Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, v letih od 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil:
»Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.«
Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v Južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah.
Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembna središča sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, v letih od 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil:
»Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.«
Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v Južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah.
Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembna središča sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek, to pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti veselo in izpolnjeno. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da ves čas doživljaš zmage in uspehe, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši so videti, šibkejši so. Nekakšen poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje vse življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujemo čas, veliko časa, da lahko naredimo korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši besedi, ki jih spoznamo tam, sta: sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se naučimo svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak: da jih spoštujemo. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, česar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni. Ko marljivo naredim, kar pač lahko in česar sem v svojih pomanjkljivostih sposoben, ter z vznemirjanjem ne presežem svojih meja, ko zmorem zapustiti delo nedokončano in svoja dejanja nepopolna, ostane v meni zelo veliko prostora. Prostora za razvajanje. Prostora, v katerem se pustim imeti rad. V katerem si pustim biti obdarovan s tistim, kar neskončno presega vse moje moči in sposobnosti. Takrat se začne sreča.
17. decembra 1927 se je zaradi trka z rušilcem pred obalo ameriške zvezne države Massachusetts potopila podmornica. V njej je ostala ujeta posadka. Reševalci so na različne načine poskušali rešiti mornarje, a vsi poskusi so bili neuspešni. Ko se je naslednji dan eden izmed potapljačev, usposobljenih za reševanje v takih okoliščinah, potopil do podmornice, je zaslišal odmev udracev po jeklenemu oklepu plovila. Približal je svoje uho in spoznal, da gre pravzaprav za vprašanje, ki ga je z znaki morsejeve abecede zastavil mornar, ujet v notranjosti: “Je kaj upanja?” Se tudi vi kdaj sprašujete to? Kot mama samohranilka brez zadostnih finančnih virov, s katerimi bi plačala vse položnice? Kot nemočen mož ob bolniški postelji svoje žene, ki mu je zdravnik rekel, naj se pride poslovit od nje? Kot podjetnik, ki ga je epidemija in z njo povezane težave pripeljala do roba propada? Se kdaj sprašujete: “Je kaj upanja?” Vsakdo pozna take občutke. Celo optimisti, ki kozarec zmeraj vidijo na pol poln in imajo za melodijo zvonjenja na svojem telefonu nastavljeno skladbo “Vem, da danes bo srečen dan …” Včasih nam preprosto zmanjka upanja. In ko se to zgodi, kam se lahko obrnemo? V prvem pismu Timoteju, 4. poglavju, 10. vrstici, je napisano: “Svoje upanje smo naslonili na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi.” Tudi vi naredite tako. Ko menite, da ste ujetnik okoliščin, na katere nimate vpliva, ne pozabite tega, kar vam Bog obljublja v Jakobovem pismu 5,16, kjer piše, da imajo molitve ljudi, ki želijo biti v pravem odnosu z Bogom, veliko moč. Ko se počutite majhne in nepomembne, se spomnite, da se Bog upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost (1. Petrovo pismo 5,5). Čeprav se vam zdi, da ste spregledani, ne pozabite, da Bog pozna vaše ime (Izaija 43,1) in ve celo za število las na vaši glavi (Matej 10,30). Ko mislite, da vas nihče ne razume, se spomnite besedila v pismu Hebrejcem 4,15, ki vam sporoča, da Kristus, vaš veliki duhovnik, razume vaše slabosti in sočustvuje z vami. Ko ste prepričani, da se morate s svojimi težavami spopadati sami, vedite, da je Bog z vami tudi takrat, ko je najbolj temno (Psalm 23,6), in da vas želi popeljati tudi iz najbolj brezupnih okoliščin (Psalm 50,15). Ko menite, da so vaše napake in vaši grehi tako veliki, da vam jih niti usmiljeni in ljubeči Bog ne more odpustiti, ne pozabite, da je to že naredil, da jih je izbrisal, kakor veter izbriše oblak z neba (Izaija 44,22), jih zagnal v globino morja, da se nikoli več ne pojavijo (Mihej 7,19). Ne spreglejte tega, kar je napisano: “Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.” (Rimljanom 8,1) Ko se soočate s svojo minljivostjo in umrljivostjo ter se je bojite, ne pozabite, da je Kristus, ki je življenje (Janez 14,6), s svojim vstajenjem premagal smrt (1. Korinčanom 15,54) in da je to temelj upanja v vaše vstajenje ob Kristusovem drugem prihodu (1. Korinčanom 15,20.21.51-53). Ko se vam zdi, da se žalost in nesreče ne bodo nikoli končale, da življenje ni pravično in da je videti, kot da v njem najbolj uspevajo najbolj krivični, ne pozabite, da je Bog določil dan, ko bo pravično sodil vesoljnemu svetu (Apostolska dela 17,31). Gradite svoje življenje na Božjih obljubah in zagotovilih, zapisanih v Svetem pismu. Ker so Božje besede zanesljive, bo vaše upanje neomahljivo. V življenju boste doživljali viharje, pihali bodo močni vetrovi. Toda na koncu boste obstali, ker se boste zvesto držali Božjih obljub.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. \tTako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: "Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho." Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali. \tVerjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Številni tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. \tV takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo "obvladali". Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. \tUpam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: "Takrat bom tiho."
