Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36).
Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo.
Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja.
Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode.
Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36).
Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo.
Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja.
Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode.
Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
Veliko stvari je v življenju, ki bi jih radi videli, pa ostanejo za vedno skrivnost. Nič ne pomaga, če se še tako trudimo. Nekateri se tolažijo, da bo vse razvozlala znanost, ko bo seveda dovolj napredovala. Znanost pa napreduje, število vprašanj, na katera ne dobimo odgovora, pa tudi narašča. Spominjam se vprašanja, ki ga je po nekem predavanju postavila poslušalka. Takole je vprašala: »Ne morem in ne morem pozabiti, kako je pred mnogimi leti umiral moj oče. V zadnjih dneh, ko je bil že zelo slab in je življenje v njem ugašalo, je večkrat rekel: ‘Moj oče prihaja pome, s kočijo prihaja pome!’ Tako zelo me zanima, ali je res oče prihajal ponj s kočijo. Povejte, ali se res dogaja, da kdo prihaja po umirajočega? Tako rada bi to vedela. Bolj kot vse drugo bi rada to vedela.« Lepo mi je bilo poslušati to pripoved. Če pride nekdo pote s kočijo, je lepo. Več kot lepo, Prekrasno je. Oče se je torej odpravljal na pot s kočijo, kot se še nikoli v življenju ni vozil. Tudi hčeri, ki je spraševala, in drugim otrokom je bilo je bilo ob tej izjavi laže pri srcu. Čeprav jim je bilo težko, ker se je poslavljal od njih, so vsi imeli občutek, da ga ni strah, da se veseli nečesa lepega. Na vprašanje, ki še vedno muči njegovo hčer, pa nisem znala odgovoriti. Ali je res oče s kočijo prišel ponj? Kdo bi znal na to odgovoriti? Vsak zase si lahko nekaj predstavlja, nihče pa nikomur ne more dokazati niti, da ima prav, niti, da nima. Morda bodo čez petdeset ali sto let umirajoči govorili, da nekdo prihaja ponje z mercedesom, z raketo ali še kako drugače. Z nečim, kar pomeni lepo in dobro. Mi vsi, ki bi v tem trenutku tako zelo radi dobili jasen odgovor na to vprašanje, pa bomo morali ponižno in potrpežljivo počakati do trenutka, ko bomo sami prestopili prag večnosti. Vse, kar prej govorimo o tem, je ugibanje. Lahko pa si mislim, da bo takrat čisto drugače, kot si sedaj predstavljamo.
Otrokom največ govorimo s svojim zgledom. Opazujejo nas. Poslušajo naše besede in z njimi povezano obnašanje. Kadar se zazrem v oči naše male vnukinje, ne morem verjeti, kako globoko in zgovorno srka vase vse, kar je na mojem obrazu. V očeh malega otroka je nedolžna odkritost. Kot biser je. Prav je, da to gojimo. Včasih pomislim, da naši malčki hodijo skozi življenje mirno, trdno po čisto pravi poti. Kasneje se izkaže, da ne gre vse tako zlahka. Se zgodi, da je celo zelo težko. Pa vendar, prav mi vzgojitelji imamo veliko srečo, da smo v stiku z otrokom, mu že od samega začetka lahko sporočamo, da je vse, kar si želimo le to, da bi postal čisto preprosto to, kar je. Da bi se potem počasi zavedel sebe v povezavi z drugimi ljudmi in Bogom, saj nam vsem to pomaga, da izpolnjujemo svojo pot, svoje življenje, ki ima določen namen. Kadar vzgojitelji kaznujemo otroka zato, ker je povedal resnico, ker je povedal tisto, kar si misli in čuti, ga učimo hinavščine, laži. V strahu, da ne bi naredili kaj hudo narobe, gremo kar mimo otrokovega problema. A prav ob tem velikokrat pohodimo kakšno občutljivo točko, namesto, da bi jo v otroku razvijali. Kmalu bo stopal skozi življenje poln dvomov, saj bo iz strahu skrival resnico. Resnico o sebi potem skrije tudi pred samim seboj. Kje je potem njegova izvirnost, lučka, ki jo je prinesel na svet kot božji otrok? Če otrok ne bo imel odgovornega, dovolj dobrega, čuječnega vzora svojih