Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni.
Bilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto.
Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice.
Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja.
Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni.
Bilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto.
Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice.
Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja.
Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
Ob obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika strokovnjaki odkrivajo njegovo izvirnost, se navdušujejo nad njegovimi smelimi posegi v prostor in poudarjajo njegovo genialnost, ki je združevala svetovno umetnost z našimi slovenskimi kulturnimi in krajevnimi posebnostmi. A mojster Plečnik ni bil le genialni arhitekt ampak tudi globoko veren in pokončen kristjan. Ni slučaj, da je Križanemu, ki je razpet v Loretski kapeli frančiškanske cerkve v Ljubljani, posodil svoj obraz. Za velikega umetnika je bil Kristus tisto življenjsko vodilo, ki mu je narekovalo korake in odločitve. Zato je tudi preko umetnosti želel razkriti temeljno sporočilo krščanstva, kar pomeni, da je v svojih arhitektskih zamislih hotel povedati, da je Kristus prišel na svet za vse ljudi. Tako se tudi njegova umetnost preko antičnih, vsesplošno klasičnih zasnov odpira k narodom vsega sveta. Prav zato strokovnjaki občudujejo njegovo ustvarjalnost, ki združuje slovenske posebnosti z univerzalnim izrazom in svojstvenost krščanskih simbolov z vsesplošnim človeškim občutjem za sveto in lepo. Vrh svojega ustvarjalnega sakralnega dela je veliki mojster dovršil v njemu tako ljubi Ljubljani. Tukaj je Plečnik do kraja razumel svoje preroško poslanstvo. Preko študija staro-krščanskih bazilik se je poglobil v krščanske skrivnosti in je v Šiški zasnoval bogoslužni prostor, ki je skoraj pol stoletja poprej vizionarsko naznanjal liturgično reformo II. Vatikanskega Koncila. Znova je vzpostavil anbona, ki naznanjata središčni daritveni oltar, in s tem povedal, da sta v cerkvi dve čudoviti mizi: miza Božje besede in miza Božjega kruha. Tudi krstilnico je napravil tako ljubko in domačo, saj nas v šišenski cerkvi sv. Frančiškana tamkajšnja krstilnica spominja na slovensko hišo obdano z brajdami in ornamenti vinske trte. Vse to nam znova govori o domači zemlji, hkrati pa tudi naznanja evharistično skrivnost. Slednjič nam je Plečnik preroško naznanil, da je vsak človek s svojo enkratnostjo poklican k svetosti, kot so tudi barvne svetilke vsaka posebej enkratna, hkrati pa sveti vsem ljudem. V tem smislu pa lahko rečemo, da je Jože Plečnik tudi simbol današnjega slovenskega kulturnega praznika. Vsak umetnik, pa naj bo pesnik, slikar ali pa arhitekt uresničuje podobne cilje. Rad bi nam razkril vsesplošno človeškost, hkrati pa nas zasidral v naši lastni slovenski kulturi. Želel bi nas povezati z našo zemljo in istočasno odpreti za presežno. Povedal bi nam rad tisto, kar je v njem najglobje, in nam s tem razkril tudi, kdo smo mi sami.
Indijske filozofske in mistične tradicije pravijo, da ima človekov obstoj zvor v tem, čemur pravimo Jaz. In v tem jazu nekako domuje to, čemur pravimo Ego, ki je tesno povezan z osebnostjo. Gre za nekakšen skupek simbiotično prepletenih miselnih in čustvenih vzorcev oziroma procesov, gre za prepričanje in verjetje, da sem to, kar izkušam s telesom, s čutili oziroma z umom. Ko je moja zavest, moj um v stanju, ki mu pravimo sanje, sem prav tako prepričan, da je vse, kar doživljam, zelo resnično. Večina pozna misel kitajskega modreca Chuang Tzu-ja, ki je sanjal, da je metulj, ki svobodno leta naokoli. Ko se je zbudil, se je vprašal, ali ni morda metulj, ki sanja, da je človek. Enako kakor za običajne sanje, lahko velja za vsakdanjo budnost in predstavlja naše aktivno življenje od rojstva do smrti. Zato v indijski mistiki imenujejo stanje posameznika, ki se zbudi oziroma ki se premakne iz običajnega stanja budnosti v novo stanje, ki je izza običajne zavesti - Prebujeni. Izraz Buda pomeni le prebujeni in nič drugega. Najkrajša in najučinkovitejša ter preprosta pot k tovrstnemu prebujenju je metoda, kjer človek verjame, da ni ne telo ne um. Če gledamo s tega zornega kota ni težko razumeti, da se um (misli, prepričanja…) nenehno spreminja in da se telo spreminja še bolj, zato ne moreta biti nekaj stalnega in resničnega. Vendar pa je pri človeku nekaj, kar je stalno in vseskozi nespremenljivo. To je na začetku omenjeni Jaz, človekov občutek bivanja, občutek obstoja, zavedanje, da ''sem'' - jaz sem. Temu bi lahko rekli tudi nekakšno stanje pričevalca, to je tistega, ki se mu dogaja življenje. Ko skušajo govoriti o pričevalcu lahko govorijo zgolj o nekakšnem stanju duha, stanju zavedanja. To je stanje, kjer besede poniknejo in miselni procesi izzvenijo, zato je o njem težko razpravljati in ga opisovati, še težje pa razumeti. Gre za stanje duha, kjer um nekako zdrsne v Srce, zato je posameznik, ki izkusi takšno stanje, povsem prežet z nekakšno ekstazo ljubezni brez razloga. S tem pa smo se dotaknili vsebine, ki je srčika vseh religij in mistik tega sveta – vprašanje obstoja, vprašanje življenja in smrti. Na vratih starih zenovskih templjev pogosto najdemo napis, ki obiskovalce vabij oziroma svari: vstop imajo le tisti, ki so popolnoma prežeti s vprašanjem življenja in smrti. Lahko bi rekli tudi drugače – s vprašanjem človeka in Boga.
