Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost.
K pisanju sem se prisilila po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoči se dan v popolni samoti. Navadno: kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi težavami in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase.
Po molitvi sem preletela jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanju, besu in krivicah pišejo znani, pa tudi nekoliko manj znani prijatelji.
To jutro mi je postreglo z vsem:: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin; in na drugi z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi prevelikega obilja.
Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici, zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni; spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5)
To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem kot samostojna podjetnica ostala le z dvema novčičema prihodka, omejitve in prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam veliko časa, večkrat na dan pomislim na vse, o katerih menim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: zdaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In mi ljudje smo dobri ali slabi plavalci.
Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo vesla z našega malega čolna padla v vodo?
Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni treba, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z nogami trdno stali na tleh.
Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.
3720 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost.
K pisanju sem se prisilila po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoči se dan v popolni samoti. Navadno: kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi težavami in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase.
Po molitvi sem preletela jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanju, besu in krivicah pišejo znani, pa tudi nekoliko manj znani prijatelji.
To jutro mi je postreglo z vsem:: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin; in na drugi z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi prevelikega obilja.
Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici, zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni; spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5)
To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem kot samostojna podjetnica ostala le z dvema novčičema prihodka, omejitve in prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam veliko časa, večkrat na dan pomislim na vse, o katerih menim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: zdaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In mi ljudje smo dobri ali slabi plavalci.
Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo vesla z našega malega čolna padla v vodo?
Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni treba, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z nogami trdno stali na tleh.
Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.
Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost ,o kateri razmišljam v tem jutru, se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo navzoče globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da znova začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.
V pozni jeseni in zimi so jutra pogosto zamegljena in neprijazna, zato mi obisk cerkve oziroma jutranje maše polepša in obogati dan. Ko prestopim cerkveni prag, začutim objem božje ljubezni. To mi je v veselje, čeprav me hkrati razžalosti, ko zagledam vedno isto znano skupino, že rahlo v letih. Tiho sedem na svoje običajno mesto in v mislih na Boga proseče molim. Nenadoma me zmoti počasna hoja moža s palico. Korak je sicer počasen, a je dodatno okrepljen z glasnim TOK, TOK, TOK. Korak in zvok sta last sivolasega Francija, ki kljub visoki starosti ne zamudi te jutranje radosti. Tudi on sede na svoje mesto in ponižno čaka na zvonček, ki bo oznanil začetek svete evharistije. Pozabim nanj in se posvetim obredu. Poslušam župnikovo branje, njegovo molitev, vse dokler ne pride na vrsto molitev Oče naš. Gospod župnik začne, navzoči verniki pa poskušamo loviti ritem njegovih besed. Kadar se zgodi, da v cerkvi molimo »vsak zase«, utihne in počaka, da sami zmolimo do konca. Včasih, zadnje čase vse pogosteje, pride dan, ko se zgodi nekaj čisto drugega. Gospod Franci je izredno prisrčen, močno veren štiriindevetdesetletnik. Še vedno lahko skrbi sam zase, se sam oblači in je sposoben priti v cerkev. Popolnoma razumljivo je, da je glede na leta malo počasnejši. Ne samo pri hoji, tudi pri molitvi. Njegov še vedno globoki glas doni po vsej cerkvi. Molitev Oče naš se zato sliši s prizvokom odmeva: Oče naš, ki si v nebesih (začne gospod župnik) (gospoda Francija pa je slišati za nami) …….. v nebesih, pridi k nam tvoje kraljestvo, …………………………………………… tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja …………………………………………… tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji …………………………………………… tako na zemlji. Zdaj gospod župnik utihne, a ne jezno in nestrpno. Na njegovem obrazu zažari nadvse prisrčen nasmeh. Tako je poln ljubezni do tega sivolasega moža, da se ta v trenutku prelije na vse nas. "Kako smo lahko srečni, da imamo gospoda Francija in takega župnika. Ljubeznivega, nasmejanega, napolnjenega z božjo ljubeznijo do vsakogar izmed nas," si mislim. Iz cerkve odhajam obogatena z molitvijo in blagoslovom jutra. Pod vtisom molitve in ljubeznivega nasmeha si zaželim, da bi bil tudi ta dan obdan s svetlobo ljubezni in potrpežljivosti.
