Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame.
Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje.
Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati.
Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv.
S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom.
Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene.
Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji.
Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla.
Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.
V današnjem jutru, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, slehernemu izmed vas polagam na srce: ni lepo samo jemati, dajati pa ne. Še posebno če se kupi bogastva večajo zaradi žuljev drugih.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame.
Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje.
Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati.
Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv.
S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom.
Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene.
Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji.
Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla.
Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.
V današnjem jutru, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, slehernemu izmed vas polagam na srce: ni lepo samo jemati, dajati pa ne. Še posebno če se kupi bogastva večajo zaradi žuljev drugih.
Človeško srce potrebuje čas, da se povsem prebudi in se zave bistva bivanja. Potrebuješ kar precej prehojene poti, dobrih in težjih preizkušenj, da naravnaš svojo pot, tako kot On pričakuje. Veliko dragocenih izkušenj sem dobila od svojega očeta. Vem, da je bil dober človek, pošten, zvest resnici. Toliko lepega mi je odkrival, vodil v naravo, v širino besede, petja, v svet, ki ga človek spregleda, če se ne poglobi vase. Čutim hvaležnost za vse to. Želela sem si, da bi se mu prikupila, mu ustregla. Kot takrat, ko smo šli v gore, na zelo nevarne predele. Tako sem jih doživljala jaz. Ko bi rekla ne, bi mi lahko zameril, sem si mislila, četudi me je bilo zelo strah pred prepadi. Šli smo čez Mlinarsko sedlo ob Grintovcu. Groza me je obšla. Bil si tik za menoj. Zaslišala sem ga. Mirno, prijazno mi je govoril, me spodbujal in nikoli ne bom pozabila njegove skrbne očetovske podpore: »Jaz sem tu, tik za teboj, bodi mirna, glej samo pred sebe, ne levo, ne desno. Me čutiš? Tu sem« Bil je kot danes občutim nebeškega Očeta. Tudi takrat, ko sem se v zgodnji puberteti zatekla pred njegovo spalnico. Prišel je k meni, me tiho prijel za roko in me s tem pomiril. Slabost je minila. Potem mi je rekel: »Oh, ve ženske!« Odprl mi je skrivnosten svet. Zdelo se mi je, da nikoli ne bo čisto razumel žensk, a sem zaslutila, da je biti ženska nekaj posebnega. Spodbujal me je, naj iščem in odkrivam novo, da je znanje nekaj, kar ti nihče ne more vzeti. Kljub strogosti, je bil čudovito mehak in ljubeč mož, dober športnik, basist, navdušen gornik. prepričljiv ljubitelj narave. Kot bi v svoji duši nosil vse Stvarstvo. Ko sem v prvi jutranji zori na vrhu gore čepela blizu očeta in čakala, da bo vzšlo sonce, sem se za vedno povezala z njim v brezkončni, brezmejni vesoljni širjavi. Za vedno njim in s Stvarnikom. Ni bilo veliko besed, je pa bila bližina. Za vedno. Kolikokrat sem si želela, da bi me vzel v naročje. Vse, kar sem si želela od njega, je bila ljubezen. Da bi jo izrazil jasno. Da bi povedal: »Rad te imam, Silva. Ne boj se. Zelo te imam rad.« In jaz bi se skrila v njegovem naročju in on bi čutil enako. Na nek način sem takrat, v svetlobi vzhajajočega sonca, doživela, da me je moj ata vzel v naročje. Kolikokrat me danes, v zrelih letih, ne da bi se dobro zavedela, nebeški Oče vzame v naročje. Jaz pa včasih dvomim, sem negotova, mi je tesno pri srcu. Sprašujem Ga. Kje si, Gospod? On pa je tu, je vedno tu, kot je bil vedno z menoj moj ata. Tiho, skrbno, odgovorno, trdno, ljubeče.
