Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni.
Bilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto.
Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice.
Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja.
Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni.
Bilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto.
Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice.
Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja.
Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo naše prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem nič ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v borbi proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« zaključi Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Nihče v življenju ne doživlja samo uspehov. Vsi pa doživljamo poraze, izgube in neuspehe. Modrost pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Znane osebnosti, ki je v življenju ustvarile kaj pomembnega, niso doživela enega neuspeha, ampak mnoge. Abraham Lincoln je doživljal neuspeh za neuspehom 28 let, vse dokler ni postal predsednik ZDA! Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov dokler ni izumil žarnice. Z neuspehi se soočamo dnevno, zato poglejmo, kako naj odgovarjamo nanje. Prvo, kar je treba narediti, je to, da preudarimo, zakaj smo doživeli neuspeh. Čeprav utegne biti za to več različnih razlogov – marsikdaj ni v naši moči, da bi jih obvladovali –vendarle navajam pet pogostih vzrokov za neuspeh: Kadar ne načrtujemo vnaprej. – Spomnimo se, Noe se je moral lotiti tesarjenja barke veliko prej, preden je začelo deževati! Kakor pravi stari rek: »Če ti ne uspe načrtovati, načrtuješ svoj neuspeh« Knjiga pregovorov (Prg 27,12) pravi: »Previdni opazi zlo in se skrije, / prostaki rinejo naprej in se poškodujejo«. Kadar mislimo, da smo na konju. – »Pred razsulom hodi napuh, / pred padcem ošabnost duha« (Prg 16,18), pravi knjiga Pregovorov. Spomnimo se prilike o kitu: prav tedaj, ko se vzpneš visoko na površje in zatrobiš, prav tedaj te bo zadela harpuna! Kadar si ne upamo sprejeti nujno potrebnega tveganja. Strah pred neuspehom lahko povzroči neuspeh. »Strah pred človekom nastavlja zanko, / kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25). Skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi, če nam spodleti, in tako sploh ne poskusimo. Nekdanji ameriški nogometaš Frank Tarkenton pravi: »Strah te naredi za poraženca.« Če prehitro odnehamo. – Spomnimo se, tekma je dostikrat dobljena v zadnjih sekundah. Uspeh je velikokrat na dosegu roke. Če se vam ne posreči že v prvem poskusu … ste normalni! Vztrajajte in ne odnehajte že takoj na začetku! Vrednost poštne znamke temelji na njeni zmožnosti, da ostane ves čas prilepljena na svojo podlago, dokler ne dospe na cilj …. Če prezremo Božji nasvet. – Sveto pismo je polno praktičnih napotkov in smernic za delo, dom, za medsebojne odnose in zdravje. Če se ne ravnamo po njem, prav izzivamo nevšečnosti. … »Marsikatera pot se zdi človeku prava, / njen konec pa so poti smrti« (Prg 14,12), dodaja knjiga Pregovorov.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Če pričakujemo pomembnega gosta, je njegov prihod nepozabni trenutek. Pozabljeni so trenutki čakanja, ko se je upanje in hrepenenje pomešalo z nemirom in strahom: Kaj pa, če ga ne bo? Izgine utrujenost zaradi vseh priprav in dejavnosti, ki so narejene pred prihodom. Vsi mi, ki čakamo, stopamo v ozadje in na prvo mesto postavimo tistega, ki smo ga čakali. Če smo ta važni gost, ki prihaja, mi sami, vemo, kako je najbolj pomembno, da se nas ob našem prihodu nekdo razveseli, da slišimo tisto čarobno besedo – dobro došli! Nepozabno je bilo prihajati od daleč v skupnost, kjer so živele naše stare sestre. Ena od njih je s svojo palico in širokim nasmehom prišla do vrat, me stisnila k sebi in radostno vzkliknila: Kako sem srečna, da ste prišli! Božični čas nas uči prav tega – kulturo dobrodošlice. Da se razveselimo nekoga, ki je prišel k nam, da mu odpremo svoj dom in svoje srce in da jim pokažemo, kako pomembni in važni so za nas. Naša krščanska vera je vera pričakovanja. Zato je prav božič praznik dobrodošlica Njemu, ki je stopil iz svetih nebes in se med nami naselil, da bi nam pokazal pot odrešenja. Prišel je enkrat kot zgodovinska oseba, prihaja vsak dan kot kruh za duše in prišel bo nekoč ob koncu vseh časov. Sam nam je povedal: Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Takšen Gost, ki prinaša življenje in veselje do življenja, je najgloblji božični smisel in najlepše darilo božične noči. Kar se ne more kupiti, je prav ta radost zaradi Božjega prihoda. Če bomo našli v srcu hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, mu bomo ob jaslicah lahko iskreno zašepetali: Kako srečen sem, da si prišel!
