Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!