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je izplačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo nenehno ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo, kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO-NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj vanje verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet, in vse do konca življenja, ko prenehamo dihati. Tudi naša duhovna bit potrebuje ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj, kar vemo, da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živela, da bi se lahko dotaknila roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, se gibljemo in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo. Kot takrat tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovitvi Duhovne misli razmišlja o uravnoteženosti v življenju.
Danes goduje za Slovence pa tudi po svetu zelo priljubljeni svetnik Anton Puščavnik, ali kakor ga rado imenuje ljudsko izročilo »Anton s pujskom«. V srednjem veku so namreč iz higijenjskih razlogov in kužnih bolezni prepovedovali, da bi s prašiči popotniki in romarji hodili v vas, a ker so redovniki sv. Antona puščavnika skrbeli za reveže, so imeli ta privilegij, da so s prašički smeli stopit tudi v naselja. Sveti Anton, ki je živel na prelomu od 3. v 4. stoletje je postal vzor puščavniškega življenja. Kot vemo je prav puščavništvo začelo v Cerkvi nadomeščati mučeništvo. Mučenci so bil v prvih stoletjih krščanstva žive priče, da obstaja še nek drug svet in tudi večne vrednote, za katere ni samo vredno živite, ampak tudi umreti. V tem duhu so tudi pobožni možje hodili v puščavo in živeli le za večne vrednote molitve in ljubezni. V puščavi ni visokih gora in hribov in imamo občutek, da se nebo dotika zemlje. Ta mistična pokrajina je menihom pomagala, da so zrli v večnost. Toda puščavniki le niso bili tako sami. Ne samo da so se povezovali v občasne skupnosti, našli so jih tudi ljudje v stiskah in jih prosili pomoči. Iskali so njihove modrosti, potem pa tudi prosili za njihovo molitev, ki jih je osvobajala mnogih tegob, najbolj pa bolezni. Ubogi ljudje so ob njih prejeli novo moč za življenje. Kasneje so po zgledu sv. Antona ustanavljali redovne skupnosti, ki se niso samo predajale molitvi in globokemu duhovnemu življenju, ampak prav tako delu za reveže. Takrat še ni bilo socialnih ustanov, zato so bili Antonovi redovniki tisti, ki so pokazali, da pred Bogom nihče ni odpisan in da lahko tudi lačni otroci dobe hrano ter prejmejo ljubečo besedo. Lik svetega Antona Puščavnika je vplival tudi na nastanek drugih meniških skupnosti kot so redovniki sv. Martina in benediktinci, ki pa so prišli tudi v naše kraje. Prinesli so nam navdih krščanskega usmiljenja do lačnih in do revežev. Slovenska ljudska vernost pa je to veselo praznovanje, ko je vsak povabljen k mizi, povezala s kolinami. Sveti Anton je postal zavetnik domačih živali, tistih, ki so prijateljice človeku pri njegovem delu, hkrati pa ga nasičujejo in mu pomagajo k preživetje. Za slovenki kmečki živelj so prav pujski pomenili varčno hrano, ko se je ni smelo metati stran in ko so prašički naznanjali praznično slavje, čas, ko bo hrane dovolj. Sv. Anton Puščavnik preko današnje naravo varstvene zavesti postaja moderen svetnik, saj nas uči živeti v sožitju z naravo in ne pozabiti na lačne in uboge.