Antični slovničar Terencijan Maver, ki je živel predvidoma konec 2. stoletja našega štetja, je v svoji knjigi O črkah, zlogih in metrih zapisal: »Knjige imajo svojo usodo«. Da je postalo sporočilo tega stavka kar najbolj resnično, priča dejstvo, da je omenjena Mavrova knjiga dolgo veljala za pozabljeno, dokler je šele v renesansi, in sicer leta 1493, niso ponovno odkrili v neki benediktinski opatiji na ozemlju današnje severne Italije. V svojem delu o črkah, zlogih in metrih Terencijan Maver ugotavlja, da ni pomembna zgolj intelektualna moč knjige, temveč je njen vpliv in njeno razumevanje odvisno tudi od bralca. Celo najboljšo knjigo lahko uniči bralec, ki je ne razume oziroma ki ni sposoben dojeti njenega sporočila. Žal pa ni samo knjiga Terencijana Mavra doživela žalostne usode, da je bila dolgo pozabljena in je ohranjena le delno. Tudi njegovo misel so v kasnejši rabi predelali in skrajšali v sporočilo: »Skrivnostna so naših knjig pota.« Toda taka predelava zdaj govori le še o tem, da imajo knjige različne, zanimive usode. Morda namiguje še na dejstvo, da se pot, po kateri neka knjiga potuje skoz zgodovino, pogosto razide s potjo, na katero jo je želel usmeriti njen avtor. Je pa iz izvirnega izreka »Knjige imajo svojo usodo« z novo različico »Skrivnostna so naših knjig pota« danes izpuščeno pomembno sporočilo o tem, da je od bralca, torej od nas samih, ki knjigo jemljemo v roke, odvisno, kaj se bo z njo zgodilo v prihodnosti in kakšen družbeni vpliv bo imela. Na bralcih kot ljudeh je torej velika odgovornost, ali bodo sporočilo knjige doumeli, ga sprejeli in znali z njim kot z najboljšo popotnico stopati po svoji življenjski poti. Prav tako so bralci tisti, ki morajo znati ločiti dobro knjigo od slabe, resnico od laži, knjigo, ki nam prinaša klic ljubezni, od take, ki neti sovraštvo.
Danes poteka svetovni dan Zemlje, ko se odvijajo dogodki za osveščanje glede varovanja okolja. To je tudi priložnost, da se bolj zavemo pomena ohranjanja in spoštovanja našega skupnega doma. V Duhovni misli bomo prisluhnili nekaterim modrostim starih Indijancev, ki izvirajo iz posebnega razumevanja odnosa med človekom in naravo. Misli bo interpretiral Aleksander Golja. Veliki duh je v vseh stvareh: je v zraku, ki ga dihamo. Veliki duh je naš oče, zemlja pa naši mati. Ta nas hrani; to, kar mi dajemo njej, nam ona vrača. Vse, kar je ustvarjeno, je sveto. Zato ne pozabite: vsak svit, ki napoči, je sveti dogodek in vsak dan je svet, kajti svetloba izvira iz Velikega duha. Vselej imejte v mislih, da so sveti celoten človeški rod in vsa druga bitja, ki poseljujejo to zemljo, in da morate z njimi temu primerno ravnati. Ko človek naredi nekaj občudovanja vrednega, pravimo, da je to čudežno; ko pa opazujemo izmenjavanje dneva in noči, sonce, luno in zvezde na nebu, spreminjanje letnih časov s plodovi, ki zorijo, moramo priznati, da je to delo nekoga, večjega od človeka. Ohraniti moramo gozdove za svoje otroke, vnuke in tiste, ki se še morajo roditi. Ohraniti moramo gozdove za tiste, ki ne morejo govoriti v svojem imenu, kot so ptice, živali, ribe in drevesa. Ali boš kdaj naposled doumel pomen tal pod svojimi nogami? Vse je sveto – od zrnca peska do gore. Na tej zemlji včeraj in jutri obstajata vekomaj. Mi, domorodci, smo varuhi teh svetih mest. Sveta mati Zemlja, drevesa in vsa narava so priče tvojih misli in dejanj.
V evangeliju imamo zapisano tudi posebno molitev: to je očenaš. Kako je nastala? Nekega dne je Jezus molil. Ni se zgodilo prvič, da so učenci videli svojega Gospoda moliti. Toda tisti dan so učenci čutili potrebo, da so ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti!« In Jezus jih je naučil očenaš, ki je že v prvih časih krščanstva postala najbolj značilna krščanska molitev. Očenaš je za kristjane posebna molitev, ker nas jo je naučil sam Kristus, zato jo imenujemo tudi Gospodova molitev. V njej odsevajo kakor v zrcalu njegove misli. Nekateri zato imenujejo očenaš kar povzetek evangelija, saj so v njem zaobsežene bistvene teme molitve: spoštovanje Boga in priznavanje njegove svetosti, prošnja za prihod njegovega kraljestva in za izpolnitev njegove volje, prošnja k Bogu za naše vsakdanje potrebe, prošnja za odpuščanje in nujnost našega odpuščanja drugim; prošnja za pomoč pri izbiri med dobrim in slabim, s katero se srečujemo vsak dan, in končno prošnja, naj nas reši hudega. Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih. Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime. Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo. Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji. Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo. Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega. Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.
Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi se je počasi spet vračalo življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke (Edmund Bə:rg): »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah. Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila mnogo manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjave, tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo. Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne«, je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve? Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose, ali je bilo vzrok sprememb prijateljstvo žabe. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti, in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kaki likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. Tudi posebnega učitelja za ta posel. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjeni rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob tako, da so se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj da je v življenju res bistveno: ali sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da gleda na bistvenost vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in zavarovanost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, naj doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umrtja – občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Nič drugače da ni z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se mnogokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa imenuje sebe: Sem, ki sem. Nekako razumem.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja.« Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
»Ni Boga.« To trditev najdemo v Svetem pismu, in sicer v Psalmu 53. »Ni Boga,« zapiše pisec psalma in nadaljuje z ugotovitvijo: »… govorijo neumneži v svoji nespameti.« Toda dejansko velika večina priznava, da Bog je. Ne nujno na način, kot to verujemo kristjani ali Judje ali pa muslimani. Nekateri preprosto pravijo, da pač bog je. Da je nad nami nekdo, neko višje bitje, neka sila, neka moč. Če ne drugega, neka energija ali kozmična sila, ki je večja in močnejša od nas in ki je morda počelo vsega. Gre torej za držo, s katero človek priznava obstoj nekega višjega bitja, ki bi mu lahko rekli bog. Kakšen je ta bog, je že prezahtevno vprašanje, s katerim se večina ne ukvarja. Pač: nekdo naj bi bil nad nami in to je to. Nekako to priznavam, imam takšno prepričanje, da pač neki bog je. To, kar verujemo kristjani, pa ni zgolj neko prepričanje ali preprosto priznavanje, da Bog je. Prepogosto namreč vero razumemo kot samo dejstvo priznavanja, da Bog je. Verujem in moja vera je to, da sem prepričan v obstoj Boga. Delno sicer drži, a če je nekdo zgolj prepričan, da Bog je, težko rečemo, da je veren. Lahko bi rekli, da verjame, da ima to prepričanje, da priznava. Toda vera je mnogo več kot zgolj to, da priznavam obstoj Boga. Božja beseda današnje nedelje nam v prvem Janezovem pismu odpira globljo razsežnost vere, ki poleg priznavanja Boga vključuje tudi konkretna ravnanja, ki izvirajo iz te vere. Janez takole zapiše glede Boga: »Kdor pravi: ‘Poznam ga’, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice.« Vera torej ni samo priznavanje Boga, ampak bistveno vključuje odnos z Njim. Podobno kot v odnosu med možem in ženo. Poroka sama sicer formalno potrjuje njuno zvezo, a sama na sebi ne zadošča. Poroka ali pa sam zakon brez pristnega odnosa med možem in ženo je pač zgolj prazen pojem, oziroma le formalno priznavanje zveze dveh partnerjev. Da pa ta zveza resnično in dejansko zaživi, mora temeljiti na pristnem odnosu. Ta odnos med možem in ženo se seveda posledično izraža in kaže v konkretnih dejanjih ljubezni. Enako je torej tudi glede naše vere. Vera prav gotovo vključuje priznavanje Boga, predvsem pa odnos z njim. Na ta način človek raste v odnosu z Bogom kot posameznik in obenem kot sestavni del skupnosti – občestva verujočih. Rezultat tega odnosa pa so dejanja, ki odražajo človekovo etično in moralno držo. Drugače povedano: pristen odnos z Bogom me nagiba k temu, da se trudim živeti po božjih zapovedih, preprosto zato, ker želim vse dobro in lepo, kar prejemam v odnosu z Bogom, podarjati tudi drugim. V tej perspektivi vera ni le miselno priznavanje, da Bog je, ampak to priznavanje prerašča v odnos, ki me preoblikuje na tak način, da se to pozna tudi v konkretnih dejanjih mojega vsakdanjega življenja.