Sva v planinski koči, z najino Ano, vnukinjo, ki se brezskrbno igra. Preveč sem v svojem svetu, da bi se želela igrati z njo. Tudi delo se mi zdi težko, obveznosti so mi tuje. Nimam moči, občutek velike utrujenosti se nadaljuje. Izčrpanost in bolečina v prsih še nista popustili. Danes še posebno občutim žalost. Kljub spremembi kraja se ne premakne, je ostala. Tiho se ozrem k njemu. Tudi on se ne počuti dobro. Zelo počasi se spet približujeva drug drugemu, zbližujeva, čutiva pa se le malo. Nič ne moreš izsiliti. Ne vem, kje dobiti moč, da bi se mu lahko posvetila. Ali bolje, da se posvetiva drug drugemu. Saj počasi prihajajo trenutki skladnosti, sem pa tja tudi bližine, vendar je neka distanca … Ni zaprtost, toda ni harmonije. Tudi danes, ko smo bili z Ano visoko na Mrežicah, se je le sem pa tja prikradel do srca kakšen žarek, skozi žalost težko pride, ker je kot megla. Ne, ni tema, ni obup, je pa žalost, ki je tam. Usedla se je v srce, kot da bi se ugnezdila, in se ne premakne in se dela, da je domača. Jaz pa ji ne zmorem reči, da pač lahko še malo postane, potem pa naj odide. Saj v srcu ni prostora samo zanjo. Srce je veliko več. Žalost si je vzela preveč, kot jež, ki je izrinil mehko lisičko s košatim repom. Ana je šla spat. Jaz pišem, on pa bere knjigo o lepem vedenju. Tudi mene zanima ta knjiga, včasih pa se mi zazdi, da je napisana čisto brez srca, suhoparno, kot da bi jo pisal stroj. Danes me zmoti prav vsak trenutek, prazen izraz, slutnja brezosebnosti, oddaljenosti od srca. Želim si človeka predvsem začutiti in se mu iskreno, z ljubeznijo odzvati v skladu s tistim trenutkom. Želim si bližine, notranje povezave, skladnosti, zaznavanja valovanja tistega, kar je v človeku bistveno, kar je njegovo bistvo, jedro in smisel … Potem pa zagledam, vidim nekaj lepega. Tema se bo spremenila v svetlobo. Prihaja. Tu je spoznanje, ni več razloga za žalost, srce ni več zagrenjeno, saj je človek, ki je pred menoj, velik dar. Toda kako pomembno je, da si vzamem čas, da se resnično ozrem v človeka, da pogledam globoko v njegove oči. Vzeti si čas, čas prav zanj. Takrat izgine vse peklensko, prevlada ljubezen, če v sebi le ustvarjam razpoloženje, da vidim lepoto v sočloveku. Vidim veličino, ki je do neke mere v vsakem človeku. A zdaj vidim božje, vezi, ki niso naključne. So čudež bivanja, plod posebne stvaritve, najine ljubezni, božje navzočnosti. Vem, da ni razloga za malodušje, črnogledost, žalost, to so le moje misli, moj razum, a hrepenim po tem, da bi mi spregovoril, mojemu srcu … Kako blagodejno je z malimi in večjimi pozornostmi, potezami, odpirati oči, videti možnosti, lajšati težave in razveseljevati. Prebujati radosti, kot da bi zasnoval notranjo svobodo. Usmerjenost samo vase, sebičnost, ne da bi se ozrl na drugega, je zelo kratkotrajno zadovoljstvo. V resnici vodi v praznino odnosa. Želja, da bi bil vreden bivanja, da bi ustvarjal, rasel v ljubezni in jo delil z drugimi, predvsem pa s hvaležnostjo iskal in se zavedal dobrega, pa je skrivnost bivanja, pravi čudež, ki ga osvetli šele ljubezen.
Število štirideset ima v Svetem pismu poseben pomen. Pomeni namreč časovno obdobje, v katerem se zgodi sprememba, rast, zorenje, okrepitev, poglobitev. Evangelist Luka poroča o dogajanju tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja: »Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega duha in Duh ga je štirideset dni vodil po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel.« (Lk 4,1-2) Štirideset dni ali celo štirideset let. Število, ki ga srečamo na številnih pomembnih mestih v Svetem pismu. Oglejmo si primere: ko je Noe zgradil barko, je potem štirideset dni in štirideset noči deževalo na zemljo; ko je Bog izpeljal Izraelce iz egiptovske sužnosti, jih je nato štirideset let vodil po puščavi; ko so Izraelci taborili pod goro Sinaj, je bil Mojzes štirideset dni in štirideset noči na gori, na kateri je prejel deset božjih zapovedi; ko se je prerok Elija, ki ga je preganjala oblast, v svoji malodušnosti in potrtosti okrepčal s hrano, je zaradi moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči potoval do gore Sinaj – kraja srečanja z Bogom; ko je prerok Jona končno le prišel v Ninive, je tam po ulicah oznanjal: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« Preden je od mrtvih vstali Jezus odšel v nebo, se je štirideset dni prikazoval svojim učencem, jih utrjeval v veri in jih tako pripravljal na javno delovanje. Seveda pri vsem tem izraza »štirideset dni« ni treba nujno razumeti strogo kronološko, ampak bolj simbolično. Vsekakor pa je to obdobje pomembno in je prešlo tudi v bogoslužje in tako zaznamovalo naš postni čas. In kaj nam pomeni štiridesetdnevni post? Čas za trening v neki odpovedi – na primer mesu, alkoholu, cigaretam, televiziji, računalniku …? In potem? Kaj bo po štiridesetih dneh posta drugače? Problematičen vidik posta je namreč lahko v tem, da se z neko askezo ali odpovedjo poskušamo poboljšati, izpopolniti, postati moralno boljši. Ampak vse to je navsezadnje še vedno vrtenje okoli sebe. Post je priprava na veliko noč in temeljni namen posta je prav v tem – da bi namreč v svojem življenju poglobili vero v to velikonočno skrivnost; da bi odvrnili svoje življenje od sebičnosti in vrtenja okoli svojega popka ter res zaživeli svoje življenje na velikonočen način – kot dar za drugega. Zato ostaja vprašanje: Bom zaradi štiridesetdnevne askeze in odpovedi res bliže Bogu, bližnjim in sebi?
Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so številni podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je imam kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, da bi vsako knjigo znova vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče še enkrat prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdhinil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon je v knjigi Pregovorov zapisal, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem zajemala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neutrudno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me še kar nekaj prgišč loči od šolskega znanja do takrat, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na prejšnje odločitve, h katerim je brez dvoma pripomogla tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, na kateri bo eno izmed pomembnih vlog spet imela življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju imela glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro v primeri z njo šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Ta stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam, preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine, pol urice, ki jo, kot rečeno, preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda deluje, da lenarim, da spim, v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog, včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnih koli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije … Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil!? Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi "kofetarji" moj jutranji "neskafe" gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status "kave", mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru "prešpricam" tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote … Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že, da odnesem smeti ali pomijem posodo), se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan, in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo … Morda … A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje … Hmm … A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije poznan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je nadalje izkoristil za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega izobilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta omenjeni človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal sledeči odgovor: »Telos je živel v času, ko je njegovi skupnosti dobro uspevalo, imel je sinove, ki so bili lepi na pogled in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga zato počastili z javnim pogrebom na kraju, kjer je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje od tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namreč namesto kralju pripisal sicer nepoznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče dalje ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je izpostavil drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, ki mu ga je uspelo prenesti tudi na svoje otroke. Imel je to srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, izmed katerih ni nihče hudo zbolel ali pa umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi svoje življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Danes, ko je pepelnični dan, kristjani začenjamo 40-dnevno pripravo na praznovanje velike noči. To je postni čas, ki bi ga lahko poimenovali tudi čas potovanja in osvobajanja. Ker smo Jezusovi učenci, se v duhu tudi mi odpravljamo s svojim učiteljem na pot v Jeruzalem, kjer bomo doživeli razkritje novega življenja, ko bosta bolečina in smrt premagani. Pomen takšnega potovanja nam lahko razkrije tudi kakšno drugo romanje, ki nam je vsaj zemljepisno bliže, saj nam je Jeruzalem težko nedosegljiv. Ta kraj je Sv. Jakob v Composteli. Tisti, ki so doživeli to romanje, lahko povejo, kako so morali, da bi prišli na cilj, opustiti misel na vsakdanje nepotrebne reči in kako so se na tej poti očistili, ne samo fizično, ampak tudi duhovno. Marsikaj se jim je zazdelo nepomembno, ugotovili so, da se pehajo za praznimi rečmi. Tako je Camino, kot radi imenujemo pot Sv. Jakoba, postal tudi simbol osvobajanja v postnem času. Tudi mi se najprej odločamo, kako bomo svoje telo vključili v postni čas, s tem, da se odrečemo kakšnemu telesnemu ugodju. Odločamo se, da ne poslušamo vedno svojega strahu pred telesnim naporom in naveličanostjo. Simbolno je to doslej predstavljal petkov vzdržek od mesa, a pomembo je le, da si vsak sam izbere tisto, kar kot ugodje telo najtežje pogreša. Morda je to kajenje, alkohol, sladkarije, prijetno lenarjenje. Na tem postnem romanju pa človek v sebi tudi razčisti svoj odnos do drugih. Osvobodi se zamer, zagrenjenosti in začne gledati na druge z drugačnimi očmi. Če se je doslej ob drugih zgražal, jezil in besnel, je zdaj sposoben na svoje bližnje gledati s prizanesljivostjo, milino in poslušanjem. Sposobnost odpuščanja je največji milostni dar, ki ga tako težko naklonimo svojim dragim, ki so nam morda postali oddaljeni tujci. Ta odnos do drugih bomo lažje poglobili, če na svojem postnem romanju utrdimo svoj odnos do Boga. Bog bo ostal globoka skrivnost in njegovih načrtov ne bomo nikoli doumeli. Toda če smo se doslej nad njim hudovali, ker se nam je pripetilo to ali ono, se bomo odslej samo še spraševali: Kaj nam je hotel Bog s tem dogodkom, s to težavo ali pripetljajem povedati? V luči takšnega romanja skozi postni čas triada molitev, miloščina in post dobi nov zagon in polet. Popelje nas lahko do novih doživetij in spoznanj, da ob težavah tudi mi vzkliknemo s francoskim pisateljem Bernanosom: Pa kaj zato, vse je milost!