Pred leti je bil na televiziji gost osemleten deček. V oddajo so ga povabili zato, ker je rešil življenje dveh drugih dečkov. Iz pogovora se je videlo, da je deček veren. Novinar ga je vprašal, če hodi k verouku. Deček je pritrdil. Dalje ga je voditelj vprašal, kaj se tam učijo. »Zadnjič smo se pogovarjali o tem, kako je Jezus na svatbi v Kani spremenil vodo v vino.« Gostje v studiu so se začeli smejati, voditelj pa je ostal miren in je malega gosta vprašal: »In kaj si se naučil iz te zgodbe?« Deček se je začel presedati na stolu in kazalo je, da je bilo to vprašanje pretežko zanj in da ne zna odgovoriti. Potem pa je dvignil obraz in dejal: »Če se nameravaš poročiti, potem poskrbi, da boš na poroko povabil tudi Jezusa!« Ta preprosti dečkov odgovor, ki je izzvenel duhovito in so se mu navzoči v studiu nasmejali, skriva v sebi pomembno sporočilo za naše življenje: Povabiti Jezusa v naše življenje, kakor sta ga povabila novoporočenca v Kani Galilejski. Kristus, ki rešuje stisko na svatbi, rešuje tudi stisko v našem življenju, ko ga vanj povabimo. Ne bojmo se zato povabiti in sprejeti Kristusa v življenje. Iz pripovedi o svatbi v Kani lahko izluščimo še eno sporočilo. Jezusova mati Marija je vseh trideset let dotedanjega življenja vedela, da je njen sin Jezus tudi Božji Sin, ki lahko dela čudeže, a ga ni nikoli prosila, naj pomnoži kruh pri družinski mizi. Ni ga prosila, naj vodo spremeni v vino ali naj pomnoži njihov denar. Kakor da ga ni nikoli v domači hiši prosila, naj uporabi svojo moč in jim v čem koristi. Kdo bo celo zatrjeval, da moramo biti dobri in začeto svojo dobrodelnost doma. Pa tudi Jezus je vedel da ima čudežno moč in zmore storiti čudež. Spomnimo se, kako je po 40-dnevnem postu v puščavi bil izredno lačen in mu je hudi duh predlagal, naj kamne spremeni v kruh in je. Toda on tega ni storil. Pozneje pa je v puščavi pomnožil kruh, da je nasitil množico. Kaj nam s tem želita sporočiti Jezus in Marija? Govorita nam, da Božji darovi, ki jih ima posameznik, niso namenjeni njim osebno ali njihovim družinam, ampak Bog naklanja posameznikom darove, da bi bili v službi skupnosti. Tako v drugem berilu sv. Pavel našteva različne darove, ki jih prejemamo po Svetem duhu. Toda te darove prejemamo »v korist vseh« (1Kor 12,7) na pa zase in v sebične namene. Tako skrb za druge postaja začetek čudeža.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli razglablja o usmiljenju, redki vrlini v današnjem času. Duhovno misel bere Igor Velše.