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Že otroška pesem pravi: »Dobra volja je najbolja..«. Res je, otroke navdušujemo za njihove dolžnosti, saj vemo, kadar kakšno stvar počnemo s slabo voljo, nam takšen način dela vzame največ moči in muke se podvojijo. In obratno, če je dobra volja v nas, zmoremo marsikaj in odvečne reči niso več tako strašne. Toda ko je sveti papež Janez XXIII, ki ga imenujemo Janez Dobri, v svoji okrožnici »Mir na zemlji« prvič nagovoril tudi »ljudi dobre volje«, je mislil na dobrohotnost srca, na tiste osebe, ki iščejo, kar je lepo in dobro. V srcu vsakega človeka je težnja po dobrem, hrepenenje po ljubezni in sreči. Mnoge navdahne modra in plemenita misel, za katero vedo, da je sami niso iskali in ne našli. A kakšna čudovita misel se nam kar prikaže in občutek imamo, da nam je podarjena, ker pač ni naša. Te vrste Dobre volje lahko imenujemo »etična pokončnost«, ker je to glas vesti, ki nas nagiba k dobrim delom, k darovanju in k ljubezni. Po prepričanju najvidnejšega cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega Bog spregovori na nezaveden način v vsakem izmed nas po njegovi vesti. Kadar kdo posluša svojo vest, bo zaslišal, ne da bi se tega zavedal, glas samega Boga. Zato ni slučaj, če je papež Benedikt XVI. povabil v Assizij ne samo predstavnike vseh velikih svetovnih verstev, da bi molili z mir, ampak tudi agnostike, se pravi te, ki Boga šele iščejo in niti v ne vedo, da obstaja. Toda dobra volja je v Svetem pismo omenjena kot »blaga volja«. Ta slovenki biblični prevod je pomensko še bolj bogat, saj je blagost tudi ljubezen in jo zagotovo navdihuje Bog sam, zato bi jo smeli imenovati tudi »Božja volja« ali »Volja dobrega Boga«. Sami pa čutimo, kako težko je točno vedeti, kaj Bog od nas pričakuje, kaj je resnično njegov navdih, kaj pa so naše lastne težnje, ki so kdaj tudi sebične in ki kdaj najlepše vrednote zameglijo z našimi slabostmi. Zato je prav, da kristjani in nekristjani, verni in neverni skupaj iščemo v vzajemnem zaupanju in velikodušnem pogovoru, kje je Božja volja, kaj nam je storiti, da bo svet napolnjen s človeško toplino, da bo tudi naravi in našemu okolju prizaneseno in da bodo rodovi, ki prihajajo, imeli znova upanje, da lahko grade civilizacijo ljubezni.
Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta nedvomno pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
9. aprila 1945 je bil v nemškem koncentracijskem taborišču Flossenbürg usmrčen Dietrich Bonhoeffer, nemški pastor, teolog in eden ključnih članov Izpovedujoče Cerkve. V svojem teološkem nauku je razlikoval med religijo in vero in razvijal idejo nereligioznega krščanstva; njegove spodbude zoper zatiralske politične režime pa naj bi pomembno vplivale na sodobno protestantsko in katoliško teološko misel. V Duhovni misli bomo prisluhnili nekaterim njegovim osebnim razmislekom. Interpretirala jih bo Eva Longyka Marušič. Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in molimo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda. Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu. Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v božje roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode. Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pravilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govorjenja. Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti. V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot. Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.