Življenje je polno izzivov in od nas je odvisno, ali jih sprejmemo in se spoprimemo z njimi ali pa gremo raje mimo njih. Druga pot je udobnejša, bolj gotova, hkrati pa tudi veliko siromašnejša. Vsak izziv spravlja človeka v negotovost. Ne ve, ali mu bo uspelo ali ne. Poznam ljudi, ki so odlični misleci in znajo zelo dobro pisati – pa zelo redko kaj napišejo, ker mora biti vsaka beseda tisočkrat pretehtana in še ni dovolj. Škoda, tako tudi drugi nimajo nič od njih. Poznam ženske, ki so poleg službe še žene, matere in gospodinje, ki se mučijo in skoraj umirajo ob nečloveških naporih, ker hočejo, da je vse popolno. Seveda pa postane stvar še hujša in še bolj zapletena takrat, ko zahtevajo to tudi od drugih, s katerimi živijo – in ko pričakujejo tako popolnost tudi v medčloveških odnosih. V naših medčloveških odnosih pa popolnosti preprosto ni! \tVeliko sem premišljevala o tem in ugotovila, da lahko pišem samo zaradi svojega poguma, da sem nepopolna. Ničesar ne bi napisala, če bi hotela doseči popolnost. To velja tudi za vsa preostala področja. Medčloveške odnose si upam začenjati in živeti samo v zavesti, da smo vsi, ki vanje stopamo, nepopolni in da bodo tudi naši odnosi vedno ostali nepopolni. \tNa izzive, ki nam jih ponuja življenje, lahko odgovarjamo samo, če imamo pogum za nepopolnost in če smo pripravljeni tvegati poraz. Življenje je veliko, če je pripravljeno postati tudi majhno, če je pripravljeno izpuščati in izgubljati. Pridejo situacije, ko moraš izpustiti ljubljenega človeka, otroke, imetje, položaj, službo – in čisto nazadnje bomo morali izpustiti še svoje življenje. Kdor se vadi v pogumu za nepopolnost, bo morda tudi laže izpuščal – in zanimivo, čim več bo izpustil, toliko bogatejši bo.
Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.
Neki bogataš iz New Yorka je potoval z ladjo v Evropo. Ko se je vkrcal na veliko čezoceanko, je spoznal moža, s katerim naj bi si delil kabino. Ko ga je premotril, se je odpravil do recepcije in zaprosil uslužbenca, da bi v trezorju shranil njegovo zlato uro in druge dragocene predmete. Dodal je, da tega po navadi ne počne, toda ko je videl, s kom je v kabini, se mu je sopotnik zdel že na prvi pogled sumljiv. Receptor je sprejel njegove dragocene predmete ter dejal: »V redu, gospod. Tukaj bodo na varnem. Tudi vaš sopotnik je pravkar odšel od mene in mi iz istega razloga zaupal svoje dragocenosti.« (Zgodbe, ki navdušujejo) Po Jezusovih besedah človek, ki gleda iver v očesu svojega brata, po navadi ne vidi bruna v svojem očesu. Ne zaveda se svojih slabosti, medtem ko vehementno sodi o napakah drugih. Ti ljudje so pogosto sovražno nastrojeni do drugih in negativni do njih. Navadno se osredinjajo na slabe lastnosti drugih. Radi kritizirajo in odkrivajo napake. Morda iščejo človeka brez napak, toda kdor išče prijatelja brez napake, ga ne bo nikoli našel. Razlog je preprost: ni človeka brez napake. Kritizirati druge je zelo lahko, ker nam to daje vtis, da smo mi boljši. Ne ukvarjamo se s sabo in svojimi napakami. Drža kritiziranja nas uspava, da bi naredili kaj iz sebe. Kdor kritizira, ta nima časa, da bi videl sebe in popravil svoje napake ter se poboljšal. Zato sodimo ljudi iz njihovega položaja, ne iz svojega. Namesto da kritiziramo druge, raje spoznajmo sebe in odkrijmo svoje napake. V današnjem evangeliju nas Jezus spodbuja, da smo pozorni na svoje napake vsaj toliko, kolikor smo pozorni na napake drugih. Le če se zavedamo svojih napak, jih lahko začnemo popravljati. Grški filozof Sokrat je dejal, da nam je narava dala dve ušesi in samo en jezik, zato da bi več poslušali in manj govorili. V našem času pa je prav nasprotno: več govorimo in manj poslušamo. Še posebno, če dober človek stori samo eno napako, ga sodimo po njej. Če torej ne moremo povedati kaj dobrega o drugem človeku, potem bodimo raje tiho. Govoriti, ne da bi premislili, je, kot da bi streljali, ne da bi pomerili. Naše besede so verodostojen kazalnik naše duše, je dejal sv. Frančišek Saleški.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. \t To misel je Tagore povedal nergačem in jokavcem, prepričanim, da ni večjih nesrečnikov od njih. Vrsta teh je dolga in ni rečeno, da je kdaj ne podaljšamo s seboj. Ko se zdi vse tako zelo težko in brez pomena, ko nas potlači že samo na pol oblačen dan. Ni mi uspelo najti primerne garderobe, ne morem si privoščiti sproščenega dopusta, manjka ravno toliko, da ni dovolj za novo opremo. Sram me je, ker ne premorem pametnega telefona, kolegica ga je pa kupila tudi svojemu frkolinčku. Dan na dan me boli glava, zdravnik me pa še posluša ne več. Že, že, njegova hčerka je res umsko prikrajšana, a je prav ponosen nanjo; ja, pa svojo že pol leta vozim na rehabilitacijo. Ni konca jadikovanja, kadar se najdeta dva prikrajšanca. Le da deklice, gospodične in gospe visoko vreščijo, možaki pa porobantijo. Vsi pa moramo zamenjati dioptrijo. Ne le gledati, tudi videti. Ne le videti, tudi uvideti. Dojeti dogajanje, vzpostaviti primerno veliko vesolje med jaz in vsi drugi. Že res, da vid začne pešati. Kaj pa to, da kdo povsem oslepi? Primerjava ne omogoča ravnovesja. Ni prijazno vse življenje šepati. Mar si je lažje do konca dni nameščati protezo? Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Tudi to misel je zapisal Rabindranat Tagore – in to že zdavnaj, ko so bile najboljše ceste makadamske; in ostajajo graditelju Mc Adamu v spomin. Po kako gladkih in širokih in večpasovnih se prevažamo danes, ne da bi pomislili, koliko ljudi jih je gradilo, v kakšnem vremenu, za kakšno plačilo in kako daleč od doma. Kje so zdaj ti težaki in njihova mehanizacija; premnogim so drdravi kompresorji pretresali kosti in drobovino. Nič. Mi drvimo dalje in bognedaj, da naletimo na zastoj. Pa bi morali pošiljati simbolične poljube vsem, ki so nam omogočili udobje. Računati znamo že od malega, a se takrat, ko se smilimo sami sebi, premalokrat – ali pa celo nikoli – odločimo sešteti to, kar se nam je dobrega zgodilo tisti dan tisti teden, tisto leto, sploh dotlej. Da ne bi le nepotrpežljivo tarnali.
