Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«.
Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to oseba, s katero hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka.
Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja? se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«.
Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to oseba, s katero hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka.
Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja? se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.
Ena najbolj znanih anekdot pripoveduje o srečanju filozofa Diogena z Aleksandrom Velikim. Diogen se je rodil na prelomu med 5. in 4. st. pr. Kr na obalah Male Azije, kot mislec pa je deloval v Atenah. Zanj je znano, da je s svojim življenjem poskušal v celoti in dosledno izpričevati svojo modrost. Da bi dokazal, kako zavrača vsako materialno dobrino, je živel v sodu, izpostavljen vsem vremenskim razmeram. Ker je menil, da je tedanja atenska družba pokvarjena, saj so ljudje izgubili svojo pokončno držo, poštenost in resnicoljubnost, je podnevi po mestu hodil s prižgano svetilko na olje. Ko so ga vprašali, kaj počne, pa jim je odgovoril: »Iščem človeka.« Svojim načelom se ni odrekel niti pred kraljevimi veličinami. Tako naj bi ostarelega Diogena v Korintu obiskal kasnejši vladar Aleksander Veliki. Da bi opozoril na svojo moč, ga je vprašal, ali mu lahko izpolni kakšno željo. Diogen pa mu je odvrnil: »Ja, umakni se z mojega sonca.« Pogumno in dosledno zagovarjanje lastne življenjske skromnosti ter obenem tudi pravice do svobodnega bivanja in uživanja darov narave sta tako očarala Aleksandra, da naj bi pripomnil: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.« Diogena so klicali kinik, iz česar danes izhaja slabšalna beseda cinik, vendar s svojo kritiko družbe je hotel opozarjati someščane, da zaradi pohlepa po denarju in želje po zadovoljevanju svojih nagonov, izgubljajo svojo človečnost. Ko začenjamo nov dan, se torej ne smemo vprašati: »Kaj bomo danes zaslužili, kaj kupili, katerim svojim željam zadostili?« Po Diogenovem vzgledu se moramo vprašati, kako bomo v vsakdanjem življenju, ko nas skrajno materializiran svet cefra v vse smeri, uspeli ohraniti sebe kot poštenega, pokončnega človeka, ki mu ne bo mar za stvari, ampak za lastno dušo.
Svetlobna telesa, raznoterih barv, ovešena v jedrih naših mest in krajev, v prvih dneh novega leta ugašajo druga za drugo. Praznične luči so risale nove podobe trgov, mostov in gradov ter odslikavale igrive figure na vodnih gladinah. Mogoče je praznična svetloba v očeh tistih, ki že dolgo ne morejo več izražati veselja in pričakovanja, prižgala novo upanje ali pa komu vzbudila stisko in občutek osamljenosti. Praznovanju se verjetno ne moremo popolnoma izogniti ali zbežati visoko pod nebesni obok. Njegove korenine segajo v čas Rimljanov, ki so novo leto praznovali z gostijami in obhodi, včasih nič manj razuzdanimi, kakor so bile saturnalije v času okrog zimskega sončnega obrata, pospremljene z veseljačenjem, obdarovanjem in prižiganjem sveč. Svetloba. Kdo izmed vas hrepeni po svetlobi, po spoznanju, jasnosti? Mogoče jo je bilo v vašem življenju malo ali celo premalo. Mogoče jo tudi vi iščete, tako kot jo sama. Predvsem iščem njeno razsvetljenje, da bi vedela, kaj je prav in kaj ne. Ne maram teme, ne na Zemlji, še manj pa v dušah ljudi. Preveč razjeda naše misli in hotenja. Tudi Bog ni maral teme, ki se je razprostirala nad globinami zemlje. Že prvi dan je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba, ki jo je imenoval dan, temo pa je imenoval noč. Tako je ločil svetlobo od teme. A s svojim stvarjenjem še vedno ni bil zadovoljen, zato je četrti dan rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta!« Kako drugače ob jasni noči na nebu žarijo prave zvezde. Ne vem pod kakšno zvezdo ste rojeni: srečno ali nesrečno. Prav tako ne vem, ali verjamete v horoskop, ki naj bi napovedoval človekovo usodo po položaju zvezd ali vedeževalcem, ki vidijo slepila, govore nične sanje in tolažijo s puhlobo. Odgovora na svojo življenjsko usodo ne iščem v horoskopih, prav tako ne v magičnih kroglah, čeprav v jasnih večerih svoj pogled naravnam proti nebu, posutim z zvezdami. V srebrnini zvezd iščem zvezdo repatico, ki naj me vodi, tako kot je vodila Modre z Vzhoda, in jih varno privedla k Novorojenemu, da so ga molili. Tisočere umetnih zvezd je ugasnilo. Staro se je poslovilo in umaknilo novemu. Zvezdoznanci znajo povedati, da bo v letu 2017 vladar leta Sonce, zvezda nepremičnica okoli katere kroži naš planet Zemlja. Sonce nam daje svetlobo in toploto. Upam, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste videli, kako je vzšla Njegova zvezda. Želim Vam, da bi v življenju tudi vi znali poklekniti in se pokloniti resničnemu Stvarstvu, ki nas obdaja.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do zkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo.
Vsem, ki ste že vstali ali pa morda sploh še niste legli k počitku: Dobro jutro v prvem dnevu leta! V preteklih dneh smo po malem vsi bili deležni mnogih voščil in dobrih želja ob božiču in novem letu. Zdravja, sreče in vsega dobrega, predvsem z željami, da bi bilo leto, ki je pred nami boljše. Prav gotovo. Še toliko bolj, če je z nami kakšno težje obdobje ali pa da smo se tudi sicer preveč prepustili malodušju, negativizmu in pesimističnemu občutku, da smo v krizi, da gre povsod nekaj narobe, doma, v bližnjih odnosih, v soseščini, v Cerkvi, v naši državi in tudi splošno v svetu. Dovolj je seveda že, da samo prisluhnemo novicam in poročilom medijev. Ne, da bi bežali pred tem ali nojevsko tiščali glavo v pesek in se delali, da nič od tega ne obstaja. Toda napajati se samo z negativnim pomeni, da lahko slednjič pristanemo v temi, ki ni samo okoli nas, ampak se naseli tudi v nas samih. Toda sporočilo božiča, ki še vedno odmeva, je tudi v tem, da tema nima zadnje besede. Rojstvo božjega sina pomeni, da v temo sveta vstopa Bog, da nam prinaša upanje in odrešenje v naših stiskah, preizkušnjah in trpljenju. V tem nismo sami, ker je Bogu mar za nas – čeprav se marsikdaj zdi, da to ne drži. Tudi mož ima lahko rad svojo ženo, čeprav ji neprestano ne govori, da jo ima rad. Pomeni, da mora žena to prepoznavati tudi iz drugih njegovih dejanj. In seveda tudi obratno. Tako naj bi tudi mi prepoznavali to v odnosu do Boga. Predvsem dejstvo, da ima rad vsakega od nas in da nas vabi, da bi svoje življenje živeli v polnosti. To pomeni, da bi, ne glede na okoliščine, stiske in preizkušnje, v katerih smo, imeli pozitiven odnos do življenja. Da bi ne dovolili pesimizmu in negativizmu, da nas razkrajata in vlečeta v temo. Nasprotno: da bi se zavedali, da je vsak od nas po svoje obdarjen – ne samo s talenti, osebnostnimi lastnostmi in sposobnostmi, ampak, da je vsak od nas obdarjen z življenjem. Če namreč pustimo negativnim glasovom – tako od zunaj kot tudi znotraj nas, ki nam govorijo, da je vse grozno in nesmiselno, da smo zanič, nesposobni, nič vredni, predvsem ne vredni ljubezni in ljubljenosti, potem dejansko ne dovolimo in ne dopustimo, da bi tisto dobro in lepo, ki je v nas sploh lahko prišlo do izraza. Živeti pa z zavestjo, da smo Bogu pomembni, da nas ima rad, da smo obdarjeni, pomeni – živeti v blagoslovu. Pomeni, vstopati v polnost življenja – vključno z vso njegovo težo. Blagoslov izraža prav to: s tabo sem, varujem te, dober si, sposoben si, lep si, rad te imam, živi v polnosti. To so ene tistih najbolj temeljnih resnic in besed, po katerih hrepenijo naša srca, pa jih vse premalokrat slišimo. Če si bomo dovolili to slišati in sprejeti – tudi v luči sporočila Jezusovega rojstva – potem bomo lahko to prinašali tudi drugim. Bi bilo lepo vstopiti v novo leto prav s to željo in odločitvijo, kajne?