staršev – mame in očeta, se bo hitreje odzival umetnemu, zavajajočemu svetu. Iz strahu, da se mu ne bi smejali, da ga ne bi marali, se otrok prilagaja zahtevam okolja. Kako se obnašati, oblačiti, čutiti, misliti… Potrebno je veliko samopoveličevanja. Še mnoge druge maske se pojavijo in mnoge izkrivljenosti z njimi. V ospredju je otrokovo pričakovanje strpnosti do njegovega nepredvidljivega, sebičnega vedenja. Pa vendar. Mi odrasli lahko našim otrokom dajemo tudi drugačne spodbude. Kako živeti tako, da si ne dovolimo izčrpavati v prizadevanjih za prazne stvari, ki jih dosežemo z lažjo, poniževanjem in premagovanjem drugih, kar povzroča popolno praznino v človeku. Da ne bo srce vedno bolj potisnjeno v temne predele duše, ko bo zanikalo stvari, ki si jih najbolj želi. Da ne bi te prevare vkovale hlad v duše tudi naših otrok – jim dajmo zgled. Zgled poguma, prijateljstva, vztrajnosti, iskanja lepote, utrjevanja dobrega, krepitve pozitivne samopodobe, doživljanja ljubezni, ki daje in prejema. Bodimo kot otroci, prebivajmo z njimi v občudovanju Stvarstva, ki je vse v nas in okrog nas.
Nedelja je danes, dan počitka in osvežitve; za kristjane dan, posvečen Bogu in najdražjim – domačim ter sestram in bratom v krščanski skupnosti. Ker je danes druga postna nedelja, pri bogoslužju razmišljamo o evangeljskem odlomku, ki nam opiše Jezusovo spremenjenje na gori. Jezusa spremljajo trije apostoli: Peter, Jakob in Janez. Za Petra evangelist Marko, avtor zapisa, pravi, da zaradi dogodka ni vedel, kaj govori. Ob Jezusu se prikažeta Mojzes in Elija. Mojzes je zakonodajalec, ustanovitelj judovskega ljudstva; Elija je prerok, ki predstavlja prenovo. Oba se obračata k Jezusu. To pomeni, da je stara zaveza našla svojo uresničitev v Jezusu. Vsa svetopisemska tradicija se razkriva v luči Jezusa Kristusa; v njej ga tudi prepoznavamo. Nobena zapoved niti prerokba se ne more sklicevati na nekaj, kar ne usmerja k Jezusu. Učenci so na gori odkrili, da postava in prerokbe vodijo k Jezusu. Kljub vsemu pa oblastniki ostajajo navezani na svoje predpise, in prav po teh predpisih je bil Jezus kmalu obsojen na smrt. Sem duhovnik in po srcu tudi misijonar, zato se večkrat postavim pred ogledalo vesti in srca, da bi hitro prepoznal notranje in zunanje blebetanje o Jezusu, v katerega lahko prav hitro zaidem, če ne sprejmem Jezusa v celoti. Zakaj se Jezus ustavi na gori? Ker pred tem dogodkom in po njem napove, kaj se bo z njim zgodilo v Jeruzalemu. Tam bo izročen v roke sovražnikom, veliko bo trpel, obsojen bo na sramotno smrt na križu, a tretji dan bo vstal. Zanimivo se mi zdi, da se vsi trije apostoli, priče Jezusovega spremenjenja, soočijo s temeljnimi skušnjavami sodobnega kristjana; to so: zanikanje križa ozr. trpljenja, ter predstave nebeškega kraljestva kot kraljestva zemeljske oblasti, časti in pomembnosti. Na vse to jih Jezus izrecno opozori. Jezus je kralj, ki si za prestol izbere križ. Odštekani kralj, ki si za slovesno pokrivali izbere trnjevo krono. Njegovo oblačilo je preprostost; in čeprav so ga pred križanjem slekli in rešili slehernega oblačila, samega sebe daje za ogrinjalo tistim, ki si resnično želijo novega življenja. Apostol Pavel pravi: »oblecite Gospoda!« Kralj, ki si za dvorjane izbere ljube izvoljence: uboge vseh časov in vekov; uboge, ki bodo merilo sodbe, saj bo Kristusova odločitev utemeljena na naši sposobnosti, da ga prepoznamo v njih. Kralj brez protokola in rdečih preprog, brez visoko zvenečih naslovov, kralj, ki preprosto vabi: »Pridite k meni vsi!« In še to: navzočnost Mojzesa in Elija razkriva večno življenje. Preroka, ki sta že v večnosti, se to pot prikažeta v Jezusovi slavi. Drage poslušalke in poslušalci, ljudje blage volje, voščim vam lep in blagoslovljen Gospodov dan; naj nas današnji dan utrdi v spoznanju, da smemo biti z Jezusom. Ničesar nam ne bo vzel, da pa bo vse!
