Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še kot otroci smo se igrali igro, katere tri želje si želimo, da bi nam bile izpolnjene. Tudi kralj Salomon priznava, da je še vedno otrok, samo deček, in da mu manjka marsikatera izkušnja, tudi razumnost in razsodnost. Vendar nima treh želja, ampak eno samo. Ta želja je, da bi bil moder. To pa je že začetek njegove slavne bistroumnosti ali razumnosti, ki je postala znamenita po vsem takrat znanem svetu.
Ampak bodimo pozorni, Salomon si ni želel jasnih vizij, prikaza prihodnosti in uvida v skrivnostnost vsakdanjega življenja. Njegova želja je bila, da bi imel srce, ki bi znalo prisluškovati večnosti, srce, ki bi zaslišalo Božji glas in začutilo, kaj je prav in kaj ne. Tako srce bi znalo razlikovati med dobrim in hudim in potem tudi prav ravnati.
Salomonova modrost je, če uporabimo Jezusove besede, skriti zaklad, izjemen biser in zajetna mreža izjemnega ulova rib. Za ta zaklad je bil Salomon pripravljen žrtvovati prav vse: dolgo življenje, oblast in bogastvo. Taka modrost je nekaj drugega kot velika domiselnost in iznajdljivost v bitkah z nasprotniki, prerašča tudi izjemno poznavanje arhitekturnih zakonitosti, ki omogočajo, da se čudovite zgradbe poženejo do neba. Prav tako gre za čisto nekaj drugega kot za besedno umetnost, ki užene vsako uganko, tudi tiste, ki jih je skovala iskriva kraljica iz Sabe.
Z božjo modrostjo je mogoče prisluškovati večnosti in ob njeni pomoči se k nam sklanjajo neskončne vrednote, ki nas popeljejo onkraj naše domišljije in naše borne ustvarjalnosti, pa naj bo ta še tako silovita. Kajti modrost iz večnosti nam tudi razkriva, kaj je dobro in kaj zlo v našem vsakdanjem življenju.
Zelo zanimivo je, da se danes tudi nekateri filozofi, ki se nimajo za verne, kot npr. Francoz Luc Ferry, vračajo k Salomonovi modrosti. Mislec Ferry pravi, da je nujno predpostavljati nekaj absolutnega onkraj človeka in sveta, če želimo vzpostaviti etiko, ki bo absolutno obvezujoča, neizogibna in s katero se ne bo mogoče pogajati.
Toda vrnimo se k besedam evangelija, ki poudarjajo, da je treba to modrost najprej ljubiti. Ta ljubezen ne pomeni zagrenjenosti, da sami nismo bogovi, prav nasprotno: ljubezen do večne modrosti je veselje. Zaradi tega veselja nad modrostjo, nad odkrivanjem neskončne dobrote, je človek sposoben prodati vse, kar ima, in kupiti tisto njivo, na kateri je našel čudovit biser, biser Modrosti.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Še kot otroci smo se igrali igro, katere tri želje si želimo, da bi nam bile izpolnjene. Tudi kralj Salomon priznava, da je še vedno otrok, samo deček, in da mu manjka marsikatera izkušnja, tudi razumnost in razsodnost. Vendar nima treh želja, ampak eno samo. Ta želja je, da bi bil moder. To pa je že začetek njegove slavne bistroumnosti ali razumnosti, ki je postala znamenita po vsem takrat znanem svetu.
Ampak bodimo pozorni, Salomon si ni želel jasnih vizij, prikaza prihodnosti in uvida v skrivnostnost vsakdanjega življenja. Njegova želja je bila, da bi imel srce, ki bi znalo prisluškovati večnosti, srce, ki bi zaslišalo Božji glas in začutilo, kaj je prav in kaj ne. Tako srce bi znalo razlikovati med dobrim in hudim in potem tudi prav ravnati.
Salomonova modrost je, če uporabimo Jezusove besede, skriti zaklad, izjemen biser in zajetna mreža izjemnega ulova rib. Za ta zaklad je bil Salomon pripravljen žrtvovati prav vse: dolgo življenje, oblast in bogastvo. Taka modrost je nekaj drugega kot velika domiselnost in iznajdljivost v bitkah z nasprotniki, prerašča tudi izjemno poznavanje arhitekturnih zakonitosti, ki omogočajo, da se čudovite zgradbe poženejo do neba. Prav tako gre za čisto nekaj drugega kot za besedno umetnost, ki užene vsako uganko, tudi tiste, ki jih je skovala iskriva kraljica iz Sabe.