Vsak dan gremo čez dan v različnih držah, nekaterih se bolj zavedamo, drugih spet manj. Za večino izmed nas je za nami ena tistih, ki smo se jih manj zavedali. Noč smo preležali. Uležemo se kdaj tudi čez dan, ko potrebujemo malo počitka. Predvsem dopustniški čas je za marsikoga tudi sinonim za preležan čas. Ležati pa pomeni tudi predajo oz. prepustitev. Tako se na primer pri duhovniškem posvečenju novomašniki uležejo na tla cerkve in tako pokažejo svojo popolno izročitev Bogu. Nenazadnje se naše življenje prične in konča v ležečem položaju. Ko se rodimo, nas položijo v posteljico in nekoč nas položijo v grob. Vmes pa je ležanje bolj ali manj prepuščeno naši volji. Lahko je namenjeno krepitvi telesa in duha, lahko pa obležimo tudi v lastni nemoči. Tudi v ležanju pa ne uidemo odgovornosti za svoje življenje, čeprav se nam lahko zdi, da je ta drža nekako samoumevna, nekakšen odklop. Ko stopamo v današnji dan, se zavedajmo, da je vsaka drža naša odgovornost. Poglejmo, kaj se je nekega dne zgodilo slavnemu liku iz muslimanskih pripovedi Nasrudinu. Nekega večera je Nasrudin na samotni puščavski cesti v daljavi zagledal skupino jezdecev, ki so se mu hitro približevali. Vklopila se mu je domišljija in že je videl, kako ga neznanci zvežejo in oropajo. Nasrudin se požene v beg, prepleza obzidje bližnjega pokopališča in se uleže v odprto grobnico. Možje, ki so imeli povsem dobre namene, so bili nad njegovim vedenjem presenečeni in ker jih je zanimalo, kaj ga preganja, pohitijo za njim. “Kaj počneš v tem grobu? Videli smo te, da si bežal. Ti lahko kako pomagamo? ” Nesrudin, ki se zave, kaj se dogaja in da ni v nobeni nevarnosti, premeteno odgovori: “Vse je odvisno od tega, kako gledate na vso stvar. Če že morate vedeti, sem jaz tu zaradi vas in vi tu zaradi mene. ” Morda bodo tudi v današnjem dnevu trenutki, ko bi najraje zbežali in nekje obležali, ampak počakajmo in storimo, kar v tistem trenutku zmoremo.
