Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko storite, kar koli hočete, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko razmere niso ugodne za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če poti ni.
Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi skozi sicer trdne, varne ovoje prebija na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in bo tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot spomladi 1945 slike iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi v njej kaj spremenili – saj niti ne moremo – pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi. A za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu pravim velika noč, vstajenje od mrtvih: namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti. (po Ivanu Minattiju)
3706 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko storite, kar koli hočete, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko razmere niso ugodne za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če poti ni.
Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi skozi sicer trdne, varne ovoje prebija na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in bo tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot spomladi 1945 slike iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi v njej kaj spremenili – saj niti ne moremo – pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi. A za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu pravim velika noč, vstajenje od mrtvih: namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti. (po Ivanu Minattiju)
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Od spočetja naprej, če je seveda vse šlo tako, kot je prav, je vsakega od nas mama devet mesecev nosila pod svojim srcem. Po rojstvu pa so nas nosili po rokah, ali takrat ko so nas ljubkovali ali crkljali, ali pa nas je bilo treba prenašati sem ter tja, ko smo neutolažljivo jokali, po možnosti ob nemogočih nočnih urah. Prav ta nošnja v naročju, to prenašanje po rokah je v nas zapisalo občutke sprejetost, pripadnosti in ljubljenosti. Sem in smem biti in definitivno pripadam nekomu. Potem pa smo odrasli. Ob vsem preostalem smo začeli spoznavati in ugotavljati tudi to, da okoli nas obstajajo ljudje, ki znajo biti naporni, težki, zoprni, ki nam gredo na živce, ki jih preprosto težko prenašamo. Včasih se lahko zadeve celo tako zaostrijo, da nekdo izjavi: »Tega človeka preprosto ne prenesem v svoji bližini.« In prav v tem smislu nam prihaja naproti Božja beseda za današnjo nedeljo. Natančneje: apostol Pavel in njegovo Pismo Efežanom, v katerem nas spodbuja: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« Zaveda se namreč, da je življenje z drugimi lahko naporno, saj smo zelo različni med sabo. Prav o tej raznolikosti piše na več mestih in to celo podkrepi s prispodobo telesa, ki je sestavljeno iz raznolikih udov in organov, ki pa vsak po svoje prispevajo k delovanju telesa in je zato vsak ud še kako pomemben. Predvsem pa je pomembno, da udje skladno delujejo. Prav s tega vidika Pavel spodbuja efeško skupnost, naj med seboj živijo »v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti«. To je način, kako lahko zares pristopamo k drugemu. Seveda v zdravi ponižnosti, ki je pač nasprotje sebičnosti, egoizma, občutka večvrednosti ali napuha. Kadar namreč zapadem vsemu temu, se lahko kaj hitro zgodi, da nekoga ne prenesem več v svoji bližini. Prav zato nasproti temu Pavel nadalje zapiše, naj nobena umazana ali slaba beseda o drugem ne pride iz naših ust, marveč le dobra. Dobra, lepa beseda o drugem izgrajuje, slaba pa razdira in ruši. Vedno. Ob vsem tem lahko upravičeno ugovarjamo, da do neke mere še zmoremo to prenašati, več pa ne gre. Seveda ne, če se zanašamo samo na svoje moči in sposobnosti. Da lahko nekoga, ki me je prizadel, ki mi je zoprn in nadležen, »v ljubezni prenašam«, ne more v polnosti izhajati samo iz mojih moči. To je v resnici dar Svetega Duha, ki pa si ga moramo izprositi. Nenehno prositi zanj, še posebno, kadar se v naših mislih ali globinah srca pretakajo zamere, negativne ali celo sovražne misli do nekega človeka. Čez to pač ne zmoremo sami. Od tega lahko ozdravimo samo ob pomoči Svetega Duha, ki je Tolažnik, ki prinaša in naklanja notranji mir, ki v naši notranjosti ustvarja najpristnejše razpoloženje za to, da lahko v ljubezni prenašamo drug drugega.
Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najpozneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam take, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo take ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.
V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.
Katrca, Katrca, daj mi strdi! … daj mi strdi! … Toda kar me je obkrožalo hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Vseeno pa je za besedo potrebovala pomensko razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjena. Strjeno je tisto, kar vsebuje strd. Strd pomeni med. Ja, ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in oni je vzela, napila se v cvetju medu. To je v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna spremembe. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, že zelo zgodaj, in dobro vem, da nisem vedela, kaj je organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeti, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače, preprosteje. Jezik za zobe, drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. Hecno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa je, da je bil v nemščini jezik die Zunge, kot nemščina pa die Sprache. Je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca, veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave tudi samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da bi bila nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalen razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Navkljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza. Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti. Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici. Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk. Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje bolj nevarna? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera? Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.« Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najbolj razumna stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov. Ko boste izmerili dolžino in moč vašega besa, bodo problemi še vedno ostali. A mogoče se vam bodo pokazali v drugačni luči. In kar je najdragocenejše: mogoče vam bo merjenje pomagalo, da v današnjem dnevu ne boste stresali jeze na druge. 1 Prim. Kagge, Erling. Hoja. Ljubljana: Vida, 2019: 99.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški je položil roko na dečkovo ramo in rekel: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar se ta moški ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov?« ga je prekinil deček. »Gotovo jih je še kaj v dolini.« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel morda v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo take ali drugačne nahrbtnike. Včasih niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je treba, morda se kaj zalesketa.
Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«
Šah je igra misli, telesa in čustev, ki zaradi prisotnosti soigralca zahteva socialno interakcijo. Prav zaradi svoje socialne note šah v svetu ostaja izjemno priljubljena družabno-miselna igra. Šah je tudi šport in razvedrilo, ki posamezniku ponuja razvoj naslednjih pomembnih dodanih vrednosti: vztrajnost, borbenost, disciplino, odgovornost, koncentracijo, odločnost, zdrav odnos do sočloveka, vizualizacijo, načrtovanje, logično razmišljanje in podobno. Vse te vrline so bistvene pri prehodu mladega človeka v odraslo osebo, ki naj bo poštena, visoko moralna in široko razgledana. Šahiranje je koristno tudi zato, ker je resnično izvrsten pripomoček za ostrenje razuma in razvijanje spomina. Morda najlepše dodano vrednost šaha opiše dr. Milan Vidmar, vrhunski slovenski velemojster in doktor znanosti: Šah je nekakšna zmes igre, znanosti in umetnosti. Šah je nekakšna miniatura življenja in šahovnica s figurami, ki so zapletene v borbo, je miniatura človeškega sveta. Nekako s petnajstimi leti začenja deček vdirati v pravi človeški svet, zato lahko vdira tudi v šahovski svet. Zdi se mi, da je silno važno doživljati v zgodnji mladosti življenje v miniaturi. Saj ga v nji lahko neštetokrat doživiš in preizkusiš, medtem ko živiš pravo življenje samo enkrat. V šahu spoznaš vso vrednost borbene volje, vztrajnosti, skrbnosti, natančnosti, predvsem pa pridnega dela. Šah ti nazorno prikazuje vse izredne nevarnosti lahkomiselnih dejanj. Neznatne napake te vodijo ob močni nasprotnikovi igri v poraz. Igral boš včasih dolgo igro zanimivo, iznajdljivo, celo genialno, toda izgubil jo boš zaradi bežne nepazljivosti. Šah lahko primerjamo tudi z drugimi sferami življenja, ki zahtevajo produktivno mišljenje. Vsak dober vodja, polkovnik ali podjetnik razmišljajo ustvarjalno, upoštevajo analizo, opravljeno raziskovalno delo, človeški značaj in skušajo čim bolje prepoznati nasprotnikove zamisli ter ustvariti lastno strategijo delovanja. Šah zato predstavlja naravnost idealen model za trening pridobivanja sposobnosti pravilnega odločanja. V šahu so namreč določena ostra merila zmage in poraza. V primeru slabih odločitev sledi poraz, v primeru dobrih pa uspeh. Vse to je le nekaj prednosti, ki jih ponuja šah – kraljevska igra. Lepota šaha ni torej zgolj v sami igri, ki ponuja celo paleto različnih čustev, ampak v njegovi neskončni globini, ki posamezniku nudi priložnost, da postane boljši človek. Z besedami težko opišem, kaj vse mi pomeni šah in kaj vse mi je doslej v življenju dal. Od trajnih prijateljstev, potovanj, kulturnih izkušenj in mnogih nepozabnih spominov. Šah me osmišlja in osrečuje.
Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, tako da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo oziroma ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub temu je v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanje v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjšajo posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša: Kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v nas več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo? Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se pokaže v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od številnih priložnosti za dober odnos. Prav tako, če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kar drugi želijo od mene, da skušam vsem ustreči, da bi si ustvarili dobro mnenje o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam ali pa kar pripišem drugim. Zadržujem čustva, o katerih so mi rekli, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če je vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati; sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki uničuje odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne. Sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, skrbim za svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In tako krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma o sebi, se spuščam v skrivnostni svet, v globino človeka.
