Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako navzočih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.«
Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako navzočih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.«
Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.
V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu. V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrata ščitijo tišino svetega prostora in doživeti navzočnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.
Mnogi so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo zaenkrat »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še ostalih osmih nadlogah. Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Greha namreč ni v nevednosti, ne, ampak tedaj, kadar vemo, kaj je treba narediti, pa tega ne storimo, ker nočemo tja, kamor nas Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. Spreobrnjenje pa je v tem, da smo si sposobni premisliti o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre za napor, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...
Bo držalo, da časti današnja družba predvsem uspešnost in mladost. Ne išče kamna modrosti, vztrajno pa lek zoper staranje. Vendar se iz davnih otroških let spominjam babic, ki so se vsak dan mladile z mlekom ali pa sokom kumaric. Sicer pa že v Svetem pismu piše, naj si nikar ne grdimo obraza, ampak naj se raje nadišavimo. Pristna narda ima res prelep vonj in trgovci z novci, Abrahamovi potomci, znajo z njo premamiti vsakega romarja. Sla po mladostnem videzu in nadišavljenosti ni nič novega. Precej novo je to, da veljajo danes izkušnje starejših veliko manj kot kdaj prej, kult mladosti pa postaja že nadomestek za vero. Hkrati pa toliko tarnanja, kako da je današnja mladina nevzgojena. Nekateri primeri in dokazi so res zastrašujoči. Posploševanje pa krivično. Doslej – do slej - mi še ni bilo dano srečati mladega človeka, ki bi me bil kakor koli trpko prizadel. Poznam pa veliko zgledov prostovoljstva, ko prav mladi ljudje nesebično namenijo precej svojega časa povsem neznanim ljudem. Nič me ne moti, ko vidim mlade hiteti križem kražem, ne da bi se ozrli name. A ko se v avtobusu usede poleg nepoznani najstniški šolar in začne pogovor on, je to nov dokaz, da ne gre mladih kar povprek označevati za nevzgojene. In ko mi je že zdavnaj pri mojih tridesetih letih - ko sem otovorjena sopihala k avtobusu - čakajoči sprevodnik zaklical: Ej, mamca, dajmo, dajmo!, sem to razumela kot njegovo šegavo dobrovoljnost. Precej drugače pa neobzirnost kadilca, ki vam je takrat nikotin še lahko puhal pod nos. Ko bi se vzgojenost dalo kupiti tako kot reklamirane kreme in masaže! A prva in prava semena sožitnih odnosov so posejana v družini! Lepo je slišati malčka, ko reče, da bo bombon prihranil za babico. Če ga k sočutju spodbujajo še sosedska, družbena, verska vzgoja …, je skoraj nemogoče, da bi postal grobijan. Pa ne le k sočutju do človeka, ampak do vse narave. Ker smo se iz poljedelske kulture prelevili v industrijsko in kibernetsko družbo, moramo spoznati, da raste kruh še vedno na njivi. Kak otrok pravi, da v pekarni. »Iz zemlje smo prišli ljudje,« pravi pisatelj, »in smo lesenim kipcem podobni, kakršne rezljajo šamani.« Starci, ki jih njihov mladi rod – spoštuje.
Prek medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla prek Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo prek dobrih ljudi manj krivično.
Danes beremo evangelij o slepem beraču Bartimaju, ki je tudi proti volji tam navzočih ljudi prosil Jezusa, naj ga ozdravi slepote. Od slepega berača se lahko učimo tudi mi. Prvič: slepi Bartimaj je človek vztrajnosti. Kolikokrat srečamo v trgovskih središčih otroke, ki vztrajno moledujejo starše, naj jim kupijo določeno stvar. Današnji evangelij nas uči, da moramo biti vztrajni v molitvi, podobno kakor so vztrajni otroci v trgovini. Če menimo, da naše molitve niso uslišane prvič, ne smemo odnehati, ampak vedno znova prosimo. V vztrajanju moramo biti prizadevni. Slepega Bartimaja ni moglo nič ustaviti, da se ne bi srečal z Jezusom. Bil je obupan, a prav to ga je spodbudilo, da se je odločil srečati Jezusa. Večkrat smo tudi mi v življenju obupani. Trudimo se in naredimo vse, da bi premagali težave, a se zdi, da nič ne deluje. Spoznamo, da so naše moči omejene. In h komu se bomo zatekli v takih trenutkih, če ne h Kristusu? Drugič: Bartimaj je vedel, kaj želi doseči: da bi spregledal. Ko molimo k Bogu, moramo biti določni v svojih molitvah. Vedeti moramo, kaj želimo. Ko vemo, kaj želimo, spoznavamo, kaj je dobro za nas. Boga moramo celo moledovati, to je vztrajno, skoraj sitno prositi. Ne obupajmo in ne mislimo si, da se ne meni z nas. Evangeljska pripoved nas uči, da nas Bog najbrž ne bo uslišal, če ga bomo prosili avtomatično, iz navade. Bog hoče, da si tisto stvar, za katero prosimo, res iz srca želimo in še iskreneje prosimo. Učimo se od Bartimaja. Ta je vpil in klical Jezusa, tudi ko so ga drugi mirili, naj umolkne, a je on še glasneje vpil. Sveta mati Terezija iz Kalkute takole opisuje moč vztrajne in iskrene molitve: Nekoč me je obiskal zakonski par, dva obupanca sta se razgovorila: »Poročena sva že šestnajst let in nimava otrok. Tako hrepeniva po otroku. Boste molili za naju?« Dala sem jima čudodelno svetinjo, čeprav sta bila oba hinduista, in jima rekla: 'Čez dan pogosto ponavljajta: 'Marija, Jezusova Mati, daj nama otroka!' Tako sta tudi naredila: molila sta in molila. Čez nekaj mesecev se je mož vrnil in dejal: 'Mati, moja žena pričakuje otroka.' Ali vidite? Treba je samo globoko verovati vanjo. Je Jezusova in naša mati. Neprestano se ji priporočajte, da naredi iz vas starše!« (Misli in prigode, 18.) Končno je bil Bartimej hvaležen in je tudi nam zgled hvaležnosti: ko je spregledal, je začel slediti Jezusu. Tudi nas je Bog obdaril s številnuimi darovi. Ozdravil nas je mnogih ran. Dajal nam je moč, ko smo bili nemočni. Več kot dovolj vzrokov, da smo mu hvaležni in hodimo za njim.