Med zgodnejšimi starogrškimi filozofi, ki so v 5. stoletju pr. Kr. doživeli svoj vrhunec še pred znamenitim Sokratom, je bil tudi Anaksagora, doma iz jonskega mesta Klazomene na obalah današnjega Izmirja. Bil je prvi, ki je rekel, da je začetek kozmosa Um (grško Nous), ki je uravnoteženo povezal prej pomešane stvari in ga usmerja. V svoji želji po predajanju modrosti, predvsem preiskovanju narave, se je odrekel bogastvu in ga prepustil sorodnikom. Na očitek, da zanemarja družinsko premoženje, pa je odgovoril, da ga lahko upravljajo tudi tisti, ki to trdijo. Prav tako se ni zmenil za politične zadeve. Vsakomur, ki ga je opozoril, da tako zanemarja domovino, je dejal: »Molči! Še kako zelo mi je mar za domovino!« in pri tem pokazal na nebo. Poudarjal je, da je rojen za to, da bi opazoval Sonce, Luno in nebo. Deloval je v Atenah, kjer so ga zaradi trditev, da je Sonce le razbeljena železna gmota, obsodili zaradi brezboštva. Bil je izgnan in ob pripombi nekega moža, da je zdaj ostal brez Atencev, ga je urno popravil: »O, ne, nasprotno: oni so ostali brez mene.« Enako pokončno in spokojno je prenesel tudi novici o smrti svojih dveh sinov in svoji smrtni obsodbi. Za sinova je dejal, da je vedel, da sta bila spočeta kot umrljiva, zase pa: »Tako sodnike kot tudi mene je narava že zdavnaj obsodila na smrt.« Po obsodbi se je umaknil v mesto Lampsak in pred svojo smrtjo mestnim oblastnikom dejal, naj tisti mesec, v katerem bo umrl, dovolijo otrokom, da se igrajo. Pred mnogimi stoletji je vedel, da je ustvarjalnost, ki se oblikuje skoz igro, bistvena za razvoj otrok, njihovo uzrtje resnice ter njihovo iskanje večnosti za minljivimi dnevnimi pojavi. Mi pa svoje otroke danes, zbombardirani od reklam, prepuščamo taki igri, v kateri stvari upravljajo z njimi, ne da bi oni sami skoz igro upravljali stvari in se tako učili upravljati same sebe.
S peto nedeljo med letom vstopamo v mesec februar ali svečàn – mesec, ki je najkrajši po številu dni. A hkrati tudi mesec, ki se bo po prešernosti, valovanju ljubezni in norčavosti, prevesil v čas resnobnosti. V čas, ki mu katoličani pravimo pòstni čas. Ob tej besedi najprej pomislimo na delno ali popolno omejitev uživanja hrane v določenem času, zlasti mesa. A pòst ni samo to. Za marsikoga je več kot samo štirideset dni odpovedovanja nečemu … Je čas, ko se nekoliko bolj poglobljeno zazre vase, v svojo človečnost. In je čas, ki nekomu pomeni priložnost ali vzpodbudo. V današnji Božji besedi nam svetopisemski prerok Izaija želi razložiti, kaj je pravi pòst, ko med drugim pravi: »Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom.« In nadaljuje: »Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.« Izaijeve besede lahko okrepimo še z besedami Matejevega evangelija, z besedami, ki jih je izrekel Jezus učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?« Ste kdaj razmišljali o tem, kakšna sol ste? Seveda, Jezus ni imel v mislih soli za posipanje cest ali dodatek kopeli, temveč našo skrb za ohranjanje moralnih vrednot človeštva. »Biti sol zemlje« je tako postal knjižna prispodoba za najbolj aktivno, tvorno silo naroda. Mogoče se dandanes, ko nekateri niti za sol nimajo, zdi to samo prazno govoričenje. A vendarle: z nekaj soli v glavi, se da razumeti tudi to. Na izprijene moralne vrednote bo še najbolje pokazal norčavi pustni čas, Butalci bodo v Butalah sejali sol – a ti so še najmanj krivi za našo nespamet. V pustnih likih pa bomo lahko prepoznali in se ponorčevali iz vsega, kar nam ni všeč in greni našo zemljo. Tatove bomo zaprli, voditelje narodov zamenjali. Pustne šeme bodo prevzele oblast in pravično vladale, a le za varljiv trenutek, ki so bo na pepelnično sredo tudi končal. In nastopil bo resnobni čas, ko bo človeštvo ponovno pokazalo svoj pravi obraz: v njem pa, tako se zdi, skoraj ni več mesta za prave vrednote. Mi smo tisti, ki bi morali delati v korist človeštva, jaz in vi. Jaz sem sol zemlje in vi luč sveta, ki naj bi svetila pred ljudmi. Jezusove besede, ki nagovarjajo človeštvo tudi v 21. stoletju. Prispodobi, ki bi jima veljalo slediti in ne postavljati pod mernik, govorita predvsem o naših, osebnih vrednotah. Dragi poslušalci in cenjene poslušalce, naj iz današnje temine vzide vaša in moja luč. In naša sol naj ne bo grenka.
