Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V ponovljeni Duhovni misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razpravlja o dojemanju resničnosti pri islamskih mistikih -sufijih.
3707 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V ponovljeni Duhovni misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razpravlja o dojemanju resničnosti pri islamskih mistikih -sufijih.
Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice … a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki je prihajala iz njene duše, ki jo je vsako jutro urejala, ko je klečala v meditaciji. Za mene je ena največjih lepot svečanost prvega svetega obhajila v maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil … Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno-belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah … Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala čez noč na travo, da jih je rosa orosila in da niso oveneli. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala … Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega. Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca. Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika. Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno je citirana samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: "Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta."
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj za vernega človeka ne. In tudi veliko nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! Če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje: Kako moliti?! Prebiranje svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure … Na voljo imam širok razpon »pristopov« in pristopam in pristopam, in vedno znova se zalotim, da opravljam zamotan ali rutinski obred, namesto da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da bi bil na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva«, ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva, in »sva« celo, ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš z vikanja na tikanje, besede niso več tako pomembne, ampak začneš gojiti odnos. Toseveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!« \tOb vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti? \tKo je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje. \tVem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.
V vstopnem spevu današnje druge postne nedelje Cerkve je vzklik: »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke. Naj nas sovražniki ne obvladajo, o Bog, reši svoje ljudstvo iz vseh njegovih stisk.« Človeška narava je po svoji temeljni in izvirni ranjenosti, posledici izvirnega greha, nagnjena h grehu. Toda še večja od človekovega greha sta Bog in njegova ljubezen, ki hoče spokorjenega vedno znova izpolniti v sebi. Za napredek v duhovnem življenju sta potrebni dve prvini, dve kreposti oz. dva načina: ponižnost in spominjanje, to je zahvaljevanje. Ponižnost v priznanju svoje nezadostnosti in nemoči, nebogljenosti v prizmi Božje moči, Božje vsemogočnosti. Ponižen človek torej priznava, da si sveta in pravzaprav ničesar ni zmožen zares podrediti, še najmanj samega sebe, zato potrebuje dobrega Boga, ki ga edini lahko izpolni in osvobodi, opolnomoči in utrdi v njem samem. Zato David v današnjem vstopnem spevu prosi za zmago nad sovražniki, prosi za zmago nad zlom, nad strastmi, ta pa je mogoča le v Bogu in ob njegovi pomoči. Prošnja za rešitev pa ni bila aktualna le v Davidovem času, ni aktualna le na naši duhovni poti, pač pa je žal aktualna tudi tukaj, zdaj, sredi Evrope v 21. stoletju. Kaj nam je torej storiti? Kaj je storiti Kristusovemu učencu? Kaj Bog želi od nas v teh konkretnih razmerah? Najprej to, da priznamo, da s človeško močjo, celo z dialogom, ne moremo doseči ničesar, če to ni najprej utrjeno v Božjem duhu in narejeno v skladu z Božjo voljo. Gre torej za temeljno držo ponižnosti, ki pa se povzeta v zahvali izraža v prvem delu današnjega introita. »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke.« Da je usmiljenja sploh potreben, se lahko zave le ponižni; da ga bo res lahko deležen, pa se lahko zave le hvaležen človek, ki se vedno znova spominja vélikih Božjih del v svojem življenju. Spominja se tistih trenutkov v svojem življenju, ko se mu je zdelo, da je ostal sam, da ga je Bog pozabil in zapustil, pa vendar pozneje spozna, da mu je bil Gospod tedaj, v tistem trpljenju, najbliže, le da ga zaradi osredotočenosti nase in na svoje težave ni mogel opaziti. Iz spominjanja in hvaležnosti tako zajemamo moč in tudi vero, da nas Bog ni in ne bo zapustil, da nam ostaja zvest tudi v preizkušnji, čeprav ga naši čuti v svoji slabosti in naš duh v svoji ošabnosti ne morejo začutiti. Gospod Bog je v našem življenju in zgodovini človeštva že neštetokrat posredoval in se izkazal mogočnega. Tako bo tudi danes. Poleg tega pa zlasti v tem postnem času, ko smo posebno zavezani tudi dajanju in izvajanju miloščine, ne pozabimo, da se lahko naša hvaležnost dobremu Bogu izkazuje tudi v konkretni ljubezni do bližnjega, ubogih, ki so vedno okoli nas, še toliko bolj pa danes med nami. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj se naša ljubezen do Boga in naše postno spreobrnjenje kažeta v dobrih delih in ljubezni do bližnjega. Naša ljubezen do Boga je resnična le toliko, kolikor je resnična ljubezen do najbolj ubogih. Dopustimo si torej ljubiti vse. Prijetno nedeljo želim.
Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.
Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zajema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli! Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno ne znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.
Spoštovani, spoprijel sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji stopnji paliativne oskrbe. Že veliko pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: "Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?" Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: "Če bi Boga poznal, bi bil jaz on."
Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost ,o kateri razmišljam v tem jutru, se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo navzoče globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da znova začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.
V pozni jeseni in zimi so jutra pogosto zamegljena in neprijazna, zato mi obisk cerkve oziroma jutranje maše polepša in obogati dan. Ko prestopim cerkveni prag, začutim objem božje ljubezni. To mi je v veselje, čeprav me hkrati razžalosti, ko zagledam vedno isto znano skupino, že rahlo v letih. Tiho sedem na svoje običajno mesto in v mislih na Boga proseče molim. Nenadoma me zmoti počasna hoja moža s palico. Korak je sicer počasen, a je dodatno okrepljen z glasnim TOK, TOK, TOK. Korak in zvok sta last sivolasega Francija, ki kljub visoki starosti ne zamudi te jutranje radosti. Tudi on sede na svoje mesto in ponižno čaka na zvonček, ki bo oznanil začetek svete evharistije. Pozabim nanj in se posvetim obredu. Poslušam župnikovo branje, njegovo molitev, vse dokler ne pride na vrsto molitev Oče naš. Gospod župnik začne, navzoči verniki pa poskušamo loviti ritem njegovih besed. Kadar se zgodi, da v cerkvi molimo »vsak zase«, utihne in počaka, da sami zmolimo do konca. Včasih, zadnje čase vse pogosteje, pride dan, ko se zgodi nekaj čisto drugega. Gospod Franci je izredno prisrčen, močno veren štiriindevetdesetletnik. Še vedno lahko skrbi sam zase, se sam oblači in je sposoben priti v cerkev. Popolnoma razumljivo je, da je glede na leta malo počasnejši. Ne samo pri hoji, tudi pri molitvi. Njegov še vedno globoki glas doni po vsej cerkvi. Molitev Oče naš se zato sliši s prizvokom odmeva: Oče naš, ki si v nebesih (začne gospod župnik) (gospoda Francija pa je slišati za nami) …….. v nebesih, pridi k nam tvoje kraljestvo, …………………………………………… tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja …………………………………………… tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji …………………………………………… tako na zemlji. Zdaj gospod župnik utihne, a ne jezno in nestrpno. Na njegovem obrazu zažari nadvse prisrčen nasmeh. Tako je poln ljubezni do tega sivolasega moža, da se ta v trenutku prelije na vse nas. "Kako smo lahko srečni, da imamo gospoda Francija in takega župnika. Ljubeznivega, nasmejanega, napolnjenega z božjo ljubeznijo do vsakogar izmed nas," si mislim. Iz cerkve odhajam obogatena z molitvijo in blagoslovom jutra. Pod vtisom molitve in ljubeznivega nasmeha si zaželim, da bi bil tudi ta dan obdan s svetlobo ljubezni in potrpežljivosti.
