Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz prvega stoletja po Kristusu je v svojem Naravoslovju govoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da mu je uspelo v svojem delu zbrati vse dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je pozneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« − »Niti dneva brez poteze s čopičem.«
Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz prvega stoletja po Kristusu je v svojem Naravoslovju govoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da mu je uspelo v svojem delu zbrati vse dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je pozneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« − »Niti dneva brez poteze s čopičem.«
Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
Iščem obraz, oziram se vanj, a je pokrit z masko. Prav presune me, ko v očeh vendarle prepoznam obraz »svojega brata, svoje sestre«. Spominjam se, kako sem na seminarjih, različnih predavanjih, srečanjih, učila o odprtosti pogleda. Kako se pogledamo, ko govorimo z nekom, kako gledamo, ko se pozdravimo, ko si sežemo v roke. Kako lepo je, če si lahko sežemo v roke, me prešine. Danes ob opravkih skušam na hitro urediti, kar moram, se izogibati bližini. Hitro se oddaljim, ko je gneča, zavedam se svoje odgovornosti za zdravje, svoje in drugih. A vendarle se vedno srečam. Srečam se z očmi. Tisto, česar me je epidemija naučila, je zagotovo pomembnost skromnosti. S ponižnostjo v srcu se oziram na nemoč, ki jo doživljajo ljudje na vseh koncih sveta. Naučila sem se, da upoštevam dobronamerne nasvete, pravila stroke, če se le ne zmotim, če v naglici ne pozabim. Kako požrtvovalno, iznajdljivo, tudi z drobnimi pozornostmi skrbijo, da bi bili ljudje čim manj ogroženi. Hvaležnost postaja moj vsakdanji občutek. Za vse, ki delajo dobro, ki zdravijo bolne, za tiste, ki skrbijo zase, za druge. Koliko pozornosti je med nami, koliko pomoči, pripomočkov za varnost. Hvaležno se ozrem v oči nad masko, ki pokriva preostali obraz. In opazim pozoren pogled, odprt pogled. Nič odmikanja – kot sicer stori toliko ljudi. Navidezno pogledajo vate in hitro odmaknejo pogled. Te vprašajo, kako si, a pogledajo stran. Kot da bi se bali stika. Danes pa je toliko odprtih oči. Gledam. Včasih lahko opazim barvo, vidim toplo rjave, svetle, temne. Včasih so oči priprte. Močne so. Kako so se približale! Vedno večkrat vidim v njih malo, drobno srečanje, pogosto vprašanje, negotovost ali prijaznost. Le redko opazim strah, morda le nelagodje, negotovost, a vendarle prevlada radovednost. Oči govorijo. Z očmi se spoznavamo, nikoli ne sodimo. Naj v mojih očeh nikoli ne prevlada mračnost, agresivnost. Naj bo v mojih očeh žarek upanja, skrb zate. Da se s tem utrjujejo upanje, pogum in dobrota. Pomislila sem in zazdelo se mi je, da sem med enkratnimi, skrivnostnimi ogledali duš. In velja, kot pravi Jezus: kdor je med vami vsemi najmanjši, ta je velik. Ko sprejmem tega »božjega otroka«, sprejmem tebe, moj Bog.
Ni malo takih, ki izkoristijo vsako priliko, da bi šli v naravo, na izlet ali samo na krajši sprehod, velikokrat tudi ne glede na to, kakšno je vreme. Samo da so na čistem zraku, obdani z brezskrbnim žvrgolenjem ptic, lazenjem žuželk po travniških cvetlicah, kamni, ki se nastavljajo žgočemu soncu ali deževnimi lužami, ki sramežljivo usihajo. Da bi lahko človek vse to opazil, mora biti sproščen in nikamor se mu ne sme muditi. Ko je takšen, je tudi spravljen s seboj in z življenjem, ki ga živi. V ljudeh, ki jih srečuje, ne vidi slabega, kvečjemu opazi kakšno njihovo nerodnost. Kje se torej človek najbolj spočije ali poživi utrujena duha in telo, če ne prav v naravi? Četudi živi v še tako lepem in udobnem domu, ali obstaja kaj takega, kar bi