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu je namenjeno predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo,« pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Ali iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje pomeni pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Ne mine dan, da se ne bi spraševali, zlasti ko pogovor nanese na globoko državo, ali je to, kar se nam dogaja, še demokracija ali ne. Nezadovoljstvo s sedanjim stanjem demokracije, ki je seveda upravičeno, je pogosto tudi pretirano in preračunljivo. Tisti, katerih gnev nad razmerami izhaja predvsem iz osebnih travm, oznanjajo vero v trdo roko, ki bo brez odlašanja vzpostavila red, presekala s korupcijo in zaprla vse, ki so se pregrešili zoper zakon in skupnost. Vnaprej je jasno, da vseh anomalij ne more odpraviti nobena družbena ureditev. To je uvidel že Platon, veliko manj pa so bili nepopolnost družbe pripravljeni prenašati njegovi učenci. Od Platona so zahtevali, naj od razprav končno preide k realizaciji vladavine filozofov, naj oblast brez oklevanja prevzamejo v vseh pogledih neoporečni čuvarjih polisa. Njegov odgovor je učence razočaral. Mukoma jim je dopovedoval, da je bil njihov dolgotrajnih razmislek o pravični, urejeni in varni državi namenjen samo prebujanju hrepenenja po resničnosti, ki svet presega, saj biva v območju idej. Idealni polis je stvar transcendentne prihodnosti, do katere pa ni mogoče priti s političnimi sredstvi, temveč z askezo, z odmikom od sveta senc in prilagajanjem na gledanje sonca samega na sebi, takšnega, kakršno je. Platon je podobno kot Kristus razočaral tiste od svojih učencev, po katerih se je prelivala zelotska kri, ki se je bolj zanašala na meč in surovo silo, kot na notranje spreobrnjenje. Platon in Kristus sta zavrnila ponujeno oblast, kajti teh, ki jo hočejo, je vedno dovolj, manjka pa tistih, ki lahko drugim posredujejo prehod iz območja senc do polnega smisla. Nemara je najvišji domet tosvetnih ureditev to, kar najdemo v drugi Samuelovi knjigi, ki opisuje Davidovo zgodbo. Največji izraelski kralj ni bil etična veličina, a je kljub temu veljal za prototip dobrega vladarja. Svoj velik greh je namreč David ne le priznal, ampak je bil pripravljen brez sprenevedanja vzeti nase tudi vse posledice: javno sramotenje in izgubo vladarskega žezla. Ljudem in Bogu je priznal, da ni več vreden zaupanja. Sestopil je v kenozo, sprejel je izničenje vladarske časti in moči. Postal je nihče. Na nek način se je povrnil na pašnik, med anonimne pastirje, med zadnje na družbeni lestvici časti. In tako kot ga je Bog poklical s pašnika, da je postal kralj njegovemu ljudstvu, ga je po padcu na dno zopet vrnil na prestol. Davidova veličina ni izhajala iz njegove nadarjenosti in junaštva, temveč iz priznanja svoje ranljivosti. Enako kot je nemočen stal pred Goljatom, da je lahko Bog po njem razodel svojo skrb za ljudstvo, je bil nemočen tudi po storjenem grehu. Kot pozneje sv. Pavel, je ponavljal, da dobro ne prebiva v njem, zato mu lahko dostojanstvo vrne samo Bog in njegova odpuščajoča ljubezen.
Zima, kjer lahko še rečemo temu tako, se počasi poslavlja. Sneg nam je, če ga sploh še imamo, odveč. Želimo si pomladi, porajanja in brstenja, ki bo ogrelo tako ali drugače nas vse. Sonce je vedno močnejše, dan se daljša in upanje ni več tako trhlo. Sam se spomnim tistih dolgih zim, ko je sneg ležal od jeseni do pomladi. Da bi doživeli zimo, ni bilo treba daleč, le malo vstran od krušne peči in si jo pošteno čutil v svojih kosteh. Zato je bilo hrepenenje po pomladi toliko močnejše in veliko bolj nestrpno. Snežne sveče, ki so se vsak nov dan bolj solzile, prve razkrite zaplate zemlje in vedno manjši kup drv v drvarnici so bila jasna znamenja bližajoče se pomladi. Pred tem smo blatni do kolen prihajali iz šole. Topljenje snega je zmehčalo ceste, dvorišča in vsepovsod je bilo blato. Če smo prej lahko hodili, kjer smo hoteli, le paziti smo morali na led, je bilo v razmočenih poteh to precej težje. Čas med zimo in pravo pomladjo je bil poln brozge, premočenih čevljev, nestrpnega čakanja in skrbi, če bo vsega dovolj do konca zime. Ko je sneg izginil, se zemlja osušila in poti utrdile, je bila zima hitro pozabljena, veselje novega porajanja je zbrisalo vse premražene dni. Kdo si ne bi želel pomladi? Hrepenimo po življenju, toploti, razcvetu, po vsem, kar prinaša pomlad. Ne samo v naravi, še bolj v svojem lastnem življenju. Človek, ki ne zmore več pogleda naprej, ki ne verjame, da je jutri lahko svetlejši, ki zavrže vero vase in svoje življenje, bo težko šel naprej po poti življenja. Pogosto sanjamo o prihodnosti, starši ob svojih otrocih vidite bodoče odrasle, mladi se vidijo uspešne in zadovoljne, starejši potrebne in varne. To nas drži pokonci. Pogosto pa pozabljamo na nauk narave. Čeprav smo danes večino poti utrdili, da smo vedno bolj na toplem in snega skoraj ni več, pot do naše življenjske pomladi vedno zahteva prehodno obdobje napora. Če želimo doseči cilj, ki smo si ga zadali, si moramo zamazati čevlje, hoditi po neutrjenih poteh in vložiti obilo truda, da končno dospemo na cilj. Pri tem je treba potrpljenja in vere, da nas napor ne bo uničil, in da se blato, ki smo ga spotoma pobrali, ne bo držalo za zmeraj. Nekoč nas je narava sama učila tega potrpljenja. Danes smo pogosto brez moči za potrpljenje in večje napore. Prav bi bilo, da se kdaj pa kdaj odpravimo na blatne poti in utrdimo svojega duha, da sanje ne bodo le sanje, ampak pravi in učinkovit življenjski načrt.