Z božjo modrostjo je mogoče prisluškovati večnosti in ob njeni pomoči se k nam sklanjajo neskončne vrednote, ki nas popeljejo onkraj naše domišljije in naše borne ustvarjalnosti, pa naj bo ta še tako silovita. Kajti modrost iz večnosti nam tudi razkriva, kaj je dobro in kaj zlo v našem vsakdanjem življenju.
Zelo zanimivo je, da se danes tudi nekateri filozofi, ki se nimajo za verne, kot npr. Francoz Luc Ferry, vračajo k Salomonovi modrosti. Mislec Ferry pravi, da je nujno predpostavljati nekaj absolutnega onkraj človeka in sveta, če želimo vzpostaviti etiko, ki bo absolutno obvezujoča, neizogibna in s katero se ne bo mogoče pogajati.
Toda vrnimo se k besedam evangelija, ki poudarjajo, da je treba to modrost najprej ljubiti. Ta ljubezen ne pomeni zagrenjenosti, da sami nismo bogovi, prav nasprotno: ljubezen do večne modrosti je veselje. Zaradi tega veselja nad modrostjo, nad odkrivanjem neskončne dobrote, je človek sposoben prodati vse, kar ima, in kupiti tisto njivo, na kateri je našel čudovit biser, biser Modrosti.
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno.Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena.Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
Bilo je jutro na volilno nedeljo, ko smo volili predsednika države. Megleno jutro je zakrilo moje solze, ko sem po našem hribčku prihajala proti domu. Za menoj in neko družino se je končala zelo težka noč. Bedeli smo ob umirajočem mladem sinu, ki so ga predvčerajšnjim pripeljali iz bolnišnice, ker mu niso več imeli kaj pomagati, a zaradi premalo mest in premalo osebja so domačim svetovali, da je boljše, da imajo bolnika doma. Ob umirajočem sta bedela mati in oče. Gledala sta trpljenje svojega sina, ki sta ga že dobro poznala, saj sta pomagala pri negi že več mesecev. Njuno trpljenje je bilo še težje, ker na domu nismo imeli sredstev, s katerimi bi lahko umirajočemu pomagali. Ni mogel več požirati, a v bolnišnici je za svoje težave dobil le tablete, ki bi jih morali zdrobiti in mu jih dati. A on ni mogel več požirati … Kako sredi noči dobiti sirupe, kapljice, injekcije, ki bi ublažile njegovo trpljenje? Nismo imeli poti ne do lekarne ne do zdravil. Kot dolgoletna sodelavka v hiši Ljubhospic sem vedela, da obstajajo sredstva, ki bi pomagala, a jih nisem imela ne jaz ne najbližji svojci umirajočega. Celo noč smo z masažo, vlaženjem ust, obračanjem, odpiranjem oken delali kar smo lahko, a čas je polzel zelo zelo počasi skozi naše prste in naše srce … Ko smo izčrpali vse naše znanje in možnosti, smo morali poklicati urgenco in umirajočega odpeljati v bolnišnico, kjer je umrl dve uri po sprejemu … Je kaj takega sploh spodobno za jutranjo duhovno misel? Je, kajti to je glas, posojen njim, ki ne morejo več govoriti, ki so brez glasu – glas umirajočih, ki ne morejo umreti doma, kajti še zmeraj ni ne osebja ne zdravnikov ne načina, da zdravila, ki jih imamo, damo v dom umirajočega in pomagamo ne samo njemu, ampak celi njegovi družini. Danes so v Sloveniji volitve predsednika. Sto in tisoč besed bodo mediji uporabili za ta dogodek, sto in tisoč besed bo izrečenih v prazno, saj jih jutri ne bo nikjer več, odnesel jih bo veter v mesto, od koder ni vrnitve … A meni se zdi vse to tako prazno, puhlo in naj mi ne zamerijo vsi, ki se trudijo za zmago ali dobiček – vse je dim