Post in odrekanje raznim navadam in razvadam. Cvetna nedelja. Veličastno slavje ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Kadilo v božjo čast. Vzkliki hvaležnosti za storjena dobra dela Božjega Sina. Otroci z zvončki, šopki cvetja in zelenja oznanjajo veselje v spremstvu Jezusa. Odmev hvalnic. Razpeti petek Zamrlo je zahvaljevanje. Pozabljena je dobrota. Vklenjen, zasmehovan, pretepen, razlaščen človeškega dostojanstva, stopa Jezus s težkim križem. Odmeva krik zla: „Križaj ga, križaj ga!“ Bog – Človek vleče, nosi grehe vsega sveta. Na lesenem križu razpet Božji Sin. Temina smrti. Božji grob v vsekani skali in k vhodu zvaljen velik kamen varuje Jezusovo zmaličeno telo. Sredi dneva oznanjujoča tema. „Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.“ Sobota Zlovešča tišina in čuteča žalost ob zavedanju najbolj sramotne smrti – križanju Jezusa. Domovi blagoslovljeni, praznično urejeni. Prižgano kadilo, oljčne vejice, šopek pomladanskega cvetja in vejica bazilike v stekleni posodici ob ikoni Bogorodice s Sinom v naročju. Ob obarvanem, rdečem pirhu in dišečem rastlinju se skopajo otroci. Blagoslov dobrot: Rdeči pirhi-kaplje Jezusove krvi; jagenjčkova pojedina – znamenje nedolžne žrtve Sina Človekovega; hren, naj spominja na žeblje, ki so prebodli roke in noge in s trnjem kronanega Jezusa. Žalost, molitev, sveče, tihotnost, pričakovanje. Bogoslužje v tihoti in molitvi v cerkvi brez oltarnega prta, cvetja. Grob Nedolžnega in križ trpljenja in odrešenja. Nedelja Svit vstajenja. Gospodov dan ozaljšan s cvetjem in radostjo. Jezus je vstal od mrtvih. Mladi in stari v svečanih oblačilih v božjem hramu. Donijo cerkveni zvonovi. Odmeva veseli velikonočni spev aleluje v hvalo in čast Odrešeniku. Doma: pirh krasi v kito spleteno mlečno pecivo; beli kruhek na belem prtičku za gostijo vstalega Gospoda. Kruh in vino – znamenje Odrešenikovega telesa in krvi, ki se je daroval za odrešenje sveta. Pesmi zahvale, hvale, objemi, stiski rok izražajo veselje ob Uskrsu -slavju Velike noči. V človekovem življenju je prisotno trpljenje razpetega petka; vstajenje, nedelja – dan veselja, upanja, vere v Jezusovo obljubo: „ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“ Blagoslovljen in vesel Uskrs. Naj vas Božja ljubezen, dobrota in usmiljenje spremljajo na vaših življenjskih potkah in poteh skupaj z vstalim Kristusom. Aleluja!
Aleksander Veliki, ki je zavojeval skoraj ves takrat znani svet, se je na eni od svojih vojnih poti skupaj z manjšo skupino vojakov približal močno utrjenemu mestu. Veliki vojskovodja je zavpil sovražni posadki za zidovi, da bi rad govoril s kraljem. Ko se je ta prikazal, mu je Aleksander ukazal, naj mu preda mesto in vse, ki prebivajo v njem, vključno z majhno skupino vojakov. Kralj se je zarežal: »Zakaj naj bi se predal? V ničemer nam ne moreš škodovati!« Aleksander je dejal, da mu bo dokazal nasprotno. Vojakom je ukazal, naj se postavijo v vrsto in začnejo korakati proti strmi pečini. Meščani, zbrani na vrhu trdnjave, so nemo opazovali, kako so Aleksandrovi vojaki brez obotavljanja drug za drugim korakali čez rob pečine. Ko je šlo v smrt deset vojakov, je veliki zavojevalec ukazal drugim, naj se vrnejo. Meščani in njihov kralj so se takoj predali Aleksandru Velikemu. Videli so, da so bili vojaki pripravljeni umreti za svojega vojskovodja in da jim nihče ne bo preprečil, da ne bi zavzeli mesta. Ob tem se verjetno spontano vprašamo: Ali smo mi tako pokorni najvišjemu vladarju Jezusu Kristusu? Lepota hoje za Kristusom je, z razliko od sledenja Aleksandru, v tem, da Jezus želi tistim, ki hodijo za njim, vse najboljše. To je dokazal s svojo smrtjo na križu, ko je umrl za nas in nas s svojo krvjo odkupil iz satanove oblasti ter bi mogli služiti edinemu Kralju, ki nas ljubi in edini pravično vlada. Pomislimo, kakšno moč ima lahko Kristus v našem življenju, ko se mu popolnoma posvetimo in predamo. To nam dokazujejo številni ljudje, ki so se mu popolnoma predali in ga poslušali. Je potrebno navesti zgled Matere Terezije, našega rojaka misijonarja Friderika Baraga ali velikega misijonarja današnjih dni Pedra Opeko, ki je prinesel številnim revnim ljudem v predmestju glavnega mesta Madagaskarja novo upanje, ko je skupaj z njimi zgradil ne samo novega naselja, ampak tudi novo, človeka vredno življenje. Koliko upanja prinesejo drugim ljudje, ki se popolnoma zavežejo Bogu! Postanimo tudi mi prinašalci upanja za druge ljudi.
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
Neveljaven email naslov