Danes sem doživela sredi gneče na cesti; več voznikov zaporedoma mi z nasmehom in preprosto gesto omogočilo preboj iz stranskega priključka na skrajno levi vozni pas. To se mi ne zgodi pogosto. Sem pomislila: je to duh božiča, ki nas je omehčal in umiril? S hvaležnostjo v srcu sem objela in blagoslovila vsakega udeleženca v prometu; ujeta v svojo kovinsko obleko jim nisem mogla stisniti roke, a prijaznost in naklonjenost nas je nevidno povezala. Zadnji dan leta 2016: Mogoče bo moj zadnji dan v življenju? Mogoče pa še ne! Bo dan zahvaljevanja? Naj izzveni v hvaležnost in izročitev! Hvala za vse lepo in tudi za stisko in bolečino – Bog je bil resnično navzoč. Zavezala bom culo tega leta, polno preizkušenj in nerešenih vprašanj! Ta današnji - zadnji dan: Naj bo odklop od rednega dela – dan vere in upanja; Dan Ljubezni, ki jo želim sprejeti in podarjati! Bo tak kot vsi ostali v tem letu. - Bo preživet v notranjem miru? Odtekanje tega leta pripravlja prostor za Novost. Ta Silvestrov dan se bo sredi noči odprl v Prvi Dan. Že prihaja! Je Nova priložnost Iskra upanja Ta prvi dan odpira prihodnost – polno novih izzivov in novih ovinkastih poti. Ga želim začeti v zaupanju, v poslušnosti Besedi, v iskanju Luči! »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. … Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«(Jn 1, 1 – 18)
Pred dobrim letom sem en semester poučeval v Afriki. Takoj po novem letu sem odpotoval v Tanzanijo, saj so na tamkajšnji fakulteti takoj po božiču začeli drugi semester. S hladnega Brnika sem še isti dan prispel v vroče kraje pod Kilimanjarom. Nadejal sem se, da bom vsaj malo lahko videl, kako praznujejo božič na drugi strani ekvatorja. Res me je prvo jutro sredi študentske jedilnice presenetila velika plastična jelka, ki je bila okrašena s kičastimi okraski in obešenimi ogromnimi fluorescentnimi božičnimi voščilnicami. Še sreča, da so bile vsaj jaslice skromnejše in vse figure so bile črne. Ker sem komaj prišel, mi ljudje kaj dosti niso razlagali, kako praznujejo božič. K sreči sem hitro usposobil svoj fotoaparat, saj so takoj drugi dan začeli vse skupaj pospravljati. Presenečen sem bil, kako hitro se znebijo vsega božičnega. Nič kaj se niso zdeli navezani na to praznovanje. Naš slovenski božič traja vse do februarja, tam pa že v prvih dneh januarja vse pospravijo. Ostale so le ogromne fluorescentne in drugače kičaste voščilnice, vse drugo pa je hitro izginilo. Malo sem poizvedoval, zakaj je tako, kaj dosti nisem zvedel. Božič jim ni domač, bistveno manj kot pepelnica in veliki petek. Ko sem spoznaval svoje študente, sem počasi razumel, zakaj. Večina jih prihaja iz velikih družin, mnogi so bili rojeni v slabših razmerah kot Jezus, ki je imel vsaj hlev, jasli. Večina tudi ni imela tako skrbnih staršev kot Jezus, še manj pa so pomenili ljudem okrog sebe. Če prihajaš iz afriške revščine, se ti božični prizor ne zdi nič kaj pravljičen. Edino, kar res potrebuješ, so sanje, da bo kdaj bolje – zato tako veliko plastično božično drevo, razkazovanje kičastih voščilnic in hitro pospravljanje jaslic, saj tako in tako sami še kako izkusijo revščino, odrinjenost in pomanjkanje na svoji koži. Malo sem se zamislil nad našim pravljičnim doživljanjem božiča. Ta ni bil nič kaj prijeten tako za Marijo, Jožefa in malega Jezusa, kot ni še danes za mnoge starše in njihove otroke po svetu. Njim je božič v tolažbo, da v revščini niso sami. Kljub temu pa gojijo upanje, da bo iz tega, kot nekoč iz betlehemskega hlevčka, zraslo novo upanje. To upanje je, žal, tam daleč v Afriki še vedno kičasto kot njihova plastična jelka, je pa edino, kar imajo. Močno si želim, da bi to upanje vžgalo tudi vam, drage poslušalke, poslušalci, veselje v teh božičnih praznikih.