lahko nadomestilo neopisljivo harmonijo, lepoto in zdravilno moč narave? Ste se kdaj vprašali zakaj se je tako enostavno sprostiti v naravi in zakaj veliko težje v običajnem socialnem okolju, kjer smo obkroženi z drugimi ljudmi, z betonom, asfaltom, oziroma z vsem mogočim? Da bi si lahko odgovorili na takšna vprašanja, je potrebno uvideti, kako je narava v svojem harmoničnem sozvočju neštetih raznolikosti in navideznih nasprotij, vedno odprta in vsa na voljo. Tudi takrat, ko se prebujajo njene rušilne moči, človeka dovolj zgodaj opozori, da se lahko umakne na varno. Narava po ničemer ne hlepi, ničesar ne zahteva, nikoli ničesar ne pričakuje in le daje – sebe, takšno, kakršna je. In to prav vsakomur enako, ne izbira med nikomer. Narava ne ogroža človekovega ega, njegovega ponosa, konceptov ali prepričanj. Narava namreč nima stališč ali mnenj, ničesar ne zagovarja in ničemur ne nasprotuje. Človek lahko v naravi brezskrbno odloži številne ščite, številne maske, za katere je prepričan, da so potrebne, če hoče v vsakdanjem življenju preživeti psihološko oziroma materialno. Lahko tudi človek sobiva z naravo in predvsem s sočlovekom na podoben način? Zagotovo, a v polni meri šele takrat, ko lahko najprej v miru biva sam s seboj. Tak človek je zdrav in radoživ, bistrega in odprtega duha, v srcu pa osvobojen jeze, ponosa, zamer, sovraštva in podobnih zablod. Njegova življenjska pričakovanja so uravnovešena, tudi v malenkostih vsakdanjega življenja najde veselje. Poglavitne razloge, ki preprečujejo takšno življenjsko držo, je iskati v raztresenosti in zmedenosti uma, pa tudi v nevednosti o tem, da je mogoče, ne glede na okoliščine v katerih se človek nahaja, živeti zadovoljno in umirjeno.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Športni navdušenci vemo, kaj pomeni gledati prenos nogometne tekme ali pa biti na tekmi sami. In če se odločimo, da bomo šli na tekmo, imamo dve možnosti. Prva je, da vnaprej kupimo karto in v miru čakamo dan nogometne tekme. Lahko pa izberemo tudi drugo pot: da gremo na tekmo, rekoč, če karto dobim, bom šel, če ne, pa ne. Ta način razmišljanja bi lahko preslikali tudi na naše življenje. Moder in preudaren človek razmišlja o prihodnosti, tudi o koncu svojega življenja, o večnosti. Ta način razmišljanja nam lahko pomaga razumeti današnji evangelij, ki pripoveduje o desetih dekletih, povabljenih na svatbo. Svatba v evangeljskem kontekstu pomeni nebeško kraljestvo, večno življenje. Svatba je nekaj veselega, kljub temu pa Jezus pokaže na resnost življenja in zdajšnjega trenutka, saj nas pouči o resnici, ki nas pretrese: od desetih jih le pet lahko vstopi na svatbo. Zakaj? Ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker, neumnice, s seboj niso prinesle olja. Kaj torej predstavlja »olje«, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji, razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo to naše umrljivo življenje za ljubezen, za dobra dela, za dela usmiljenja, saj po smrti to ne bo več mogoče. Ljubezen je torej »glavna karta« našega življenja. Spomnim se redovnega sobrata, ki je mlad umrl za rakom. Potem ko mu je zdravnik povedal diagnozo, mi je rekel: nisem se spomnil na vse svoje uspehe v življenju, nisem se spomnil na diplomo na biotehniški fakulteti, nisem se spomnil svojega poslanstva v Zambiji, nisem se spomnil … Edino vprašanje, ki mi je priplavalo na površje, je bilo, koliko ljubezni je bilo v mojem življenju, koliko sem ljubil svoje bližnje, koliko ljubezni je bilo položene v delo, ki sem ga opravljal. Danes se izplača kupiti karto za nogometno tekmo, pa četudi bo nogometna tekma šele prihodnji mesec. Danes se izplača biti dober in živeti ljubezen, kajti drugi mesec se lahko zgodi, da bo že prepozno.
