Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje.
Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo in razumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes.
V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
3605 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje.
Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo in razumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes.
V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Ne dolgo tega sem v preutrujenosti potožil prijatelju, da imam poln ‘kufer’ vsega. On pa me presenetil s predlogom, naj se zazrem v ta kufer – v ta kovček mojega življenja. »Kaj je tisto kar te v njem bremeni?« me je povprašal. Omenil sem mu nenehne obveznosti in v njih soočenja s težkimi dejstvi v življenju bližnjih, ob tem pa prenašam še lastne težave … »In kaj te v življenju veseli?« me je povabil k razmisleku o prijetnem za dobro počutje. Razbral sem, da so to trenutki umirjenosti sredi ljubečih bližin; stik s stvarstvom in njegovim Stvarnikom, ki me umirja v srčiki moje biti, ki me krepi v mojem osebnem jedru. »Torej so v kovčku tvojega življenja dejstva, ki te bremenijo, a je tudi to kar težo v počutju razbremeni,« je povzel prijatelj spoznanje in me izzval z vprašanjem: »Kaj pa če si porušil razmerje med tem kar te teži in tistim kar te razbremeni?« Nekoliko prizadet sem prijatelja povprašal, če ne poenostavlja življenja – če ne podcenjuje mojih obveznosti. On pa mi je svetoval naj premislim, če ne zanemarjam časa za sprostitev. Rekel mi je celo, da bi bilo dobro premisliti kje korenini moj deloholizem: »Pred čem – zakaj bežiš v nenehne aktivnosti? Kdaj si se zadnjič prepustil v brezčasje, ko si – na primer – zrl v zvezdno nebo; kdaj si zadnjič brodil po potoku in opazoval kako se igrajo sončni odsevi v njegovi valovih; se ozrl v cvet, ki ga je obudila k življenju toplina pomladi …?« Toliko vsega mi je omenil kar je za sprostitev in umiritev. In potem mi je spregovoril iz svoje zgodbe življenja o izgorelosti in tesnobnih čutenjih, pa o tem kako so ga hoteli z zdravili umetno vzdrževati v ekonomski učinkovitosti, on pa je globoko v sebi uvidel, da se mora po naravni poti povrniti k izgubljenim močem. »Najprej sem odstranil nepotrebno utrujanje misli in srca. Zavestno sem se odmaknil od odvečnih informacij, utrujajočih elektronskih ekranov, ki nas odtujujejo … Le živi stik/dotik umiri, ljubeči objem okrepi in sprosti. Elektronski nadomestki omamno obljubljajo, a te dodatno izpijejo. Ustvarjajo globel, ki jo lahko izpolni le ljubeča prisotnost. So kot droga, ki umetno poživi, da te kasneje dokončno utrudi in izpije.« Od tega srečanja dalje razmišljam o kufru – o kovčku mojega življenja. Morda ima prijatelj prav: Obremenjujočih obveznosti ne morem odstraniti, v svoje življenje bom moral dodati kar razbremeni. Da se bodo okrepile moje moči bom moral sestopiti nazaj v pristni stik z vsem kar me lahko poživi za obveznosti, ki jih imam v svojem poslanstvu. Dozorel je čas za odločitev. Ali jo bom storil – ali se bomo povrnili k izgubljenim močem je odvisno predvsem od naše odločitve. Kako pomembno je vzpostavljati ravnovesje v življenju – ob tem kar nam jemlje moči, vzeti si čas za to, kar nas krepi.
Stari Grki so častili Atenca Solona kot enega najbolj modrih ljudi, ker je v Atene vpeljal nove družbene zakone, ki so omogočili vzpon demokratične ureditve. Zakoni in življenje skladno z njimi so jim predstavljali največje dobro. Tako je neznani pisec o prednostih zakonitosti zapisal: »Iz zakonitosti kot prvo izvira zaupanje, ki je zelo koristno za prav vse ljudi in je ena od največjih dobrin. Iz nje namreč izhaja skupno premoženje in četudi bi bilo majhno, vendarle zadostuje, ker kroži, brez nje pa ne zadostuje, četudi bi bilo veliko. Tudi usode, tako v zvezi z denarjem kot življenjem, dobre ali slabe, je za ljudi najbolj koristno krmariti na osnovi zakonitosti. Za tiste, ki jim je usoda naklonjena, je potrebna zaradi varnosti in brezskrbnosti, za tiste pod nesrečno usodo pa, da (jim) srečni pomagajo zaradi družbenega čuta in zaupanja, ki izvirata iz zakonitosti. Zaradi zakonitosti je za ljudi tudi čas, (porabljen) za politične spletke, nepomemben, dobro izrabljen pa za življenjska opravila. V (primeru) zakonitosti so ljudje osvobojeni najbolj neprijetne skrbi in živijo z najslajšo; najbolj neprijetna je skrb za politične težave, najslajša za (lastna) opravila. Ko gredo spat, kar predstavlja ljudem počitek pred slabim, se odpravljajo tja brez strahu in brez zaskrbljenih misli, in ko se prebujajo, doživljajo povsem enako, ne da bi hipoma podlegli strahovom niti po sladki premeni ne pričakujejo dneva s strahom, temveč se brez strahu, z brezskrbnimi mislimi ukvarjajo z življenjskimi opravili, napore pa si lajšajo z zanesljivimi in upravičenimi upi v doseganje dobrin. Vsemu temu je vzrok zakonitost. In tudi to, kar ljudem prinaša največja zla, vojna, ki vodi v pogubo in suženjstvo, se pogosteje pojavi pri tistih, ki delujejo nezakonito, redkeje pa pri tistih, ki imajo dobre zakone. Obstaja pa še mnogo drugega dobrega v primeru zakonitosti, na primer iz nje izvirajo koristi za življenje in tolažba v težkih trenutkih.«
Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Stara izkušnja, le da ji vedno ne prisluhnemo. Zakaj so pa potem institucije? Za nepismene so šole, za bolne bolnišnice, za razočarane svetovalnice, za bogate zapravljalnice. Najboljša je ona izkušnja o delovanju loterije: če ne niti srečke ne kupiš, ne moreš zadeti. V neki reviji s področja rumenega tiska je pisalo, kako strašansko neroden je angleški princ; namesto po žeblju je udaril po prstu. Lahko se nam bi smilil ali pa ga občudujmo, kako da je sploh prijel za kladivo. Kak iskriv učitelj učence rad izziva z vprašanji za razmišljanje; na primer, kako bi se rešili iz kake nepričakovane zagate. Takoj se izkaže, da jih nekaj takoj pohiti z odgovori, drugi pa molčijo. V pravljicah vseh narodov je polno zgledov, kako se je oni tretji otel in potem živel srečno tja do konca svojih dni. Pa skoraj po pravilu je bil najmlajši ali pa najrevnejši ali pa najmanj obetajoč. Pomagaj si! Danes pravimo: akcija! Slikovito je bilo to kdaj prej rečeno: čič ne da nič, stojalo pa malo. V šolskem berilu pa zgled lene žanjice, ki ji je skrivni glas prišepnil: čim bolj boš hitela, tem prej boš požela. Torej: akcija! Mlajšo osebo poznam, milo in nagnjeno k melanholiji. Zna si pa pomagati sama. Če se ji stanje približa k točki, ko bi kdo drug segel po kakem predpisanem spodbujevalu, se ona ne zateka v ambulante, ampak prime za krepelec, udari močno z njim ob trdež in gre v Dom obiskat kakega znanca. Boljše volje se vrne tudi z vsakega sprehoda. Kako poceni terapija! Ali je opravičljivo pričakovati pomoč od kogar koli, dokler si še lahko pomagaš sam? Kaj pa, če smo se preveč navadili na to, da morajo za nas skrbeti razne ustanove? Kaj pa, če nismo več od malega navajeni na delo, dolžnosti, na neuspeh in na vztrajnost? V nenadni nesreči ukrepamo nagonsko, sicer pa je epicenter ravnanja v premišljenosti. Če smo se je naučili. Seveda je lepo zaupati v božjo pomoč. A če si Boga predstavljamo zgolj kot trikotnik z budnim očesom, bo ob naši lenobi in neaktivnosti zatisnil še tisto svoje edino oko.