Vedno znova mi misli zaplavajo nazaj v leto, ki je minilo. Bilo je čisto posebno leto. In zlahka se vklopijo možgani, naštevam polno razlogov, zakaj je bilo posebno. Vse je bilo drugače kot dolga leta prej. Ne morem se sprenevedati, da je bilo vse, kar se je dogajalo, pričakovano. Tudi če je v nekem delu zavesti bilo, to nič ne spremeni. Tudi pričakovane stvari pridejo v tvoj svet lahko kot strela z jasnega. A to so res samo besede, prazne besede, ko se pred teboj usidra resničnost bivanja, ki je dejstvo in hkrati velika skrivnost. Veliko vsega doživetega se kopiči v moji duši. Pozornost je še vedno precej usmerjena v zamolklost, pronicanje bolečine, ki je ne želim potlačiti v kepo, ki bo zdrsela v globino in ob tem postajala večja in težja. Želim jo predelati, čeprav je človeško, da tega ne zmoreš kar naenkrat. In kako lep navdih so svetli spomini, sledovi hvaležnosti, ki objemajo bolečino in jo topijo. Lepi, bogati spomini so kot toplota, ki topi led v srcu, da začutiš močno željo odpreti okna harmoniji neba, toploti življenja, lepoti misli, ki potrebujejo zrak in svetlobo. Občutku odmaknjenosti, samotnosti in negotovosti se približa mavrica povezanosti, vključenosti, dar enosti. Nikakor ni privid. Tu je. Ljubezen se me je dotaknila, me objema, se je zasidrala vame. Dobrota deluje, še posebno če jo tudi sam podarjaš in jo posvetiš Bogu. Majhne, preproste stvari so dovolj, a samo iskrene, pristne, iz srca, s pogledom v oči, s spoštovanjem različnosti, tudi spoštovanjem mojih darov, moje poklicanosti. To osmišlja moje darovanje Bogu, ki me čaka, ki je z menoj in me ljubi. Človeškost je na preizkušnji. Moj ustvarjalni duh v medčloveških odnosih, ki se zliva na vsakogar, ko me prosi za pomoč v stiski, je v Božjih rokah. Z občutkom, da sem le drobna kapljica v morju Ljubezni, molim, naj moje delo ostaja v Božji milosti. In z menoj vsi, ki so povezani z menoj na vseh poteh mojega življenja. Saj tudi zaradi njih ni mogoče, da bi me preveval občutek osamljenosti. Bogato, tako dragoceno in enkratno je to življenje, v vseh obdobjih, v vsej svoji raznovrstnosti. Pot, ki je skrivnostna, a zavarovana vedno, ko je ravna ali ovinkasta, strma, spolzka, nevarna ali svetla, sproščujoča, ozka, blatna ali široka, varna. Veliko dobrih darov prejemam, a včasih sem negotova, ko je za moje potrebe poskrbljeno na boleč, zelo drugačen način, kot pričakujem. Molim in ljubezni darujem vse, česar sama ne zmorem. Božja prisotnost, ki je nad vsem, daje občutek sproščenosti, sprejetosti, ponižnosti in smiselnosti vsega. »Z večno ljubeznijo te ljubim. Nikoli ne bom prenehal delati dobro zate.« (Jer 31, 32,40)
Ko se vprašamo, po čem lahko spoznamo, da je bil David pravi mesijanski kralj, kar pomeni resnična podoba Odrešenika, ki bo prišel kar nekaj stoletij za njim, morda pomislimo na njegovo bistrost in pogum, s katerima je premagal Goljata in bil tudi kasneje uspešen pri obrambi svojega ljudstva. Ali pa da je znal nebeško lepo peti in igrati na harfo, da je pomiril celo razrvanega kralja Savla. Morda tudi, da je kot pravi prerok vzpostavil pravičnost v svojem kraljestvu. Toda odlomek iz Samuelove knjige, ki ga beremo danes pri sveti maši, govori o tem, kar pravi francoski pregovor: »Noblesse oblige«, plemenitost obvezuje. Da, plemenitost srca je kraljevska drža. K tej plemenitosti spada tudi prizanesljivost, da se nekdo ne maščuje, čeprav bi se lahko, ali mu celo to dovoljuje družba, v smislu: vzemi nazaj tisto, kar je tvojega! Današnja zgodba govori o tem, kako kralj Savel iz ljubosumja preganja mladeniča Davida, ki je sicer bil njegov dvorjan in celo njegov najboljši bojevnik. A David je bil kakor judovski Odisej, ki se je znal zmuzniti v nasprotnikov tabor in tokrat mu je uspelo neopazno priti tudi do Savlovega ležišča. Kralj Savel mu je stregel po življenju in lahko bi se maščeval, ter svojega nasprotnika ugonobil. Tod David ve, da je Savel vendarle tisti, na katerega je prerok Samuel izlil rog olja in ga mazili za kralja. Četudi se vede kot njegov sovražnik, vendar ostaja Božji ljubljenec. Lahko da se bo spokoril in znova postal vreden svoje kraljeve službe. Zato David spečemu Savlu odvzame le kraljevo sulico in se umakne na bližnjo goro, od koder ga kliče in mu kaže svoj vojni plen ter ga sprašuje, zakaj ga preganja. Davidova prizanesljivost in odpuščanje ne pomenita, da zase nebi zahteval pravičnost. S hriba kričoč Savlu kaže njegovo krivico, a hkrati svoje plemenito dejanje odpuščanja. Da, odpuščanje ne odpravlja pravičnosti, ampak jo omogoča na višji ravni, na nivoju prizanesljivosti in plemenitosti srca. Ko pravi mesija, Kristus sam, spregovori o ljubezni do sovražnikov, prav tako ne odpravlja pravičnosti v družbi, ampak jo vzpostavlja na višjem nivoju. Pravičnost združi z ljubeznijo, ki je sposobna odpuščanja. Kadarkoli kristjani zahtevamo popravo krivic, ki smo jih pretrpeli, moramo hkrati pokazati, da smo sposobni odpuščanja, podobno kot kralj David, ki je Savlu odpustil, še preden se je ta spokoril. Jezusovi učenci smo poklicani, da le preko ljubezni in odpuščanja vzpostavljamo pravičnost v družbi.