Če se vprašam, ali je skrivnostna globina, tista sublimna, popolna in večna lepota, ki sije iz Bachove glasbe, izraz njegove osebne vere, še več, ali je Bachova glasba kot taka religiozna – ali pa, če si zastavim vprašanje drugače, manj osebno: ali je smisel, ki ga nosi ta glasba v sebi in s tem »dokazuje« tudi véliki smisel sveta, navsezadnje religiozni smisel, smisel vere, morda celo izraz poslednjega, eshatološkega upanja – potem lahko na to vprašanje odgovorim samo dvoumno, s paradoksom: »da in ne«. Iz Bachove biografije vemo, da je bil globoko veren človek, napisal je tudi veliko sakralnih del, glasbenih maš, oratorijev, koralov idr., vendar pa okoliščina, da njegovo, zlasti »posvetno« glasbo (preludije, fuge, partite, sonate, koncerte idr.) posluša nekdo, ki ni kristjan, na primer kak Japonec, prav nič ne zmanjšuje njene vrednosti za tega poslušalca. Prepričan sem, da tudi če bi Bacha poslušali glasbeno občutljivi »marsovci«, bi v tej glasbi slišali tisto vesoljno lepoto in harmonijo, ki jo slišimo mi. Po drugi strani pa je religiozna vsaka, tudi najmanjša »posvetna« skladba velikega mojstra, recimo Mali harmonični labirint za orgle – tako kot so religiozne Van Goghove slike zvezdnega neba. Podobno, čeprav seveda drugače, je »religiozna« tudi znanost: takrat, ko išče resnico narave, ko skuša razbrati »božje misli«. Tako je treba razumeti tudi tiste slavne Einsteinove besede: »Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.« Einstein ni bil konfesionalno veren, verjel pa je v vesoljnega Boga, podobno kot pred tremi stoletji njegov najljubši filozof Spinoza. Naj torej sklenem z mislijo, da je lepota, bodisi umetniška bodisi znanstvena bodisi lepota same narave, tudi religiozna, vselej ko je v njej globina, skrivnost – kajti – nič ni samo to, kar se kaže na površini, obenem pa ni globine brez površine.
V življenju nas vznemirjajo mnoga vprašanja, ki nam ne dajo miru in na katera iščemo in iščemo odgovor, pa ostanemo brez njega. Tako so mi pripovedovali o starem gospodu, ki ga je predvsem zadnje leto pred smrtjo, ko je slutil, da se mu življenje izteka, nenehnoo mučilo vprašanje: »Kako bo ob vstajenju? Bom vstal s to kožo ali brez nje? Kakšen bom takrat?« Z vsemi, ki so prihajali na obisk, se je o tem pogovarjal, skušal je tudi kaj prebrati, toda nazadnje ni vedel prav nič več kot na začetku. S kožo ali brez nje? Kdo ve? \tVse, kar rečemo o življenju po smrti, je čisto ugibanje, je slikanje večnosti s pojmi, kakršne poznamo v tem življenju, ki pa za večnost gotovo ne veljajo. Vsak si lahko naslika svojo večnost takšno, kot misli, da bi mu bilo v njej lepo. Nesmiselno pa je, če se potem prepiramo, kdo ima prav in kdo ne. Verjetno bomo vsi presenečeni, ko se bomo znašli tam. \tZa kakovost našega življenja je zelo pomembno, da znamo živeti s skrivnostjo. V današnjem svetu to ni tako lahko. Miselnost današnjega sveta je, da je možno vse spoznati, vse analizirati, vsemu biti kos. Samo znanost mora še nekoliko napredovati, pa ne bo nobenih skrivnosti več. Samo malo moramo še počakati. To lahko doživljamo na vseh področjih. V medicini pa je takšno razmišljanje še prav posebno navzoče. \tZanimivo, koliko se ljudje prepirajo in so se tudi v preteklosti prepirali prav zaradi takšnih vprašanj. Ljudje, ki ne znajo preprosto živeti s skrivnostjo, znajo biti včasih zelo nestrpni do vseh, ki mislijo drugače kot oni. Ker se v sebi čutijo negotove, hočejo potrdilo od drugih. Nestrpnost je vedno znamenje lastne notranje negotovosti. \tNam vsem bi želela, da bi znali živeti s skrivnostjo – živeti, ne da bi vedeli, kako, in se veseliti tega novega, česar si zdaj niti predstavljati ne moremo. Morda lahko samo za drobec hipca kaj zaslutimo. Da bi verjeli obljubi, kot jo beremo v Razodetju: »Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21, 3-4)
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je hkrati tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane samo – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni umrli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, ampak tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za umrlim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najtemeljnejšim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggievem chiaroscuru se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« konča pesnica, »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja o človeku kot iskalcu presežnega, duhovnosti in notranje umiritve.
Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je post za telo koristnejši od marsikaterega drugega zdravila, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje, pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti kot temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje. »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Če bo tisto preveč, kar imamo, dobil nekdo, ki ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)
Ko sem se odpeljala v mesto, najbližje mojemu domačemu kraju, se mi je stožilo po dobrih starih časih. Zato sem vstopila v majhen prostor, ki je bil trgovina in delavnica hkrati. V njem, starejši prebivalci mesta bi vedeli točneje, že vsaj pol stoletja navija čas edini urar daleč naokrog. Njegovi bližnji sosedje vedo povedati, da v trgovinico in delavnico hodi samo še zato, da mu čas hitreje mine. Zato je urar vesel vsakogar, kdor vstopi v njegov prostor in mu lahko navije uro. No, ne ravno z zavijanjem uhljev. Še vedno pa rad zamenja prazno baterijo v uri ali urni pašček. V mali urarnici nisem bila sama, zato sem se, da mi je čas hitreje minil, s pogledom sprehodila po stenskih urah. Na eni izmed njih je pisalo tiha ura, kar je pomenilo, da se ura ponaša z izjemno tihim zvokom premikanja kazalcev, zato nas s svojim delovanjem ne moti. Sama sem iskala klasično budilko, z ročnim navijanjem in zanesljivim drdranjem, ki se sproži ob nastavljeni uri. Stara budilka se je že dolgo tega ustavila, urar bi ji mogoče lahko zamenjal mehanizem, a preteklo bi preveč časa, da bi v škatli s starimi, a še vedno uporabnimi rezervnimi deli našel pravšnjega. V naši domači hiši smo imeli v obdobju mojega otroštva samo eno budilko. Zanjo je skrbela stara mama, ki je uro prenašala iz svoje sobe v kuhinjo in jo postavljala na kredenco. Še preden sem poznala na uro, sem rada prisluhnila njenemu enakomernemu tiktakanju, ki mi je kot otroku krajšalo čas. Ko je stara mama umrla, so mehanizem ure fizično ustavili. Pokojničino zadnjo uro so nato naznanili cerkveni zvonovi. Umiranja in smrti takrat nisem razumela kot nekaj končnega, kot prehajanje duše v večnost. Za vaško otročad je slovo od rajnega pomenilo predvsem nekaj vznemirljivega: vse od plastičnih vencev do pogrebcev in neutolažljivega joka. Da ne govorim o grobarjih. Otroci smo jih nagajivo opazovali izza zidu na pokopališču ter se zdrznili ob pogledu na trhle kosti, pomešane z ilovnato zemljo. Kot otrok se smrti nisem bala, saj je nikoli nisem videla prihajati. Nanjo so me spominjali samo budilka in mirujoči kazalci na številčnici. Starinske budilke, na kateri bi nekdo ob moji smrti ustavil kazalce, v urarnici nisem dobila. Prav tako se nisem odločila za nobeno izmed razstavljenih ur. Na nobeni namreč nisem našla dneva in ure, ko se bom neposredno spopadla s svojo smrtjo. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, v Matejevem evangeliju lahko preberemo: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24,36) Tudi zato imam veliko raje uro, katere tiktakanje zanesljivo slišim. Šibek glas pri premiku urnega mehanizma me namreč spominja na neizogibno minljivost.
Prvi november. Državni praznik z uradnim nazivom dan spomina na mrtve. Pogovorno dan mrtvih. Prijatelj, ki je rojen prvega novembra, mi je rekel, da to ni ravno najboljši datum za praznovanje rojstnega dne. Preprosto zato ne, ker moramo vsi Slovenci, verni ali neverni, kot pobesneli letati po grobovih, prenašati ikebane in prižigati na tone sveč. Vse to pa spremlja nekoliko zamorjeno razpoloženje. Nekaj, kar vsekakor ne dopušča, da bi se lahko slavljenec s povabljenci veselil ob praznovanju svojega rojstnega dne. Ta praznik je dejansko lahko precej v sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar zamorjen in turoben. Če je seveda to dan mrtvih. V naši družbi izrivamo smrt iz svoje zavesti, iz svojega okolja, oziroma o smrti kvečjemu poslušamo le na domačem kavču pred televizorjem. Umiranje se dogaja nekje drugje, če pa je že v naši okolici, je to v oddaljenosti bolnišnic ali domov za ostarele. In nenazadnje: pogrebno slovesnost smo, vsaj v mestih, bolj ko ne zreducirali in sterilizirali, da ja ni kaj dosti možnosti za iskreno in pristno žalovanje. Preprosto, ker se smrti bojimo, ker nočemo o njej razmišljati, pa čeprav je to edino gotovo dejstvo, ki čaka vsakega od nas. V nezavednem strahu in zanikanju skušamo s svojim življenjem pustiti čim večjo sled, neki odtis, spomin, ki me bo presegal onkraj mojega bivanja. Zato se pri pogrebnih govorih tolikokrat slišijo besede: »Večno boš ostala v našem spominu.« Če smo čisto iskreni, je to paradoks. Večno pomeni za zmeraj. Dejstvo je, da bo nekdo ostal v mojem spominu, dokler bom bival ali še celo manj, če bom zaradi demence ali kakšne nesreče izgubil spomin. Če rečem, da boš za vedno ostal ali ostala v spominu, pomeni, da se bo ta spomin končal z mojo smrtjo ali s smrtjo naslednje generacije. Tako je, če je naš pogled usmerjen samo v tukajšnjost. Če smo prepričani, da je smrt zadnja in končna postaja. Kristjani praznujemo spomin vseh vernih rajnih – toda to je drugega novembra, ko se v molitvah spominjamo pokojnih. Prvega novembra pa ne praznujemo dneva mrtvih, ampak praznik vseh svetih – vseh svetnikov. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Vesel zato, ker smrt nima zadnje besede, ampak jo ima Življenje.