Učitelj matematike je vprašal šestletnika: »Če bi ti dal eno jabolko in eno jabolko pa še eno jabolko, koliko jabolk bi imel?« Po nekaj sekundah je fant odločno odgovoril: »Štiri!« Zmedeni učitelj je pričakoval jasen in enostaven odgovor, ki pa ga ni slišal. Nekoliko razočaran si je mislil: ‘Morda me pa otrok ni zbrano polušal.’ Ponovil je: »Prosim, poslušaj me pazljivo. Zelo preprosto je. Pravilno boš odgovoril, če me boš dobro poslušal. Če ti dam eno jabolko in še eno in še eno, koliko jabolk boš imel?« Fant je zaznal razočaranje na učiteljevem obrazu. Tokrat si je pri seštevanju pomagal s prsti. Nekoliko se je obotavljal, ko je dejal: »Štiri.« Učiteljev obraz je še naprej izražal razočaranje. Učitelj se je spomnil, kako rad ima fant jagode. Pomislil je, da je morda raztresen zato, ker ne mara jabolk. Zdaj je navdušeno vprašal: »Kaj pa, če ti tam eno jagodo in še eno jagodo in še eno jagodo, koliko jagod bi imel?« Fant je opazil učiteljev zanos in še enkrat preračunal. Učitelj je upal, da bo nov pristop pripomogel k pravemu izračunu in fant je čez nekaj sekund z zadržanim nasmeškom nejeverno izdavil: »Tri?« Učitelj se je tokrat zadovoljno nasmehnil, nov pristop je bil očitno uspešen. Ampak še enkrat je hotel preveriti: »Če pa bi ti dal eno jabolko, še eno in še eno, koliko jabolk bi imel?« Fant je kar izstrelil: »Štiri.« Učitelj je kar omahnil. »Ampak … kako štiri, prosim, razloži mi?« je učitelj vztrajal z že nekoliko razdraženim glasom. Skoraj neslišno in obotavljaje je fant odgovoril: »Zato ker imam eno jabolko že v torbi.« Včasih nekdo zagovarja trditev ali nam poda odgovor, ki ga nikakor nismo pričakovali. Vendar zato njegova trditev še ni nujno napačna. Morda izhaja iz stališča, ki ga še povsem ne razumemo oziroma ne poznamo. Da bi lahko razumeli celotno sliko, je pomembno, da se učimo ceniti in razumeti različne perspektive. Prehitro nas premaga nestrpnost, ker nekdo ne vidi resnice tako, kot jo vidimo mi, in nas ob tem hitro preplavi občutek, da moramo nekoga spraviti na pravo pot. Morda se počutimo ogroženi, ker nekdo na videz zanika nekaj samoumevnega. Z nekaj več potrpežljivosti in radovednosti bi morda lahko spoznali drugačen in presenetljiv pogled, ki ne bi v ničemer ogrožal resnice. Nasprotno bi lahko nov pogled obogatil naš svet in mu dal nove, prej še nepoznane odtenke.
Verjetno nas je že večina vsaj kdaj poskusila pri kakšni igri na srečo, z mislijo, da nam bo mogoče vendarle uspelo z manjšim vplačilom za loterijski listek, prejeti kakšno, vsaj malo višjo vsoto. Ko se morda znajdemo v osebni finančni stiski, se loterijska sreča lahko obeta kot morebitna rešitev. Prav zato se, kljub finančni stiski, uspe zbrati tistih nekaj fičnikov za loterijsko srečko, ki vendarle obeta morda celo jackpot dobitek. Seveda gre ta denar, ki bi se ga v krizni finančni situaciji vendarle dalo porabiti za kaj res nujnega, večinoma v prazno. A ta, sicer ne tako zelo velika investicija, slednjič kaže na neko upanje, da bi vendarle mogoče lahko uspelo. Mnogo bolj postane stvar resna, ko začnemo govoriti o večjih investicijah. Ko se nekdo loti določenega posla ali ustanovitve podjetja, in v to investira dobršen ali celo večinski del svojega premoženja. Še več: da poleg vsega svojega imetja, ki ga je vložil, vzame še kredit. Gre torej za pogum, voljo, moč in vizijo, včasih žal tudi za nepremišljenost ali zaslepljenost, ki človeka privede do te točke, da je za neko stvar, ki mu je resnično pomembna in za katero je torej prepričan, da bo uspela, pripravljen investirati vse svoje imetje. Podobno je seveda, ko je nekdo za svojo kariero pripravljen zastaviti vse svoje moči, samo, da bi resnično uspel. Prav s to logiko nas izziva tudi evangelij današnje nedelje: človek na neki njivi odkrije zaklad, ga zakoplje nazaj v zemljo, proda vse svoje premoženje in kupi njivo, na kateri je torej skrit zaklad. Seveda se ob tej, Jezusovi provokativni prispodobi, odpira vprašanje: kaj je dejansko tisti, pravi zaklad, za katerega je vredno prodati vse, kar imam, vsak, kar sem si do zdaj nabral in dosegel v svojem življenju in mi nenazadnje predstavlja varnost in gotovost? In zdaj naj bi se vsemu temu odpovedal zaradi nekega zaklada, ki sem ga našel na neki njivi? Kakšno bogastvo torej prinaša ta zaklad? Zaživeti v pristnem in zaupnem odnosu z Bogom, pomeni, da skušam vsak dan posebej vstopati v resnično polnost življenja. V tisto bogastvo, ko se zavedam, s čim me Bog obdarja, kako me ima resnično rad takšnega, kakršen sem in me tudi takega sprejema. Ko v odnosu z Bogom dobiva moje življenje resnični in globlji smisel, ki ga noben, še tako velik finančni ali karierni uspeh, ne more dati. Ko namreč počasi začnem z razumom, še bolj pa s srcem odkrivati in spoznavati, kaj v resnici pomeni, da je moje življenje vredno v božjih očeh, potem dejansko začne dobivati moje življenje globlji smisel in poslanstvo. S tem pa postajam vse bolj razpoložljiv in pripravljen, da za ta zaklad odnosa z Bogom, za ta, glavni dobitek, zastavim vse, kar sem.
Reinhold Schneider je v knjigi Zima na Dunaju napisal, da je celo sijoč Božji Očetov obraz povsem potemnil, ko je najlepši ptič grabil v mirnem letu najlepšega metulja, mu trgal krila in goltal njegovo telo. Potem sprašuje, kdo si ne bi zakril obraza pred tem peklom, ki se vrti pred obličjem Očeta ljubezni? Sprašujem se, ali Bog res piše ravno s krivimi, vijugastimi črtami? Ali ne sliši votlega stokanja prestrašenih, ki vpijejo iz svojih grobnic? Ali je res tako zelo daleč od kovačnic zla? Čigav je ta svet: demonski ali Božji? Arthur Schopenhauer je zapisal: »Če je Bog ustvaril tak svet, jaz ne bi hotel biti ta Bog; stiske sveta bi mi raztrgale srce.« Vprašanja o trpljenju so stara toliko kot človeštvo. Tudi sam Bogu rad zastavljam vprašanja. Že Epikur je bil v dilemi: »Če Bog lahko zlo prepreči, a ga ne želi, ni dober; če pa ga želi, a ga ne more, ni vsemogočen.« Filozofija je od vedno izziv teologiji, ker trpljenje težko povežemo s predstavo o dobrem Bogu. Stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa tudi on trpi. Vendar kako naj križ postane začetek nove teologije, novega govora o Bogu in Božji bolečini? Če odgovora ne poznam, ne pomeni, da ga ni. Le skrivnost je. Kot mi je nemogoče dojeti, kakšen je kvadraten, štirioglat krog, ker sem glede dimenzionalnosti omejen. Stvarnik presega mojo pamet. Trpljenje je največja uganka. Stalno sem v skušnjavi, da za avtorja trpljenja osumim Boga in po njem udriham, kot da ni za nobeno rabo. Suvereni Bog pa ne prihaja k meni, da bi mi trpljenje razložil ali pa mi ga odvzel, ampak kot sotrpin, ki moje trpljenje napolnjuje s svojo navzočnostjo. (Paul Claudel) Bolj kot na vse, se lahko zanesem na njegovo obljubo, da je v trpljenju zraven. Kakšna solidarnost! Za moje odrešenje daruje svoje trpljenje in svojemu trpljenju pridružuje moje trpljenje. Dobro je vedeti, da je trpljenje brez Boga pekel, kajti če je življenje z Bogom téžko, kako téžko je šele brez Boga? Krščanski Bog je prišel na zemljo in se soočil s trpljenjem tako, da ga je živel in ga tudi premagal. Zakaj ga ni premagal na drugačen način, ne vem. Vem pa, da ga lahko v njem premagam tudi jaz. »Vem, da trpljenje pripada človekovi presežnosti in da je človek v trpljenju poklican preseči samega sebe.« (Janez Pavel II.) Ne sprašujem se več toliko, zakaj se mi nekaj zgodi, ampak kaj se lahko iz tega naučim. Kajti modreje se je spraševati o sporočilu kot o vzroku. To me ne dotolče, ker spoznavam, da ima trpljenje smisel. Da me prečiščuje in vodi v poveličanje. Končujem z mislijo Janeza od Križa: »Vedno imej pred očmi, da vse, karkoli se ti zgodi, prijetno in neprijetno, prihaja od Boga; tako se ne boš prevzel v blaginji in ne boš obupal v preizkušnji.«
Enajstletna nečakinja mi je ob koncu šolskega leta pokazala mapo s spričevalom in vrsto papirnatih priznanj, ki izkazujejo njeno nadarjenost in marljivost. Ni kaj, priden in skrben deklič je, ki se sam od sebe ne hvalisa. Navadno sem jaz tista, ki vleče njene uspehe na plano. Moja osnovnošolska zbirka nagrad, priznanj in medalj je v primerjavi z njo le skromna bera, pa tudi dobro tretjino stoletja potem, ko sem zapustila srednješolske klopi, se ne morem ravno pohvaliti z nagradami. Čeprav mi moja človeška nečimrnost šepeta, da bi si zaslužila kakšno: mogoče na krajevni ali občinski ravni, v službi. Tudi v nagradnih igrah ne sodelujem, tako da me iz bobna, ki prinaša srečo, ne morejo potegniti. A na eno izmed svojih spretnosti ali sposobnosti, ki je bila nagrajena celo z medaljama – srebrno in bronasto, sem pa ponosna. To je tek. Brez treningov sem znala za seboj pustiti tudi tiste, ki so to počeli z višjimi cilji. Kaj je temu botrovalo: mogoče neskončno ravne poljane domačega kraja po katerih smo se otroci podili, mogoče tudi fizično delo na kmetiji. In danes? Moje telo že dolgo ni več masa atletsko oblikovanih mišic, a še vedno hitim proti cilju. Skupaj z menoj tečejo moji najbližji, prijatelji, kolegi in bežni znanci. Vsak izmed nas teka po svojem tekališču: na kratkih ali dolgih progah, brez ovir in z ovirami, nekateri tečejo svoj življenjski maraton. Drugi za lastno zabavo in lepo telo čez drn in strn. »Vsi, ki smo na tekališču, tečemo, a le eden bo dobil nagrado,« lahko porečemo z apostolom Pavlom, ki je pri oznanjevanju evangelija uporabljal športno izrazje svojega časa. Apostol Pavel je krščansko skupnost, ki jo je zbral v Korintu, bodril z besedami: »Tako tecite, da jo boste dosegli.« Za naš tek v življenju lahko dobimo vsaj dve vrsti nagrade. Okrog našega vratu nam lahko navesijo venec, ki ovene ali pa venec, ki je nevenljiv. Zanimivo, za oba venca se moramo potruditi: lahko tečemo kar na slepo in mahamo po zraku, pri čemer nas prevrnjene ovire ne zaustavijo oziroma pred seboj rušimo vse, kar nam pride pred in pod noge, ne oziraje se ne na levo, ne na desno. Ali pa proti cilju tečemo zavedajoč se, da še nismo dosegli popolnosti, a se trudimo, da bi jo osvojili. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke: Vaših tekaških čevljev ne poznam. Prav tako ne vem, v katerem krogu svojega zemeljskega teka ste. A če boste skupaj z menoj želeli dobiti nevenljivo nagrado, potem velja tako za vas kot za mene: teči moramo po pravilih. Športnih ali pa nebeških.
Čeprav živimo v globaliziranem svetu, ki naj bi bil svet napredka in udejanjanja modernih idej svobode in enakosti, še vedno poslušamo ali pa celo vidimo z lastnimi očmi, kako diskriminatorna je pravzaprav skupnost, del katere smo. Toda že antični misleci, ki bili še del sužnjelastniške družbe, so razmišljali o enakosti vseh ljudi in jo poskušali utemeljiti s pomočjo filozofije. Rimski filozof Seneka iz 1. stol., sicer pripadnik stoiške misli, je o enakosti in enakopravnosti razmišljal v enem izmed svojih številnih pisem prijatelju Luciliju ter s tem povzel temeljne teze stoiškega nauka. Pripadniki stoicizma so namreč verjeli, da človeka sestavljata dve prvini, telo in duša oziroma razum, po katerem bi se moral posameznik vselej ravnati. Ker imajo torej vsi ljudje razum, so si nujno med sabo enaki, torej bi morali biti tudi enakopravni. Vsak je namreč »zrasel iz istega semena, da živi pod istim nebom, enako diha, enako živi, enako umira kakor ti!« zatrjuje Seneka v pismu, v katerem hvali in podpira Lucilijev človekoljuben odnos do hišnih sužnjev. »Sužnji so, vendar so ljudje,« pravi, »sužnji so, toda domačini, sužnji so, a pohlevni prijatelji, sužnji so – ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš, da ravna usoda z njimi prav tako samovoljno kakor z nami.« Vsi smo podvrženi istim silam, ki uravnavajo naša življenja, zato ni prav nobenega razloga, da bi imeli koga za manj ali večvrednega. »Ne preziraj človek zaradi njegovega stanu, v katerega utegneš tudi sam preiti, medtem ko ga preziraš!« svari Seneka in v nadaljevanju naroča, naj vsak živi s tistimi, ki so na nižjem položaju od njega, tako, »kakor bi želel, da bi višji živel z njim.« Ljudi zato ne bo ocenjeval »po njihovem opravilu, ampak po njihovih nraveh; dobre ali slabe nravi si pridobi vsak sam, delo pa mu odkazuje naključje.« Ni torej pomembno, kaj delamo, kolikšno premoženje imamo, kakšna je naša zunanjost, pač pa je edini kriterij za presojanje to, kakšnega značaja smo. To Seneka ponazori z naslednjo primero: »kakor je neumen tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda živali same, temveč le plahto in jahalno opravo, tako je več kot neumen, kdor ceni človeka bodisi po obleki bodisi po stanu, ki ni pravzaprav nič drugega kakor obleka.« Morda je nekdo res suženj, a je lahko »svoboden po duhu,« morda je res suženj, toda »Kdo pa ni?« – se sprašuje Seneka. »Eden je suženj pohotnosti, drugi pohlepa po denarju, tretji častilahkomnosti, vsi pa smo sužnji željá in strahu.«
Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, medtem ko se oddaljenosti bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: »Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost? Učitelj je pojasnil: »Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi«. Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo.
Protestantski teolog Heinz Zahrnt je v svojem času glasno poudarjal, kar je danes bolj ali manj popolnoma jasno in razumljivo vsem, da »lakota na svetu temelji na ropanju. Če razvite dežele severa živijo na račun nerazvitih dežel juga – manjšina na račun večine –, če se nerazviti zato vedno bolj zadolžujejo in se tako veča razkorak med bogatimi in revnimi – potem je to tatvina svetovnih razsežnosti.« Ob tej svetovni lopovščini opozarja papež Frančišek v Apostolski spodbudi Veselje evangelija: »Solidarnost je samodejen odziv človeka, ki priznava družbeno vlogo lastnine in skupno pripadnost dobrin kot resničnosti, ki so starejše (primarnejše) kakor zasebna lastnina. Zasebna lastnina dobrin je opravičena s tem, da jih varujemo in množimo tako, da bodo bolje služile skupni blaginji. Zato je treba solidarnost živeti kot odločitev, da ubožcu vrnemo to, kar mu pripada. Če nam ta spoznanja in solidarnostne navade preidejo v meso in kri, odpirajo pot za nadaljnje strukturne spremembe in jih omogočajo.« Biti solidaren ne pomeni deliti miloščino iz svojega preobilja, ampak pomeni, kot pravi Frančišek, »proizvajati priložnosti, da bi vsi prebivalci lahko razvijali svoje življenje z dostojanstvom.« Temeljno misel papeža Leona XIII., ki velja za utemeljitev cerkvenega socialnega nauka, bi lahko strnili v rek: Dobra dela so pomembna, dobri zakoni pa so še pomembnejši! Sporočilo tega papeža je še danes v aktualnosti bistveno pri reševanju revščine na svetu: najprej pravičnost, šele potem dobrodelnost. Papež Frančišek v Apostolski spodbudi Veselje evangelija pravi, da je »nujnost odpraviti strukturne vzroke revščine. /…/ Projekte pomoči, ki se soočajo z nekaterimi nujnimi zahtevami, je treba imeti samo za začasne ukrepe. Dokler problemi ubogih niso rešeni v korenini, s tem, da se odpovedujemo popolni avtonomiji trgov in finančni spekulaciji in se lotevamo strukturnih vzrokov neenake porazdelitve dohodkov, ne bodo rešeni problemi sveta in navsezadnje ne more biti rešen noben problem. Neenaka porazdelitev dohodkov je korenina družbenega zla. Dostojanstvo vsakega človeka in skupna blaginja sta vprašanji, ki bi morali določati celotno gospodarsko politiko. /…/ Ne smemo več zaupati slepim močem in nevidni roki trga. Rast v pravičnost terja nekaj, kar je več kakor gospodarska rast, tudi če to predpostavlja. Terja odločitve, programe, mehanizme in postopke, ki so povsem jasno naravnani na boljšo razdelitev dohodkov, na ustvarjanje delovnih mest in na celovito podporo ubogih, ki je več kakor zgolj sistem socialne pomoči. /…/ Gospodarstvo ne sme več posegati po ‘zdravilih’, ki so nov strup, če si recimo kdo domišlja, da bo povečal dobiček, ko omejuje delovno silo in na ta način dodatno izključuje ljudi. /…/ Gospodarstvo bi moralo biti, kar pove grška beseda oikonomía – ekonomija – umetnost, dosegati ustrezno upravljanje skupne hiše, in ta hiša je ves svet.«
Ker sem učitelj zenovske meditacije, verjamem da je prav povedati nekaj osnovnega tudi o budizmu, ki je temelj zenovske tradicije. Predvidevati je, da najbrž tudi mnogi poslušalci o budizmu ne vedo prav veliko. Zgodovinski Sidharta Gautama, imenovan tudi Buda, je izviral iz plemiške družine in je živel v petem stoletju pred našim štetjem na področju severovzhodne Indije, današnjega južnega Nepala. Kot devetindvajsetletni kraljevi naslednik je zapustil ženo in otroka, trdno odločen, da bo poiskal odgovor na večno vprašanje trpljenja in smrti. Odgovor je po približno 6 letih preizkušanja različnih metod meditacij in telesne askeze našel in ga strnil v nauk o štirih plemenitih resnicah: resnico o trpljenju, resnico o vzrokih trpljenja, resnico o odpravi trpljenja in resnico o osemčleni poti, ki vodi k odpravi trpljenja. Pri tem je poudarjal, da ni primerno oziroma je celo škodljivo, če se človek na tej poti zateka v pretirani asketizem ali pa povsem predaja telesno duševnemu uživanju. Učil je srednjo pot med obema ekstremoma, s poudarkom na meditaciji. Zgodovinskega Gautamo Sidharto imenujejo Buda zato, ker je doživel prebujenje k izvorni človekovi naravi. Zanimivo je, da se slovenska beseda buden precej ali pa v celoti prekriva s sanskrtsko besedo BUDHA, ki označuje prosvetljenje oziroma prebujenje k izvorni človekovi naravi. Budizem ni le etični kodeks, racionalna filozofija ali pa psihološko razlaganje človeka, je tudi religija. Pa ne zaradi tega, ker je Buda kasneje postal oboževani, pač pa zaradi elementov vere v bistvo njegovega nauka. V budizmu je zato primerneje govoriti o veri v sočutje, strpnost, v razumevanje ter o veri v metode, kako razvijati takšne lastnosti. Gre za vero v to, da je še v času življenja mogoče preseči človekov “mali jaz’’ in ego, ki sta posredno ali neposredno odgovorna za večino človeških zablod in trpljenja. vo učenje srednje poti med strogim asketizmom in običajnim življenjem človeka spodbuja, da svojega intelekta ne bi uporabljal le za zadovoljevanje potreb ega, temveč za preseganje le-tega. Iz Indije se je Sidhartov nauk razširil še v druge azijske dežele. Največ zaslug za to ima kralj Ašoka (304-232 pr. n. št.), ki je želel, da bi se s to miroljubno religijo seznanili po vsem svetu. Budistične menihe je pošiljal daleč izven meja svojega kraljestva, celo do stare Grčije in Egipta. Tudi sam je živel in vladal po budističnih načelih. Zgodovinarji menijo, da je prav zaradi takšnega načina vladanja razpadlo največje kraljestvo na indijski podcelini, ki je tedaj obsegalo tudi današnji Afganistan.
Vsi si verjetno želimo svet, kjer bo več prijaznosti, več dobrote, več solidarnosti, več prijateljstva. Vem, da v dopustniškem času človek težko o tem razmišlja. Svet bo takšen kakršni bomo ljudje. Če bomo brezbrižni, bo svet okoli nas postajal vedno bolj brezbrižen. Če bomo dobri, bo svet postajal vsaj malo bolj dober. Morda bi v času naveličanosti rabili malo več navdušenja. Lepo povedanih besed in izvrstno napisanih programov je že dovolj. Danes je čas za pogum, da s svojimi dejanji nekaj spremenimo. Računali smo, da bodo razne ustanove poskrbele za bolj človeka vredno življenje vseh ljudi na tem svetu. Spomladi nas je presenetil zapis (10.3.2017) vodje Urada za humanitarne zadeve pri organizaciji Združenih narod, O’Brien-a. Takole zapisal: »Že na začetku leta se spopadamo z najhujšo humanitarno krizo od ustanovitve Združenih narodov. Več kot 20 milijonov ljudi v štirih državah se spopada s stradanjem in lakoto. Brez skupnega odziva vsega sveta bodo ljudje preprosto umrli od lakote.« Že dolga leta imamo vtis, da je skrb za človeka našla svoje mesto v današnji družbi. Odgovornost smo preložili na ramena drugih, na ramena raznih organizacij, pozabili smo nase. Spremeniti je treba samega sebe. Vrednote so nekaj dobrega, toda vse to je nekaj zunaj nas, zapisano v konvencijah, v zakonih, raznih predpisih, projektih, vizijah. Če v človeštvu ne vidimo samo številke, statistične podatke, ampak preko vseh teh številk vidimo posameznega človeka in njegovo dostojanstvo, potem lahko marsikaj spremenimo. Pomenljive so besede, kar kdo seje, to bo tudi žel. Leta 1987 je bilo leto v koledarju kot vsa druga leta. Zasejano je bilo seme dobrote, začela se je akcija MIVA. In to je med ljudi po vseh celinah prineslo upanje, vero in ljubezen. Ni spremenilo sveta, je pa rešila življenje mnogim ljudem. To so bratje in sestre na koncu blatnih in uničenih poti. Pred očmi imam podhranjene otroke, ki jim je dobrota posameznih ljudi rešila življenje, otroke, ki gredo lahko v šolo. V ušesih mi odmevajo pripovedi misijonarjev o reševanju življenj nosečih mamic, ker so jih lahko odpeljali v bolnišnico. Majhna dobrota človeka, rešuje življenje in daje upanje ljudem na drugem koncu sveta. Neznan avtor je zapisal: »O Bog, daj mi sproščenost (moč), da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« Bodimo med pogumnimi ljudmi, ki se brez preračunljivosti trudijo za bolj človeški svet.
Francoski pesnik Paul Claudel se je vpraševal, s čim bi Marija iz Magdale brisala Jezusu noge, ko nebi imela dolgih las? V tem vprašanju z odtenki francoskega esprija je razkrit globoki paradoks: dolgi lasje namreč v Jezusovem času niso bili simbol ženske lepote in čednosti, ampak znamenje moralne zanemarjenosti. Toda Rabi iz Nazareta, Jezus, spremeni preko svoje dobrote in miline tisto, kar je bil neugledno, v lepoto človeških odnosov, v katerih pride do izraza globina človeške duše. »Marija z dolgimi lasmi«, kot jo rada imenuje krščanska tradicija, je bila izredna žena, ki je imela do svojega Odrešenika enkratni in izjemen odnos. To je bil odnos Ljubezni, preko katerega je verjela, da lahko Ljubezen premaga vsako zlo, tudi njen greh, pa naj bo ta še tako velik. S svojo gesto nam namreč razkriva skrivnost Salamonove Visoke pesmi, ki pravi, da je Ljubezen vsemogočna, saj zlomi tudi smrt. Prav to Pesem vseh pesmi je Marija iz Magdale dobesedno uresničila. Prva izmed vseh Jezusovih učencev je doumela, da smrt v našem življenju nima zadnje besede. Če obstaja Ljubezen, se pred njo zlomi tudi smrt. Ko stoji Marija z dolgimi lasmi ob grobu, njene oči zaznajo vrtnarja, v katerem prepoznajo Vstalega Gospoda. Še vedno joče, toda ženske solze so zavesa, ki edina razkriva večnostno Ljubezen. V prvem srečanju s svojim Učiteljem Marija zazna Ljubezen, ki odpušča in prinaša novo radost in veselje nad življenjem, v tem drugem dogodku pa zazna še globljo vzhičenost večne Ljubezni, ker uvidi zmago nad Ničem, polom smrti pred življenjem v večnosti. Kar je ta žena iz Magdale bila sposobna zaznati in prepoznati najglobljo krščansko resnico, da je namreč smrt premagana, saj njen Gospod živi, jo je prva Cerkev častila celo bolj kot Jezusovo Mater Marijo. Da je krščansko izročilo povzdignilo Mater Marijo še višje, je moralo v njej prepoznati tudi razsežnost ljubezni Marije iz Magdale, se pravi njeno upanje, da bo njen Sin vstal k novemu življenju. Toda Alojz Rebula se v svoji pisateljski intuiciji vrača k prvemu krščanskemu izročili, zato v enem izmed svojih spisov Materi Mariji prisrčno podari besede: »Zakaj pa po vstajenju nisi najprej k meni prišel!« A Ljubezen je darežljiva in drugemu rada prepusti prvo mesto. Tudi če so se srednjeveške Marijine katedrale v iskanju svetlobe pognale do neverjetnih višin, še vedno občudujemo očarljivo borgundsko baziliko svete Marije Magdalene v Vezelayu, ki nas v romanskem slogu iz polmračnega predverja pelje v svetlobo, vstalemu Gospodu naproti. Tudi mi lahko v teh poletnih dneh preko občudovanju izjemnih sakralnih kompozicij in lepote narave izstopimo iz svojega polmraka k svetlobi naproti.
Duhovna oskrba je nudenje sočutne pomoči ob umiranju, saj je prav ob mejah človeškega življenja in odhajanja, duhovnost most, ki pomaga bolj razumeti skrivnost smrti in človeka. Čas odhajanja s tega sveta je čas rasti in osebne preobrazbe. Zaradi časovne omejenosti je takšen čas zelo dragocen. Človek ureja svojo življenjsko bilanco, išče svojo identiteto. Ob stiku s smrtjo namreč odpadejo vse maske in je pomembna pristna iskrenost srca in pogled v drugo, višjo dimenzijo bivanja. Duhovne potrebe umirajočega se ne razlikujejo dosti od naših duhovnih potreb. Tudi umirajoči rabi upanje, ljubezen, prisotnost, sočutje, predvsem pa želi biti resnično slišan, viden in sprejet. Ob umiranju je potreba umirajočega urediti medsebojne odnose, ki so ga spremljali v življenju – odnose do najbližjih, do svojcev, družine, prijateljev…tudi do tistih s katerimi se nisi razumel ali jim kaj dolguješ – odpuščanje, ali od katerih pričakuješ njihovo odpuščanje – in odnos do Boga, vesolja, večnosti…. To so bitna vprašanja, kjer duhovnost veliko pomaga. Tisti, ki daje duhovno oskrbo, poskuša najti pot do src umirajočih, da jih opremi z upanjem. Ja, z upanjem! Upanjem majhnih korakov- jutri bo lepše, ne bom umrl sam, ne bodo me zapustili, vse bo končno dobro… Ljudje so v času umiranja zelo senzibilni, duhovno odprti, kličejo po pomiritvi. Z nevernimi poskušamo najti tisto, kar jim je v življenju veliko pomenilo, kar jim je dalo smisel in je zato vredno in dragoceno. Strah od smrti je nagonski, pristen strah, kjer duhovnost veliko pomaga. Umirajoči imajo različne strahove: kako bom umrl? Kakšna bo moja smrt? Vsak novi simptom bolezni prinaša nov egzistencialni strah, kakor tudi strah od bolečin, od izgube kontrole. Prav tako se pojavi strah od konkretnih odločitev in strah od nastopa prerane smrti – nisem še pripravljen… Najboljše zdravilo je takrat prav osebje, zaupen pogovor, prisotnost in obljuba, da ga ne bomo zapustili. Duhovno spremljati umirajoče torej pomeni podpreti človeka pri utrditvi stika z njegovo lastno duhovno bitjo ne glede na to, ali je veren ali neveren. To je enako pomembno kot protibolečinska terapija. Smrt je težka, a ni dobre smrti brez dobre duhovne podpore.
V edini ohranjeni zgodovini grške filozofije, v knjigi Življenja in nauki znamenitih filozofov Diogena Laertskega, najdemo tudi tole anekdoto o filozofu Talesu, ki je deloval konec 7. in v 6. stoletju pr. Kr. na obalah Male Azije. V svoji raziskovalni vnemi naj bi se Tales zvečer sprehajal okrog svoje hiše ter proučeval zvezde. Pri tem je padel v jamo oziroma vodnjak in začel klicati svojo služabnico na pomoč. Ta pa mu je dejala: »In ti, Tales, ki ne moreš videti stvari pod nogami, bi rad spoznal to, kar je na nebu?« Služabnica je v tej zgodbi predstavnica preprostega, vsakdanjega človeškega življenja, filozof Tales pa prispodoba znanosti. V svoji želji, da bi uzrl resnico o nebu, je znameniti naravoslovec iz Mileta pozabil na svoj zemeljski korak. V pogledovanju na nebo se ni oziral več na vse, kar je zemeljsko, v oziranju za zvezdami je pozabil na preprostega, resničnega človeka v sebi. Ta zgodba je v času, ko nam znanost vlada na čisto vsakem, še najbolj vsakdanjem koraku, ko skuša segati v najglobljo človeško intimo in po nareku kapitala vsak trenutek išče in prodaja nove in nove resnice, še bolj pomembna kot nekoč. Uči nas, da v želji po odkritju nebeškega pozabljamo na realnost. V želji, da bi obvladali vse skrivnosti sveta in nadvladali človeško smrtnost, pozabljamo na našo dejansko, pravo, človeško naravo. Zato smo vsi skupaj padli v globoko luknjo, iz katere tudi mi – kakor Tales – ne bomo zmogli več zlesti brez pomoči. Pomoč pa se skriva v tem, da se človek spet zazre v svoje vsakdanje življenje, v svojo majhnost, smrtnost in minljivost in tako tudi postavi meje svojemu raziskovanju in znanstvenim prizadevanjem. Šele ko bo znova uzrl svojo majhnost, bo namreč zmožen videti in spoznati veliko nad seboj.
Znana ameriška pisateljica, pesnica in aktivistka za človekove pravice Maya Angelou [Maja Andželov] je leta 2014 umrla v 87. letu starosti. Njena življenjska zgodba temnopolte ženske z juga ZDA je navdih mnogim, ki živijo v težkih življenjskih razmerah. Že kot deklica je doživela spolno zlorabo, po kateri pet let ni spregovorila niti besede. Svoj glas je nato našla v literaturi, kjer je kot ena prvih opisala zatiranje temnopoltih prebivalec na jugu ZDA. Med drugim se je preživljala kot pevka, plesalka, natakarica, bila je tudi prva temnopolta vozica tramvaja v San Franciscu. Čeprav ni končala niti srednješolske izobrazbe ji je več kot trideset univerz podelilo častni doktorski naziv. Za svoje delovanje je prejela številne nagrade in priznanja, tudi najvišje ameriško priznanje medaljo časti. Maya Angelou je svoje življenjske lekcije strnila v naslednjih mislih: »Naučila sem se, da ne glede na to, kaj se je zgodilo, ne glede na to, kako slabo danes izgleda, gre življenje naprej in bo jutri bolje. Naučila sem se, da lahko veliko izveš o osebi, glede na to, kako obravnava te tri stvari: deževen dan, izgubljeno prtljago in zamotane božične lučke. Naučila sem se, da starše, ne glede na to, kakšen je tvoj odnos z njimi, pogrešaš, ko jih ni več v tvojem življenju. Naučila sem se, da ‘preživljanje’ samega sebe ni isto kot zaživeti življenje. Naučila sem se, da včasih v življenju dobiš še eno priložnost. Naučila sem se, da skozi življenje ni dobro hoditi z velikimi basebalskimi rokavicami na obeh rokah, kajti včasih je treba kaj vreči nazaj. Naučila sem se, da se običajno prav odločim, če se za nekaj odločim z odprtim srcem. Naučila sem se, da se mi z mojimi bolečinami ni potrebno poistovetiti. Naučila sem se, da je dobro vsak dan podati roko in se dotakniti koga. Ljudje imajo radi topel objem ali le prijazen trepljaj po rami. Naučila sem se, da se imam še veliko za naučiti. Naučila sem se, da bodo ljudje pozabili, kaj si rekel; ljudje bodo pozabili, kaj si storil, ampak nikoli ne bodo pozabili, kako so se ob tebi počutili.« Nekaj dni pred smrtjo je pisateljica na Twitterju objavila še zadnjo lekcijo: »Prisluhni sebi in v tej tišini boš morda zaslišal glas Boga.”
Prebudili smo se v dolg dan! Morda je že na vse zgodaj kdo tako zavzdihnil. Spet drugi je v mislih pri tem, kako prijetno je poleti, ko so dnevi dolgi in lahko toliko postorimo. Kakor koli že gledate na ta dan, vam vsem želim prijetno jutro, kjer bo vsak lahko našel kaj, kar bi ga potegnilo iz prijetne ujetosti v lasten zapeček. Prijatelj mi je pripovedoval, kako so se srečali s starimi znanci. Poznali so se še iz študijskih let in dogovorili so se za srečanje, da obudijo svoje spomine. Kot je pričakoval, je vse skupaj uredila, kot v dobrih starih časih, prijateljica, ki je že v mladih letih vse načrtovala naprej. Ko so drugi točno prihajali, je bila ona že tam. Uspešna gospa z urejenim življenjem je, še preden so se dobro pozdravili, imela načrte, kaj bi še lahko storili. Drugi so, vsaj tako je pripovedoval, obujali spomine. Malo zasanjana prijateljica, ki se še danes oblači kot v študentskih časih, je začela, kako je pred srečanjem našla stare fotografije in opazila, kako so bili to čudoviti časi in oni sami še bolj čudoviti in mladi. Ob tem je poudarila, da iz teh spominov še danes živi. Drugi kolega je le zavzdihnil in dodal, da so bili to res čudoviti časi, a so se vmes postarali, pridobili na kilogramih in boleznih. »Kaj hočemo, čas nas je povozil,« je še zavzdihnil. Spet tretji je le potrdil, da se nič ne da spremeniti, tako je in oni niso nobena izjema. Vsak čas bodo morali začeti hoditi na pogrebe drug drugega. Ob tem obujanju starih spominov, je dejal prijatelj, so čisto pozabili na že v starih časih vedno prepoznega prijatelja. Tudi na tem srečanju se ni izneveril. Spet je zamudil, a brž ko je vstopil, je že dvignil razpoloženje cele družbe. Poskrbel je, da so takoj nazdravili in pogledali, kaj bi dobrega pojedli. Nič kaj ni bil zgovoren o tem, kako sam živi, zatrdil je le, da želi užiti ta večer v prijetni družbi. Pripovedovanje o tem srečanju je moj prijatelj zaključil z opazko, da mu je šele sedaj jasno, kako različno so že takrat in tudi danes dojemali čas. Ena gleda naprej in uspešno načrtuje, druga veselo živi iz preteklosti, tretji trpi zaradi preteklosti, četrti je vdan v usodo sedanjosti in peti brez načrtov in dediščine uživa sedanjost. Drage poslušalke, poslušalci, danes je dolg dan. Vsak izmed nas ima že izdelan odnos do časa. A navsezgodaj lahko le malo pomislimo, kaj bomo danes lepega doživeli, kaj nam lepega zapušča včerajšnji dan in kaj pametnega danes lahko storimo za jutri. Vsak dan je božji dar in vsem želim, da ga tako tudi preživimo: polni lepih spominov, pričakovanj in radosti današnjega dne.
Med obljubiti in izpolniti se rad vrine kak popravek. Obljuba dela dolg, to še vedno velja. Z dolgovi pa radi odlašamo. Tako se zgodi, da že najdemo kako olajševalno možnost za to, da dana beseda ne bi veljala dobesedno. Sicer se pa kdaj že vnaprej zavarujemo, češ častna pionirska, ne bom pozabil! Potem spomin kar hitro zbledi in obljuba je pozabljena. Nič kaj zelo hudega, če gre za pogrošne zadeve, za blebetavo vzhičenost in za prazne marnje. Tako in tako so bile že sprejete zgolj kot sprotna prijaznost. Začne se pa z obljubami že zgodaj. Kaj vse obljublja že otrok in kaj vse obljubljamo mi njemu. Ali premišljeno ali tjavdan? Le da otrok oboje razume zares in na tej čéri se razbijajo naše ladje. Neizpolnjena obljuba ga nauči pretvarjanja. Ravnal bo enako: obljubljal, a ne izpolnil. Neverjetno natančno si mlad človek zapomni, kaj je obljubljal učitelj, a ne izpolnil. Navadno gre za kake stroge ukrepe, ki potem niso bili izvršeni, ponovno spet pa zagroženo z njimi. Lari fari. Škoda je pa v tem, ker pade senca neverodostojnosti na vsakogar, ki ne drži besede. Od besed do dejanj je težaven korak. Pregovor nam je povedal učitelj kot vzorec za dvanajsterec. To so besede od torka do srede; v ta rek je tudi ujeta izkušnja neizpolnitve. 'Preveč nikar ne obljubuj …, ljubezen polna je obljub, obljube polne so pogub' pa kot svarilo dodaja pesnik. Saj ni velike škode, če nam kdo ni prišel na pomoč pri urejanju vrta, čeprav smo se zanesli na njegovo zagotavljanje. Če nas pusti na cedilu, ko gre za pričevanje ali za kako podobno bivanjsko področje, je pa druga pesem. Obljuba res da ni prisega, vseeno velja tudi zanjo svetopisemski nasvet: naj bo vaš DA da in vaš NE ne, kar je drugače, je pa od hudega (pim. Mt 5,37). Pametneje se je zanesti na ljudi, ki redko kaj obljubijo, hitro pa so pripravljeni ukrepati. Ob njih se počutimo zavarovane. Moj oči samo naklada, da nas bo peljal k noni, potoži že prvošolček. Bogve kako bo delovala ta izkušnja v njem: kot blebetavost ali kot možbeseda? Od obljub, je rečeno, se še nihče ni zredil.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na prvi pogled se zdi, da je bogastvo sinonim za srečo. A ko pobliže pogledamo usode bogatih ljudi, vidimo, da so bili v svojem življenju zelo nesrečni. Ali je res ključ do sreče v bogastvu? Ali ne gre pri sreči bolj za to, da znamo biti zadovoljni s tem, kar imamo? Neki kveker je na prazno zemljišče poleg svojega doma postavil napis: »To zemljo bom dal tistemu, ki je resnično srečen«. Premožen kmet je ravno tedaj prijezdil mimo, prebral napis in si rekel: »Če bi rad naš prijatelj kveker tako rad podaril svoje zemljišče, moram pohiteti, da me kdo ne prehiti. Bogat človek sem, imam vse, kar potrebujem, zato sem gotovo primeren kandidat«. Odšel je k vratom in razložil, zakaj je prišel. »Pa si res srečen?«, ga je vprašal kveker. »Kako bi ne bil, saj imam vse, kar potrebujem«. »Prijatelj«, je odvrnil kveker, »če si srečen, zakaj potem hočeš to zemljo«? Naša težava je v tem, da smo z mislimi pri tistem, česar še nimamo, kar nam preprečuje, da bi to, kar že imamo, lahko sploh uživali. Pripovedujejo, da je k Epirskemu kralju Piru prišel prijatelj Kineas in ga vprašal: »Če boš osvojil Rim, kaj bo tvoj naslednji podvig?« Pir je odvrnil: »Blizu je Sicilija in ne bo je težko osvojiti«. »In kaj bomo naredili, ko bo osvojena Sicilija?« »Potem bomo krenili v Afriko in oplenili Kartagino«. »In po Kartagini?« »Na vrsto bo prišla Grčija«. »In kaj bo, če smem vprašati, sad vseh teh osvojitev?« »Potem«, je rekel Pir, »bomo lahko sedli in v miru uživali«. In Kineas mu je odvrnil: »Ali ne bi mogli uživati že kar sedaj?« Revni mislijo, da bodo srečni, ko bodo obogateli. Bogati mislijo, da bodo srečni, ko se bodo znebili ran na želodcu. Kaj pa ti, draga poslušalka in poslušalec?
Neveljaven email naslov