in mehurček, ki bo prej ali pozneje počil. Rajši stojim ob umirajočem mladem gospodu na zadnjo noč njegovega življenja in mu pomagam blažiti bolečine in lajšati slovo njegovih dragih … To je največje delo, večje od vseh volitev … Jutro po smrti dragega gospoda, ki ni videl ne poroke svojih otrok ne njihove mature … Jutro, ko je mati jokala in oče brez besed z okamnelim obrazom stal v megli … Jutro, ki je prišlo kot glas, klic, vpitje, prošnja: Dajte, zganite se, naredite nekaj, da s tem, kar imamo, pomagamo ljudem v najtežjih trenutkih! Jutro v Sloveniji, ko so bile pri nas predsedniške volitve …
Cerkveno leto se izteka in na konec nas pripravlja tudi Božja beseda, ki jo v tem času poslušamo pri bogoslužju. Tudi evangelij današnje nedelje prinaša to. Ko namreč nekateri okoli Jezusa občudujejo lepoto judovskega templja, jih on prizemlji z besedami: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« To se je dejansko zgodilo leta 70, ko je rimski vojskovodja Tit Flavij, poznejši rimski cesar, uničil cel Jeruzalem in z njim vred tudi sloviti judovski tempelj. Seveda pri tem ne smemo videti nekakšnega šlogarskega napovedovanja prihodnosti, ampak prej spodbudo, da bi se zavedali minljivosti. In še nečesa izjemno pomembnega: da smo Cerkev ljudje in ne zgradba. Tudi še tako čudovita zgradba kot je bil jeruzalemski tempelj, ni večna. Tudi naše cerkve in cerkvice, v katerih se zbiramo k bogoslužju, niso večne. Vse na zemlji ima pač svoj konec. Tudi mi. Zato nas to spodbuja k premisleku, koliko in kako se mi pripravljamo svoj konec, pa čeprav še tako neradi na to sploh pomislimo. Toda dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja in da se bo vsakemu enkrat izteklo zemeljsko življenje. In takrat bomo res morali potegniti črto in podati obračun o svojem življenju. Vprašanje je le, kdaj bo ta konec nastopil. Gotovo bo konec sveta zame takrat, ko bom končal svoje zemeljsko življenje, četudi bo svet kot tak še naprej ostajal, a zame ga bo takrat konec. Že sama misel na to me lahko plaši in spravlja v obup. In vendar, če se zavedam, da moje življenje ni v mojih rokah, ampak v Božjih, lahko upam in verujem, da se ne bo vse končalo s kupčkom pepela v žar, ampak da me dejansko čaka popolnoma drugačen način bivanja, kjer ne bo ne žalosti, ne stiske, ne bolečine, kjer ne bo ničesar slabega, ampak samo dobro, kjer bom odrešen tudi svoje omejenosti, slabotnosti in nemoči. To je seveda vprašanje moje osebne vere. Brez žive vere mi ostaja samo še prepuščanje bivanjski brezperspektivnosti. Kdaj bo torej nastopil konec? Dobro je, da nam datum ni znan, sicer bi ves čas živeli pod tem pritiskom in strahom – tako glede konca sveta, kot tudi datuma naše smrti. Pa vendar je pomembno, da se zavedamo tega bivanjskega dejstva in se na to pripravljamo. Jezus nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vprašanje je le, če mu res zaupam, če verujem, da se bom ob koncu res srečal z Njim.
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo ali sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost«. »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta k lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem ničesar ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti«, sklene Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja«.
