Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost.
In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino.
Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci.
Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico.
In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«
3683 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost.
In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino.
Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci.
Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico.
In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«
V času razprtij – v času, ko želijo nekateri celo Boga spraviti na našo stran proti nenašim, bi vam rad povedal šalo: Jezus je šel na nogometno tekmo. Igrali so katoličani in protestanti. Prvi so zabili gol protestanti. Jezus je vzkliknil: »Bravo!« in od navdušenja vrgel svoj klobuk visoko v zrak. Navijača, ki sta sedela za njim sta komentirala: »Protestant je!« Čez čas pa so zadeli gol katoličani. In Jezus? Enako navdušen je vzkliknil svoj »Huraaa! Bravo!« in zopet vrgel svoj klobuk visoko, visoko. Navijača se začudeno spogledata in komentirata: »Ateist je!« Bog ni ne ...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Gledam ljudi na ulici. Za njimi so prazniki, polni voščil in želja za srečo. Na njih pa ni nasmeha, v njih sta skrb in strah, vanje se je zarezalo občutenje popolne nemoči. Zdi se, da živijo po nareku nujnosti – treba je nekaj kupiti, treba se je veseliti, treba je praznovati, ker smo tako naučeni, ker so praznični dnevi vsako leto zaukazani. V resnici pa so ljudje utrujeni od bremen vsakdana. Izčrpani so od zgodb o goljufijah politikov in tako imenovane intelektualne stroke. Obteženi so s pehanjem za zaslužkom, da doživljenjsko odplačujejo zablode in poraze tistih, ki odločajo o slovenskem gospodarstvu, šolstvu, o naši politični prihodnosti. Ali lahko v prazničnih dneh, ko si sežemo v roko in zaželimo srečno, potemtakem še obstaja beseda, ki bi ji lahko tako zelo verjeli, da bi prodrla do našega srca? In na drugi strani beseda, ki bi iz našega srca lahko prišla čista, svetla, topla in neomadeževana? Tudi sami vedno bolj podlegamo logiki, da so vsi okrog nas velike barabe in da zato ni nič hudega, če si kakšno majhno goljufijo ali privilegij privoščimo tudi sami. Za nas postaja sprejemljiva vrednota »poštenost z malo goljufije«, kot je ...
Priznajmo: Zahod, še posebej Evropo, je preplavil val islamofobije. Toda kako je prišlo do tega? In zakaj ravno zdaj? Je res kriva islamska religija? Islamofobija se zdi povezana s terorizmom islamističnih skrajnežev, ki se zdi neustavljiv. Prvič v zgodovini teroristična skupina terja celo svojo lastno državo! Opraviti imamo z dejansko nevarnostjo in z veliko grožnjo. Toda nevarnost in grožnja ne prihajata niti s strani islama niti s strani beguncev, temveč sta realni posledici političnega vakuma, ki je nastal v kriznih območjih bližnjevzhodnih držav kakršni sta Irak in Sirija. Razlogov za nastanek tako imenovane »Islamske Države« je več: od nevzdržne situacije, ki so jo povzročile dolgoletne vojne, do sektaških konfliktov in krvavih bojev za oblast. Motivi »islamske države« pa so...
Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek se kljub oviram in težavam neustrašeno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo kot samostojni posamezniki. Ni najlažje biti res to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me povozile želje in pričakovanja drugih. Lažje se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi, kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da se dela krivica. Povzdigniti svoj glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj se lahko poskuša zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti je potrebno seveda pri sebi in ko ugotovimo...
Nevljudno je na samotni poti srečati neznanca in iti molče mimo. Pozdrav je podoben blagoslovu, deluje pomirjujoče. Navsezadnje pa blagoslov lahko pojmujemo kot pozdrav, saj blago – slovo pomeni prijazno besedo in tak naj bi bil vsak deberdan! Pa boglonaj, da se poznamo, je imel navado reči znani planinec Joža Čop komur koli, ki ga je srečal. Pomenljiv je stari slovenski pozdrav »dober dan Bog daj«. a ga ni več slišati. Pred kratkim mi je dih zastal, ko sem slišala zdravnika, ki je odhajal iz bolniške sobe, reči: Zbogom. Kaj takega in tako rekoč na delovnem mestu! Malo v šali malo pa zares velja, da na sodišču in pri zdravniku raje ne pozdravljaj z »na svidenje«. Ni se mi pa še zgodilo, da bi kdo ...