Deček si je želel srečati Boga. V popotno torbo je spakiral lepo obleko in nekaj tortic za na pot in se odpravil. Dolgo je hodil in bil že kar utrujen. Zato se je usedel na klopco v bližnjem parku in se lotil tortic iz svoje torbe. Tedaj je na sosednji klopci zagledal utrujeno starejšo gospo, in ponudil eno tortico še njej. Gospa sprva nekoliko debelo pogledala, vendarle hvaležno sprejela tortico in se dečku nasmejala. Nasmeh je bil tako lep, da si ga je deček še želel videti. Čez čas je spet ponudil eno od tortic in gospa jo je vzela in se mu spet nasmejala. Deček je bil navdušen. Tako sta oba presedela celotno popoldne na klopci in se nasmihala, ne da bi kdorkoli od njiju spregovoril eno samo besedo Začelo se je že večeriti in deček je že malo prestrašen vstal, da bi se odpravil domov. Naredil je že nekaj korakov, ko se je obrnil, stekel nazaj in objel gospo z najlepšim nasmehom. Ko je mama zagledala dečka pri vhodnih vratih, je bila presenečena nad njegovim veselim izrazom na obrazu. Vprašala ga je: »Kaj si pa danes počel, da si tako zelo vesel?« Deček ji je odvrnil: »Malical sem z Bogom.« Mama je obstala odprtih ust, deček pa je dodal: »Veš kaj? Ima najlepši nasmeh, ki sem ga kadarkoli videl v svojem življenju!« Tudi gospa se je s počasnim korakom in z nasmehom na obrazu vrnila domov. Njen sin jo je, osupel nad njenim mirnim izrazom na obrazu, vprašal: »Mama, kaj se ti je zgodilo, da si danes tako mirna?« Odvrnila je: »V parku sem jedla tortice z Bogom.« Tudi njen sin je obstal odprtih ust, njegova mama pa je dodala: »In veš, precej mlajši je, kot sem si mislila.« Prepogosto podcenjujemo učinek svojega dotika, nasmeha, prijazne besede, poslušanja ali druge še tako majhne skrbne geste, ki lahko nekomu zaznamuje življenje. Saj veste, nihče ne ve točno, kakšnega videza je Bog, morda ga srečate prav danes ali pa dopustite, da ga nekdo sreča po vas.
Žalujoča gospa mi je z globokim sočutjem pripovedovala o zadnjih dnevih njenega nedavno umrlega soproga. Povedala je, kako se je zadnje dni bal sprejemati obiske svojih najbližjih in kako ji je zaupal, da ga je strah – kaj pa bodo rekli, ko me bodo videli takšnega kot sem…. Vsak človek ima svojo samopodobo. V času odhajanja s tega sveta se prav ta samopodoba začne lomiti, kršiti, drobiti… Telo se spreminja, dobiva drugačno podobo; družabno življenje se skrči na obiske najbližjih svojcev ali prijateljev; a duhovna plat vse bolj zavzema prostor v mislih, besedah in delih.. Spreminjamo se! Odpadejo vse naše maske, vsi oklepi, vse bolj smo goli in odkriti v vsakem smislu, pred tistimi okrog nas… Ena največjih želja umirajočih je – ohraniti svoje dostojanstvo, nekako prepričati ljudi okrog sebe, da so tudi takšni - bolni, umirajoči, spremenjeni, še vedno vredni spoštovanja, ljubezni, nežnosti! Kako ohraniti dostojanstvo človeka v takšnih trenutkih? Kaj pravzaprav je dostojanstvo človeka? Človek je najvišja vrednota tega sveta. Čisto vsak človek, kajti vsak je nezamenljiv, zato ima enkratno vrednost. Nikoli ne izgubi svojega dostojanstva tudi, ko leži bolan in umira. Dostojanstvo je to, da je človek človek, pa kakršnekoli narodnosti, vere ali barve kože je. To dostojanstvo, ki ga je dobil ob rojstvu, ostaja v njem vse do smrti in še po smrti. Spoštovanje tega dostojanstva bi moralo biti vodilo za vse naše medsebojne človeške odnose, posebej za odnos do umirajočih. Umirajoči postaja vse bolj odvisen od drugih. Vse manj je stvari, o katerih lahko sam odloča, vse bolj gubi svojo samostojnost, in se, zavesno ali podzavestno, bori, da bi vsaj nekaj ohranil, pridržal sam za sebe, za svojo samopodobo, za svoj ponos in samospoštovanje. Zavedanje, da gre umirajoči skozi neizmerno težki proces izpuščanja iz rok ne samo stvari, odnosov, ampak tudi samega sebe, nam pomaga, da sočutno in srčno pazimo na ohranjanje njegovega dostojanstva. Vodja hiše Ljubhospica nam je nekoč rekla, da je duhovnost hospica pravzaprav način, kako bolniku zamenjaš plenico… Navadno je to zadnje dejanje prepuščanja v roke drugih, ko mora človek tudi svoje najintimnejše dele telesa pokazati drugemu; ko ne more več odločati kdaj bo vstal in kdaj ostal v postelji… kako temu človeku ohraniš njegovo dostojanstvo? Najprej ti sam ne smeš izgubiti spoštovanja do bolnika in najti spoštljivi srčni način, kako mu pomagati, da kljub spremenjeni fizični podobi lahko še naprej ostane tisto kar je – on v svoji najgloblji biti – ja, to je največje dejanje duhovnosti v hospicu!