Ena od nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim bolj strma je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata.Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili.Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma.Mladostne vezi so se pretrgale, začelo se je drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri od prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja.Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste z vaših življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi.V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
Videti je, kot da življenje iz dneva v dan postaja vse bolj nevaren podvig. Moč popolnoma uničiti človeštvo je očitno pristala v rokah ljudi, ki bi to z veseljem naredili. Podnebne spremembe povzročajo vse bolj ekstremne vremenske pojave, ki ogrožajo življenja milijonov ljudi. Kaj če bo vse le še slabše? Jezus nam v evengeliju po Mateju 24. pravi, da bo. V vrsticah od 4 do 8 je napovedal duhovne stiske, ekološke katastrofe in vojaške spopade ter grožnje - vse čemur smo priča tudi v sedanjem času. Stvari bodo slabe, resnično slabe, preden bo boljše. In ko se stanje poslabša, Jezus dodaja: “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” (Matej 24,6 ŽJ) Resnični pogum sprejema dvojno resničnost - sedanje težave in končno zmago. Da, življenje je krivično. Toda ne bo za vedno. Verjetno ste že slišali za znani rek, ki je bil pripisan različnim avtorjem: “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” Čeprav smo pod udarom iz vseh strani, čeprav zemljo ogrožajo podnebne spremembe in njeni nedolžni prebivalci umirajo v nepotrebnih in krvavih spopadih, se ne rabimo odzivati s pretiranimi čustvi. “Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte,” beremo v Psalmu 37,7. Prav tako pa se tudi izogibajmo naivnemu optimizmu. Nič ne pridobimo s tem, če se trudimo prikriti brutalnost človeške eksistence. Svet, ki nas obdaja, je strupen. Pravzaprav lahko živimo nekje med naivnimi optimizmom in obupano črnogledostjo, med slepim zanikanjem in očitno paniko. Osupli nad vsem, kar se dogaja, a ne prestrašeni. Skupaj s psalmistom lahko rečemo: “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam.” (Psalm 27,3) “Glejte, da se ne vznemirite,” pravi Kristus. “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” Okrepite se z vsakodnevnim branjem Svetega pisma in iskreno molitvijo. Nekdo je rekel: “Pogum je strah, ki je molil.” In ne pri tem ne pozabite na Jezusove besede iz Mateja 24,8: “Vse to je začetek porodnim bolečinam.” Porodne bolečine niso le slabe (kar jaz, kot moški, seveda izrečem z veliko lahkoto). Porodne bolečine signalizirajo začetek zadnje faze. Porodničar daje bodoči mami zagotovilo: “Nekaj časa bo bolelo, a bo minilo.” Jezus nam govori isto. Globalni spopadi kažejo na bližajoči še čas “poroda”. Smo v zadnjem obdobju, le nekaj pritiskov oddaljeni od rojstva novega stvarstva. Sporočilo Svetega pisma je, da prihaja popolnoma novi svet, ki ga apostol Janez v Razodetju (Apokalipsi) opisuje s temi besedami: “Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 21,1-5) C.S. Lewis, pisec Zgodb iz Narnije, pa v sedmi in zadnji knjigi serije, pa za ta novi svet pravi: “To bo komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine bodo videti zgolj kot knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji; povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (Zadnja bitka) “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.”
V današnji ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj Karel Gržan razmišlja o počitku.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Velikokrat imam občutek, da se ukvarjamo z napačnimi stvarmi in da nam javna občila umetno vsiljujejo razpravljanje o problemih, s katerimi se ukvarjamo in se med seboj prepiramo, namesto da bi se ukvarjali z res perečimi težavami. V tem je naša družba podobna saducejem v današnjem evangeliju, ki Jezusu postavljajo vprašanja, a ne z namenom, da bi pomagali ljudem, ampak da bi ga spravili v zadrego ali mu celo škodovali. Saduceji, ki so v Jezusovem času veljala za nekakšno liberalno smer judovstva, niso verovali v vstajenje od mrtvih. Od Jezusa so želeli potrditev svojega prepričanja. Toda Jezus se ne zaplete v spor z njimi, ampak prenese pogovor na razlikovanje med »tem vekom« in »onim«, prihodnjim vekom (prim. Lk 20,34-35). Ta vek, naš čas je lep in dober, čeprav je zaznamovan s senco greha. Sveto pismo ga v pismu Galičanom imenuje »sedanji pokvarjeni svet«, pod vplivom zla in greha in »vladarja tega sveta (Jn 15,31). Nasprotje tega veka pa je prihodnji, nebeški vek. Jezus zatrdi, da je vstajenje od mrtvih. Tisti, ki si prizadevajo doseči prihodnji vek, bodo vstali od mrtvih. Ne obnašajmo se kot saduceji, ki so Jezusu postavljali besedne pasti. Namesto tega bodimo odprti za ta svet in se trudimo za njegovo izboljšanje. To bo najboljša pot, da bomo odgovorno živeli na tem svetu in imeli oči odprte za prihodnjega. Jezus uporabi saducejsko hinavščino kot priložnost, da predstavi pravi pomen življenja po smrti. Jasno spregovori o »življenju v prihodnjem veku« pa tudi o življenju, ki nas vodi tja. Poudari, da biti poročen ali samski ni bistveno za dosego večnega življenja. Vsi lahko stopimo vanj, če odgovorno živimo. To življenje in »ta vek« zato nista nepomembna. Tudi ne sme vera v življenje v prihodnjem veku, slabiti naše dejavnosti na tem svetu. Prav z odgovornim življenjem, s prizadevanjem za dobro in za izboljševanje življenjskih razmer, gradimo pot v večno življenje. Veliki svetniki so imeli močno vero v večno življenje, obenem pa so si prizadevali, da so na tem svetu naredili čim več dobrega. Naj navedem samo primer svete Matere Terezije iz Kalkute. Ko so jo vprašali, če se boji umreti, je odgovorila: »A domov naj bi se bala iti?« Torej je imela onstransko življenje za svoj pravi dom, zemeljsko bivanje pa za začasnega. In v tej trdni veri v večno življenje je skrbela za sirote, pobirala reveže s cest, pomagala ljudem, prizadetim v vojni in skrbela za umirajoče.
Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je končal zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil?
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu.Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se.Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let.Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače kot nekdo, ki se potaplja na dah; in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače od tistega, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imajo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!
Že v pradavnih, predkrščanskih časih se je s prvim novembrom, v mračnih in meglenih poznojesenskih dneh, v ljudeh prebujala slutnja, da v sredo vsakdanjega življenja neslišno vstopa skrivnostni svet umrlih. Krščanstvo je poganskemu verovanju v vračanje duš umrlih dalo novo vsebino. Mrtvi se ne vračajo med žive, ampak živi s svojimi molitvami prosijo Boga za duše rajnih, ki se onstran zemeljskega bivanja očiščujejo vseh s spodrsljaji postavljenih zaprek, ki stojijo med njimi in Bogom. To skrivnostno prvonovembrsko druženje živih in umrli je tankočutno opisal Ivan Cankar v črtici Edina beseda. Umestil jo je v zbirko črtic Podobe iz sanj. Kot bi hotel reči, da se v uri smrti katerega od naših najbližjih naše srce preseli na kraj, kjer sanje, stvarnost in onstranskost postajajo eno, prehajajo zdaj v eno, zdaj v drugo, in nazaj v neulovljivo presežnost. Takole zapiše: »V mojem spominu je sveta podoba; veliko let je že tam, zmerom na enem mestu; /…/ in če bi šla od hiše, bi šel z njo Božji blagoslov. To je tista noč, ki sem jo prebedel ob mrtvaški postelji svoje matere. Zdaj se mi dozdeva, da sem bil vso tiso noč popolnoma vdan in miren, mirnejši kot kdaj poprej; nikakršne potrtosti, nikakršne tesnobe nisem čutil, začudo lahkotno in svetlo je bilo v moji duši, kakor osvobojena je bila, od nekod z višine je gledala na to mračno izbo, na tanke, dolge plamene sveč, na beli materin obraz in name. Nikoli nisem bil tako blizu tisti zadnji, edini besedi, ki se ustavi človeku na ustnicah, kadar prestopi prag na ono stran. /…/ In vselej, kadar se ozrem na sveto podobo v svojem spominu, slišim šepetanje neizgovorjene besede, kakor se je utrnila iz čeznaturnega spoznanja, ki nam ni dodeljeno, iz vesoljne ljubezni, ki je ne poznamo; in milo in gorko mi je pri srcu.« V krščanski zgodovini obstajajo zelo različne oblike razumevanja smrti. Ena od teh je tudi Cankarjeva. Vse pa se ujemajo v prepričanju, da je s Kristusom smrt premagana. Gorazd Kocijančič, urednik Filokalije in eden od prevajalcev, pravi: »Če verujemo v Kristusa, lahko gremo z zaupanjem v agonijo, ki nas vse čaka, in na koncu oči zatisnemo s spokojnim pričakovanjem.« V Filokaliji najdemo misel Hezihija Prezbitra: »Če je mogoče, naj se nenehno spominjamo smrti. Ta spomin v nas odstrani vse skrbi, vse ničevosti.« Takšno razmišljanje se zdi sodobnemu človeku povsem tuje. Agoniji smrti želi uiti tako, da jo briše iz zavesti in prestavlja v virtualni svet. Samo tam naj bi bilo njeno mesto. Potem pa ga je groza iti na pogreb svoje babice. Prav nasprotno izkušnjo nam je v Podobah iz sanj podaril Ivan Cankar. Smrt je udomačil, ji dal mesto, ki ji gre, ker je verjel, da o njej obstaja beseda, ki prihaja od Boga. Čeprav ni izrečena v nobenem znanem jeziku, jo lahko razumejo vsi.
Letos Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji praznuje poseben jubilej. Počastili ga bomo danes na dan reformacije, in sicer ob desetih v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti, s posebnim bogoslužjem, ki ga bo prenašala RTV Slovenija. Prav v tej cerkvi je bila pred sto leti posebna slovesnost, na kateri je bil ustanovljen prekmurski evangeličanski seniorat ter sta bila potrjena senior Štefan Kovač in senioratni inšpektor Jon san Aleksander. Novi seniorat je povezal vse tedanje cerkvene občine v Prekmurju; to je bila trdna podlaga za nadaljnji razvoj cerkvene organizacije naše cerkve do danes. Temelj je bil postavljen že v obdobju reformacije. Od Trubarja in Dalmatina naprej se je tako evangeličanska cerkev počasi vrisovala na zemljevid naše domovine. S Trubarjevo Cerkovno ordningo so bili postavljeni temelji za cerkveno pravno delovanje slovenske Evangeličanske cerkve. Svojo obliko organiziranosti pa je zaradi na novo ustanovljenih držav po prvi svetovni vojni dobila pred sto leti; natančneje 2. februarja 1922, na prej omenjenem občnem zboru evangeličanske cerkve v Murski Soboti. S hvaležnostjo Bogu se oziramo na obdobje, v katerem smo imeli veliko izzivov, vendar pa tudi lepih in versko bogatih dogodkov. Prav posebno nas veseli, da se je v omenjenem stoletju na območju Pomurja razvilo močno ekumensko gibanje. Čeprav živimo na narodnostno in versko pisanem območju, so se med nami vsemi utrdili bratsko-sestrski ter prijateljski odnosi. Po Janezovem evangeliju nas Jezus nagovarja z besedami: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Po tem vas bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen.« Na podlagi te zapovedi so se verniki različnih veroizpovedi in prebivalci različnih narodnosti in jezikovnih skupin v Prekmurju trudili živeti že pred stoletji in ta zapoved naj bo naše vodilo tudi za prihodnost. Glede na aktualne razmere v Ukrajini in drugod po svetu je primanjkljaj te ljubezni očiten, posledice pa boleče in katastrofalne. Postanimo vsi spodbujevalci in delavci miru, medsebojnega spoštovanja in sprave. Da se bo božja volja uresničevala med nami in da bodo vsi ljudje imeli zagotovljeno perspektivno in miroljubno prihodnost. Kristus torej pravi: novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če bo med vami ljubezen. Uresničujmo te Jezusove napotke v besedah in dejanjih. Vsem poslušalcem in poslušalkam želim mirno in blagoslovljeno življenje ter praznovanje dneva reformacije.
Se spomnite primera, ko vas je nekdo globoko prizadel in bi ga tisti hip najraje utopili v žlici vode? Ko bi v navalu besa, jeze, prizadetosti, užaljenosti in obupa udarili nazaj z vsemi kanoni. Ko ste si zaželeli, da tega človeka sploh ne bi bilo več! Ne samo, da bi izginil iz vašega življenja, ampak da ga sploh ne bi bilo več – nikoli! Pridejo položaji, ko se nam zgodi, da zaradi bolečine, ranjenosti ali prizadetosti zapademo v črno-belo gledanje. Na eni strani, da sem jaz, ki sem prizadet, ki mi je bila storjena krivica, popolnoma v redu in dober, medtem ko je drugi najbolj nesramen, žleht in sploh tako grozen, da bi bilo boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ob močnih čustvih seveda lahko hitro zapademo v takšno črno-belo doživljanje in gledanje. A resničnost je kljub temu pogosto vsaj malce drugačna. Verjetno vendarle nisem tako absolutno popoln in brez masla na glavi in oni drugi tudi verjetno ni absolutno zavržen in nemogoč človek. Res je, da lahko koga tako doživljam, a to verjeno ni absolutna resnica, čeprav se morda meni tako dozdeva. Takšno absolutno polarizacijo začutimo tudi v evangeliju današnje nedelje, ko se Jezus povabi na obisk k višjemu cestninarju z imenom Zahej, nad čimer se seveda ljudje izredno pohujšujejo in godrnjajo: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Seveda: za Jude je bil njihov rojak Zahej, ki je bil kot šef pobiralcev davkov v službi Rimljanov – okupatorjev in kot tak torej narodni izdajalec. In vendar se Jezus povabi k njemu na obisk. Za ljudi je Zahej izdajalec, baraba, prasec! Za Jezusa je človek. Človek, ki se je zapletel, ki je zabredel, a išče. Zato se tudi zgodi sprememba, ko sprejme Jezusa v svojo hišo. Ne le v hišo, ampak pusti, da se dotakne njegovega srca. Zato se zgodi sprememba, spreobrnjenje, zato se Zahej odloči za drugo, novo pot. Ljudje bi ga utopili v žlici vode, če bi ga lahko. Jasno, da so se bali rimske vojske, ki ga je ščitila. Jezus pa se je flegma povabil k njemu na obisk, ker zanj Zahej ni bil absolutno zavržen. V njem je namreč še vedno videl upanje, da zapusti tèmo in stopi na pot pravičnosti. Zato je tudi za nas vedno upanje, da zapustimo tèmo. Upanje je tudi za tiste, ki bi jih kdaj želeli utopiti v žlici vode. Vprašanje je le, ali se pri vsem tem zavedamo tega, kar prinaša današnje berilo iz knjige Modrosti, ko govori o tem, kako nas Bog ljubi: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si narédil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.«
K temu pisanju me je spodbudil klic stare gospe. Ne poznam je, vem samo, da takšne klice dobivam pogosto. Pa tudi zelo pogosto srečam ljudi, ki mislijo podobno. Gospa, stara 85 let, se je obrnila name, ker čuti, da ji moči počasi pešajo, da postaja pri hoji včasih vrtoglava in da potrebuje za vsako opravilo dalj časa. Kako naj vse to prepreči, da bo spet tako, kot je bilo prej? »Vam je gotovo laže, ker si lahko pomagate, saj ste zdravnica.« Pa še to je pozabila dodati, da sem za več kot dvajset let mlajša od nje. Povedala je vse svoje probleme. Dolgo in pozorno sem jo poslušala, potem pa sva se začeli pogovarjati. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bo najbolje, da ne slepomišim, ampak ji preprosto povem, da bo vsako leto doživljala več težav, da se bo morala navaditi z njimi živeti in biti zadovoljna z vsem tistim, kar še zmore. Pa saj tega sploh ni tako malo. Prav kmalu je stara gospa ugotovila: »Saj to je pa res, moj največji problem je prav v tem, da sem tako nezadovoljna.« In tako sva se dotaknili bistva njenega problema. To njeno nezadovoljstvo se je začenjalo seveda že veliko let prej, samo zdaj, ko postaja vsak dan starejša, postaja tudi vsak dan bolj nezadovoljna. Nihče ji od zunaj pri tem ne more pomagati. Ona sama mora delati korake in zavestno nekaj storiti proti svojemu nezadovoljstvu. Če tega ne bo storila, bo vsak dan samo še hujše. To, da sem zdravnica, mi prav nič ne pomaga pri premagovanju težav. Morda le toliko, da od medicine ne pričakujem nemogočega. Pa še to ni nujno. Pomaga pa mi vse tisto, kar sem leta in leta vlagala v svoj odnos do življenja in smrti, do zdravja in bolezni. Pomagajo mi razmišljanja, pogovori in srečanja s številnimi ljudmi, ki so sami v stiski in jih občudujem, kako znajo z njo živeti. Tudi če bi bili vse življenje zdravi in bi dolgo živeli, se bomo prav gotovo postarali. Bolje bo, če bomo že mladi začenjali sprejemati svojo starost.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in toliko bolj, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni vpliv na Boga, ampak spremenitev tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih nivojih bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih faz v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se hočeš nočeš izrazijo prav takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Po navadi je človek najbolj zahteven do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopoma prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vedno bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.
Neveljaven email naslov