Prav mogoče, da se že bojite, kakšen bo vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščini, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še k pouku klarineta v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali imata prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje je potekalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in delno poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, ampak goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobro. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost«. Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od ostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
Današnji evangelij je izzivalen! Jezus naroča učencem, naj otresejo prah z nog in gredo iz mesta, ki jih je zavrnilo (Mr 6.11). Otresti prah z nog je bilo simbolično znamenje proti mestu. Jezus nas želi poučiti, kako naj ravnamo ob neuspehu. Kajti v življenju vsi doživljamo tudi poraze, izgube, zavračanja in neuspehe. Saj poznamo modrost, ki pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Vsaka znana osebnost, ki je v življenju ustvarila kaj pomembnega, ni doživela enega neuspeha, ampak številne. Abraham Lincoln je 28 let doživljal neuspeh za neuspehom, vse dokler ni leta 1860 postal predsednik Združenih držav Amerike. Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov, dokler ni izumil žarnice. Tudi mi v življenju doživljamo take ali drugačne neuspehe. Z njimi se spoprijemamo dnevno, zato si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če ga sprejmemo! Če smo doživeli neuspeh, nam je na voljo pet korakov, da začnemo na novo. 1. Sprejmite odgovornost za svoj neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. 2. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. 3. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. 4. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečilo?« 5. Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. − Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete je spremeniti, zato je bolje, da se nehate ukvarjati z njo. Sleherni dan pričakaj in ga zvečer odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti. Ta dan je preveč dragocen s svojimi upi in težnjami, da bi smel potratiti tudi en sam trenutek za včerajšnji dan. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, str. 40)
Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih - kdo še spoloh dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z aktivnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim — vratolomnim — tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena od temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki karkoli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo — ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas neprestano obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite bolj polno življenje!
Za pravoverne muslimane Mohamed ni le zgodovinska osebnost, ampak predvsem prerok oziroma poslanik. Mohamed se je rodil leta 570. Hidžra (hijra) ali selitev iz Meke v Medino je močno zaznamovala Mohamedovo življenje in življenje muslimanske skupnosti, saj je pomenila njegovo prostovoljno odločitev, da se s svojimi privrženci »odseli« iz Meke v izognitev nadaljnjim konfliktom z mogočnim plemenom Kurejš. Med širitvijo islama so se večkrat spopadli Mohamedovi privrženci in nasprotniki, ki niso verjeli v njegovo poslanstvo in niso bili pripravljeni sprejeti njegove vloge preroka. Četudi so bili ti spopadi neizogibni in navsezadnje tudi pomembni za razširitev islama, so bili notranji konflikti znotraj muslimanske skupnosti ključni pri vprašanju nasledstva, ki je nastopilo po smrti preroka Mohameda leta 632. Pogosto se beseda džihad prevaja kot sveta vojna. A to bi bilo napačno. Beseda džihad izhaja iz arabskega korena ja-ha-da in pomeni »prizadevati si« oziroma »truditi se«. Prerok Mohamed v enem od svojih avtentičnih izrekov (ḥadīth) pravi, da džihad pomeni preživeti dan, ne da bi koga zlorabil ali oškodoval. Džihad je nepretrgoma povezan z božjo postavo, ki ji daje prednost pred osebnim egoizmom. Klasični učenjaki trdijo, da obstajata dve vrsti džihada, namreč veliki džihad (jihād al-akbar) in mali džihad (jihād al-asghar). Veliki džihad je tako imenovani notranji džihad oziroma boj v prsih vernikov in zadeva predvsem na duhovni, psihološki in osebni spopad s svojimi lastnimi pogledi, mislimi in odločitvami, medtem ko se mali džihad nanaša na oborožen spopad s t.i . nasprotniki islama, za katerega veljajo številne omejitve, povezane z obrambo in prepovedmi, med katerimi je tudi prepoved ubijanja civilistov. V Koranu se sicer beseda džihad pojavi le trikrat, in sicer v 9:24, 25:52 in 60:1. Zgodnja islamska misel je džihad pojasnjevala v kontekstu nenasilne interpretacije, predvsem za tiste muslimane, ki se fizičnega boja niso mogli udeležiti. Eden izmed klasičnih učenjakov, ki je zagovarjal literarno branje Korana, Ibn Hazm (umrl je leta 1064), trdi, da obstajajo štiri vrste džihada: džihad srca ali že omenjeni veliki džihad; džihad jezika, pokazujoč na pomembnost govorjenja resnice v brk politični oblasti; džihad roke, ki ponazarja fizični upor proti krivici; in džihad meča, ki pomeni oborožen spopad v imenu boga. Tega se pogosto interpretira v soju islamističnih in militantnih gibanj, ki instrumentalizirajo religijo za politične namene. A tovrstna gibanja poudarjajo selektivno branje Korana, ki ga militantni islamisti razumejo s stalnim poudarjanjem redkih koranskih verzov, s čimer nasprotujejo pluralni in fleksibilni islamski tradiciji interpretacije Korana, ki sveta ne deli na črnega in belega.
V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin razmišlja o ljubezni. Ne moreš je videti, pride nenadoma in te prevzame.
Ni globljega vprašanja, kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi tako in tako živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog, pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«
Neveljaven email naslov