Spoštovani, verski reformator, doktor Martin Luther, je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da Bog ni zainteresiran zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož slučajno hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luther končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se mnogokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredotočam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luther, se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo, namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.
Ne želim, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da bi danes ravno stradali, malo lakote pa bi vam vseeno zaželel. Res je, da je prav jesti zjutraj, nato pa skozi dan vseeno lahko malo odložimo obilje in se prepustimo občutku pomanjkanja. K sreči to lahko storimo sami in nas k temu, vsaj večino izmed nas, ne silijo razmere. Zato bo tudi misel na rahlo sestradan dan v tem ranem jutru le dobra želja za vse nas. Zakorakali smo v postni čas. Komaj smo ga začeli in hitro bo pomlad tu in s tem tudi konec naše zavzetosti, da kaj resnega postorimo sami s sabo. Pomlad prinese toliko drugih stvari, da na sebe pogosto pozabimo. Čas prehoda, ko zunaj še ni vse v brstenju, nam pušča dovolj priložnosti, da se vzamemo vsaj malo v roke. Veliko nas je in to ničkolikokrat pobožno sklenilo, da bomo v teh nekaj postnih tednih res kaj pametnega storili zase in za naše bližnje. Delamo visoko leteče cilje: o zdravju, pomoči, skrbi za druge, pozornosti, odvajanju od takih in drugačnih razvada, a na koncu pogosto ostaja kot sad vseh teh sklepov le slaba vest. Hitro bi lahko zapadli v malodušje in si rekli, da se ne da tako in tako ničesar spremeniti. Wilhelm Busch, znani nemški pesnik, je že pred dobrimi stotimi leti zapisal, da sreča prihaja z majhnimi stvarmi in nesreča z zanemarjanjem drobnih trenutkov. Kako prav se to sliši ravno ob naših postnih namerah. Radi bi spreobrnili svet, na glavo postavili vse svoje življenje, a na koncu se še eni drobni razvadi ne moremo odpovedati. Prepričan sem, da vsakdo izmed nas zmore zadržati danes vsaj kakšno pikro besedo na račun drugih in hkrati zmore izreči drobno besedico pozornosti, pohvale. Ste že opazili, kaj vse zmore tako drobno dejanje? Gotovo! In ob tem ni nič narobe, če smo malo ponosni nase. S tem, ko sem se ugriznil v jezik, čeprav bi bil upravičen do zadirčnosti, sem drobno pripomogel k sreči svojega bližnjega. Hkrati pa odkril, kako malo je potrebno, da je svet lepši. Droben prijazen jutranji pozdrav lahko nekomu spremeni življenje. To, da če se odpoveste samo enemu pivu in to pošljete revnim, lahko rešite življenje enemu sestradanemu otroku, že tako in tako veste. Drobne stvari, dejanja, ki spreminjajo svet. Začnimo post z majhnimi koraki, s pozornostjo do drobnih možnosti, ki jih ima vsak izmed nas. Le tako bomo na koncu postnega časa zadovoljni sami s sabo. Eno je nujno: da ne čakamo na jutrišnji dan. Zato naj bo današnji dan prvi korak k tej majceni a zanesljivi poti k naši skupni sreči.
Začeli smo postni čas. Ko današnji človek sliši besedo »post«, verjetno pomisli najprej na zdravje, na odpovedovanje čokoladi, alkoholu … Zakaj? Ker smo ljudje današnjega časa začeli napačno razumevati post, njegov pomen. Post izgublja duhovno dimenzijo in potem ostanemo le »ujetniki« telesa, zdravja in dobrega počutja. Človek že skoraj »bolno« teži za tem, da bi bil »zdrav«. In če vas nekdo vpraša, kaj je za vas zdravje? Verjetno bi najprej odgovorili, da je zdravje stanje, ko nismo bolni, ko nas nič ne boli … Kolikokrat si ob praznikih voščimo: »Vse najboljše, in če bo zdravje, potem bo vse.« Nekje v podzavesti smo zakodirani: če se bomo postili, če bomo uvedli v svoje življenje disciplino, potem se bomo izognili bolezni, bolečini, trpljenju; če se bomo postili, bomo morda izgubili še kakšen kilogram. In ti napori se velikokrat ustavijo le pri našem telesu. In kaj vse smo pripravljeni storiti za to? Če samo začnemo z našim odnosom do hrane, načinom prehranjevanja, in odrekanji ali ločevanji, kot jih narekujejo trendi. Podobno je z najrazličnejšimi načini gibanja, telovadbe, športa – vse, da bi bili zdravi, da bi »živeli«. Koliko je fitnesov in različnih vadb! In kaj s tem dosežemo? Da smo predihani, da se fizično dobro počutimo, da nam telesno gledano nič ne manjka … Za mnoge je to post. Iskreno povedano, to ni post, je le skrb za naše telesno zdravje. Koliko pa se zavedamo, da smo ljudje »sestavljeni iz telesa in duše«? Če je duša bolna, pomeni, da se ne počutimo dobro. Vemo, da nam nekaj manjka, pa ne vemo točno kaj … Veliko stvari se nabere in potem iščemo »zdravila«, pa »čistila« in take in drugačne pristope. Včasih pomaga iskren klepet s prijateljem, lahko pomaga kakšen sprehod, pohod v hribe … Morda poiščemo pomoč pri kakšnem terapevtu. Vse našteto – pogovor, sprehod, pohod, terapija – je pomembno, koristno, dobro. To pa že bolj diši po postu! Pika na i našega postnega prizadevanja je gotovo dobra spoved, ki zdravi naše bolezni, ki osvobaja, ki briše naše bolezni, grehe, slabosti. Žal smo ta zakrament potisnili na stranski tir. Malo ljudi »jemlje ta zdravila« … Kakor da se mnogi tega zakramenta bojijo, kakor da mu več ne verjamejo in so ga »ukinili«. Škoda! Kajti prav pri spovedi se Bog sklanja k človeku, da bi ga dvignil in osvobodil. Sredi postnega časa smo – izkoristimo ga za zdravje – ne le našega telesnega, temveč še bolj duhovnega življenja.
Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu . številni ljudje prihajajo, odhajajo, odvijajo se aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za 2x, ampak 3x več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči…. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo, že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutki nočne izmene, je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo, če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju… Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj… Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje konča dobro, tako kot je treba.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda.