Ob današnjem prazniku dnevu reformacije v Duhovni misli objavljamo razmišljanje evangeličanskega škofa mag. Leona Novaka o pomenu tega praznika. Škof Novak še posebej poudarja šolstvo in 500. obletnico rojstva protestanta in avtorja prve slovenske slovnice Adama Bohoriča. Tudi Jezus je v Svetem pismu velikokrat omenjen kot učitelj, ki uči in vzgaja.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v svoje peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti po navadi učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, svetu in poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Kar je morda še najosupljivejše, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu številni verzi nagovarjajo človeka, naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder,« pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati.« Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni samo refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro- in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od raznovrstnosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka prek motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Kadar hodim po ulicah Kathmanduja, me vonjave tega mesta navdajajo s posebnim veseljem. V meni vzbudijo hvaležnost, da sem lahko na tem koncu sveta, odmaknjena od vsakdanjih težav in skrbi. Navadno me dežela posrka v svoj način življenja. Tukaj v popolnosti razumem, kaj pomeni moliti v duhu . Besede, ki jih izgovarja srce, slavijo Gospoda, čeprav se ustnice ne premikajo. Slavilne pesmi odzvanjajo v ritmu grozečega, za azijske dežele tako značilnega prometa. Počutim se varno. Mesto templjev me na vsakem koraku spominja na Duha. Nimam strahov, da bi bila okradena ali poškodovana. V materialni svet zazrti ljudje so polni strahov in skrbi. Tukaj izginejo v jasnih, strmečih očeh ljudi. Ne umaknejo pogleda in se nasmehnejo, tudi če je moj odziv evropski, zadržan, na začetku tudi rahlo vzvišen. V tej deželi duhovna in materialna dimenzija življenja živita z roko v roki. Vedno mislim, da bodo vsi ljudje, ki pridejo v to deželo, občutili podobno. A hitro sem ugotovila, da vonj, ki mi je prijeten, drugemu predstavlja velik problem. Počutijo se neprijetno. S poplavo besed, združenih v ugotovitve, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, poskušajo zmanjšati nelagodje. Tudi daljše bivanje na odpravah navadno ne spremeni njihovega prepričanja. Niso zelo številni, ki tako dojemajo vse, kar ni podobno njihovemu načinu življenja. Ta kritična drža do vsega drugačnega, je podlaga za odnose, v katerih so na prvem mestu kritike, nerazumevanje in na koncu lahko tudi sovraštvo. A večino časa preživim doma. Tudi sprehodi po ulicah našega glavnega mesta me navadno razveselijo. To so razkošni trenutki prostega časa, ko lahko opazujem mimoidoče in se veselim življenja. Mir in radost življenja v Bogu se širita kot prijetna dišava v vsakem odnosu, pa čeprav je to le bežno srečanje. A le redko se mimoidoči zazrejo vame, če pa že, je na njihovih obrazih zaznati začudenje in strah, kaj imam s svojim nasmehom za bregom. Nezaupanje, da je nasmeh zastonj, brez pričakovanj in zahtev, izvabi nespodobne opazke. Tesnobo, ki me ob tem preplavi, hitro zamenja mir, ko se spomnim na Pavlovo pismo Korinčanom: za Boga ste namreč blag Kristusov vonj. Ja res, živeti življenje v Bogu je izziv, ki v odnosih naleti na različen odmev. Ljudem, ki so odprti za Duha, bo vonj Boga prijetna dišava, za druge, ki življenje vidijo drugače, pa neprijetna dišava. A ko enkrat spoznaš življenje v miru in radosti, drugače tako ne moreš živeti. Ne glede na to, kako okolica sprejema vonj, ki ga oddajaš.