Ko smo letos praznovali drugo obletnico ponovnega odprtja hiše Ljubhospica, so nas počastili s svojim obiskom predstavniki štirih večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Na kratko so povedali svoje vtise o sodelovanju z osebjem pri duhovni oskrbi bolnikov. Še posebno so mi ostale v spominu besede muftija iz Islamske verske skupnosti: »Ko vstopaš v hišo Ljubhospica, se malo bojiš, saj misliš, da boš prišel med umirajoče bolnike in osebje z otožnimi, žalostnimi obrazi, ki malodane poosebljajo smrt. Bil sem prijetno presenečen, ko sem ob vstopu v hišo videl tople, nasmejane, prijazne obraze osebja, ki kljub težkemu delu in velikemu trpljenju in žalosti ohranjajo srčnost. Kajti srečal sem ne obraze žalosti ali nemoči, ampak obraze upanja!« To je bila ena najlepših pohval vsem, ki smo delali ali delamo v Ljubhospicu. Obrazi upanja! Takšne obraze potrebujemo vedno in povsod, posebej pa še v težkih časih, ko se zdi, da se je na nas zrušilo celo vesolje in ne vidimo nikjer niti enega žarka rešitve. To sem sama doživela v velikonočnem potresu v Črni gori leta 1979, ko sem kot najmlajša sestra dežurala pred veliko nočjo, ki pa se je namesto s praznovanjem začela s katastrofalnim potresom, ki je v trenutku vse spremenil. Zdelo se mi je, da bom umrla, ne samo od nemoči in obupa, ampak tudi od žalosti, da je Bog to dovolil, da se zgodi prav na največji krščanski praznik.! Ko se je situacija v bolnišnici malo umirila, ko smo vse bolnike odnesli ven, sem stala sredi velikega dolgega hodnika naše bolnišnice in na glas jokala. Pa je pristopil starejši zdravnik k meni in rekel: »Sestra, še smo živi. In dokler smo živi, še imamo upanje, da lahko kaj naredimo!« Ostrmela sem! Preproste besede, polne tolažbe, roka na rami in nasmešek na obrazu tega zdravnika, sta mi vrnila upanje in moč, da sem šla naprej, tudi skozi to velikonočno katastrofo, tudi pozneje skozi spanja pod šotori in obnove porušenih hiš! Obrazi upanja! Kot mlada medicinska sestra sem se v začetku silno bala dati bolniku infuzijo, saj nismo imeli tako moderne opreme, kot jo imajo danes. Še ponoči sem sanjala, o mehurčkih sredi cevk in o tem, kako moram rešiti bolnika, da se mu kaj hudega ne zgodi. Smo pa imeli eno starejšo bolnico s kronično boleznijo,ki je bila pogosto na oddelku. Videla je mojo stisko in je od takrat zmeraj zahtevala in prosila, da ji prav jaz vključim infuzijo. Ko sem prišla do nje, se mi je nasmehnila in rekla: »Veš, jaz sem že tako stara, da me nič ne boli, torej, lahko vadiš na meni, da se dobro naučiš dati infuzije!« In sem se naučila. Še danes sem neskončno hvaležna bolnici Anđi, ki je s svojo šaljivostjo in pogumom pomagala mladi sestri premagati strah pred dajanjem infuzij! Obrazi upanja! Ko sediš ob bolniku, ki umira, se včasih počutiš tako nebogljen, tako nemočen, saj ne moreš storiti ničesar veš, ampak samo darovati svojo prisotnost. Bolnik ob katerem sem sedela sredi noči, ker je umiral, je občasno odprl oči in se mi nasmehnil. Ko je zmogel par besed, je rekel: »Vesel sem, da tu sedite!« Odvrnila sem: »To je moja služba!« Pa je spet rekel:« Vesel sem, da ne stojite, ampak sedite!« Razumela sem. Če sediš, daješ bolniku upanje, da ne boš ob prvem šumu s druge strani vrat zbežala; če sediš, lahko gledaš bolnika v isti višini kot so njegove oči, kajti on ne more več vstati! Na takšen način mu daruješ upanje, da boš z njim in ob njem do konca. Kdor ima v srcu upanje, lahko vedno nekomu pokaže upanje tudi na obrazu.
V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje po večini delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu, in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo na ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, čeprav je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljšh odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na svoji mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.
Neveljaven email naslov