Verjetno imamo vsi izkušnjo, ko smo se odločili, da bomo pri sebi nekaj spremenili, pa ni in ni šlo. Ker morda nismo imeli dovolj volje, dovolj poguma, morda nismo bili dovolj odločni in vztrajni. Temu je navadno sledilo razočaranje nad sabo ter iskanje takšnih ali drugačnih izgovorov in razlogov, zakaj nam ni uspelo. Verjetno je v zvezi s tem največji problem sodobnega časa – čas. Čas, ki si ga ne vzamemo zase. Čas za umik, za tišino, za poglobitev. Prav k temu nas vabi postni čas, v katerega smo vstopili s pepelnično sredo: da bi se umaknili neprestanemu hitenju in napetostim, predvsem pa vsem digitalnim motilcem, ki nas neprestano vznemirjajo s takšnimi in drugačnimi impulzi. Predvsem pa, da bi si vzeli čas za tišino in umiritev, čas, za poglobitev vase, v odnose z bližnjimi in seveda, da bi skušali tudi poglobiti odnos z Bogom. Na današnjo prvo postno nedeljo nam evangelist Marko predstavi ključni dogodek, pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Nanj se Jezus pripravi z umikom v puščavo, kjer izkuša notranji duhovni boj. Puščava, ki je kraj umika, tišine, soočenja s samim seboj, s svojimi mejami in zmožnostmi, slednjič seveda tudi s smrtjo. Ta boj evangelist Marko označi s čudovito podobo, ko zapiše o Jezusu: »Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.« Kolikokrat lahko doživljam svoje življenjske boje, stiske in preizkušnje prav s tovrstnimi občutki: da me obkrožajo zveri. Seveda ne dobesedno, a da tega ali onega človeka doživim kot zver, ki rjovi okoli mene, kot plenilca ali kot mrhovinarja, ki samo še čaka na moj konec. Ali pa, ko se znajdem v okoliščinah, ko se mi zdi, da sem v zverinjaku, da me bo raztrgalo … To seveda lahko doživljam na duhovni, čustveni ali dobesedni ravni. In dobro vemo, kako je težko prestati takšno preizkušnjo. Po drugi strani pa se nam lahko prav v taki preizkušnji zgodi, da se med vsem temi zvermi pojavi angel. Nekdo, ki mi pomaga, ki mi poda roko, ki najde zame toplo in tolažilno besedo, ki mi pokaže pravo pot … Nekdo, ki mi ga na pot pošlje Bog. Kajti, kadarkoli želim kaj spremeniti ali v čem zrasti, se slednjič znajdem v dinamiki boja v kateri se je znašel Jezus: »Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.« Hoditi za Jezusom pomeni, da živim ta boj, ki ga je v celoti živel on – obkrožen s mnogimi nasprotniki, a z zavestjo, da je močno povezan z nebeškim Očetom, ki skrbi zanj. Da bi se zmogli tudi mi, ko doživljamo kakor, da nas obkrožajo divje zveri, vedno zavedati, da nebeški Oče skrbi za nas. Da je lahko še toliko rjovenja, groženj, nasprotovanja, zla in smrti, slednjič vse to nima zadnje besede, ampak Jezus Kristus, ki je nad zlom in celo nad smrtjo, saj je ta boj v vsej polnosti prestal. Tudi zate in zame.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je navkljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele sedaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Že v Knjigi Stvarjenja beremo prastaro modrost, da je človek samo prah, da je izšel iz prsti in da bo znova samo še prah, kar pomeni, da se bo ponovno spojil z zemljo. To spoznanje so delili med seboj skoraj vsi stari narodi, saj so povsod po Evropi poznali žarna ali pa žgalna grobišča. Današnjemu dnevu pravimo Pepelnica, ker tudi krščanska kultura pozna spokorni obred pepeljenja. Po pustnem direndaju in sprostitvi prvinskega veselja, kjer je prišla na dan človekova razigranost in morda celo zavrti skriti nagoni, se je potrebno vrniti v življenje, se zresniti ter vzeti naše odgovornost za lastno usodo, in sprejeti kot, pravi pesnik Gregorčič, da »življenje ni praznik«. Tako danes po krščanskem kulturnem izročilu vstopamo v čas poglabljanja, ko