Po starem izročilu se božični čas končuje s praznikom svečnice. Spomnim se, da mi je stari oče pripovedoval, da je bil to včasih pomemben praznik, zlasti na podeželju, saj so na ta praznik hlapci in dekle nastopili svojo službo. Vzhodna cerkev imenuje ta dan praznik srečanja. Biblično gledano gre res za srečanje. Dva stara človeka (star človek v duhovnosti pomeni moder, poln življenjskih izkušenj in tako modrosti), srečata Marijo in Jožefa z otrokom. Simeon povzdigne otroka in prepozna v njem luč, ki je zasvetila vsemu svetu. S to lučjo naj bi svet postal svetlejši in bolj človeški. Tako je lahko tudi za vsakega izmed nas Svečnica spodbuda, da prinašamo svetlobo in človeškost drug drugemu. Luč je simbol nekaj lepega, toplega prijetnega ... Na tem mestu lahko zaupamo, da smo luč in da nosimo to svetlobo v sebi. Mi si sami ne moremo prižgati te luči, prižge jo lahko plamen ljubezni nekoga, ki nas ima prezpogojno rad. Zato ima prižiganje sveč in njihov blagoslov na ta dan, globok pomen. Ob soju sveče prepoznavam v sebi tisti del mojega srca, ki je prižgan z barvo topline, človeškosti in lepega ... in to lahko povzdignem in pokažem svetu. V tej svetlobi lahko gledamo svet v barvah, da se ne bi izgubljali in na življenje gledali samo črno-belo. Liturgija pa svečnico imenije Darovanje v templju. Pri sveti maši se Jezus daruje, nas osvobaja nesmisla in strahu pred smrtjo. Nekateri vidijo v starčku Simeonu, ki povzdigne dete Jezusa, predpodobo duhovnika, ko po posvetilnih besedah dvigne in pokaže ljudstvu posvečeno hostijo. Poimenovanje praznika kot darovanje v templju, pa nas vabi, da damo na voljo svoje življenje Kristusu in ob njem prižigamo in širimo Njegovo luč. Zato je to tudi dan posvečenega življenja. Skozi celo zgodovino človeštva so bili ljudje, ki so v sebi čutili, da se v celoti posvetijo Bogu ali kot rečemu v smislu praznika – da se darujejo Bogu. Danes je to oblika posvečenega življenja ali redovništvo. Možje in žene, ki so se tudi na zunaj posvetili in se darujejo Bogu, s tem se odrečejo poročenosti, osebni lastnini in so na voljo, se pravi svobodno izpolnjujejo to, kar Cerkev prepoznava za dobro in potrebno. To storijo z zavezo zaobljub. Naj nas svečnica spodbudi, da v sebi najdemo tisto notranjo svetlobo, človeškost, toplino, ki bo ogrela kakšno premraženo srce okrog nas. Pa lep dan želim, poln svetlobe človeškosti!
Moja stara mama ni zelo stara, mlada pa tudi ne več. V zadnjem letu se je v njenem življenju veliko spremenilo. Do nedavna je zase skrbela sama, zdaj pa je spoznala in uvidela, da bo morala v dom za starejše. Sklepi na rokah je ne ubogajo in tudi hodi lahko le še s težavo. Svojemu sinu in nam vnukom ne želi biti v breme. Zaveda se, da ima tudi vsak od nas svoje življenje in svoje obveznosti. Začeli smo z iskanjem doma, ki bi ji ustrezal, in pri tem upoštevali njene želje. Ni trajalo dolgo in dobila je prostor v domu blizu kraja, kjer je preživela večji del svojega življenja. V sobi je še s tremi starejšimi ženskami. Na začetku smo jo pogosteje obiskovali. Zdaj jo obiščemo enkrat ali dvakrat na teden. Na red in urnik v domu se je že navadila, a težje je sprejeti svojo starost in z njo lastno nemoč. Brez večjih težav je sprejela, da tudi na stranišče ne bo mogla več sama. Ne pritožuje se in ne jamra, le tu in tam potoži, da jo je gibljivost v prstih na rokah malodane povsem zapustila. Zato tudi s hoduljo, na katero se mora opirati, ne more več hoditi ali pa le z velikim naporom. Toda opazili smo, da se je nekaj pri njej spremenilo. Prej se ni veliko smejala. Tudi sicer ni imela lahkega življenja. Poleg skrbi za družino je leta in leta trdo delala na prostranih njivah s hmeljem v Savinjski dolini. Na zadnjo pot ni pospremila samo svojega moža, ampak tudi svojo hčerko v najlepših letih. Toda kljub življenjskim udarcem se zdaj tu in tam pošali, in to predvsem na svoj račun. Zadnjič, lepega poletnega popoldneva, smo jo obiskali in na vozičku peljali v bar zraven doma, kjer je naročila kavo. Ko so ji kavo postregli, jo je poskusila, malo nakremžila obraz in rekla: »Uh, grenka je, a kaj je to zame, ko imam pa tako sladko življenje«. Iz srca smo se nasmejali. Izkušnja starejših nas uči, da starosti in lastne nemoči ni lahko sprejeti, toda če ju človek začini s ščepcem humorja, je tudi starost lahko lepa – četudi le za nekaj trenutkov.