Na splošno bi lahko rekli, da je meditacija nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čimer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so človekova spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Nesporno je, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka. Da pa bi trajno uravnovesili duha, svoj um ter se s tem bolj približali lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, na primer tečajev v zadnjem času zelo popularne čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je s procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage pa ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z osebnim pristopom, ki je pri vsakomur drugačen. Dobro podlago za umirjanje in kontemplativnost uma, s tem pa za uravnovešenost vsakdanjega življenja, lahko nudi tudi religioznost, s pomočjo zaupanja in predanosti vernika. Če ustrezne podlage ni, posameznik ne ponotranji metode, ki jo prakticira. Pravzaprav ne doume, da metoda sama po sebi ne more rešiti njegovih težav. Zato je v preizkušanju novih in novih metod ter načinov, četudi so lahko v osnovi korektni in kvalitetni, vedno znova razočaran, saj se mu zdi, da povsod nekaj manjka in da ‘’to ni to’’. Zato lahko postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v ”notranje svetove” različnih meditacijskih in podobnih metod oziroma novodobne duhovnosti. Ni redko, da človek (p)ostane dober potrošnik tudi na tem področju, saj je tovrstni trg bogato založen in se dobro zaveda človekovih slabosti in potreb. Tako je tudi meditacija postala tržno blago s široko ponudbo in zato previdnost ni odveč. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam, ne pa do kraja na enem mestu kaže, da pojav notranje zmedenosti, pojav tako imenovanega duhovnega potrošništva, ni nekaj povsem novega…
Spoštovani, te dni sem bral o Margareti a Castello, ki je bila kot invalid grbava, šepava in slepa, zato so jo premožni starši ob rojstvu zavrgli. Rodila se je v plemiški družini, leta 1287. Oče je pričakoval, da se mu bo rodil popoln otrok, sin, ki bo lep in bo kot naslednik zadovoljil njegove ambicije. Ker se je rodila deklica, pa še, kot sta rekla, grda in slepa, sta se je odrekla in jo skrila. Sramovala sta se je in ji ob rojstvu nista dala niti imena. Ime Margareta (biser) ji je dal služabnik, ki je zanjo skrbel. Ker bi se skoraj razkrilo njeno skrivališče, jo je dal oče zazidati v celico ob samostanski kapeli v gozdu. Takrat je bila stara šest let in tam je preživela 14 let. Molitev ji je postala najlepša stvar na svetu. Govorila je, da ji je molitev postala najdražja oseba, saj ni imela ob sebi nikogar drugega. Leta 1307 sta jo starša na skrivaj odpeljala v Castello, da bi jo nek redovnik, znan po čudežih, ozdravil, a se ni nič zgodilo. Zato sta jo pustila v tujem mestu na cesti, onadva pa sta se vrnila v palačo. Končno zatočišče je našla z pri redu dominikancev, kjer je tolažila ljudi, ki so umirali. Umrla je stara 33 let, leta 1320, globoko verna, polna ljubezni do Boga in trpečih. Ko sem bral o njenem trpljenju, me je stiskalo pri srcu. Imela je opravičljiv razlog, da bi za vedno