se ob zavesti, kako je življenje minljivo, znova oklenemo bistvenega. Prav to bistveno pa pomeni, da se znova povežemo med seboj. Tradicionalno zahtevo po delitvi »miloščine«, da imamo skrb tudi za uboge ali za te, ki jim življenje ni prizaneslo, povezujemo z zavestjo o minljivosti življenja, ko se zazremo v večnost in se oklenemo tega, kar bo za nami ostalo tudi po smrti, se pravi prijateljstva. Vendar tokrat prijateljstvo ne pomeni zgolj bližine z enako mislečimi, ampak tudi sposobnost začutiti potrebe nekoga, ki nam je oddaljen po mišljenju, kulturi in verovanju. V tem duhu judovski prerok Jona prejme naročilo, da pomaga Ninivljanom, čeprav njihovo cvetoče mesto ne spada k judovskemu narodu in nima iste kulture in vere. V postnem času, ki ga danes začenjamo, se ponovno povezujemo z vsemi ljudmi dobre volje. Prav tako smo povabljeni, da se odpremo presežnemu ter imamo čas za pogovor s Skrivnostjo samo, kar imenujemo molitev. Tako se nam post, molitev in miloščina, kot tradicionalno označujmo dejavnosti postnega časa, naznanijo tudi še kot drug vzklik pepelničnega obreda, ko slišimo: Spreobrni se in veruj evangeliju! Ta lepa beseda -evangelij- pa pomeni veselo novico, da smo povabljeni, zaživeti radostno vest, ki pravi: Bog je med nami, med nami je živa ljubezen, ki nas vabi v svojo družbo.
Nekaj edinstveno človeškega je zaljúbiti se in biti zaljubljen. Žival se ne zaljubi, rastlina tudi ne. Človek je edino bitje, ki je deležen te izkušnje. Vsakdo, ki je bil zaljubljen, ve, kaj to pomeni. Tedaj smo v nekem drugem stanju, kot da bi bili pijani. Zardevamo pred nekom, ki nam je všeč, in »metuljčki v trebuhu« nam poplesavajo. Vse to so fiziološke reakcije, ki spremljajo zaljubljenost. Toda zaljubljenost ni samo to, je nekaj veliko več. O tem priča že sámo dejstvo, da ko se zaljubim, ne morem in ne znam natančno povedati, kaj mi je na drugem človeku tako všeč oziroma zakaj sem se zaljubil prav vanj. Tega nismo sposobni izraziti zato, ker se ne zaljubimo površinsko, ampak – kot pravi filozof Gorazd Kocijančič – v »zadnjo globino« človeka. Zaljubimo se v tisto poslednjo globino osebe, ki je ni mogoče nikoli do kraja spoznati in izčrpati. Drugi nas pritegne in nas očara, da stopimo na pot, za katero ne vemo, kam nas bo pripeljala. Nekaj podobnega se je zgodilo Abrahamu, o katerem pravi Sveto pismo: »Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Če bi človek vnaprej vedel, kakšni izzivi in preizkušnje ga čakajo v ljubezenskem odnosu, se verjetno ne bi spustil v to avanturo. Zato tudi poznamo pregovor: »Ljubezen je slepa«, kar pomeni, da smo v zaljubljenosti slepi za napake in slabosti ljubljenega človeka. Na njem namreč vidimo samo tisto, kar nam je všeč, njegove nepopolnosti nas bodo streznile pozneje. In takrat imamo samo dve možnosti: ali jih bomo postopoma sprejeli ali pa bomo šli srečo iskat drugam. V zvezi s tem bi rad opozoril še na en vidik, ki se kaže v zaljubljenosti: dandanes se veliko poročenih ljudi loči. Toda če vzamemo resno to, kar smo povedali prej, da se namreč zaljubimo v poslednjo globino človeka, se moramo v trenutkih dvoma in preizkušenj iskreno vprášati: Ali sem pripravljen zdržati in prenesti zadnjo globino ljubljenega človeka in ji ostati zvest? Ali ni morda – kljub njegovim napakam in slabostim – na njegovem dnu še nekaj, česar doslej nisem opazil, kar me lahko preseneti in navda s čudenjem; mi odpre nov pogled na življenje, me prenovi in mi da moči, da bom šel dalje po poti, na katero sem bil poklican? Tedaj se lahko zavem, da se v zaljubljenosti srečujem s Skrivnostjo, s Presežnim, ki se mi razodeva po ljubljenem človeku in me kliče v Resnico mojega lastnega bivanja.