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katetre se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce… ko ga vržejo na tla… ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj… Ljubiti tudi, ko roke udarijo… bijejo… davijo… Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu izgublja sapo… in diha vse bolj plitko… ko umira… A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla… In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem kako vse kar imam in vse kar sem tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni… Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti
Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček.
Pogosto, ko berem evangelijski odlomek o dečku Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju in sta ga prestrašena starša panično iskala, se spomnim na neko, razmeroma nekonvencionalno filmsko upodobitev. Režiser Roger Young je leta 1999 z zvezdniško igralsko ekipo, vključno z Garyjem Oldmanom, posnel triurni film z naslovom Jezus. V njem s čustveno dramatičnostjo povede gledalca v prizor, ko nesrečna Jožef in Marija slednjič najdeta dvanajstletnega Jezusa v templju. Zaskrbljeni in prestrašeni Jožef se ob tem precej razburi, tako da dobi gledalec občutek, da manjka samo še malo in bo od razburjenja dečku Jezusu primazal klofuto. Kar pa se seveda ne zgodi. Kljub vsej jezi in stiski, je do otroka spoštljiv. In to je bistveno. Pristen odnos. Tega nam tolikokrat manjka. Pristnih in iskrenih odnosov, ki temeljijo na resničnem medsebojnem spoštovanju. Sociološke raziskave med mladimi še kažejo, da si mladi želijo v prihodnosti imeti družino, saj jim to predstavlja eno največjih vrednot. Kaj so za to pripravljeni narediti je drugo vprašanje, a želje in hrepenenja so še kako resnična. Toda, prav v tej točki se tolikokrat zalomi. Rad bi, želim si, toda ne zmorem, ne znam, ne upam si. Tako se lahko človek znajde v razcepu med željo in hrepenenjem ter nemočjo, še posebej ob nekakšnih romantičnih prepričanjih zakonskih in družinskih odnosih. Dejstvo je, da idealnih zakonov in idealnih družin ni. Idealne družine obstajajo samo na fotografijah, v reklamah in v filmih. Se pravi: v pravljičnem svetu. V naši stvarnosti so mogoče le dovolj dobre družine, ki poznajo vzpone in padce, preizkušnje in radosti, trpljenje in ljubezen. Vse to pa je seveda mogoče, če so odnosi pristni, iskreni in odprti. Vsak si želi pripadati, biti sprejet in ljubljen, vendar ni vsak pripravljen za to zastaviti sebe v iskrenosti in pristnosti. Kot športnik ali glasbenik, ki želi postati uspešen, lahko to doseže le z naporom, predanostjo, odpovedmi, zvestobo odločitvi, tako je tudi z našimi odnosi. Za vsako resno stvar potrebujemo vajo, trening, vztrajnost, zvestobo, da dosežemo določen uspeh. Kako to, da se nam vse to tolikokrat zdi povsem nepomembno na področju odnosov. In vendar je pot, ki vodi k dovolj dobremu življenju v zakonu in družini zaznamovana prav z zvestobo odločitvi, z odprtostjo, s pristnostjo, z odpuščanjem, s sprejemanjem, z lastno krhkostjo in ranljivostjo, z odpovedjo sebičnost in egoizmu ter z iskanjem drugega. In še bi lahko naštevali. Idealnih družin in zakonov res ni. So pa tisti, ki si upajo živeti in uresničevati svoja najgloblja hrepenenja in želje po pripadnosti in ljubljenosti. Seveda je to pot neprestanega prizadevanja za rast in gradnjo pristnih odnosov. Strma in ozka je pot, ki vodi v življenje in malo jih je, ki hodijo po njej. Si upate stopiti nanjo in hoditi po njej?
Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.