V stari del našega glavnega mesta nas popelje Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg, s pesnikovim kipom in pesniško muzo. Na vedno živahen trg se stekajo ulice: Miklošičeva, Nazorjeva, Wolfova, Čopova, Trubarjeva ... Tudi za nas s podeželja so bile te ulice domače, kraji, kjer smo bili dogovorjeni za srečanja. Tu smo lahko kupili vse, kar smo potrebovali za naš vsakdan. Od obhajilne oblekice do konjske uzde. Trgovci so nas bili veseli, mi prav tako njih. Zdelo se nam je, da smo že stari znanci, pa čeprav smo se srečali enkrat ali dvakrat letno. Ne vem točno kdaj, a zagotovo vsaj petnajst let nazaj, če ne celo več, se je trgovska podoba jedra mesta začela spreminjati. Slovenska imena blagovnih znamk so zamenjala ...
Kaj je spomin?« se sprašuje eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »Kakšno moč ima ta zmožnost? Od kje izhaja njena narava?« Pri tem govorec ne želi razpravljati o spominu posameznih odličnih mož, pač pa o splošni zmožnosti, ki je lastna vsem ljudem. Meni namreč, da je ta zmožnost ključna pri dokazovanju nesmrtnosti duše. Takole sklepa: če duša ne bi bila nič več od življenjske moči, bi bilo življenje človeka podobno življenju rastlin in dreves. Tudi zmožnost, da si nekaj želimo oziroma pred nečim bežimo, ni lastna le človeku, saj si tudi živali želijo nekih stvari in se od drugih odvračajo. Ima pa tudi zmožnost spomina in prav na to zmožnost se govorec v nadaljevanju opre – zatrjuje namreč, da je spomin lasten le človeku, pri tem pa se najprej sprašuje, od kod sploh izhaja. »Zagotovo ne iz srca, krvi, možganov niti atomov,« pravi, »nisem pa prepričan, ali je nekaj zračnega ali ognjenega.« Po njegovem mnenju je duša bodisi podobna zraku ali pa ognju, vsekakor pa mora biti nekaj ...
Temeljna potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo pripravljeni narediti marsikaj. Prav gotovo si tudi zaradi vsega tega tako zelo prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri: da bi se morda znašli v soju žarometov, zasuti z aplavzom, dosegli takšno ali drugačno priznanje … Nenazadnje je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij – selfijev ali v nerodnem slovenskem prevodu – sebkov. Vse to in še marsikaj drugega počnemo, samo zato, da bi zadosti najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Zakaj? Ker je preprosto to temeljenja potreba vsakega človeka, saj smo bitja odnosov. Prav zato biti priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, pomeni izpolnitev, ki pa se lahko zgodi samo v pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje...
Živimo v času diktature jaza. V času, ko vse težje uzremo to, kar nas obdaja, ko vse težje začutimo drugega ob sebi. Človeka smo postavili v središče sveta in zdaj častimo sami sebe, ker mislimo, da bomo tako ubežali občutku svoje majhnosti in svoji telesni minljivosti. Da bomo na tak način premagali to, kar nas presega. V neprestanem boju z večjim in bolj večnim od človeka pa ne uzremo, da smo postali največji sužnji. Ne sužnji Boga ali religij, kot nas prepričujejo tako imenovane napredne, liberalne družbene teorije, temveč sužnji potrošniškega kapitalizma, ki mu sodobno poveličevanje egoizma kar najbolj ustreza. Prepričuje nas namreč, da imamo pravico, celo dolžnost zadovoljiti svojo tisoč in eno željo, da potrebujemo tisoč in eno stvar, da imamo tisoč in en razlog ves čas zase nekaj zahtevati in ne dajati. Skrb za dušo, za njeno vest in dobroto, za njeno ljubezen je zamenjala skrb za telo, za njegove užitke, potrebe in želje. Naenkrat smo srečni, ker imamo službo, v kateri delamo deset ur na dan zato, da nato v petih minutah prostega časa lahko sebi in predvsem svojim otrokom nekaj privoščimo. Za pet minut sreče...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prazniki naj bi bili čas, ko se znamo ustaviti ob nenehnem hitenju čez leto. Morda se res kdo čuti osamljenega. Morda bi nam bili lahko ob tem zgled Trije modri, ki so se podali na pot. Zaslutili so, da se dogaja nekaj velikega, nekaj pomembnega. In šli so na pot, da bi se prepričali kaj se dogaja tam v neznanem kraju Betlehem. Niso ostali doma! Ti trije modri so bili predstavniki izobražencev. Pa ne samo to. Mesija, ki se je rodil, pa kakorkoli že to razumemo, je bil namenjen Judom, sedaj pa pridejo k njemu popolni tujci. Ob tem si lahko zamislimo o našem življenju...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov