Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica.
Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«.
»Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca.
Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof.
Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti.
Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu.
Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim.
Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska.
Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
3607 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica.
Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«.
»Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca.
Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof.
Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti.
Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu.
Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim.
Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska.
Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
Na pobudo Sveta Evrope iz Strasbourga že od leta 2001 vsakega 26. septembra praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog. Sliši se lepo in prav. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun svoje lastne, materne govorice. V podobno – ne samo žalostno, že skoraj tragično – situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba. Tako starši na primer množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerem so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanju služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz – kot temu pravijo – dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo torej poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški. Pred 155. leti Slovenci nismo imeli pravice do uporabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico z namenom, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol pozneje pa to dediščino očetov malomarno zavržemo in znova rinemo v univerzalni evropski jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličnejše obvlada svojega lastnega. Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem to, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je vzrok v tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo še dolgo slaviti in častiti različnost in bogastvo jezikov.
Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tako tri vodilna področja, na katerih naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost veljal za najhujšo kazen, kar jih lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. \tSeneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim, vendar na drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v svoje dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« je zapisal filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik odgovoren predvsem zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo le sami boljši, je bil prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k splošni družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. V skladu s to mislijo sta na primer ravnala vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »da lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso imeli nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, v kateri včasih pretirano poudarjajo družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, vrednost in je temeljnega pomena za dosego osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Vedno sem vesela, ko srečam človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem in to tudi pove. V svetu, v katerem živimo, to ni tako pogosto. Zdi se, kot da moramo neprestano nekaj stokati in da sploh ne znamo več reči, da smo veseli in zadovoljni. Kot da bi bilo to že sumljivo. \tPrav o tem sem premišljevala, ko sem bila spet na obisku pri starejši gospe, ki ji življenje prav gotovo ni bilo postlano z rožicami. Marsikaj težkega je doživela. Ampak zdaj je to zanjo preteklost in gleda nanjo iz določene razdalje. Pravi, da se je ob vsem tudi marsičesa naučila. Predvsem pa se je naučila biti hvaležna za vse, kar je dobrega. Takole mi je pripovedovala: »Veste, tako lepo mi je, kot še nikoli. Nečak mi je pomagal urediti stanovanje in še nikoli mi ni bilo pozimi tako prijetno toplo. Pomislite, sedaj, na stara leta, imam še pomivalni stroj, česar bi si pred leti nikoli ne upala predstavljati zase. Res je, da vedno slabše vidim in ne morem več toliko brati, zato pa več poslušam in premišljujem. Tudi do trgovine ne morem več sama, ampak vedno znova se znajde kdo, ki gre z menoj po stvari, ki jih moram nabaviti. Seveda pa potrebujem vedno manj. Zanimivo, da ljudje prav radi prihajajo k meni na obisk, in če se le da, poskrbim, da vedno znova spečem kakšno pecivo. Tako lahko obiskovalcem ponudim svoje izdelke. Res, tako lepo mi je!« Še in še je naštevala, česa vsega se veseli. Ko srečujemo stare ljudi, je navadno prav obratno. Največkrat poslušamo, kako so nesrečni, ker tega in onega ne morejo več, ker sorodniki in znanci neradi prihajajo na obisk in ker ni nikogar, ki bi jim kaj pomagal. Včasih poslušamo tudi, kako se jim je celo življenje dogajala krivica in ni bilo nič, prav nič, česar bi se lahko z veseljem spominjali. Ali ljudje sploh kdaj pomislijo, da prav s takšno negativno držo odganjajo ljudi od sebe in si težijo življenje? Z obiska od te gospe sem odhajala dobre volje. Dala mi je tudi zelo pomembno lekcijo za življenje: če sama ne znam biti zadovoljna, mi ne more prav nihče pomagati.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Stopite na živilski trg, prodajalci ponujajo same domače pridelke in izdelke. Saj to me samo veseli. Se pa spominjam časov in let, ko domače ni bilo skoraj nič vredno; to iz trgovine, po možnosti iz marketa, kot da ta ne bi bil enaka tržna in trgovinska točka. Zbogom stara ostrešja in staro pohištvo. Vzcvetele so zamenjave z novim, sodobnim, boljšim. Vendar so se kmalu pokazali razpoke in razpadanje. Novi materiali so bili sicer preizkušeni, a le v laboratoriju. Zob časa je pa grizel po svoje. Hkrati so se posamezniki kljub neizkušenosti izkazali za razumnei in so zavrženo starino koristno uporabili. Zanimivo: za dom, ki so ga šele gradili. Vedoč, da morajo zgraditi trdnega, ne takega na tvegano preizkušnjo. Domače pridobiva veljavo. Vendar se zgodi, da prebrisani prodajalec kupi blago tujega porekla in ga preloži v gajbico z etiketo pridelano v Sloveniji. Do kraja nepošteno, vendar pridobitno. Domače velja tudi za medosebne stike. Neradi se gibljemo v kakem odnosno napetem okolju. Prijetno je tam, kjer tudi med neznanimi ljudmi ne čutimo zadrege. Kjer beseda steče, kakor rečemo. Pa tudi, če najprej o vremenu in letnem času. Saj se spomnite Prešernove bodice: kdor govoriti kaj ne ve, ta vreme hval' al' toži. Vzvišena zadržanost je neprimerno slabše izhodišče kot šala na račun mokrega klobuka. Zbogom, domačnost, če te protokol posadi poleg povabljenca, ta ti pa ves čas obrača hrbet, saj se pomenkuje le z onim na svoji desnici. Potem pa v nastopu močno poudarja pomembnost sodelovanja, razumevanja, obzirnosti, dialoga. Domače ima tudi meje. Seveda domačnost vključuje soseda, a ne tako, da bi ta postal nadležen. Se vam dogaja, da vam prihiti na vrata takoj po tem, ko vas je kdo obiskal? Prav nič za domačo ne more veljati navada koga, če odkrije pokrovko na mojem loncu. Po internatih so si dekleta včasih izposojala oblačila. Poznam gospo, ki je staro navado malo razširila. Preprosto vzame kaj in gre. Po domače, kajpada.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre. Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege. Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta. Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne? Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti. Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo. Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več. Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom. Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe. Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah. A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Spoštovane poslušalke in poslušalci! V teh dneh se spominjamo 80-te letnice začetka druge svetovne vojne. Terjala je na milijone žrtev in povzročila veliko opustošenje. Današnja Duhovna misel je posvečena razmišljanju o nesmiselnosti vojn. Pripravil jo je pravnik in ekonomist, dr. Peter Millonig.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je z leti in stoletji postala najznamenitejša izmed vseh – da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno oblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj nasilna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne razvrednoti naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edino spoznanje ob Cicerovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, za zdaj to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
V nevarnih časih živimo. Čezmerno zanemarjanje identitete posameznika, ta razvpiti modni trend v stilu teorije »gender«, pri kateri naj bi si spol (kot katerokoli drugo stvar v trgovini pač) izbrali kar sami, po navdihu ali počutju menda, je mnoge od nas očitno pahnilo v neki podzavesten strah, da jo počasi izgubljamo. Začeli so jo grabiti z obema rokama, nasilno, kakor nekdo, ki se utaplja, marsikdaj celo utopi tistega, ki ga poskuša rešiti. Tako nasproti »svobodnim« ali, bolje rečeno, ljudem brez vsakršnih meja in norm po vsem svetu spet vznikajo ekstremisti vseh vrst. Nekaj v človeštvu bi radi ubranili, morda nekaj zlomljenega popravili, a na napačen način. Na hitro, vehementno bi radi menda kar vse, kar ne sodi v njihove kategorije, zmečkali kot smrdeč čik, misleč, da se svet popravi tako, da se nekaj preprosto vrže v smeti. Tako smo ljudje počeli že neštetokrat, revolucionarno, z zastavo in puško na rami. Vsakič s številnimi žrtvami. Vsakič brez rezultata. Samo kri, nobenega uspeha ni bilo z revolucijami. Toda čeprav vsi vemo, kakšna so dejstva, delamo enako, smo pač navajeni tako. Kar se razlikuje od naših normativov, bi tako kot neki drugi ljudje, ki jih globoko preziramo, tudi mi preprosto postavili pred strelski vod. Da tako uničujemo in ne popravljamo sveta, vemo, dokler smo na strani žrtve. Pa nismo vedno samo tam … Zato so danes evangeljski stavki o zapovedi ljubezni do sovražnikov, o usmiljenju in dobroti brez plačila kar svojevrstna provokacija. Neumni, nerazumni, resnično nori so, tako da jim tudi mnogi kristjani ne morejo pritrditi. Pa so potrebni, rekel bi, da tudi nujni, ker so edini, ki držijo svet pokonci, da se ne bi v imenu svojega svetega prav že poklali med seboj. Provocirajo namreč drugačno revolucijo, edino, ki ne preliva krvi in ki nikogar ne uničuje: revolucijo sebe. Evangelij je namreč znak stop spirali nasilja, ki uničuje in ne popravlja in iz katere človeštvo lahko izstopi samo tako, da se nekdo upre logiki človeško »normalnega«. Da zažene novo, sprva neumno logiko usmiljenega Očeta, ki jo razume šele odrasli otrok. Ta ve, da navzven počasna, neumna starševska logika z nerazumno potrpežljivostjo edina lahko nekaj spremeni. In da se načela »ne sodite«, »odpuščajte«, »dajajte« slej ko prej in prav kmalu spremenijo v »… in ne boste sojeni … vam bo odpuščeno … se vam bo dalo.« Pri ljudeh, ne le pri Bogu. »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,38)
Življenje je nekaj lepega. Kljub stiskam, težavam in razočaranjem se veličina človeka pokaže v spopadanju z njimi. V sebi počasi začuti, da je vredno živeti. Lahko se zgodi, da pride človek do roba, ko misli, da ne gre več naprej, da se ni vredno veseliti svojega življenja. To popolnoma drži. Ovire v življenju človeka niso namenjene temu, da bi se ustavili, ampak da jih premagamo. V življenju je treba odrasti, postajati bolj usposobljen za soočanje s težkimi dogodki. Pred oči mi pride mlado dekle iz Kambodže. Rodila se je s prirojeno pomanjkljivostjo. Ob rojstvu so ugotovili, da se ji ena noga ni do konca razvila. Tudi prstov na roki ni imela. Živela je daleč stran od mesta v hiši, zgrajeni na reki, na bambusovih butarah. Uspelo ji je priti v misijonsko šolo. Naučila se je šivati in drugih gospodinjskih opravil. Vrnila se je v svojo plavajočo vas, kjer so ljudje obsojeni na to, da se tam rodijo, živijo in umrejo. Toda našla je način, da je njeno življenje dobilo smisel. Druga dekleta v vasi je učila šivanja in drugih gospodinjskih opravil. Ko sem jo srečeval ob dvodnevnih obiskih, sem jo vedno videl nasmejano. Takrat se je tudi poročila in pričakovala je prvega otroka. V svojem življenju se je borila. Skušala je najti smer in smisel svojega življenja. Ni obupala, ampak se je spoprijela z življenjem. Veliko je podobnih zgledov ljudi, ki se v življenju borijo in ne odnehajo. Merila uspešnosti naj bi bila mladost, lepota, bogastvo, zdravje. Smo kdaj pomislili, od kod prihajajo vsa ta zunanja merila? Živim med ljudmi, ki nimajo bogastva, velikokrat so bolni. In vendar so veseli. Na drugi strani imamo ljudi v civilizaciji z visokimi standardi skrbi za človeka, pa so vseeno vedno bolj osamljeni in imajo občutek, da so nanje vsi pozabili. Spoznanje, da je življenje vsakega človeka nekaj enkratnega in neponovljivega, drugačnega, lahko človeka potegne iz omreženega pogleda miselnosti, ki mu jemlje pravo svobodo odločanja v življenju. Tudi besedi SVOBODA in SREČA zaslepita človeka. Besedi svoboda in sreča sta med seboj tesno povezani. Prava svoboda nas dela občutljive za ljudi okoli nas. Ali imamo pravico do svobode in sreče? Ne gre za pravico, gre za pot, za prizadevanje. Svoboda ne more postati izgovor za razpuščenost. Naredila naj bi iz nas ljudi, ki so občutljivi za ljudi okoli sebe. In to je prava pot k sreči. Ko bomo osrečevali druge ljudi, bomo tudi sami občutili srečo. Sreča se samo prek drugega človeka vrne k nam (tako logoterapevt Frankl). Korak k drugemu človeku, ki zahteva nek trud, osrečuje tudi nas. Naredimo ta korak danes in vsak dan znova. Življenje tako dobi pravi smisel.
So trenutki v našem življenju, ko se nam zdi, da smo se dotaknili nečesa, kar ni del naše resničnosti. Kot da smo sanjali. Ti trenutki niso nujno povezani z na videz velikimi dogodki. Lahko so to zelo drobne stvari, ki pa v človeku vzbudijo občutek, da gre za nekaj neizmerno velikega. \tKo poslušam ljudi in opazujem njihove odzive, vidim, da so takšni trenutki vedno povezani z našimi medsebojnimi odnosi. Na tem področju se dogajajo stvari, ki so v svoji navidezni majhnosti zelo velike, ki nam pomagajo živeti in ob katerih se nam zdi, da smo se nekako dotaknili nekega drugega, neskončno lepega sveta. Takšni trenutki ostanejo v nas, nam pomagajo živeti in nam dajejo moč tudi takrat, ko je težko in se nam zdi, da skoraj ne bomo zmogli naprej. \tTo se dogaja nam vsem. Le da nekateri ljudje to zaznajo, drugi pa tega nočejo ali ne morejo zaznati. Tega ne more nihče storiti namesto njih. Ko postaja človek starejši, ga prav spomini na takšne drobne trenutke pomladijo in mu pomagajo najti neko notranje ravnotežje. Napolnjujejo ga tudi z zadovoljstvom in hvaležnostjo za prehojeno življenjsko pot. To ne pomeni, da je bila vedno lahka, bili pa so na njej trenutki, ko je lahko vzkliknil: »Bile so sanje!« \tOb vsem tem sem razmišljala, ko sem dobila pismo triindevetdesetletne gospe, s katero sem skupaj preživela dopoldne. Pogovarjali sva se o marsičem in morala sem jo občudovati v njeni življenjski modrosti. Nekaj ur sva se pogovarjali in snovi za pogovor nama ni in ni zmanjkalo. Po nekaj dneh pa sem od nje dobila prijazno pismo, v katerem je med drugim pisalo: »Bile so sanje … Vse, kar sem doživela na obisku pri Vas, mi je nepozabno in nerazumljivo! Toliko enkratno lepega, toliko toplih besed, o katerih še vedno veliko razmišljam … Ne, to niso bile sanje, bila je resnica!« Tudi zame je bilo to srečanje kot v sanjah in resnica hkrati.
Pred leti je ruski komik prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen nad tem, koliko različnih instant proizvodov lahko kupiš v tamkajšnjih trgovinah. Na voljo je mleko v prahu. Samo dodaš vodo in mleko je tu. Na voljo so zrnca za pomarančni napitek. Samo dodaš vodo in pomarančni napitek je tu. Potem je videl otroški puder in pomislil: »Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, prahu samo dodaš vodo, in … « No, vemo, da v življenju stvari niso tako preproste in tako lahke. Za dosego cilja si je treba prizadevati. Za velike stvari so potrebni veliki napori. To resnico poudarja tudi Jezus v današnjem evangeliju, v katerem je zelo zahteven, saj med drugim pravi: »Noben izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Ni lahko postati kristjan. Pa tudi za druge stvari se je treba potruditi. Športnik se mora zgodaj odločiti, kateri šport bo treniral, kakšen rezultat hoče doseči in potem temu ustrezno vaditi. Vzemimo primer udeležencev olimpijskih iger. Nekateri izmed njih so trenirali od šest do deset let, da so se uvrstili med udeležence olimpijade. Kako visoko ceno morajo plačati! Biti Jezusov učenec ne pomeni vznesenih čustev za en dan ali za kratko obdobje. Ne, gre za celostno daritev Gospodu. Za celostno in dolgotrajno daritev. Jezusov učenec mora biti pripravljen zapustiti stvari, ki ga ovirajo na poti za Nazarečanom. V času