Dobro jutro in če bi po radiu lahko pokazal šibo, bi vam zavpil: »Rešite se!« Za to je še res prerano, čeprav otroci znajo biti pri takih opravilih zelo zgodnji. Upam, da smo že pripravili kakšno odkupnino, če kdo potrka na današnji tepežni dan s svojo šibo na naša vrata. Običaj tepežkanja se je v veliki meri izgubil. Otrokom k sreči ni treba več hoditi naokrog in prosjačiti, da bi si lahko privoščili kakšen priboljšek v teh božičnih dneh. Po drugi strani smo do šib vzgojili odpor in vedno manj se v soseski poznamo med sabo in bi se otroci težko upali priti k ljudem, ki so jim popolnoma tuji. Starejši se verjetno še spomnite, kako smo zjutraj hiteli s svojo šibo od hiše do hiše, da bi kaj dobili. Saj nismo razumeli, kaj pomeni tisti: »Rešite se!« Bilo pa je imenitno starejšega človeka, ki smo se ga bolj ali manj bali, vsaj malo ošvrkniti s svojo šibo. Po nekod so te šibe celo blagoslavljali in so tam imeli otroci še bolj vzvišen, svet občutek. Ob spominu na pomor nedolžnih otrok, ko naj bi Herod dal pomoriti prvorojence v Betlehemu, je božično praznovanje povzdignilo otroke, da so si lahko privoščili odrasle. Da se je ta običaj tako prijel in ohranil, mora biti v njem skritega kaj več, kot le spomin na nek daljni dogodek. Če pomislimo, kako je bilo nekoč otrokom, hitro razumemo, da so bili ti vedno ranljivi. Mnogi so odraščali v pomanjkanju, mnogi so bili že od malega prisiljeni trdo delati, predvsem pa so jih vzgajali z ustrahovanjem in poniževanjem. Varuha otrokovih pravic ni bilo, še manj popuščanja otroškim muham. Danes je k sreči drugače. Vsaj tako si dopovedujemo. Ko gledamo starše, ki otroke vlačijo od ene dejavnosti do druge, ko otroka postavljajo na prvo mesto, da bi bil naš boljši kot sosedov in ga podkupujejo z vsem mogočim, le da bi se ob njem dobro počutil, se mi ravno ne zdi, da smo v spoštovanju otroštva veliko napredovali. Otrok še vedno služi odraslim. Še vedno je grožnja kot nekoč Herodu, če ne odgovarja pričakovanju staršev in okolja. Nedolžnost otroka hitro ubijemo, ko mu kažemo svet kot le solzno dolino, kjer velja le to, kako visoko splezaš po družbeni lestvici. Zdi se mi prav, da bi se vsaj danes s čim odkupili pred otroško razposajenostjo. »Rešite se!« naj ne bo le nemi krik, naj nas ves dan spodbuja, da bomo otroka spoštovali zaradi njega samega in ne zaradi naših predstav in pričakovanj. In ne samo pri malem otroku, storimo to tudi pri otroku, ki je skrit v nas. Rešimo ga pred navlako nadutosti in praznega ponosa herodov vseh časov.
»Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.« In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …« »To je nemogoče!« sem posegel v pripoved. »Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.« Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje. Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike.