Sreča in nesreča. Koliko besed, misli, čustev, želja in strahov se zbira okrog teh dveh besed. Mediji so polni novic in podob ljudi, ki jih razglašajo za srečne ali nesrečne. Umetnost je polna presunljivih upodobitev in izrazov sreče in nesreče, pogosto v paradoksalnih medsebojnih zvezah. Obstaja pravcata trgovina s srečo, pravzaprav je sodobna potrošniška družba zgrajena na njej. Različne znanosti, medicina in terapije vseh vrst se intenzivno ukvarjajo s tem, da bi nas osrečile ali vsaj zmanjšale našo nesrečo. Vse svetovne religije in verstva skušajo svoje vernike pripeljati do najvišje sreče, kakor si jo pač predstavljajo in jih rešiti pred najhujšo nesrečo, spet kakor si jo pač predstavljajo. Politiki vseh barv nas prepričujejo o tem, kako da se prizadevajo za osrečevanje čim več ljudi. Itd. Itd. Skratka okrog nas nenehno brbota morje govoric o sreči in nesreči in nepregledna množica upodobitev obeh. Pa vendar premnogi ljudje se počutimo bolj ali manj nesrečni, in če že imamo srečo, da se počutimo srečne, se hkrati bojimo, da bi to srečo izgubili. In potem dan za dnem z vsemi močmi iščemo to težko ulovljivo srečo. To dejstvo kaže, da je z našimi predstavami o sreči in nesreči nekaj temeljito narobe, da morda stremimo za iluzornimi oblikami sreče. Ni čudnega, da jih vedno spremlja strah pred izgubo sreče. Iluzija je morda v tem, da zamenjujemo čustva in občutke zadovoljstva, morda ekstaze ob določenih dogodkih in stanjih, npr. s svojim imetjem s srečo kot načinom bivanja. Biti srečen je življenjski način, ko preprosto ne razmišljamo več o sreči in o njeni morebitni izgubi, temveč preprosto smo in živimo kot ljudje in ta način življenja radostno delimo z drugimi ljudmi okrog nas. Biti srečen tedaj vključuje delitev in razširjanje svoje sreče z drugimi ljudmi. Stari grški filozofi so modro dejali, da je sreča posameznika v harmoniji, in to vključuje tako harmonijo s samim seboj in harmonijo z drugimi. Poskusite torej danes morda začeti dan z ustvarjanjem tovrstne harmonije med ljudmi, morda boste odkrili, koliko sreče že imate in vam je ni treba posebej iskati.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, upam, da ste se že nadihali svežega zraka. Človek težko prenese, če ga kaj duši. Verjetno smo morali ali še vedno moramo kar nekaj potrpeti, ko se pod takimi ali drugačnimi maskami dušimo. Mnogi so pošteno bentili nad njimi in organizirale so se cele skupine tako pri nas kot po svetu proti obveznosti nošenja zaščitnih mask. Se še spomnite leta nazaj, ko smo pri nas prvič srečevali trume turistov? Med njimi so se pojavile tudi prve skupine z Daljnega vzhoda. Ni bilo treba biti posebej radoveden, da si v kakšni taki skupini odkril koga, ki je nosil masko. Čudili smo se in spraševali, ali je naš zrak res tako slab, da se mora z masko zaščititi pred njim. Kmalu so nas poučili, da ne nosijo maske zaradi sebe, to počnemo pri kakšnem nevarnem delu mi sami, ampak zaradi drugih. Ker je bil kdo prehlajen, morda okužen s kakšno virozo, tega ni hotel širiti naokoli. Raje je vzel masko, si otežil dihanje, da je lahko vsaj malo zaščitil svoje bližnje. Saj ni toliko pomembno pri vseh razpravah to, ali je upravičena ali ne zahteva po nošenju mask. Gre bolj za zavest, koliko smo pripravljeni potrpeti. Ne samo zaradi ljubega miru ali neke pokornosti taki ali drugačni avtoriteti, bolj zaradi pozornosti do drugih. Vem, da boste našli kopico argumentov, zakaj to nič ne koristi, zakaj so vse te maske samo neumna ideja za ustrahovanje in nadziranje množic. Malo se čudim, da ti, ki tako poudarjajo znanost, se z njo hvalijo in jo postavljajo kot edino merilo, tokrat njej vsaj malo ne prisluhnejo. Večina treznih znanstvenikov ne le priporoča, ampak sama uporablja že od nekdaj v svojih laboratorijih maske. Smiselno se vprašamo: Zakaj bi sami sebe mučili, če to ne bi delovalo? Prihajajo mi pred oči ljudje iz drugih kultur, kjer so veliko bolj odprti za potrebe drugih. Hitro bo kdo rekel, da so prestrašeni, tako vzgojeni in še kaj, da bi le sebe opravičevali. Verjamem pa, da se ti azijati zavestno odločajo vsaj malo storiti za druge. Zdi se, da gre pri vsej debati o nošenju ali ne nošenju mask bolj ali manj za preizkus, koliko smo pripravljeni potrpeti za druge. Če pogledamo razne pozive k nošenju, so bolj ali manj usmerjeni v tezo, da zaščitimo sebe. Če bi res hoteli iz te krize potegniti kaj več, bi bilo smiselno poudarjati, kako koristimo drugim. Izpostaviti, da nas stane malo, da lahko vsaj malo obvarujemo svojega bližnjega. Želim vam, da bi vedno imeli ob sebi ljudi, ob katerih bi čutili, da jim je mar za vas z masko ali brez.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 579–81. Moj pokojni prijatelj Vasja Cerar je pred tremi desetletji prevedel klasično zbirko zenovskih koanov, kratkih meditacijskih zgodb s skupnim naslovom »Vrata brez vrat«, po japonsko Mumonkan. Znameniti 19. koan z naslovom Vsakdanje življenje je pot se glasi takole: »Kaj je Pot?« je Džošu vprašal Nansena. Nansen je rekel: »Vsakdanje življenje je Pot.« »Kako naj jo najdem?« »Čim bolj jo iščeš, tem bolj se odmikaš od nje,« je rekel Nansen, Džošu pa je vztrajal: »Če naj ne iščem Poti, kako naj jo najdem?« »Pot, ki jo iščeš, ni stvar spoznanja ali nevednosti. Spoznanje je slepilo, nevednost je zmeda. Brezmejen in čist kot poletno nebo boš, ko prideš na pot, ki je dvom ne doseže. Zato ne sprašuj, katera je prava in katera neprava pot, kajti nobena ni dobra in nobena slaba.« Ob teh besedah je Džošu doživel razsvetljenje. Tudi slavni lesorezi japonskega slikarja Hirošige, mojstra krajinskega slikarstva iz 19. stoletja, so v tem sublimno zenovskem pomenu vsakdanji, so onstran spoznanja in nevednosti. Na Hirošigovi sliki z naslovom Jesenski mesec nad reko Tamo vidimo veliko, belo polno luno, nebo in reko, dve turkizni modrini, ki odsevata druga v drugi, in ob bregu reke stari vrbi, kakor da v vetru stegujeta veje tja k drobnim ljudem, čolnarju in popotniku ter ribičema; in tam sta tudi sključeni ženski postavi na produ in skupinici ljudi v daljavi, na drugem bregu pa vasica, drevesa, gore, obzorje, osvetljeno z belo mesečino … kako preprosto in kako popolno! Zdi se, da se ljudje, ujeti v ta večni trenutek ob reki Tami, ne sprašujejo, ali je pot, ki so jo dotlej prehodili, prava ali ni, ali je dobra ali slaba, in najbrž so ravno zato njihove duše »brezmejne in čiste kot poletno nebo«, kot pravi koan – toda jesenske melanholije tega prizora vendarle ni mogoče spregledati. Prizor nas spominja na Bashov otožni haiku: »Po tej poti / v jesenskem somraku / ne hodi nihče« – se pravi, noben jaz, noben ego, tu je le duh zena v svoji polni praznini. Ali drugače rečeno, po poti hodi »ne-kdo«, kakor piše v nekem drugem, tokrat Busonovem haikuju: »Nekdo je prišel / in obiskal nekoga / nekega jesenskega večera«. – Mi pa, živi ljudje ob vselej bežeči reki sveta, na vzhodu in zahodu, nekdaj in danes, se vseeno sprašujemo, katera pot je prava in katera ni. To se moramo spraševati, če hočemo napredovati na naši skupni, človeški in zgodovinski Poti.