Srednja generacija, mlajša pa še toliko manj ve, kakšna ihta je po vojni prijela nekatere ljudi, da so vse križem razbijali križe. V tistem času je zdaj že pokojni pesnik zapisal: Križev se ne sme razbiti, križi morajo sami segniti. Izrek je dvoplasten, pomeni fizični ali pa idejni konec dogajanja. Slednje se (še) ni zgodilo, prvo tudi ne. Kljub vsemu še velja čudenje tudi enega od naših poetov: Kdor je hodil po dolini soški, milost božja, kaj je znamenj tam. Tujci se čudijo tudi našim cerkvicam po gričkih. Križi, kapelice, cerkve, svete podobe so zunanje znamenje globljih sporočil, starejših od njih samih. Sodijo na področje kulturne dediščine. Toda ne dosti drugače kot križem se je dolgo dogajalo s starimi hišami, starim pohištvom in drugo opremo. Obenem se je pa marsikdo trudil kaj od tega oteti in odkupiti. A je kak moderni razsvetljenec znal reči le to, naj mu naredi veselje in brž pobere staro kramo. Vedno se rada ozrem na hišo, ki si jo je s »staro kramo« znanec spoštljivo prenovil od strehe navzdol in navznoter. Dediščina? Koliko nam je v splošnem mar zanjo? Če je povsem odložena v muzeje, se iz nje ne da črpati moči za vsak dan. Če se je sramujemo, zapademo duhovni pohabi. Ko je današnjemu tako imenovanemu izobražencu nerodno povedati, da ima na rodovnem deblu nepismene sorodnike, si na tihem mislim, ali sam zmore napisati eno stran besedila brez napake. Radi govorimo o dedni zasnovi in se z njo tudi opravičujemo, češ ne morem si kaj, to sem podedoval, stric je bil še hujši od mene. Tudi ponosni smo na kakega prednika in se zadovoljno primerjamo z njim. Da bi pa posnemali rodovno izročilo čaščenja, dobrodelnosti, dosledne poštenosti, se nam ne zdi skladno s sodobnim dojemanjem navad in potreb. Joj, ko bi naša babi ne težila s tem angelom varuhom! »Ko jaz pomagam mamici,« mi je pred časom razložil prvošolček, »ni vesel Jezus, kot si ti rekla. Vesela je mamica, je rekel oči.« Sprašujem se, kaj nas oblikuje, čigavi smo. Koliko nam pomenijo starosvetnosti? Novína raznese stare mehove. Boljše je pa staro vino, pravi sveta knjiga.
Dobro jutro vsem skupaj. Pred kratkim sem bil priča zagretim staršem, ki so svojega odraščajočega otroka vzgajali vsem na očeh. »Pohvalno!« bi si rekel današnji odrasli človek, ki gleda okrog sebe in vidi kako mnogim mladim primanjkuje tiste prave človeške olike. Če bi bili priče temu prizoru, bi verjetno tudi vi imeli pomisleke. Otrok je zavijal z očmi in z lahkoto si videl, da je želel čim hitreje uiti nazaj k igri. Oče je na vse načine otroka zadrževal in mu pridigal, kako grdo se je obnašal,kako se to ne spodobi, kaj vse bi moral storiti drugače, kako bo to drugič pošteno čutil, da naj nikoli več tega ne počne in tako naprej in naprej o tem, kaj se sme in kaj se ne sme. Ne bi bilo prav, da se vmešam v starševsko delo, saj mora otrok občutiti, kdo ima pravo avtoriteto. Rušiti očetu njegov prav in njegov način vzgoje, bi bilo v tistem trenutku zelo lahko, a otroku dolgoročno ne bi koristilo. Če ne bo verjel svojim staršem, če jih ne bo spoštoval, koga pa bo potem? K sreči so še drugi ljudje okrog nas, da nam lahko kaj pomenijo, a najmočnejši in najtrajnejši vpliv imajo na otroke njihovi starši. Kljub temu da sem dvomil v smiselnost oštevanja otroka pred drugimi, saj mora tudi otrok imeti občutek pomembnosti, sem lahko le pospremil vzgojne napore omenjenega očeta z opazko: »Ta otrok pa tebi na ljubo veliko prenese.« Oče me je malo debelo pogledal in sem mu moral takoj razložiti, kaj sem s to trditvijo mislil. Spomnil sem ga le na to, kaj je vsak izmed nas pripravljen narediti za tiste, ki jih imamo radi. Odgovoril mi je, da ne le to, kar smo dolžni storiti, ampak veliko več, kot se od nas zahteva, bomo storili ljubljeni osebi. »Poglej svojega otroka,« sem dodal. »V družbi, kjer je čutil, da bi ga vsi razen tebe podprli v njegovi trmi, ker si je želel samo igre in sproščenosti, je kar nekaj minut potrpel in brez ugovarjanja poslušal tvoje opomine. Misliš, da bi te poslušal, če bi to počel zgolj iz dolžnosti in ne iz spoštovanja?« Oče se je zamislil. Zdelo se mi je, da še vedno ne ve, kaj bi z mojim odgovorom. Nisem mu hotel postreči s sklicevanjem na njemu dobro znane besede apostola Pavla, ki pravi, da je ljubezen nad vsem. Čudovite besede, ki jih sv. Pavel nameni Korinčanom in jih mladi tako radi izberejo pri poroki, so najboljše vzgojno vodilo. Zato vam želim, da danes, kamor koli vsa že zanese tok življenja, ne bi vsega počeli le iz dolžnosti, vljudnosti in obzirnosti, ampak iz notranjega žara ljubezni. Ko prehitevamo drug drugega z dobrim, ne polepšamo dneva le našim bližnjim, ampak najprej v sebi razvnamemo radost življenja.