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Čas je, da se povrnemo k sebi.
Po triintridesetih letih spremljanja bolnih v bolnišnici kot duhovnik sem hvaležen vsem za njihovo bližino, povezanost s svojci in domačimi, za sodelovanjem z zaposlenimi. Med tolikimi dogodki naj omenim tistega na Otroški kliniki. Mama bolne hčerke, danes že odrasle, me je čakajoča na vratih sobe nagovorila: »Tako sva čakali, da ne bi šel duhovnik mimo!« Mimo človeka ni šel »Primarij vseh primarijev« – kakor je Jezusa poimenoval zdravnik. Največjega Zdravnika Jezusa v današnjem evangeliju srečamo ob gobavcu, ki se mu je zasmilil, se ga dotaknil in ga očistil gob. Mimo človeka ni šla Marija, Jezusova mati. Že kot otrok sem slišal za Lurd, mesto pod Pireneji v Franciji, kjer se je Marija – ravno na današnji dan pred stošestdesetimi leti – prvič prikazala Bernardki. Mimo človeka ne gre vsakokratni papež. Sv. papež Janez Pavel II. je leta 1993 uvedel svetovni dan bolnikov ob prazniku Lurške Matere Božje. Ta dan želi vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja in nas narediti »občutljive«. Vsako leto papež za svetovni dan bolnikov napiše pismo. Iz letošnjega začutimo, da je Jezus na križu poskrbel za Marijo, ko jo je izročil Janezu, njega pa Mariji. Njena materinska poklicanost je na križu prešla na Janeza in na vso Cerkev. Vsi, ne le verni, smo veseli tistih, ki to službo opravljajo danes. Tudi papež v omenjenem pismu pohvali sočutje družin za bolnike, prizadete otroke, starše in sorodnike. K odgovornemu služenju povabi tudi zdravnike, medicinske sestre, duhovnike, prostovoljce in druge. Tudi mi ne želimo iti mimo bolnih in drugih v preizkušnjah. Majhen kamenček v mozaiku je naše vsakoletno romanje v Lurd. Tja se ne odpravimo zato, da bi doživeli čudež ozdravljenja. Opazni pa so drugačni čudeži, ki jih potrjujejo izpovedi romarjev. Besede bližine, ki ste jim prisluhnili, naj sklenem z besedami papeža Frančiška: »Iz ušes v srce, iz srca v roke!« Saj razumete? Ne iti mimo! Danes nameniva več pozornosti bolnim. Bolni in vsi, ki trpijo, naj bodo hvaležni za bližino. In vi, ki ste danes v službi? Sprejemanje vsega naj bo vaš »objem«. Tudi sam se bom za to trudil. Tako bo danes najlepša nedelja za vse!
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa več ne zavedamo. »Kateri dan je danes,« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti, in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za one, ki opazujejo naše ravnanje. Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku vsak stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za vzporednost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežni primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku, virtualnim smehljajem je nespameten posel. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, je pa znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi; vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil ono leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd – pa zaradi tajkunjenja za njo žal niti utrinka ni več. Časi so taki, kakršni so ljudje, trdi A.M.Slomšek, ki je živel v času in s časom, v čemer je uvidel zmoto in nevarnost, pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po narekovanju družbe in posebno še mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker se pa vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, kako da sem po večkratni onovitvi vseh milijonmilijard celic v telesu jaz še vedno isti jaz.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
S Slovenskim kulturnim praznikom obeležujemo obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav smo eni redkih narodov, ki ima državni praznik kulture, se mnogi sprašujejo, kaj ta dan Slovencem sploh pomeni. O spopadu med družbo in kulturo bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi teolog Milan Knep.
Neveljaven email naslov