Sva v planinski koči, z najino Ano, vnukinjo, ki se brezskrbno igra. Preveč sem v svojem svetu, da bi se želela igrati z njo. Tudi delo se mi zdi težko, obveznosti so mi tuje. Nimam moči, občutek velike utrujenosti se nadaljuje. Izčrpanost in bolečina v prsih še nista popustili. Danes še posebno občutim žalost. Kljub spremembi kraja se ne premakne, je ostala. Tiho se ozrem k njemu. Tudi on se ne počuti dobro. Zelo počasi se spet približujeva drug drugemu, zbližujeva, čutiva pa se le malo. Nič ne moreš izsiliti. Ne vem, kje dobiti moč, da bi se mu lahko posvetila. Ali bolje, da se posvetiva drug drugemu. Saj počasi prihajajo trenutki skladnosti, sem pa tja tudi bližine, vendar je neka distanca … Ni zaprtost, toda ni harmonije. Tudi danes, ko smo bili z Ano visoko na Mrežicah, se je le sem pa tja prikradel do srca kakšen žarek, skozi žalost težko pride, ker je kot megla. Ne, ni tema, ni obup, je pa žalost, ki je tam. Usedla se je v srce, kot da bi se ugnezdila, in se ne premakne in se dela, da je domača. Jaz pa ji ne zmorem reči, da pač lahko še malo postane, potem pa naj odide. Saj v srcu ni prostora samo zanjo. Srce je veliko več. Žalost si je vzela preveč, kot jež, ki je izrinil mehko lisičko s košatim repom. Ana je šla spat. Jaz pišem, on pa bere knjigo o lepem vedenju. Tudi mene zanima ta knjiga, včasih pa se mi zazdi, da je napisana čisto brez srca, suhoparno, kot da bi jo pisal stroj. Danes me zmoti prav vsak trenutek, prazen izraz, slutnja brezosebnosti, oddaljenosti od srca. Želim si človeka predvsem začutiti in se mu iskreno, z ljubeznijo odzvati v skladu s tistim trenutkom. Želim si bližine, notranje povezave, skladnosti, zaznavanja valovanja tistega, kar je v človeku bistveno, kar je njegovo bistvo, jedro in smisel … Potem pa zagledam, vidim nekaj lepega. Tema se bo spremenila v svetlobo. Prihaja. Tu je spoznanje, ni več razloga za žalost, srce ni več zagrenjeno, saj je človek, ki je pred menoj, velik dar. Toda kako pomembno je, da si vzamem čas, da se resnično ozrem v človeka, da pogledam globoko v njegove oči. Vzeti si čas, čas prav zanj. Takrat izgine vse peklensko, prevlada ljubezen, če v sebi le ustvarjam razpoloženje, da vidim lepoto v sočloveku. Vidim veličino, ki je do neke mere v vsakem človeku. A zdaj vidim božje, vezi, ki niso naključne. So čudež bivanja, plod posebne stvaritve, najine ljubezni, božje navzočnosti. Vem, da ni razloga za malodušje, črnogledost, žalost, to so le moje misli, moj razum, a hrepenim po tem, da bi mi spregovoril, mojemu srcu … Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, potezami, odpirati oči, videti možnosti, lajšati težave in razveseljevati. Prebujati radosti, kot da bi zasnoval notranjo svobodo. Usmerjenost samo vase, sebičnost, ne da bi se ozrl na drugega, je zelo kratkotrajno zadovoljstvo. V resnici vodi v praznino odnosa. Želja, da bi bil vreden bivanja, da bi ustvarjal, rasel v ljubezni in jo delil z drugimi, predvsem pa s hvaležnostjo iskal in se zavedal dobrega, pa je skrivnost bivanja, pravi čudež, ki ga osvetli šele ljubezen.