Grško ime Stephanos pomeni »krono« ali »venec«. In res je Štefana prva krščanska skupnost občudovala kot mladostnika, ki je uspel uresničiti svoj mladostni sen in iti v ljubezni do konca, se pravi prav tja do smrti. Zato je prejel venec zmage in bil tisti, ki je dosegel krono najvišje časti. Zato so ga uvrščali na čelo dolge vrste pričevalcev, kot so poimenovali prve priče vstalega Gospoda. Bili so priče temu, da je njihov Gospod, Mesija, sicer umrl, toda še vedno je živ. To je bilo nekaj nezaslišanega, saj je pomenilo, da je večnost vdrla v naš čas, da nismo samo ljudje, ampak da je med nami celo živi Bog. Večna ljubezen je prišla na ta svet in novo življenje, ki se ga nismo nadejali. Prvi Jezusovi učenci so bili prepričani, da je Štefan prejel lovorike ljubezni, ker se je kot mladenič pognal v življenje do njegovih skrajnih meja. Toda njegovi rojaki niso prenesli, da se pogovarja z Bogom kakor s svojim prijateljem in da ima celo videnje, kjer so mu onostranske zadeve čisto domače. Njegova okolica ni verjela, da je človek sposoben biti v družbi z Bogom in da s smrtjo ne bo vsega konec. Prav današnji praznik pa predstavlja nadaljevanje idiličnega božičnega dne, ko smo se razveselili Božjega otroka, tistega, ki bo s svojo ljubeznijo, svoji nebogljenosti navkljub prinesel novo upanje na ta svet. Božič namreč pomeni, da Boga ni strah človeške nebogljenosti, ne boji se neznatnosti otroka in preko otroške krhkosti in nemoči prihaja k nam. Božja moč in veličina se nam razodevata v človeški nemoči. Božja ljubezen se naseli v naši majhnosti. Danes dajemo priznanje mladeniču, ki se podobno kot Ljubezen sama ne ustraši prav ničesar in verjame, da je mogoče premagati vse, vsako trpljenje pa tudi smrt. Zato ne preseneča njegova molitev, ki jo izgovarja, ko ga kamnajo. To so namreč besede, ki spominjajo na veličino njegovega Gospoda na križu: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« To pomeni, da ljubezen še z zadnjimi močmi deli dobroto in usmiljenje. Na današnji dan Slovenci praznujemo tudi državni praznik Dan samostojnosti. Hvala Bogu, ker danes nihče več ne zahteva od nas, da bi žrtvovali svoja življenja. Toda naša državna skupnost bo imela svoj temelj, če bomo vsi ljudje dobre volje sposobni odpuščanja, sprejemanja drugega in usmiljenja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah zaključi s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, kar advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojstven? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli.
Lani (2017) decembra so ženo ameriškega predsednika Melanio Trump vprašali, kje bi najraje praznovala božič in odgovorila je, da na samotnem otoku. Da, nekateri ljudje se bojijo božiča. Strah jih je obveznosti ob tem prazniku, nekatere je strah hitenja, povezanega s praznovanjem. In res v potrošniški družbi zna biti božič zelo stresen in obremenjujoč. Bistveni del praznovanja je postalo obdarovanje, ki pa se velikokrat spremeni v medsebojno tekmovanje in potrošništvo. Pred prazniki se pogosto zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado »poči« v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado »kaj« zgodi -pri tem misli na kakšno »razbitino« v hiši-, nekaj »se razbije«, kar tako samo, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato njihova družina že nekaj let pred božičem sede in se dogovori: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’,« zatrjuje igralec. Najbrž se strinjamo, da je ta svojevrstni »obred« pomiritve vreden posnemanja tudi v drugih družinah. Najbolj pa naj nas pomirja vera, da nam je Gospod res blizu in to ne samo za božič in druge praznike, ampak da nam je blizu vsak dan, tudi v dneh priprav, napora in hitenja. V današnjem evangeliju teta Elizabeta blagruje svojo sorodnico Marijo z besedami: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je napovedal Gospod« (Lk 1,45). Marija je verovala Božjemu poslanstvu brez oklevanja in dvoma. Ko je slišala in sprejela Božji predlog, je pohitela k teti Elizabeti in ga delila z njo. Tako je postala vzornica vseh učencev Božjega učitelja: slišala je Božjo besedo, jo sprejela in posredovala drugim. Cerkev nam daje Marijo za vzor. Zakaj? Ker je slišala Božjo besedo in po njej živela. In ker sta bili ljubezen in duh služenja gonila sila njenih dejanj. Tudi mi bomo blagoslovljeni, če bomo posnemali trdno in življenjsko Marijino vero. Vera nam ne zagotavlja življenja brez težav, omogoča pa nam zmago nad težavami s pomočjo Božje milosti.