Naša vsestranska vpetost v družinske in širše družbene vezi omogoča intenzivno doživljanje te skrivnosti na vseh področjih naših medčloveških odnosov. Širina in globina izkušnje te ljubezni pokrivata celoten razpon odnosov na fizični in duhovni ravni. Duhovna razsežnost našega bitja pa odpira obzorje onkraj vseh tostranskih razsežnosti in nam omogoča izkušnjo pretanjenih duhovnih vezi z Bogom, ki se nam razkriva po dejanjih stvarstva in zgodovine ter po neustavljivem hrepenenju po izpolnitvi ljubezni v popolni duhovni harmoniji, ki jo omogoča le srečanje prečiščene človeške duše z Bogom. Ker se v Svetem pismu Bog razkriva predvsem kot osebno bitje, ima poseben pomen učlovečenje Božje Besede v osebi Jezusa Kristusa. Sveti Pavel je kot goreč preganjalec kristjanov nekega dne doživel osebno srečanje z Jezusom na poti v Damask (Apd 9,3-22; 22,1-21). To srečanje je tako vsestransko spremenilo njegovo razumevanje odnosov do Boga in ljudi, da je iz sovražnika Jezusa Kristusa in njegove Cerkve postal največji misijonar vseh časov s strastno vnemo oznanjevanja Božje ljubezni, ki se je najbolj popolnoma razodela v daritvi Jezusa Kristusa na križu. Njegova Hvalnica ljubezni je najbolj prečiščen odraz globine in širine njegove spreobrnitve. Dejanski preizkusni kamen človeške ljubezni je sposobnost sočutja, usmiljenja in solidarne pomoči v časih stiske in trpljenja. Tu torej med drugim najdemo ključ za razumevanje vseh vidikov človeške ljubezni, ki izhaja iz vere, da je izvor ljubezni Bog, ki s svojo navzočnostjo in navdihi omogoča izpolnitev ljubezni morda najbolj resnično ravno v položaju trpljenja, ko se matere, očetje, sestre in bratje združijo v eno samo hrepenenje po odrešitvi. Tako se izpolni Jezusova razlaga, kakšno je razmerje med prvo in drugo zapovedjo, ki je zapoved ljubezni (Mt 22,34-40; Mr 12,28-31; Lk 10,25-28). V sedanjih pogojih življenja človek nikoli ne more dovolj izčrpno dojeti vseh razsežnosti razmerja med Božjo zapovedjo ljubezni, ki je osnova zapovedi človekove ljubezni do bližnjega. Izkušnja meje našega spoznanja na tej točki pa nam omoči slutnjo v razsežnosti in vrednost vere v Nekoga, ki je višji od nas = v nedoumljive skrivnosti našega življenja na poti do izpolnitve v večnosti.
Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja.
Spoštovani, te dni sem obiskal svojega prijatelja, ki leži na onkološkem oddelku. Držalo me je, da bi dal Bogu klofuto, ker sem mu potihoma očital spodrsljaj. Pomislil sem: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Priznam, da se grem z njim večkrat rokoborbo v ringu svojega srca, kot je zapisal Dostojevski: »Vrag se z Bogom bojuje, bojišče pa so človeška srca.« Težko verjamem v zgodbo o zlodeju, ki da je kriv za vse hudo. Takoj se vprašam, zakaj Bog njegovega divjaškega pohoda ne prepreči? Zato večkrat strelne topove obračam proti Bogu in mu vračam vstopnico, ker je predraga za moj žep. Zdi se mi, da sem sredi trpljenja podoben Sizifu iz grške mitologije, ki je moral za kazen valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko jo je pririnil skoraj na vrh, pa mu je ušla in se skotalila nazaj … in tako célo večnost. Odrešitev vidim v tem, da bi obupani Sizif raje skalo nežno objel in ji rekel: »Imam te rad. Moja si.« Ali ne bi raje trpljenja nežno objel tudi jaz in mu rekel: »Imam te rad. Moje si.« Kajti trpljenje nima samo negativne vloge. Človek je ustvarjen tako, da trpljenje, ki ga je preživel, celo vzljubi. (Viktor Frankl) Trpljenje je edini vzrok največjega spoznanja, zato gorje tistim, ki niso doživeli ničesar trpkega in težkega. V njihovem življenju se ne bo nič spremenilo in tudi oni se ne bodo spremenili. Brez trpljenja bi človeku manjkalo najbolj bistveno, smisel. Zato nas Dostojevski sprašuje: »Kaj je boljše – ali poceni sreča ali pa vzvišeno trpljenje?« Pri tem pa se boji nečesa; da ne bi bil vreden svojih muk. Življenje je več kot nekaj; je vedno priložnost za nekaj. Tako Frankl kot zdravnik ugotavlja, da je trpeči bolnik na nek način vedno višje od zdravnika, kajti medtem ko zdravnik zgublja bitko, ko odpove v fizičnem smislu, bolnik zmaguje v metafizičnem smislu. Frankl, ki je preživel strahote holokavsta nacističnega taborišča smrti, pravi, da življenje ne dobi zadnjega smisla samo s smrtjo, ampak tudi v smrti. On dokazuje, da nas takšna napetost ohranja in drži, ker se v trpljenju skriva moralni dosežek. Zato je večji dosežek, če nekdo živi z neozdravljivo boleznijo, a kljub temu ostane pogumen, kot kak drug herojski pogum. Poti zrelosti so tlakovane s stiskami. Sladki Božji blagoslovi tečejo iz grenkega keliha trpljenja. Zato lahko vidimo nebesa tudi skozi najdebelejše oblake. Vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. (Konfucij)
Cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste ravno ta trenutek v odhajanju ali pa si obuvate čevlje, ki vas bodo ponesli v nov dan. Verjetno si težko predstavljate, da bi se dandanes bosi odpravili v šolo, službo, na sprehod, obisk k ostarelim staršem. Tako najstarejša ohranjena obuvala na svetu kot današnji čevlji, so vseskozi varovala človeška stopala pred ostrim kamenjem in trnjem ter pred ekstremnimi temperaturami. Dandanes le še redko kdo posnema tekače v antični Grčiji, ki so menili, da je veliko bolje teči bos, tako kot je tekel tudi Filipid, prvi maratonec. Čevlji oziroma obuvalo so svoje mesto našli tudi v knjigi vseh knjig – v svetem pismu. V Amosovem četrtem videnju o Košari zrelega sadja, srečamo goljufive trgovce, ki naj bi za par čevljev kupili ubožca. V Visoki pesmi zaročenec takole opiše lepoto svoje zaročenke: »Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči«! Lepota sandalov predrzne svetopisemske Judite je celo premagala mogočnega Asirca, sovražnika njenega ljudstva. Čevlje je nekajkrat na slikarsko platno ujel tudi eden izmed največjih nizozemskih slikarjev po Rembrandtu Vincent van Gogh. Na podeželju pa so na podstrešjih hranili čeveljce otrok kot spomin na prve korake, ki so jih naredili ter z njimi zakorakali v svet. Nemalokrat je par čeveljcev nosilo več bratcev in sestric. Janez Krstnik pa je napovedal Jezusovo javno delovanje z besedami: Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Svoje mesto je čevelj našel tudi v številnih slovenskih in tujih pregovorih. – Vsak najbolje ve, kje ga čevelj tišči. – je samo eden izmed njih. Omenjeni pregovor naj bi izhajal iz enega izmed del grškega filozofa Plutarha. V njem neki Rimljan na vprašanje, zakaj se je ločil od svoje žene, saj je vendar tako krepostna in lepa, odgovarja z besedami: Ta čevelj je tudi videti lep in nov, toda nihče razen mene ne ve, kje me tišči. Čevlji pa niso bili tuji tudi našemu največjemu pesniku med pesniki Prešernu, ki je na koncu soneta Apel in čevljar napisal: »Le čevlje sodi naj Kopitar.« Ste kdaj razmišljali, kakšni so vaši čevlji? Udobni, vas pogosto žulijo? Kakšne so sledi, ki jih puščajo? Hvala Bogu, moji čevlji, s katerimi hodim po poti življenja, so utrdili moje podplate. Velikokrat pustili tudi kakšen žulj, pa ne zato, ker bi vstopila v prevelike čevlje. Cenjeni poslušalci in poslušalke, upam, da ste danes vstopili v prave čevlje. Predvsem pa ne sodite človeka, dokler ne boste prehodili deset milj v njegovih mokasinih.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč se je star nevernik odločil, da bo šel na pogovor o verskih težavah k znanemu duhovniku. Ko je prišel do njega, je bil že nekdo drug pri njemu na pogovoru. Duhovnik je zagledal starčka na hodniku in pohitel ter mu z nasmehom prinesel stol. Obiskovalec je vstopil, ko je bil na vrsti. Po daljšem pogovoru je nevernik dejal, da bi spet rad veroval. Duhovnik je bil zadovoljen, zato ga je vprašal: »Katera stvar v najinem pogovoru vas je prepričala, da ste se tako odločili?« Starec je odgovoril: »To, da ste mi prinesli stol, da se ne bi preveč utrudil med čakanjem.« Prijazna dejanja so močnejša od mnogih vzvišenih besed. Jezus nas v govoru na gori spodbuja, naj ga oznanjamo z dobrimi deli in plemenitimi dejanji, ko pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5.16). Nekoč je živel rabin, ki je vsak petek izginil za nekaj ur. Verniki so bili zelo radovedni in so hoteli zvedeti, kam hodi vsak teden. Sklenili so, da mu bo nekdo sledil. Menilo so, da se umakne v molitev, da bi srečal Vsemogočnega. Dejansko pa se je rabin preoblekel v kmeta in šel v hišo hrome žene. Stregel ji je in ji pripravil obed za soboto. Ko se je vrnil človek, ki mu je sledil, so ga verniki vprašali: »Kam je šel rabin? A se je povzpel v nebo, da bi srečal Boga?« Mož je odgovoril: Ne, ne, šel je veliko nižje!« Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen, pravi sveti Janez (1Jn 4,8). Naš pravilni odnos do Boga se kaže v tem, da smo odprti do bližnjega in ga ljubimo.
