroških besedil in prilik razlagati Božjo besedo skorajda v njenih temeljih. Kristjani v Sloveniji smo včeraj praznovali tudi nedeljo Svetega pisma. Slovenci smo lahko ponosni, da smo med prvimi narodi v Evropi prejeli prevod celotnega Svetega pisma v materni jezik. Toda vprašanje ostane tudi za nas, ne samo za Jeruzalemčane: kako ga mi razumemo in kakšen je njegov odmev v našem življenju? Nič ne pomaga zatrjevanje, da smo zrasli s slovensko biblično tradicijo, v kateri se gibljemo tako katoličani kot protestantje. K spreobrnjenju smo povabljeni prav vsi, da Božjo besedo sprejmemo v tihoti srca in prosimo, naj nam še naprej govori ter nam daje modrost in pogum v življenju.
Zdravnik Matjaž Zwitter, onkolog in predavatelj medicinske etike in tudi dolgoleten direktor Onkološkega inštituta, je v pogovoru za februarsko revijo Ognjišče leta 2020 govoril o svojih srečanjih z umirajočimi, saj je 41 let delal kot onkolog, torej zdravnik, ki zdravi bolnike z rakom. Poudaril je, da človek rad živi, saj med rakavimi bolniki skoraj ni samomorov … Srečeval se je tudi s hudo bolnimi. Na vprašanje, ali ga je kdo prosil, da mu »konča« življenje, je odgovoril takole: »Direktne prošnje: dajte mi zdaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: 'Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.' To sem večkrat slišal. Če je kdo rekel: Najrajši bi umrl, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne težave.« Ljudje si želijo bližine, zlasti človeške bližine. Težke trenutke bolezni jim lajša tudi prijazna in spodbudna beseda. To lahko najdejo tudi v knjigi. Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena ni bila verna. Ko se je slabo počutila, je šla k zdravniku. Ta ji je odkril raka, ki se je že razširil po telesu. Zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo. Zdravnik je bil veren in ji je želel govoriti o Bogu, vendar je to zavrnila. Sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril. Čez nekaj tednov je zdravnik iz časopisa zvedel, da je žena umrla. Njenim je poslal sožalje. Nato ga je poklicala hčerka pokojne. »Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?« ga je prosila. »Pri nas nimamo te knjige. Mama se je ob njej čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim Svetim pismom v rokah. Njeno željo smo izpolnili. Bi nam, prosim, poslali Sveto pismo, da v njem odkrijemo tisto, kar je mamo spremenilo?« Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil potrebo spregovoriti o Bogu in je drugim pomagal odkriti lepoto krščanskega življenja. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 106). Hudo bolna žena je v Svetem pismu odkrila moč za težke trenutke življenja. Božja beseda more tudi nam postati luč in vodilo v življenju. Vzemimo zato v roke knjigo knjig. »Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnikom? Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu. Večkrat na dan bi ga vzeli v roke. Hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili. Uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom. Z njim bi ravnali, kakor da ne moremo živeti brez njega – vsakemu svojih otrok bi ga podarili.« (Vodi me, dobrotni Duh, 137).
Neveljaven email naslov