Na današnji dan, 23. oktobra je pred tremi leti umrl slovenski pisatelj Alojz Rebula. Tržaški romanopisec prihaja iz tržaškega idiličnega kraja Šempolaj ne daleč od Jadranskega morja. Prav Sredozemlje je zaznamovalo mladega Lojzeta, šlo je namreč za stičišče grške, latinske in slovanske kulture, ki ni samo ponazarjalo njegove rodne kraje, ampak tudi njegova dela in njegovo miselnost. Pretakanje različnih kultur, ki pa vse najdejo svojo odmevnost in svojo enkratnost v njegovem slovenstvu, je odmevalo tudi v njegovi živi besedi, ki se je zavihtela do neverjetnih višav. Kako bliskovito so se zaiskrile njegove besedne igre in nas prebodle, vznemiril nas je njegov duh in pomirjevalno je na nas delovala milina besede, ki jo je navdihnil evangelij. Kakor antični misleci in pisci, ki so iskali potopljeno Atlantido, je tudi naš pisatelj Rebula iskal izgubljeni raj ali vsaj kraj, kjer je mogoče najti čudovite sledove Stvarnikove roke. Ta kraj je našel zaradi svojega navdiha, svoji muzi, ki ji je ime Zora. In res je v temino njegovih preizkušen zasvetila jutranja svetloba, Zora, ki ga je obsijala, da je zaslutil, po Ketejevih besedah, da »sonce je, ker ga čutimo, ker ga slutimo«. Toda ta mladenka iz njegovi sanj, ga je popeljala tudi v pokrajine, ker se je lahko mistični duh pisatelja razplamtel. To so loški hribi, to je skrivnostno šumenje gozdov, to so opojni travniki in senožeti. Ko sva ga z njegovim prijatelj Stanetom Gabrovcem spremljala v gore, naju je pogosto ustavil in dejal: Dajmo se naužiti te lepote! Lojze Rebula je bil pogosto prevzet od beline slovenskih gora ter se hvaležno nasmihal Božji veličini, ki jo je zaznal v gorah. Toda občutje domačnosti, Božje topline in prijateljske bližine je občutil v loškem zelenju, ki ga je obdajal. Imel je občutek, da zanj ni potrebno, da bi hodil v grški teater, Loka je bila zanj pravi antični amfiteater, ki je obdan s svojimi hribi. Igrivost okoliških vzpetin varuje ta sveti prosto, kjer lahko razmišlja in piše o dramah človeškega življenja. Ni pa mogel pisatelj Rebula razumeti, zakaj mu nihče od prijateljev, ki so odšli v večnost, ne sporoči, kako je tam, ko pa vendar vedo, kako ga to zanima! Potem pa je razumel, da se tega ne da povedati v človeškem jeziku, vse, kar vemo, je, da bomo – kot pravi njegov priljubljeni apostol Pavel, - da bomo presenečeni. Kajti, kar še znanost ni zmogla izreči in tudi na pesniški zanos ne, je skrivnost, kako je Bog dober in kako nas s svojo skrivnostjo vedno preseneča.