Ko naletimo na ljudi, ki prihajajo od drugod in se jim že na obrazu vidi, da so druge narodnosti in vere kot smo sami, nas morda spreletijo čustva negotovosti o svoji lastni identiteti. Naša identiteta je sicer nekaj enovitega, vendar večplastnega. Najprej nas določa naša individualnost, katere izraz je ime, ki ga nosimo. Vsak od nas je po prstnem odtisu, načinu čustvovanja in razmišljanja ter po svoji zunanjosti enkratna in neponovljiva osebnost. Nismo kopija nikogar. Z rojstvom pa pridobimo tudi svojo narodno, kulturno in svetovnonazorsko identiteto. Kako močno nas določa narodnost, prepoznamo, denimo, ob velikih športnih dogodkih, ko navijamo za svoje in razvijamo svoje narodne in državne simbole. Imamo tudi svoj materin jezik, vero, ali kak drug svetovni nazor. A to še ni vse, smo namreč tudi državljani vsega sveta, zato čutimo vsaj minimalno odgovornost tudi za ljudi drugih celin. Vsak izmed nas ima torej svojo individualno, narodno in tudi svetovno oziroma kozmopolitko identiteto. V praksi te identitete niso vedno uravnotežene. Nekateri se ne zmenijo za svojo narodnost, zato jih imamo za individualiste. Tisti, ki so preveč osredotočeni na svojo narodnost, pa so v nevarnosti, da postanejo nacionalisti. V dobi globalizacije nekateri podcenjujejo pomen svoje domovine in maternega jezika in vzdržujejo samo še svojo kozmopolitsko identiteto. Kristjani pa govorimo še o četrti ravni naše identitete, ki jo pridobimo s krstom, po katerem postanemo božji otroci. Identiteta božjega otroštva temelji na vseh treh identitetah, saj pri krstu dobimo ime, s katerim je potrjena naša individualnost, ovrednotena je tudi naša narodnost, pa tudi zavest o temeljni edinosti vseh ljudi. Božje otroštvo vse omenjene identitete povzema, jih vključuje, toda nobene posamezne ne absolutizira, da ne postanemo ne individualisti ne nacionalisti in ne brezbarvni kozmopoliti. Božje otroštvo je duhovna, presežna istovetnost, ker ne temelji na nobenem tosvetnem interesu, zato lahko preostale tri istovetnosti harmonizira, uravnoteži in jim na ta način da polni pomen.
Prodirati v skrivnost življenja in smrti, izkušati trajni mir in srečo, najti smisel obstoja so vprašanja, ki zanimajo človeka že zelo dolgo. Skozi zgodovino so se izoblikovali najrazličnejši načini, oblike in metode iskanja odgovorov in rešitev. Nastajale so ideje o večnosti, o enosti vsega, ideje o nečem višjem in mogočnejšem od človeka, nastajale so religije, mistične tradicije in podobno. Kaj pa je rdeča nit, kaj je podlaga, osnova navedenega? Kaj ločuje človeka od vsega preostalega? Njegov um. Je nekaj, kar je izvor vprašanj in zanimanj, je "sredstvo" odgovarjanj in je tudi odgovor sam. Zapleteno? Morda pa tudi ne. Omenili smo tri (izvor vprašanj, sredstvo odgovarjanj in odgovor sam), zagotovo pa je še veliko "odsevov" človekovega uma. Človekov jaz, človekova identiteta (sem učitelj, sem Dušan, sem moški, sem žalosten ali sem vesel …) sta le dva izmed njih. Prav ta odsev uma (človekov jaz s svojimi mnenji, koncepti, navadami in prepričanji) je hkrati vzrok njegove nemirnosti in zmedenosti. Zato pri iskanju notranjega miru in ravnovesja um kmalu postane osrednja ovira, ki jo je treba "premagati" – ga umiriti, potihniti. Načinov in metod, kako to storiti, je zelo veliko. Meditacija, kjer je pomembna vzpostavitev notranje tihote, je eden izmed načinov. Tudi predana molitev katere koli veroizpovedi je način, je metoda, kako potihniti um. Ali pa kontemplacija bogate krščanske tradicije, ki prav tako umiri um oziroma ga transformira, ga prenese. Prenese v kaj, kam? Kaj se zgodi, ko je um potihnjen, ko ni več nemirnega miselnega toka? Zgodi se lahko to, čemur pravimo Srce, lahko se ustvari prostor za to, čemur pravimo Božje. Tisti, ki so kdaj koli, četudi le za utrinke trenutkov bivali tam, vedo, da je to prostor, kjer ni običajnega človekovega jaza, kjer ni mnenj in prepričanj. To je neskončno odprta širjava, v kateri je prostora za vse, kar biva, za vse, kar Je. O tem prostoru je težko govoriti ali ga opisovati. Zakaj? Ker v tem prostoru ni nikogar, ki bi govoril. Božje, Ljubezen in Sočutje ne govorijo. Preprosto so – vseobsegajoči. "Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč, ki prihaja, čim bolj spokojna, drage poslušalke in cenjeni poslušalci."
Neveljaven email naslov