Koder koli pohajam ali pa se vozim, same ograde. Kamnite, žičnate, cementne in tako imenovane žive meje. Pred hišo znane državne osebnosti tako visoka kovinska ograja, da bi z lestve komaj videl čeznjo. A saj še vemo za Berlinski zid, poznamo starega kitajskega, žičnate ograje okrog zaporov in zdaj vzdolž bližnje državne meje. Sicer pa tudi že nekdaj tu okoli garkelcev/vrtička leseni plot. Od kod potreba, da se ljudje omejujemo? Mogoče je to prvinska nuja, ki se je od navznotranjosti prenesla še navzven. Pa saj mora tudi osebna svoboda imeti mejo. V humani družbi velja, da moja svoboda ne sme ogrožati tvoje in nasprotno – torej ji je treba začrtati mejo. Kar me vedno bolj čudi, je to, da se skrbno varujemo za zunanjimi ogradami, presegamo pa meje svobode. Tudi moja živa meja je precej visoka. Sosedovi sta nižji. Oni vidijo čeznjo, jaz ne. Njuni sta plastični, moja je gabrova. Raste in me vsako leto preraste. Nisem ji kos. Veje razteza in s koreninami sili že predaleč. Tako je z vsem, kar ima moč rastí. Táko skrito moč ima tudi svoboda; hoče biti neizmerna, neomejena. Privošči si jo nebrzdani liberalizem, kakor je to pogubo imenoval Janez Pavel drugi. Samo nič ni zunaj njega, kar bi človeka omadeževalo, pravi Kristus, omadežuje to, kar je znotraj njega. Pohlep, na primer. Imeti, imeti vse več, namesto biti znan po človečnosti. Opazujem kakega otroka, ki od staršev doseže vse, za kar ga podpihujejo reklame. Samo da ima, zavrže pa takoj, ker hoče drugo, boljše in novo. Tudi dobi. V šoli bo hotel boljšo oceno, potem bolje plačano službo ali pa bo podaljšal vrsto onih, ki se jim zdi za malo zaslužiti tako malo in bo odklonil ponujeno delo. Svoboda naj nima omejitev, si dopovedujemo, ograje naj nas pa varujejo pred vsiljivimi pogledi v našo skledo. Mogoče je psihološko narobe, ker se pred semaforjem bolje počutim pred rdečo kot pred zeleno lučjo. Toda prva me varno ustavi, pred drugo ne vem, ali bo možno še varno skozi križišče. Za omejitve in za svobodo je pač treba biti ustrezno moder. Za ograjami še lahko ostajamo sočutni ljudje, medtem ko nas neobrzdana svoboda prej ali slej razčloveči. Nečloveško je biti človek človeku volk.
Ljudje neprestano čakamo, da nekaj mine in pride lepše in boljše, ali še lepše in še boljše! Nosečnost je tako lepa … in čudovita … ampak ko se deveti mesec preveša v drugo polovico, pa – naveličani trebuha in oteklih gležnjev – že komaj čakamo, da bo minilo! In bomo rodili! In bo vse drugače! In je drugače! A naveličani previjanja komaj čakamo, da mine obdobje pleničk in pride obdobje kahlice … In potem čakamo, da dete shodi … in čakamo, da stekleničko zamenja za banano … in banano za zrezek … ali sojin polpet, če ste vegetarijansko usmerjeni … in čakamo, da spregovori … in čakamo, da utihne … in čakamo, da si bo sam znal obrisati, kar je treba obrisati … In ko si otrok, čakaš, da boš odrasel. In čakaš, da bo konec šole. In čakaš na pravo oziroma pravega. In čakaš na otroke. In čakaš, da otroci odrastejo. In čakaš na vnuke. In vmes čakaš, da bo konec delovnega dneva. In da bo konec tedna. In da bo konec delovne dobe. In potem čakaš, da bomo prvega … ali petnajstega … ko pride penzija … In potem spet čakaš na otroke, da te obiščejo. In spet čakaš na vnuke, da te obiščejo. In čakaš pri zdravniku. Spet in spet. In še kar … Življenje pa čaka, kdaj ga boš živel. Kdaj boš oblekel kratke hlače in majico brez rokavov … kdaj si boš privoščil dopust, ki ne bo odvisen od višine regresa in plače, ki ne bo odvisen sploh od ničesar … razen od tvoje volje … svobodne volje … dobre volje … božje volje. Bog čaka, kdaj ga boš opazil … in mu ponudil stol v orehovi senci ali na balkonu, kdaj mu boš ponudil kozarec, pa čeprav zgolj hladne vode … kajti to ne mine brez božjega plačila. (Mt 10.42) In smo – kot narod – čakali, kdaj bomo svobodni in samostojni. In smo nekega junija to tudi dočakali. In zdaj čakamo kdaj bomo – kot narod – prerasli obdobje kahlice in brisanja noskov in si bomo sami znali obrisati, kar je treba obrisati … kdaj bo pomladi končno sledilo poletje.