Mogoče bo kdo izmed vas v današnjem jutru ob poslušanju mojega razmišljanja pomislil: "Ja, kaj pa te ženska reglja. Takole, navsezgodaj regljati in jo postavljati kot glavno figuro duhovne misli, to pa vendarle ne gre." A ne bojte se: ni se bati, da bi iz radijskih sprejemnikov živalca, ki jo imam v mislih, skočila pred vas in povzročila, Bog ne daj, strah, paniko ali celo gnusobo. Verjamete ali ne, srečujemo jo bolj pogosto, kot si mislimo, bolj poredko sicer v živo. Pojavlja se tako v Svetem pismu kot na jedilnih krožnikih bogato obloženih miz, v pravljicah pa se spreminja celo v čudovitega kraljeviča. Še posebej je priljubljena pri filmarjih, ki nam kažejo pogled na svet od spodaj. Zato jo imam rada: žabo namreč, no, tisto, s katero so nas kot otroke strašili, ravno ne. Bližje so mi tiste, male. Zato se mi zdi prav, da skupaj z njo priskakljava v današnjem jutru na vaše domove, delovna mesta, bolniške postelje, domove za starejše in malo pogledava na moj in vaš svet iz njene perspektive: žabje. Mogoče se vam ptičja perspektiva zdi lepša. A pogled z vrha zna biti kdaj samo navidezno lep. Verjemite mi: človek vedno rajši zleze iz močvirja na blatna tla, kot se nanja spusti iz sončnih višav … Samo sebe, hvala Bogu, pa tudi drugi ne, nikoli nisem izstrelila visoko v nebo. Vedno sem se držala trdnih tal, in ko se mi je samo za hip zazdelo, da sem se mogoče počasi začela bližati manjšemu vrhu svojega življenja, sem padla na tla. Potem ko so me strmoglavili drugi. Še dobro, da nisem letela previsoko, ker bi bil padec še bolj boleč. Jaz pa bi utonila globoko v močvirju. Iz žabje perspektive, torej s tal, se mi moj pogled na svet zdi veliko bolj resničen in prizemljen. Svoj življenjski prostor, ki mi je namenjen, pa umirjam s kratkimi in varnimi skoki. In če merim svoje skoke z žabje perspektive: ja, znam skočiti tudi daleč, a ne visoko. Mogoče sem se komu kdaj zdela, da se napihujem in da si v življenjski mlaki želim postati žabja kraljica. Lahko, da sem se tako tudi obnašala. A ko me zagrabijo žabja hotenja, se hitro spomnim na starorimskega basnopisca in sužnja, ki se je rodil leta 15 pred Kristusom, Fedrusa. Njegov jezik je bil preprost, naklonjen pa je bil preprostim in zatiranim ljudem. Njegova znamenita basen Žaba in vol pripoveduje o žabi, ki zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Nauk te basni je dovolj očiten. Ostanite to, kar v resnici ste. Odločitev, kako boste gledali na svet, z žabje ali ptičje perspektive, pa prepuščam vam samim.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi.«
Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin.
Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen.
Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam." Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal." Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost." Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal."
Kako je mogoče, da je bila sv. Terezija iz Lisieuxa, francoska karmeličanka (1873–1897), leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu ne more primerjati s cerkveni učitelji, kot so sv. Hieronim, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska itd. Mogoče ob tem kdo pomisli, da je želela Cerkev s to razglasitvijo izboljšati svojo podobo v očeh feminističnih gibanj in povečati odstotek ženske kvote med cerkvenimi učitelji. Verjetno se boste strinjali, da takšnih cenenih potez Cerkev na najvišji ravni vendarle ne dela. Čeprav sv. Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka in še manj raziskovalka na kakšnem psihološkem inštitutu, je odkrila prvorazredni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: "Moje želje so zame pravo mučeništvo." Jezusova apostola Jakob in Janez, kakor beremo v današnjem evangeliju, sta ravnala ravno nasprotno: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Nista skrivala svojih ambicij in želja, da bi se povzpela, kolikor je mogoče visoko, in bila ob tem deležna kar največ časti, oblasti in ugodja. Pravzaprav povsem običajno stremljenje številnih. Potrošništvo danes spodbuja želje in sanje – sanjajte svoje sanje. Sliši se zelo vabljivo. In ker o tej spodbudi za uspešno življenje slišimo in beremo povsod, je videti tudi prepričljivo in vredno zaupanja. Če tej zablodi sledimo, se naš notranji svet razleti na želje; nismo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a sta hotela prestopiti v območje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku. Kdor želja ne kroti, hoče nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati rezidence od Irske do Tasmanije in na svoji plovilih gostiti vse lepotice sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu in kokainu, po spodbujevalih in pomirjevalih ter vse močnejših dražljajih. Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho in o tem zapisala: "Hočem vam pokazati še veliko odličnejšo pot. Ljubezen je najzanesljivejša pot. Ob teh besedah sv. Pavla sem se umirila. Ljubezen je vse v vsem. Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi." Mi pa bi dodali: tudi v družbi, zlasti zdaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni.
Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.
V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka: … zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … ' Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje … Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede: … če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni … … če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva … In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok? Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole. Kako čudoviti so bili »moji« otroci? Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi. Kot sonček, ki nosi radost in veselje. 'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … ' Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš … Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja? Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani. Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok. Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih. Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom? Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo? Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci? Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa še kar nergamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Teolog in filozof, katoliški duhovnik dr. Janez Vodičar premišljuje o sporočilu molitve Oče naš. Zdi se mu, da v svetu, v katerem živimo mimo drug drugega, je treba še bolj poudarjati besedno zvezo naš oče, lahko tudi mati, kajti tako po avtorjem mnenju izražamo skrb drug za drugega.
V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.
Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.
Neveljaven email naslov