Število štirideset ima v Svetem pismu poseben pomen. Pomeni namreč časovno obdobje, v katerem se zgodi sprememba, rast, zorenje, okrepitev, poglobitev. Evangelist Luka poroča o dogajanju tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja: »Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega duha in Duh ga je štirideset dni vodil po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel.« (Lk 4,1-2) Štirideset dni ali celo štirideset let. Število, ki ga srečamo na številnih pomembnih mestih v Svetem pismu. Oglejmo si primere: ko je Noe zgradil barko, je potem štirideset dni in štirideset noči deževalo na zemljo; ko je Bog izpeljal Izraelce iz egiptovske sužnosti, jih je nato štirideset let vodil po puščavi; ko so Izraelci taborili pod goro Sinaj, je bil Mojzes štirideset dni in štirideset noči na gori, na kateri je prejel deset božjih zapovedi; ko se je prerok Elija, ki ga je preganjala oblast, v svoji malodušnosti in potrtosti okrepčal s hrano, je zaradi moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči potoval do gore Sinaj – kraja srečanja z Bogom; ko je prerok Jona končno le prišel v Ninive, je tam po ulicah oznanjal: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Preden je od mrtvih vstali Jezus odšel v nebo, se je štirideset dni prikazoval svojim učencem, jih utrjeval v veri in jih tako pripravljal na javno delovanje. Seveda pri vsem tem izraza »štirideset dni« ni treba nujno razumeti strogo kronološko, ampak bolj simbolično. Vsekakor pa je to obdobje pomembno in je prešlo tudi v bogoslužje in tako zaznamovalo naš postni čas. In kaj nam pomeni štiridesetdnevni post? Čas za trening v neki odpovedi – na primer mesu, alkoholu, cigaretam, televiziji, računalniku …? In potem? Kaj bo po štiridesetih dneh posta drugače? Problematičen vidik posta je namreč lahko v tem, da se z neko askezo ali odpovedjo poskušamo poboljšati, izpopolniti, postati moralno boljši. Ampak vse to je navsezadnje še vedno vrtenje okoli sebe. Post je priprava na veliko noč in temeljni namen posta je prav v tem – da bi namreč v svojem življenju poglobili vero v to velikonočno skrivnost; da bi odvrnili svoje življenje od sebičnosti in vrtenja okoli svojega popka ter res zaživeli svoje življenje na velikonočen način – kot dar za drugega. Zato ostaja vprašanje: Bom zaradi štiridesetdnevne askeze in odpovedi res bliže Bogu, bližnjim in sebi?
Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so številni podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je imam kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, da bi vsako knjigo znova vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče še enkrat prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdhinil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon je v knjigi Pregovorov zapisal, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem zajemala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neutrudno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me še kar nekaj prgišč loči od šolskega znanja do takrat, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na prejšnje odločitve, h katerim je brez dvoma pripomogla tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, na kateri bo eno izmed pomembnih vlog spet imela življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju imela glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro v primeri z njo šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Ta stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!? Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi "kofetarji" moj jutranji "neskafe" gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status "kave", mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru "prešpricam" tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote … Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo), se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo … Morda … A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje … Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal sledeči odgovor: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga zato počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je izpostavil drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki mu ga je uspelo prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, izmed katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Danes, ko je pepelnični dan, kristjani začenjamo 40-dnevno pripravo na praznovanje velike noči. To je postni čas, ki bi ga lahko poimenovali tudi čas potovanja in osvobajanja. Ker smo Jezusovi učenci, se v duhu tudi mi odpravljamo s svojim učiteljem na pot v Jeruzalem, kjer bomo doživeli razkritje novega življenja, ko bosta bolečina in smrt premagani. Pomen takšnega potovanja nam lahko razkrije tudi kakšno drugo romanje, ki nam je vsaj zemljepisno bliže, saj nam je Jeruzalem težko nedosegljiv. Ta kraj je Sv. Jakob v Composteli. Tisti, ki so doživeli to romanje, lahko povejo, kako so morali, da bi prišli na cilj, opustiti misel na vsakdanje nepotrebne reči in kako so se na tej poti očistili, ne samo fizično, ampak tudi duhovno. Marsikaj se jim je zazdelo nepomembno, ugotovili so, da se pehajo za praznimi rečmi. Tako je Camino, kot radi imenujemo pot Sv. Jakoba, postal tudi simbol osvobajanja v postnem času. Tudi mi se najprej odločamo, kako bomo svoje telo vključili v postni čas, s tem, da se odrečemo kakšnemu telesnemu ugodju. Odločamo se, da ne poslušamo vedno svojega strahu pred telesnim naporom in naveličanostjo. Simbolno je to doslej predstavljal petkov vzdržek od mesa, a pomembo je le, da si vsak sam izbere tisto, kar kot ugodje telo najtežje pogreša. Morda je to kajenje, alkohol, sladkarije, prijetno lenarjenje. Na tem postnem romanju pa človek v sebi tudi razčisti svoj odnos do drugih. Osvobodi se zamer, zagrenjenosti in začne gledati na druge z drugačnimi očmi. Če se je doslej ob drugih zgražal, jezil in besnel, je zdaj sposoben na svoje bližnje gledati s prizanesljivostjo, milino in poslušanjem. Sposobnost odpuščanja je največji milostni dar, ki ga tako težko naklonimo svojim dragim, ki so nam morda postali oddaljeni tujci. Ta odnos do drugih bomo lažje poglobili, če na svojem postnem romanju utrdimo svoj odnos do Boga. Bog bo ostal globoka skrivnost in njegovih načrtov ne bomo nikoli doumeli. Toda če smo se doslej nad njim hudovali, ker se nam je pripetilo to ali ono, se bomo odslej samo še spraševali: Kaj nam je hotel Bog s tem dogodkom, s to težavo ali pripetljajem povedati? V luči takšnega romanja skozi postni čas triada molitev, miloščina in post dobi nov zagon in polet. Popelje nas lahko do novih doživetij in spoznanj, da ob težavah tudi mi vzkliknemo s francoskim pisateljem Bernanosom: Pa kaj zato, vse je milost!
Življenje je polno izzivov in od nas je odvisno, ali jih sprejmemo in se spoprimemo z njimi ali pa gremo raje mimo njih. Druga pot je udobnejša, bolj gotova, hkrati pa tudi veliko siromašnejša. Vsak izziv spravlja človeka v negotovost. Ne ve, ali mu bo uspelo ali ne. Poznam ljudi, ki so odlični misleci in znajo zelo dobro pisati – pa zelo redko kaj napišejo, ker mora biti vsaka beseda tisočkrat pretehtana in še ni dovolj. Škoda, tako tudi drugi nimajo nič od njih. Poznam ženske, ki so poleg službe še žene, matere in gospodinje, ki se mučijo in skoraj umirajo ob nečloveških naporih, ker hočejo, da je vse popolno. Seveda pa postane stvar še hujša in še bolj zapletena takrat, ko zahtevajo to tudi od drugih, s katerimi živijo – in ko pričakujejo tako popolnost tudi v medčloveških odnosih. V naših medčloveških odnosih pa popolnosti preprosto ni! \tVeliko sem premišljevala o tem in ugotovila, da lahko pišem samo zaradi svojega poguma, da sem nepopolna. Ničesar ne bi napisala, če bi hotela doseči popolnost. To velja tudi za vsa preostala področja. Medčloveške odnose si upam začenjati in živeti samo v zavesti, da smo vsi, ki vanje stopamo, nepopolni in da bodo tudi naši odnosi vedno ostali nepopolni. \tNa izzive, ki nam jih ponuja življenje, lahko odgovarjamo samo, če imamo pogum za nepopolnost in če smo pripravljeni tvegati poraz. Življenje je veliko, če je pripravljeno postati tudi majhno, če je pripravljeno izpuščati in izgubljati. Pridejo situacije, ko moraš izpustiti ljubljenega človeka, otroke, imetje, položaj, službo – in čisto nazadnje bomo morali izpustiti še svoje življenje. Kdor se vadi v pogumu za nepopolnost, bo morda tudi laže izpuščal – in zanimivo, čim več bo izpustil, toliko bogatejši bo.
Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.
Neki bogataš iz New Yorka je potoval z ladjo v Evropo. Ko se je vkrcal na veliko čezoceanko, je spoznal moža, s katerim naj bi si delil kabino. Ko ga je premotril, se je odpravil do recepcije in zaprosil uslužbenca, da bi v trezorju shranil njegovo zlato uro in druge dragocene predmete. Dodal je, da tega po navadi ne počne, toda ko je videl, s kom je v kabini, se mu je sopotnik zdel že na prvi pogled sumljiv. Receptor je sprejel njegove dragocene predmete ter dejal: »V redu, gospod. Tukaj bodo na varnem. Tudi vaš sopotnik je pravkar odšel od mene in mi iz istega razloga zaupal svoje dragocenosti.« (Zgodbe, ki navdušujejo) Po Jezusovih besedah človek, ki gleda iver v očesu svojega brata, po navadi ne vidi bruna v svojem očesu. Ne zaveda se svojih slabosti, medtem ko vehementno sodi o napakah drugih. Ti ljudje so pogosto sovražno nastrojeni do drugih in negativni do njih. Navadno se osredinjajo na slabe lastnosti drugih. Radi kritizirajo in odkrivajo napake. Morda iščejo človeka brez napak, toda kdor išče prijatelja brez napake, ga ne bo nikoli našel. Razlog je preprost: ni človeka brez napake. Kritizirati druge je zelo lahko, ker nam to daje vtis, da smo mi boljši. Ne ukvarjamo se s sabo in svojimi napakami. Drža kritiziranja nas uspava, da bi naredili kaj iz sebe. Kdor kritizira, ta nima časa, da bi videl sebe in popravil svoje napake ter se poboljšal. Zato sodimo ljudi iz njihovega položaja, ne iz svojega. Namesto da kritiziramo druge, raje spoznajmo sebe in odkrijmo svoje napake. V današnjem evangeliju nas Jezus spodbuja, da smo pozorni na svoje napake vsaj toliko, kolikor smo pozorni na napake drugih. Le če se zavedamo svojih napak, jih lahko začnemo popravljati. Grški filozof Sokrat je dejal, da nam je narava dala dve ušesi in samo en jezik, zato da bi več poslušali in manj govorili. V našem času pa je prav nasprotno: več govorimo in manj poslušamo. Še posebno, če dober človek stori samo eno napako, ga sodimo po njej. Če torej ne moremo povedati kaj dobrega o drugem človeku, potem bodimo raje tiho. Govoriti, ne da bi premislili, je, kot da bi streljali, ne da bi pomerili. Naše besede so verodostojen kazalnik naše duše, je dejal sv. Frančišek Saleški.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. \t To misel je Tagore povedal nergačem in jokavcem, prepričanim, da ni večjih nesrečnikov od njih. Vrsta teh je dolga in ni rečeno, da je kdaj ne podaljšamo s seboj. Ko se zdi vse tako zelo težko in brez pomena, ko nas potlači že samo na pol oblačen dan. Ni mi uspelo najti primerne garderobe, ne morem si privoščiti sproščenega dopusta, manjka ravno toliko, da ni dovolj za novo opremo. Sram me je, ker ne premorem pametnega telefona, kolegica ga je pa kupila tudi svojemu frkolinčku. Dan na dan me boli glava, zdravnik me pa še posluša ne več. Že, že, njegova hčerka je res umsko prikrajšana, a je prav ponosen nanjo; ja, pa svojo že pol leta vozim na rehabilitacijo. Ni konca jadikovanja, kadar se najdeta dva prikrajšanca. Le da deklice, gospodične in gospe visoko vreščijo, možaki pa porobantijo. Vsi pa moramo zamenjati dioptrijo. Ne le gledati, tudi videti. Ne le videti, tudi uvideti. Dojeti dogajanje, vzpostaviti primerno veliko vesolje med jaz in vsi drugi. Že res, da vid začne pešati. Kaj pa to, da kdo povsem oslepi? Primerjava ne omogoča ravnovesja. Ni prijazno vse življenje šepati. Mar si je lažje do konca dni nameščati protezo? Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Tudi to misel je zapisal Rabindranat Tagore – in to že zdavnaj, ko so bile najboljše ceste makadamske; in ostajajo graditelju Mc Adamu v spomin. Po kako gladkih in širokih in večpasovnih se prevažamo danes, ne da bi pomislili, koliko ljudi jih je gradilo, v kakšnem vremenu, za kakšno plačilo in kako daleč od doma. Kje so zdaj ti težaki in njihova mehanizacija; premnogim so drdravi kompresorji pretresali kosti in drobovino. Nič. Mi drvimo dalje in bognedaj, da naletimo na zastoj. Pa bi morali pošiljati simbolične poljube vsem, ki so nam omogočili udobje. Računati znamo že od malega, a se takrat, ko se smilimo sami sebi, premalokrat – ali pa celo nikoli – odločimo sešteti to, kar se nam je dobrega zgodilo tisti dan tisti teden, tisto leto, sploh dotlej. Da ne bi le nepotrpežljivo tarnali.
Vsak dan gremo čez dan v različnih držah, nekaterih se bolj zavedamo, drugih spet manj. Za večino izmed nas je za nami ena tistih, ki smo se jih manj zavedali. Noč smo preležali. Uležemo se kdaj tudi čez dan, ko potrebujemo malo počitka. Predvsem dopustniški čas je za marsikoga tudi sinonim za preležan čas. Ležati pa pomeni tudi predajo oz. prepustitev. Tako se na primer pri duhovniškem posvečenju novomašniki uležejo na tla cerkve in tako pokažejo svojo popolno izročitev Bogu. Nenazadnje se naše življenje prične in konča v ležečem položaju. Ko se rodimo, nas položijo v posteljico in nekoč nas položijo v grob. Vmes pa je ležanje bolj ali manj prepuščeno naši volji. Lahko je namenjeno krepitvi telesa in duha, lahko pa obležimo tudi v lastni nemoči. Tudi v ležanju pa ne uidemo odgovornosti za svoje življenje, čeprav se nam lahko zdi, da je ta drža nekako samoumevna, nekakšen odklop. Ko stopamo v današnji dan, se zavedajmo, da je vsaka drža naša odgovornost. Poglejmo, kaj se je nekega dne zgodilo slavnemu liku iz muslimanskih pripovedi Nasrudinu. Nekega večera je Nasrudin na samotni puščavski cesti v daljavi zagledal skupino jezdecev, ki so se mu hitro približevali. Vklopila se mu je domišljija in že je videl, kako ga neznanci zvežejo in oropajo. Nasrudin se požene v beg, prepleza obzidje bližnjega pokopališča in se uleže v odprto grobnico. Možje, ki so imeli povsem dobre namene, so bili nad njegovim vedenjem presenečeni in ker jih je zanimalo, kaj ga preganja, pohitijo za njim. “Kaj počneš v tem grobu? Videli smo te, da si bežal. Ti lahko kako pomagamo? ” Nesrudin, ki se zave, kaj se dogaja in da ni v nobeni nevarnosti, premeteno odgovori: “Vse je odvisno od tega, kako gledate na vso stvar. Če že morate vedeti, sem jaz tu zaradi vas in vi tu zaradi mene. ” Morda bodo tudi v današnjem dnevu trenutki, ko bi najraje zbežali in nekje obležali, ampak počakajmo in storimo, kar v tistem trenutku zmoremo.
Neveljaven email naslov