Verjetno te besede, ki prihajajo iz radijskega sprejemnika, poslušate sede. Morda ste ravno sedli k zajtrku. Sedenje je drža, ki je v modernem zahodnem svetu ena najbolj razširjenih. V marsikateri službi presedimo veliko časa – ali za računalnikom, za okencem, za volanom ali ob kateri drugi napravi. Potem pa še doma preživimo marsikatero uro pred televizijo, računalnikom, spet sede. Lahko slišimo številna opozorila, da sedenje dolgoročno precej slabo vpliva na naše zdravje in da ga je dobro nadomestiti ali pa vsaj vsake toliko prekiniti. Sedenje ima v različnih duhovnih tradicijah tudi globlje pomene. V judovstvu je sedenje že od nekdaj predstavljalo znamenje moči, avtoritete v učenju. Tudi ko se Jezus v evangelijih usede, da bi učil, njegovi poslušalci razumejo to njegovo gesto kot zgovoren izraz moči in avtoritete. To lahko pri obredih vidimo še danes, saj imajo škofje možnost pridigati sede. V različnih budističnih tradicijah s sedenjem umirijo duha, v nekaterih smereh je znanje, kako prav sedeti, osrednjega pomena. Zgodba pa govori o beraču, ki je vsak dan sedel pri mestnih vratih in mimoidoče prosil miloščine. Da pa ne bi sedel na golih tleh, si je poiskal zaboj. In od takrat naprej je vedno sedel na tem zaboju, ne da bi pogledal, kaj je v njem. Mimo je prišel neki človek in ga vprašal, kaj ima v zaboju. Berač, presenečen nad vprašanjem, je odgovoril, da ne ve. Dejansko ni vedel, niti ni pomislil, kaj bi bilo v njem, saj ni nikoli pogledal vanj. Od takrat naprej je začelo berača zanimati, kaj je v zaboju. Radovednost, kaj je v njem, je bilo tako veliko, da je vstal, odprl zaboj in presenečeno zastrmel nad tem, kaj je videl. Toliko let je sedel na zakladu, pa tega sploh ni vedel. Tudi mi se pogosto precej nezainteresirano usedemo, da bi na primer začeli neko delo, ker smo to storili že tisočkrat in tisočkrat. Spet samoumevna in tako znana drža. Ne vidimo zaklada, ki se skriva v tistem trenutku, v tej drži, ki nam je lahko že zoprna. In tako niti za malo ne premaknemo zaboja, na katerem sedimo.
Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Tako je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa sestavljata celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa ga močno oblikuje ravno zunanji. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel, zunanji pa prostor, v katerem misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit - v - svetu je edino bitje, ki mu svet »pripada« kot notranji element njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča le, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samoosmislitve je zato samoodtujitev. Kako je torej človeku kot bitju dveh svetov kljub skušnjavam obeh svetov mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost? Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanji kot notranji – našli v muraqabi. Muraqaba je arabski izraz za čuječnost, ki je ena temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse, kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bedeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, navdih in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami misli: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi. Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda opazovanja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj samo navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari take, kakršne so. Namen čuječnosti je zato samospoznanje in samoobvladovanje, ozaveščanje enotne resničnosti, tj. harmonizacija obeh svetov.
V ponovljeni Duhovni misli publicistka in prevajalka Polonca Zupančič piše o vlogi idealov v naših življenjih. Zdaj so idealni liki predvsem uspešni ljudje, to pa marsikoga navede na napačno misel, da njegovo lastno življenje ni kaj dosti vredno. Duhovno misel bere Jasna Rodošek.
Vstopili smo v novo leto. Komu vse smo v preteklih dneh zaželeli: »Srečno in zdravo novo leto!« Je bila to le klišejska fraza, izrečena zgolj iz vljudnostne formalnosti, ali res pristno, prisrčno voščilo, s katerim smo zaželeli sreče v novem letu? Toda kakšne sreče? Pod pojmom sreča si lahko marsikaj predstavljamo: od glavnega dobitka na loteriji pa vse do brezskrbnega uživanja. Navadno pa spregledamo, da nas v našem življenju verjetno najgloblje s srečo zaznamujejo srečanja. Prava sreča se dejansko skriva v pristnih srečevanjih. Žal so naša srečevanja pogosto obremenjena s prepiri, zagrenjenostjo, bolečino in strahom, z vsemogočim objedanjem, zakrknjenostjo in celo sovražnostjo. Pogosto predvsem zato, ker si ne upamo in se ne zmoremo v resnici približati drugemu, se z njim srečati in se pustiti, da bi nas drugi nagovoril in obogatil s svojo prisotnostjo, saj navadno ne moremo odstopiti od svojih predstav, kdo in kakšen bi drugi moral biti. Želimo ga imeti oblikovanega po svojih predstavah, pričakovanjih in po svoji podobi in ga nismo pripravljeni sprejeti takega, kakršen je. Zato so naši odnosi pogosto trki, namesto da bi bili kraj srečevanja: srečevanja med možem in ženo, ko se srečata dva povsem različna svetova in se pustita nagovoriti drug od drugega in se s tem bogatiti. Zakaj morata biti raznolikost in nezmožnost razumevanja drugega vzrok za trk, namesto da bi bila to priložnost za srečanje? Zakaj se ne moremo srečevati med generacijami: otroci in mladostniki s starši ter s starimi starši? Namesto da bi se srečevali, prihaja do močnih napetosti in trkov, ker smo zaverovani v svoj prav, svoje predstave o okostenelosti ali pa razpuščenosti enih ali drugih. Da ne govorimo o delitvah in cepitvah, ki smo jim v času epidemije priče v narodu, med sosedi, prijatelji in sorodniki! Pristna in odprta srečevanja nas bogatijo in notranje napolnjujejo. Verjetno pa je najveličastnejše srečanje človeštva z Bogom, ko Bog postane človek, zato, da bi bil z nami, da bi bil naš prijatelj, da bi se lahko z njim srečali, da bi iz teh srečevanj imeli polnost življenja in da bi iz teh srečevanj prejemali moč za naša osebna srečevanja. Naj bo torej novo leto zaznamovano s srečo naših srečevanj. Pa srečno!
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Nenehno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije naprej, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, to je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Eno glavnih vodil resničnih asketov je, da »vzorno življenje brez govorjenja govori več kot lep govor brez vzornega življenja«. S temi besedami v mislih naj z vami, dragi poslušalci, podelimo nekaj misli o pomenu praznika rojstva Gospoda Jezusa Kristusa za svet in človeka. V luči Kristusovega rojstva in v premišljevanju skrivnosti praznika neba in zemlje, kristjani verjamemo, da vsako iskreno iskanje resnice, žeja po resnici in ljubezen do resnice človeka prej ali slej pripelje do Kristusa. Kot namreč pravi evangelist Janez: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,4). Vemo, da je krščanstvo sposobno potešiti vsako radovednost človekovega uma in vsako žejo človekovega srca. Danes se spominjamo čudežnega dogodka, ko je Presveta Božja Mati v Betlehemski votlini rodila Sina, ki ga je spočela od Boga po sporočilu, ki ga je prejela od nadangela. Sin je dobil ime Emanuel, kar pomeni »Bog je z nami« in od tega dne in v vseh stoletjih je Bog z nami in mi smo z Bogom, če to hočemo. Na božič je bila izrečena neizrekljiva skrivnost pred ljudmi in pred angeli ter pred vsemi bitji. Božja neskončnost je postala človeška lastnost in se je razodela kot človeška neskončnost. Človek, ki je bil smrten za mikrokozmos, mali svet v velikem, je postal makrokozmos, velik svet z dostojanstvom v malem. Bog je postal človek in človek se je razširil in podaljšal z Bogom – v neskončnost. Z drugimi besedami, na božič je Bog objel človeka in človek Boga. Veliki Dostojevski je povedal eno resnico: »Če ni Boga in nesmrtnosti, potem je vse dovoljeno.