Pred nekaj leti me je življenjska pot iz osrednje Sibirije v Rusiji pripeljala v 8 tisoč kilometrov oddaljeno Slovenijo, ki je zdaj moja nova domovina. Iz spoštovanja do novega okolja sem se najprej začela učiti slovenščino. S sabo sem prinesla svoje navade in običaje in jih z radostjo v duši povezala s temi, ki veljajo tukaj. In verjetno sem se tudi zato vedno počutila sprejeto in želeno. To sicer zna biti problem sodobnih migracij, kjer ljudje od drugod – iz različnih kulturnih in verskih okolij, ne zmorejo ali celo nočejo s hvaležnostjo in dialoškostjo sprejemati drugačnost v katero prihajajo. In če hočete, tudi Jožef in Marija sta bila pred dva tisoč leti na nek način migranta, brezdomca, ki pa sta s sabo prinašala luč in upanje za prihodnost – Jezusa. Maribor je bil, tudi zaradi smučišč takorekoč v mestu samem, moja ljubezen na prvi pogled, ki pa se je še okrepila, ko sem jela srečevati vse več iskrenih krščanskih bratov in sestra. Vsako leto skupaj doživljamo tale adventni čas pričakovanj, ko se staro poslavlja in se rojeva novo. V vsakem človeku je iskrica božjega, svetega, žarek neustavljivega odrešenjskega upanja, ki pa ima za nas verujoče kristjane ime – Jezus Kristus. Srce je tempelj življenja, in če se Jezus v našem srcu ne rojeva vedno znova in znova, je božični čas za nas pač le prijazna praznično novoletna družabniška zgodba. Moj rojak, ruski pisatelj Aleksander Solženicin katerega stoletnice rojstva smo se spominjali nedavno, je zapisal stavek. “Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce.” To pomeni, da je Božič v resnici drama našega srca. Ko Jezusa povabimo tja, se dogajajo čudeži v nas in med nami: zmoremo odpuščati in brezpogojno ljubiti, zmoremo biti sočutni in strpni…kjer celo razlike postajajo radostne bližine. Blagoslovljene praznike želim, vsem in vsakomur, in tudi mojim dragim rojakom iz nekdanje skupne domovine, ki so v Sloveniji. С Рождеством и Новым годом! Да благословит вас Господь!
To je čas, ko veliko ljudi pričakuje božji dotik. Ko je nekaj v »zraku«, kar sproži občutke čuječnosti. ko si želim čudovitih, blaženih občutkov, razumevanja svojih »bližnjih«, nekoga, ki se me dotakne v moji občutljivosti. Lahko me to pomiri, razneži, še bolj odpre za pričakovanje svetega. Pojavijo pa se tudi občutki osamljenosti, zavrženosti, prezrtosti, ko je človek preobremenjen, pa nihče ne ceni njegovega napora. Kako ustvariti lepo vzdušje praznika, ki je morda zapisan v tvoji duši iz otroštva, ali pa tako, ki ga omenjajo drugi. Advent pomeni poseben čas za pripravo, naj bi bil predvsem za našo notranjo pripravo na Božič. Pomiritev, čas za tišino in meditacijo, daje moč za vse tiste običajne zunanje priprave, ki so po naših navadah potrebne za to, da bo Božič vesel, božal dušo. Božji dotik, ki blagodejno vpliva na žalostno hrepenenje po tistih, ki so z nami preživljali te praznike, pa jih morda ni več. Hrepenenje, ki ga morda čutimo ob spominih na prejšnja doživetja Božiča. Lahko nas tudi spomini bogatijo, če se počutim v Bližini Deteta, ki prihaja. Glede na to, da se danes moteče pojavijo bleščeči, tudi kričeči, agresivni oznanjevalci praznika že zelo zgodaj, se družine in tudi posamezniki srečujemo z nujnostjo osredotočanja na naš notranji, družinski svet, na umirjeno, blago. Čudovito je, če imaš izkušnjo čarobnega družinskega vzdušja ob pripravi na Božič, kjer ima vsak družinski član »pomembno« vlogo, ki jo vestno izpolni. Spomnim se mamine skrbnosti in očetove spretnosti, skladna različnost, kot v njunem prekrasnem altu in basu, ko sta prepevala božične pesmi. Tudi danes so otroci presrečni, če lahko pomagajo pri peki piškotov, sami izdelujejo okraske, poskrbijo za mah, jaslice.. in doživljajo radost ob Detetu. Tudi če ni možnosti za tako skladno družinsko doživljanje praznikov, pomaga, če se odpremo dobremu, v umirjenem srečanju s seboj in ljudmi, poskušamo najti poglobitev v molitvi, predvsem pa svoje življenje delimo z drugimi. Tako si lahko stojimo ob strani, če prileze žalost, razočaranje, strah. Modrost pravi: Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni, kadar smo brezčasni, smo brez strahov. In kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici. In v resnici je življenje z Detetom lahko polno hvaležnosti.
Neveljaven email naslov