Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame.
Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje.
Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati.
Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv.
S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom.
Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene.
Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji.
Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla.
Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.
V današnjem jutru, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, slehernemu izmed vas polagam na srce: ni lepo samo jemati, dajati pa ne. Še posebno če se kupi bogastva večajo zaradi žuljev drugih.
3707 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame.
Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje.
Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati.
Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv.
S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom.
Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene.
Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji.
Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla.
Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.
V današnjem jutru, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, slehernemu izmed vas polagam na srce: ni lepo samo jemati, dajati pa ne. Še posebno če se kupi bogastva večajo zaradi žuljev drugih.
Ob pol devetih zjutraj sem bil naročen pri zobozdravniku. Že od nekdaj imam težave z zobmi. Mirno lahko rečem, da sem polovico svojega otroštva in mladosti presedel v zobozdravniških čakalnicah in seveda na znamenitem »stolu«, na katerega še danes sedam z velikim nelagodjem. Navadil sem se na bolečino in jo med zobozdravstvenimi posegi prenašam brez večjih težav, le z največjo muko pa prenašam zobozdravnikove prste v svoji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov preprosto nisem zmogel trpeti na svojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje. No, moj zdaj že dolgoletni zobozdravnik je prijeten in prijazen možak, ne nazadnje abonent gledališča, v katerem sem – podobno kot v zobozdravstvenih čakalnicah – zapravil pol življenja. Vedno malo pokramljava o teatru … in sploh. Pri nedavnem pregledu pa me je – sredi posega, ko sem zakrčen ždel, mižal in čakal, da mine – presenetil z vprašanjem: »Gospod Čušin, a vi verjamete, da je še kaj nad nami?« Priznajte, da ni čudno, če človek ob takem vprašanju ostane odprtih ust – ne le zato, ker je to pri zobozdravniku pač običajno – temveč od začudenja! Kaj naj mu odgovorim? Nič. Saj niti ne morem odgovarjati, ko pa ima človek prste v mojih ustih! Potem pa mi je pojasnil, da je s stališča tako imenovane »zahodne medicine« storil vse, kar je v njegovi moči, in da je napovedujoča se paradontoza v božjih rokah. In seveda tudi v mojih, v katerih pa moram krepko vihteti zobno ščetko, nitko in kar je še teh priprav. Številni ljudje, ko zbolijo, predvsem pa, ko »uradna medicina« dvigne roke in obupa nad njimi, iščejo vse vrste tako imenovanih alternativnih pomoči. Marsikdo se zateče v duhovnost. Najdejo vero. Spet najdejo vero. Odkrijejo Boga. Ali pa On odkrije njih … kdo bi vedel. Marsikdo zaradi zdravstvenih težav, bolezni, odkrije bistvo svojega življenja. To seveda ni v pehanju za čim več česarkoli, doseganju in dokazovanju … bistvo je preprosto – biti. Živeti. Jutranji obisk zobozdravnika je nekaj najboljšega: od tod gre lahko samo še na bolje, težko se ti pripeti še kaj hujšega! Morda celo odkriješ smisel življenja.
Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben. Ne samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja. Časi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje. Tako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost. Zakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že. Tako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen. Tudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9). Pomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste. In ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma. Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes. Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti. Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti. Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan.
V šoli smo se naučili, da je ena plus ena plus ena – tri. Logično, dokler smo na področju matematike. Kaj pa, če bi rekli, da je ena plus ena plus ena enako ena? Ne zdrži. Se upira razumu in logiki. Res je, ker zgolj z razumom in logiko ne zmoremo priti do Boga. Boga, ki je trojstven in eden. Kjer so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, a so vendarle en sam Bog. Na matematični ravni ne zdrži, na odnosni pa. Že takoj na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi« (1 Mz 1,27). In kakšna je ta podoba? Kako je človek podoben Bogu? V čem je naša podobnost z Bogom? Tisto, kar določa razmerje med Božjimi osebami je odnos. Bog Oče je oče Sinu. To odraža in definira njun odnos: Oče – Sin. Sveti Duh je Odnos sam, je tudi Odnos, ki ga ima Bog do nas. Konkretno rečeno je naša podobnost z Bogom v tem, da smo ustvarjeni po matrici, po modelu odnosa. Kot je v Sveti Trojici, v Bogu temeljen odnos med tremi Božjimi osebami, tako je temelj našega človeškega bivanja to, da smo odnosna bitja. Ker je torej odnos ena od temeljnih lastnosti Boga, je tudi naša podobnost z Bogom prav v tem, da smo ljudje bitja, ki živimo v odnosih. To nas dela ljudi, sicer postajamo slabši od živali. Če ni temelj našega bivanja odnosnost, potem drug človek zame postane samo predmet, nekdo, od kogar imam korist, ki bo na tak ali drugačen način služil moji sebičnosti in egoizmu. To se najbolje odraža v naši potrošniški miselnosti, ko mi ni pomembno, kako in kaj je z drugim, le da je zame prav, da je meni dobro. Drugi me ne zanimajo. Posledično to vključuje tudi odnos do stvarstva – me ne briga, kaj je z okoljem, mi je vseeno, kaj bom in bomo zapustili prihodnjim generacijam – samo, da je ta trenutek meni dobro. To nas trga v odnosih in to nas dela najbolj osamljene. Ustvarjeni smo po Božji podobi, kar pomeni, da smo ustvarjeni za odnose. Ti pa so mogoči le v resnični ljubezni, ko ne iščem in ne zahtevam samo svoje in zase, ampak sem se pripravljen podariti drugemu, nekaj zanj narediti, tudi iti preko sebe in izstopiti iz cone udobja. Vrtenje okoli sebe nas vodi v sebičnost in egocentrizem in posledično v globoko osamljenost, izolacijo in depresijo. Živeti odnose v prisotnosti in polnosti pa nas dejansko dela ljudi, ko te odnose živimo v ljubezni, pristnosti in spoštovanju. Kristjani smo s krstom postali sinovi in hčere nebeškega Očeta. Kot taki smo poklicani in povabljeni, da najprej živimo odnos z Bogom kot ljubljeni sinovi in hčere in da ta odnos ljubljenosti postane podlaga za vse odnose, v katere vstopamo. Tudi z nevernimi in drugače verujočimi in z vsem stvarstvom, saj vse nosi pečat, podobo našega Boga, ki je odnosen, trojstven in eden.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njena avtorica Milena Dušej iz evangelijske Hiše molitve v Gladomesu pri Slovenski Bistrici premišljuje o življenju z Jezusom.
Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadaju tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)
Če ste včeraj zaključili z branjem knjige, ki vas je pošteno pritegnila, da ste komaj čakali na trenutke, ko jo boste lahko spet vzeli v roke, ste se danes zbudili bolj sproščeno. Nič več vas ne sili, da bi več nemirno iskali skoraj ukradene trenutke za branje tako napete zgodbe, ki vas je preselila v drug svet. Saj ni pomembno, kakšen je bil konec te zgodbe in kje se je vse skupaj dogajalo. Morda vam je dalo vse skupaj misliti; lahko je avtor tako zaključil, da bi si želeli nadaljevanja; lahko ste z zaključkom razočarani. Kakor koli že, polni ste še vtisov likov, dogodkov, zapletov in razpletov, ki so vas pritegnili. Sam kar nekaj dni še živim z zgodbo. Včasih poiščem podatke o avtorju, mogočem nadaljevanju, filmski uprizoritvi, da bi zgodba in njeni junaki še bolj odzvanjali v meni. Priznati pa moramo, da naj nas je knjiga še tako prevzela, naj se je nadaljevala z novimi zgodbami, nas s časom ta nemir prebranega mine. Junaki iz dneva v dan bledijo in nobena uprizoritev, nobeno nadaljevanje ne more priklicati tiste bivanjske vznemirjenosti, ki smo jo doživeli ob prvem branju. Če se prav spomnim, je veliki pravljičar Hans Christian Andersen nekje zapisal, da knjige porumenijo, mestni učenjaki zbledijo, a knjiga narave poskrbi vsako leto za novo izdajo. Če smo v teh dneh veliko več sami in si vzamemo čas za knjigo, je to hvalevredno. Spomnim pa se starejše gospe, ki je oslabela in bila že kar nekaj mesecev obsojena na svojo skromno sobico. Iz nje je imela pogled na drevo, ki ga je spremljala vse od posaditve do tega, da ji danes nudi mogočno senco. Kljub onemoglosti ji je bilo to drevo kot živa zgodba, ki zmore vsak dan iznajti nov zaplet. Veter, ki to drevo oblikuje na najrazličnejše načine; ptice, ki se podijo po njem; jesen, ki mu je pobrala, vsaj na videz ugasnila življenje; pomlad, ki mu je vrnila brstenje; vse je tej onemogli ženi kot knjiga, ki jo lahko bereš vsak dan na novo. Ni treba veliko, dovolj je pogled skozi okno. Samo odprto oko, ki zmore prepoznavati to vedno novo izdajo knjige narave, je dovolj, da bomo naš dan napolnili z novim življenjem. Če celo utegnemo in zmoremo oditi v gozd, bomo kot tisti junaki kakšnega sodobnega romana, ki so kot bralci vstopili v lastno zgodbo. Želim sebi in vam, da bi znali in zmogli danes listati po tej vedno novi knjigi narave in se pri čudenju ob tej živi zgodbi zahvaliti za njeno ustvarjalnost in priložnost, da smo del nje.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna«, je rekla drugi. »Ne da bi vedela«, je odgovarjala druga. V tem stilu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …«. Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. \tVerjetno takšni pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takšnem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. \tSeveda se takšni pogovori lahko odvijajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takšnem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …«. Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje.
Najbolj strogi zdravstveni ukrepi zaradi zdravstvene krize, ki smo jo doživljali od marca do zdaj, so odpravljeni. Vseeno je še vedno veliko negotovosti in strahu zaradi korona virusa. Zdravnik, primarij in strokovni direktor murskosoboške bolnišnice ter superintendent Evangeljske binkoštne cerkve Daniel Grabar v današnji Duhovni misli razmišlja o zdravju in upanju v teh časih.
Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja. Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6). Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost. Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti. Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen. Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati. Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi.
Neka mati je svojega 5-letnega sina peljala s seboj na koncert velikega poljskega pianista Ignaca Paderewskega. Upala je, da ga bo ta izkušnja spodbudila, da se bo navdušil za glasbo. Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je nato srečala svojega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je njen sin izginil in začel raziskovati po okolici. Točno ob uri so se prižgale luči na odru. Šele takrat je mati opazila svojega sina na odru, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem. Preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je k dečku in z levo roko začel igrati basovsko melodijo, kasneje je še z desno roko začel dopolnjevati osnovno melodijo. Veliki maestro in majhen petletni deček sta navdušila občinstvo s svojim igranjem. Podoba velikega glasbenika in majhnega dečka nam dajeta lepo podobo Sv. Duha, ki je prišel nad učence. Sveti Duh je preoblikoval šibke moči učencev v nekaj močnega, mogočnega. Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje malo vredno. Toda Paderewski ga je s svojo »spremljavo« spremenil v nekaj čudovitega. Na podoben način lahko Sveti Duh vse, kar imamo – pa naj bo še tako ubogo, majhno in nebogljeno – nadgradi in spremeni v nekaj velikega in lepega. Kako Sveti Duh vse spremeni, nam dokazujejo apostoli. Učenci so se po Jezusovi smrti skrivali in bili zaprti v hiši. Niso še v polnosti razumeli Jezusovega poslanstva, zakaj je prišel na svet. Binkošti bi lahko povzeli z besedo sprememba. Opazimo spremembo pri učencih in pri tri tisoč poslušalcih, ki so se po Petrovem govoru dali krstiti. Današnji svet potrebuje spremembe. Danes mnogi ljudje ne poznajo Kristusa, na drugi strani pa je mnogo kristjanov, ki so kakor učenci pred binkoštmi – zmedeni, šibki, boječi … Potrebujemo Svetega Duha, da pride na nas in nas spremeni. Na čudovit način je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo: Sami smo samo iskra, toda v duhu smo ogenj. Sami smo strune, toda v duhu smo lira. Sami smo mravljišče, v duhu smo gora. Sami smo pero, v duhu smo perut. Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji. Sveti Duh živi v nas. Binkoštna nedelja nas opominja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo. Opozarja nas, naj jih opogumimo. Naša ljubezen in pogum lahko spremeni in preoblikuje njihove šibke napore v nekaj močnega in mogočnega.
So ljudje, ki zdržijo brez hrane. So ljudje, ki zdržijo tudi brez vode. Okolica jih kaj kmalu razglasi za čudake: za norce ali za svetnike. Vendar ga ni norca in ne svetnika, ki bi zdržal brez ZRAKA. ZRAK je torej bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje. In čeprav je vsepovsod okoli nas, in čeprav vsi dihamo en in isti ZRAK, ga je vendarle mnogo vrst in vsak od nas ga drugače diha in duha: Je ZRAK, ki diši kot sveže zorana njiva in je ZRAK, ki ima v sebi zadovoljstvo požetega polja. Je ZRAK, ki vonja po hlevu: po kmečkih rokah, mleku in gnoju in je ZRAK tovarniške hale, težak in utrujen. Je rezek, hladni ZRAK s katerim te prebudi jutro v gorah in je topli, slani ZRAK, ki ga nosi val obmorskega večera. Je sveži, prepišni ZRAK s katerim te pozdravi soba odprtih oken in je ZRAK prostorov, ki gnijejo v zatohlosti že dolgo neodprtih vrat. Je prijetni ZRAK, ki obkroža človeka, prepotenega po celodnevnem delu in je ZRAK. ki smrdi po neumitem, lenem telesu. In ko se zaženemo v kak klanec, je ZRAKA lahko tudi preveč. Ali premalo? Kdo bi vedel.. In nikakor ne smemo pozabiti na mešanje ZRAKA, toplega in mrzlega, saj nastane veter, ki podi oblake, napenja jadra, ki daje poleta, pa tudi razkriva strehe, ruši, ruje drevesa in razpihuje ogenj. A zakaj vsa ta ekologija me boste vprašali. Ko se je po vstajenju Jezus prikazal učencem je »dihnil« vanje in dejal: Prejmite Svetega Duha! Sveti Duh torej vendarle ni golobček, ki prihaja trkat na vaše okno in zobat zrnje, ki ste mu ga nasuli na okensko polico in za katerim je treba vsake toliko polico tudi počistiti. Sveti Duh je božji dih, božji zrak, bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o dilemi imeti ali biti. Brez prizadevanj za materialne dobrine v življenju ne gre, hkrati pa to ne sme biti naš edini cilj.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007, navdihnjena z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, kjer iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot tiste slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje– za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o njej, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti, treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo –, pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, jo je treba sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih, namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti) \t
Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih stanovalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali sveže zeleno travo na vrtu. Videla sem neizmerno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svoje mame ali očete na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogovore. Nam, kristjanom, pa je bilo posebno doživetje, podobno slovesnosti prvih obhajil, ko smo spet lahko pristopili k zakramentu obhajila. Sprejeti Jezusovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom. Pred obhajilom molimo prilagojeno dvatisočletno molitev rimskega stotnika, ki je prišel k Jezusu prosit za ozdravljenje svojega služabnika. In ko se je Jezus odzval, je v iskreni ponižnosti rekel: Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo – in ozdravljen bo moj služabnik. Priti pod tvojo streho pomeni priti v njegov dom, videti notranjost njegovega doma. Jezus, ki vidi v srce, vidi notranjost odnosov v domu, v katerega vstopi. Pod eno streho živijo različni ljudje, različne generacije in njihovi odnosi so včasih boleči, včasih trpeči, a tudi neskončno nežni in polni ljubezni. Zdaj, ko smo tolikokrat slišali opozorilo: ostani doma, je pod strehami naših domov potekalo zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile … Ker smo bili omejeni na bivanje pod istim krovom, nismo mogli pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se soočiti z njimi in s samim seboj. O tem času nekateri pravijo, da je bil uspešen, nekateri samo zamahnejo z roko. A vendar, zdaj lahko spet stopi Jezus pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenosti medsebojnega družinskega življenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse in nosi v hostiji v našem srcu svoj blagoslov. Prej so nekateri duhovniki hodili po vaseh z monštranco in blagoslavljali hiše in ljudi, zdaj lahko pod našo streho, v sredo našega doma stopi nevidni Obiskovalec in blagoslovi naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni, bolj povezani in manj zagrenjeni.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V četrtek, 40 dni po veliki noči, smo obhajali za kristjane pomemben praznik – praznik Gospodovega vnebohoda. Danes obhajamo nedeljo, ki se nahaja med tem praznikom in binkoštmi – praznik, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Berilo na današnjo nedeljo je vzeto iz Apostolskih del. Gre za knjigo, ki opisuje življenje prve krščanske skupnosti. Apostoli so po velikonočnem dogodku zbrani v dvorani zadnje večerje. Lahko bi rekli, da gre za portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočnem dogodku, saj je ta dvorana kraj, kjer je Jezus med zadnjo večerjo postavil evharistijo ter duhovniško posvečenje in kjer je od mrtvih vstali razlil Svetega Duha na apostole. Gospod je svojim učencem naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek. Jezus torej naroči, naj čakajo – naj počakajo na prihod Paraklita – to je Svetega Duha Tolažnika. V tem lahko najdemo sporočilo tudi za vse poznejše krščanske skupnosti, ne nazadnje tudi za vsakega vernika, kristjana. Včasih mislimo, da je vse odvisno od nas, od naše pameti, od naših načrtov, naših sposobnosti. Mislimo, da moramo narediti vse sami. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje. Povabljeni smo, da damo na razpolago svoje talente, darove. Nikoli pa ne bi smeli pozabiti, da je on tisti, ki je »pobudnik«. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve. Kolikokrat se nam zgodi, da smo neko stvar načrtovali, si želeli, toda potem se je obrnilo čisto drugače. Celo slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Po domače rečeno to pomeni, da je imel Bog prste vmes. V sklepnem stavku današnjega evangelija Jezus pravi: Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Pomenljive se mi zdijo zadnje besede – da bodo eno kakor midva. Razlagalec evangelija Silvano Fausti pravi, da od Boga ne more priti razdeljenost, sinonim smrti. Od njega pride le enost v sprejemanju drugačnosti in razlikovanja, ki prepoznava njegovo delovanje. Od njega prihaja predvsem odpuščanje, ki ozdravi vsako ločenost. Biti eno! Biti v harmoniji, v soglasju, v duhu. Najprej s samim seboj in drug z drugim. Ne nazadnje – tudi kot slovenski narod smo, žal, razdeljeni. In prav zato so evangeljske besede, da bi bili vsi eno, še kako aktualne.
Neveljaven email naslov