« Zanj in za svete očete Cerkve božič ni bil le prazen običaj, folklora, tradicija, dan obdarovanja, temveč večno praznovanje smisla življenja, je darilo nad vsemi darili. Kdor za božič goji sovraštvo, tudi do sovražnika, ni razumel mere in globine Ljubezni, ki nas je obiskala na ta sveti dan. Bog je ob božiču pozval ljudi, naj med seboj ustvarijo dobro voljo, mir in enotnost. Več Boga v srcu, več miru na zemlji, ker je človekovo srce Kristusov Betlehem. Manj je Boga in Božje ljubezni v ljudeh, manj je ljubezni v medčloveških odnosih, manj prave požrtvovalne ljubezni v zakonu, družbi, družini, med očetom, materjo in otroki, bolj je prisotno meseno poželenje in hedonizem kot edini vrednoti. Zato skupaj z angeli in pastirji zapojmo Gospodu veselo pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir, med ljudmi dobra volja.« Naj nam bo ta sveti dan, ko praznujemo Kristusovo rojstvo, razsvetljenje, preobrazba, duhovno rojstvo in rast v veri, upanju in ljubezni. In naj v vseh ljudeh in vseh človeških srcih zasije luč Božjega spoznanja, s katerim smo obdarjeni s Kristusovim rojstvom in njegovim vstopom v središče človekovega življenja. Na to neskončno Božjo ljubezen, ki nam je dana, odgovorimo, čeprav nismo bogati kralji, ki so mu prinesli zlato, kadilo in miro, dajmo mu čista srca in čiste duše, da nas bo, ko stopimo pred njega, prepoznal in priznal za svoje otroke. Mir Božji, Kristus se je rodil! Resnično se je rodil! Srečen Božič!
Danes je praznik Gospodovega razglašenja, ljudje mu pravijo tudi praznik svetih treh kraljev. Pogled v zvezde in nebo je človeka od nekdaj navduševal. Dajal mu je slutiti neskončnost, neomejenost, in ga hkrati vračal vase. Od nekdaj je pogled v zvezde in vesolje obračal človeka tudi k Bogu. Zato ni čudno, da se v božični zgodbi pojavi zvezda vodnica. Že v Četrti Mojzesovi knjigi beremo prerokbo, ki napoveduje: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela« (4 Mz 24,17). O svetlobi od zgoraj in znamenju z neba so večkrat govorili preroki, še posebno prerok Izaija: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij ... Kajti glej ... nad teboj vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje« (Iz 60,1–3). Tu imamo torej obilje svetlobe, ki jo je evangelist Matej preoblikoval v podobo zvezde vodnice, imamo tudi kralje narodov. V svetih spisih je zato manjkal samo še kraj, na katerem bo vzšla Davidova, kraljeva zvezda, ki bo naznanila rojstvo Mesije. Določil ga je prerok Mihej, ki ga evagelist Matej navaja v poročilu o obisku treh modrih z Vzhoda: »In ti, Betlehem v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« V pripovedi o obisku treh modrih z Vzhoda se nam zdi čudno, da trije modri niso šli naravnost v Betlehem, na kraj dogodka, ampak so Odrešenika najprej iskali v Jeruzalemu. Evangelist Matej nam s tem hoče povedati: Pot do Odrešenika vodi skozi sveta izročila. Jeruzalem je bil kraj takratne svetne in svete oblasti. Drugo skrito sporočilo pa je, da se Jeruzalem ob tej novici ni zganil, čeprav je Betlehem le dobrih osem kilometrov daleč od glavnega mesta. Do Odrešenika so prišli le trije iskalci, ki so prepotovali zelo dolgo pot in so pripadali poganskim narodom. To je pomembno sporočilo za vse čase: biti na poti, iskati, biti odprt za novo, pustiti se presenetiti, slediti zvezdi resnice, gledati s srcem. V novi zavezi se podoba zvezde pojavi še enkrat, v Drugem Petrovem pismu: »Prav delate, da nanjo (na preroško besedo o Kristusu, op. Z. Š.) pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih« (2 Pt 1,19). Zvezda danica je vera v Jezusa Kristusa, v Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Tej luči so sledili trije modri. Vsak človek, ki se odpravi na pot k tej luči, postane eden izmed modrih. »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pravi zaklad za Kristusa je odprto in verujoče srce. Odrešenik pa je zvezda vodnica človekovega srca.
Danes v Duhovni misli ponavljamo razmišljanje pesnice Miljane Cunta o bližini, intimi in o svojem posebnem prostoru, v katerega neradi spuščamo kogar koli.
Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je navkljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele sedaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se znova pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Neveljaven email naslov