komunističnega preganjanja vere je v Rusiji obstajala tudi podzemna Cerkev, ki se je na skrivaj zbirala k molitvi. Tako se je zbrala tudi skupina vernikov k nedeljskemu bogoslužju. Čez dan so postopoma prihajali, da ne bi vzbudili pozornosti tajne službe in do večera so se že vsi zbrali. Zaprli in zastrli so okna in zaklenili vrata. Tiho so začeli peti prvo pesem, ko sta dva vojaka z avtomatskima puškama vdrla v stanovanje. Ukazala sta, naj se vsi z rokami kvišku postavijo k steni. Eden od vojakov je dejal: »Če se kdo odpove veri v Jezusa Kristusa, lahko zapusti ta prostor. Dva ali trije so kmalu zapustili skupnost. Zatem sta odšla še dva, potem še trije. Po nekaj trenutkih smrtne tišine sta vojaka zaprla in zaklenila vrata. Nato sta dejala: »Kar obdržite roke kvišku, toda zdaj za čaščenje Boga. Tudi midva sva kristjana in naučila sva se, da ne zaupava nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa!« Da, za velike stvari so potrebne velike žrtve.
Do popustov in akcij smo različno razpoloženi. Nekateri jih komaj čakajo, drugi pa se zanje ne zmenijo. Rdeč napis: akcija se pojavi večkrat v živilskih trgovinah, običajno je ta ponudba kar stalna. Bolje, da je kaj živilskega blaga cenovno znižanega, kot da bi bilo zavrženo. Če se mu bliža konec veljavnosti trajanja, še ni pokvarjeno; kakovost bi pa prej ali slej lahko popustila. Mogoče je samo natolcevanje, da kaka država pošilja blago s preseženim rokom trajanja v tretji svet. Verjetno je pa res, da živila ne postanejo neužitna takoj naslednji dan po zapisanem datumu. Prav je, da se počutimo glede kakovosti živil varno. Blago iz akcije je gotovo prehrambno varno. Ob tej strogi skrbi v našem času, ko je vsega na pretek, in kljub premišljenemu potrošniškemu sistemu zaradi površnosti posameznikov v njem nujno tudi kaj zavrženega, mi prihaja v spomin čas pomanjkanja, kakršnega povzroči vojna. Kako da ni nihče zbolel, ko se je prihranjene zaloge prijela plesen ali gniloba, pa je gospodinja živilo samo očistila, prekuhala, precvrla, in ko smo ga pojedli, ni nihče rekel av! Kje tiči odgovor: v lakoti, v zdravem želodcu ali v tako imenovanih izrednih razmerah? Nikakor jih ne želim ponovno doživeti, zdi se mi pa pretirano in pregrešno zavreči katero koli živilo, če mu je pred kratkim pretekel rok trajanja. Nekaj tolerančnega časa je nedvomno zagotovljenega. Blago iz akcije je zagotovo varno. Hitro se zrepenčim ob opazki, češ »ta pa zmeraj kupuje v akciji, a je tako reven«. Če je ali če ni, nihče nima pravice drugega soditi in oprezati, kaj kupuje, koliko in kje. Pred blagajno kdo zlaga iz do vrha napolnjenega vozička, za njim pa drug drži v roki le sendvič. Po tem ni mogoče soditi, da je prvi bogatin in zapravljivec. Lahko pa presodim, da si želi drugi na hitro potešiti lakoto. Iz oddaljene preteklosti se ne spomnim kakih akcij in posebnih popustov. Se pa iz prvih razredov spominjam zapisa v berilu: Lakota je najboljši kuhar, tebi pravim, lahkokruhar. Če sem se zmrdovala nad kako jedjo, sem zvedela, da bo dobra, ko bom lačna. Navadno ne kupujem v akcijah. Nikoli ne razmetavam. Podpiram prizadevanje za neoporečnost živil in blaga. Pri kosilu v restavraciji pa tudi naključnemu sosedu rečem: »Bog požegnaj.«
Neveljaven email naslov