Pogosto opažamo in ugotavljamo, da ljudje postajamo vedno bolj razčlovečeni, da nam zmanjkuje že čisto enostavnega čuta za sočloveka. Bolj intuitivno kot z mislijo razumemo, kaj naj bi bila »sočloveškost« in kaj »nečloveškost«. Bolj čutimo kot razumemo, da je »biti človeški« oz. »sočloveški« nekaj, kar je v temelju vseh človekovih pravic in človekovih dolžnosti, v temelju vseh univerzalnih etik in tudi vseh univerzalnih religij. Pravzaprav je najvažnejša ugotovitev, da oboje sovpada. Kako naj bomo človeški, če nismo sočloveški in obratno, kako naj bomo sočloveški, če ne spoštujemo človeškosti! Druga, podobno pomembna ugotovitev je, da pri sočloveškosti ne za kake posebne lastnosti ljudi. Gre za to, kako smo, tj. kako bivamo in živimo, kadar in v kolikor se zavedamo svoje človeškosti. Iz obeh ugotovitev izhaja, da živeti kot človek, ki se zaveda svoje človeškosti nujno vključuje zavestno in solidarno ravnanje z drugimi ljudmi, ne pa npr. podcenjevanja ali precenjevanja drugih ljudi zaradi njihove narodnosti, barve kože, jezika, kulture, spola, socialne pripadnosti ali drugih razlik med ljudmi. Živeti sočloveško ni biološka danost, ki bi pripadala ljudem po njihovi naravi, tudi ni socio-kulturna danost, ki bi pripadala ljudem kot družbenim in kulturnim bitjem, temveč je realizacija neke ontološke možnosti, torej možnosti ozaveščenega bivanja in žitja, ki šele napravi ljudi za resnično človeške. Zavestno živeti svojo človeškost nas dviga iz okvirov neozaveščenega vsakdanjega življenja v zavestno življenje v so-človeškosti. Takšno življenje nas bogati, ne da bi nam prinašalo kakršnekoli materialne ali socialne dobrine ali prednosti pred drugimi ljudmi. Bogati nas s tem, ko nas dela bolj pozorne, občutljive za to, kar se dogaja z nami in okrog nas, za bolj sočutne in bolj odgovorne. To pa je samo po sebi izvor globljega razumevanja samega sebe in drugih ljudi. Pomembna posledica takšnega zavedanja in razumevanja človeškega življenja je tudi bolj izgrajena samozavest in bolj harmonično usklajevanje lastnih potreb in želja s potrebami in željami drugih ljudi okrog nas. Ne tožimo torej zaradi rastoče razčlovečenosti okrog nas, temveč raje gradimo lastno človečnost in sočloveškost.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Za svobodo nas je oprostil Kristus«, je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Zavedal se je, da imajo njegovi naslovljenci sicer vsak svojo predstavo o svobodi, a osnovno hrepenenje, ne biti nadzorovan in podložen, misliti, hoditi in delati po svoje, je pri vseh ljudeh enako. Takoj potem, ko je Pavel v petem poglavju pisma Galačanom napovedal govor o svobodi, je verjetno že izgubil velik del poslušalcev, omejil se je namreč na notranjo svobodo. Judov v diaspori, v rimski provinci Galaciji, v osrčju današnje Turčije, ki jim je Pavel govor o svobodi namenil, notranja svoboda zelo verjetno ni posebej zanimala. Nič drugače ni danes. Notranja svoboda očitno ni naša prioriteta, toda bolj preseneča, da tudi zunanje svobode, ne postavljamo na prvo mesto. V dilemi, ali čast ali svoboda, se človek skoraj vedno odloči za čast; pri izbiri, ali ugodje ali prostost, ima v večini primerov prednost ugodje. Ta ugotovitev nam pojasnjuje, zakaj imajo trdorokci, avtokrati, voditelji najrazličnejših ekstremističnih skupin vedno dovolj privržencev. Ljudje sledijo tistemu, ki jim zagotavlja kakršno koli identiteto in ugodje, čeprav pri tem izgubijo svobodo. Na nov način se ta fenomen manifestira tudi danes. Še pred petnajstimi leti smo bili vsi internetni optimisti. V internetu smo videli alternativo medijem, ki so se nam zdeli manipulativni. Toda interneta s preloma tisočletja, ki naj bi nam zagotovil tako zaželeno svobodo, ni več. »Tehnologije svobode so v samo dobrih desetih letih postale tehnologije množičnega nadzora in cenzure. Medijske, telekomunikacijske in internetne korporacije so pridobile doslej nepredstavljivo informacijsko moč in ideološki vpliv.« Toda ljudje se jim izročajo brez vsakih zavor, pri čemer jih vprašanje notranje in zunanje svobode sploh več ne zanima. »Nastaja množica sestavljena iz neštetih posameznikov, ki so izgubili vse nekdanje družbene in kulturne identitete,« pravi Lenart Kučić, v: Delo – SP, 12. 11. 2016). Za sv. Pavla je bil Kristus prototip svobodne osebe. Odklonil je zapeljevanje, ki mu je ponujalo oblast, čast in ugodje. Zaradi te zavrnitve so se mu maščevali tako, da so ga razgalili, osramotili in pribili na križ, toda notranje svobode mu niso mogli vzeti. Svoje dostojanstvo je ohranil tudi pred tistimi, ki so mu prebodli stran.
Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše figure v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda navkljub častnim nazivom, je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: v kolikšni meri? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost v racionalno spoznavno zmožnost rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči zgolj z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je nevidni, transcendentni svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki sovpada z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda četudi se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar pa k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost na področju vere lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Neveljaven email naslov