Kje imam svoj gornji prostor ali svojo najbolj notranjo sobo, skozi katero ne pihajo sape neizmernih količin vsakovrstnih dražljajev in informacij, ki me hočejo privezati nase, da bi usmerjale moje vrednote, mišljenje, čustva in delovanje? Na to vprašanje me je napeljal današnji odlomek iz Apostolskih del, v katerem sv. Luka zapiše, da so se po vnebohodu apostoli vrnili v Jeruzalem in se zatekli v gornje prostore hiše. Zakaj po vnebohodu, ko Jezusa ni bilo več med njimi, niso odšli vsak v svoj kraj? In kaj so po prihodu v gornje prostore hiše počeli? Najbolj naraven odziv bi bil, da bi v pogovoru najprej razčistili položaj, v katerem so se znašli po Jezusovem križanju, vstajenju in vnebohodu. Nato pa bi oblikovali izhodno strategijo. Vsak od navzočih bi navrgel svoje ugotovitve in predloge. Malo verjetno je, da bi potem ostali skupaj, kajti na Jezusa, ki jih je doslej povezoval, niso mogli več računati. Apostoli so se očitno zavedali, da bi med še tako iskrenim pogovorom vsak mislil predvsem nase, na svoje interese in svoja občutja. Skupnost bi se razletela. Iz ozadja jih je prešinjala Jezusova obljuba, da tudi po njegovem odhodu ne bodo ostali sami, saj jim bo poslal Svetega duha, moč, tolažbo in jasno usmeritev. O vsem tem niso imeli nobene konkretne predstave, kar pomeni, da bi bil navaden človeški pogovor v tako usodnih trenutkih eno samo ugibanje in slepo načrtovanje. Spomnili so se, kaj je v prelomnih trenutkih naredil Jezus. Ni se spuščal v pogovor, v katerem bi manjkalo bistveno, zaupanje v Očeta. Tako so po prihodu v gornjo sobo naredili tudi sami. Enodušno so se z Marijo, Jezusovo materjo, povezali v molitvi. Vztrajali so do binkošti, do prihoda Svetega duha. Takrat so odprli vrata gornjega prostora, stopili na jeruzalemske ulice in ljudem povedali, da Jezus, ki so ga iz nevednosti križali, dejansko živi in deluje. Apostolska dela nam podarjajo model, kako naj ob vseh naporih, ki jih zahteva življenje, ob vseh možnostih, ki nam jih ponuja kultura potrošništva, ohranimo svoje jedro. Če hočemo biti zunaj, na odprtem polju sodobnega sveta, lahko ohranimo svojo integriteto le, če gremo lahko po vsem direndaju spet notri in pred vrati pustimo balast. Kdor je poročen in po službi vstopi v svoj dom razrvan in utrujen, je v nevarnosti, da bo v odnosu do sozakonca, ki se počuti enako izpraznjenega in negotovega, padla senca, občutek prikrajšanosti za toplino in razumevanje. Že ena napačna beseda lahko povzroči umik enega ter oster in očitajoč pogled drugega. Naj sklenem: tudi zakonca se lahko v kritičnih trenutkih opreta na izkušnjo apostolov in se v molitvi na novo vzljubita.