obračunala z Bogom in sovražila vse ljudi. Pa ni. Nekatere rože je treba zmleti, preden oddajajo svoj vonj. Postala je Božja lepotica. Sprašujem se, katera univerza bi ji podelila častni doktorat? Kateri predsednik velesile bi se hotel z njo fotografirati v javnosti? Katera akademija bi nosila njeno ime? Kdo bi jo sprejel v svoj dom? Verjetno malokdo. Svet takšnih ne obožuje, ker ljubi zmage, uspeh, lepoto, bogastvo, moč, ne pa skrivenčenih iznakažencev in slepih. A Bog sprejema in spoštuje zavržene, ker so zanj sveti. Njihove solze so kot teleskop, s katerimi vidijo daleč v nebesa. Trpljenje odpira zapah na vratih, da lahko v srce vstopi Bog. Kajti kdor ga zares išče, ga najbolj najde ravno v trpljenju. Trpljenje je največja in najgloblja molitev. Je najboljša šola za oblikovanje plemenitega značaja in nepogrešljivo orodje za doseganje svetosti. Bog Oče ima samo enega Sina, in to brezgrešnega, pa mu vseeno ni bilo prikrajšano trpljenje. Ljubezen križanega je Božji odgovor na človeško zlo. Bogovi so bili od vedno mogočniki, dokler ni prišel šibek in slaboten Bog, ki je spremenil vzorec in zaradi trpljenja postal zmagovalec, ne pa poraženec. Kaj bi se zgodilo z nami trpečimi, če bi tudi Bog dvignil roke od nas?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kaj pomeni biti samostojen? Stati brez opore, bi takoj povedal kak šolar. Kot skupnost, kot narod smo se postavili na lastne noge in se usmerili v prihodnost. Ko sen stoletij nenadoma postane oprijemljiva resničnost, je to skoraj težko dojeti. V njej tiči dolg proces, postopno in naporno zorenje. Ta resničnost je vztrajni boj z vetrovi in vihrami družbenih okoliščin. Vsebuje spopade; dostikrat krvave. Naprej, zastava Slave, na boj junaška kri …, te verze znam še iz časa naše kraljevine. Premišljam pa o tem, kako da se nam zdi kar samoumevno živeti v samostojni državi. Kot da nismo bili kot nacija na veke dolgo odvisni in podrejani. Pozabljamo na prehojeno pot in radi potegnemo na dan kako obliko naših nekdanjih saturnalij, ko se je jedlo in pilo in zabavalo in je bilo vse poceni in vse za vse. Čeravno tudi takrat za koga več kot za drugega. Premišljam, zakaj nas ne navdaja vidni ponos samostojnosti, ki bi se izkazoval v delovnem navdušenju za napredek na vseh družbenih ravneh. Pomislim, ali mediji spretno vódeno naglašajo resnične družbene lumparije, da bi ljudje zgubili zadnjo trohico zaupanja v potrebni boj za pravičnost, resnico, sožitje. Kot da bi nekdo v velikem zakritem loncu kuhal strupeni zvarek proti uresničenim večstoletnim sanjam in vsem realnim prizadevanjem za to, da smo na svoji zemlji svoj gospod. Bo svit, bo svit, bo svit, prisluškujem verzom generala Maistra in vi, hrastovi piloti, ki kažete v lagunah pot … In svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest. Stoji, kolikor je imamo, in general nam je je rešil dobršen del in debelih sto let prej že Slomšek. Zahvala tudi številnim drugim bojevnikom kar vse tja do milosti z neba. Kakšno naključje, da se dan samostojnosti brati s sv. Štefanom in z žegnanjem konj; general Maister jezdi vranca v Ljubljani kar na dveh krajih. Takoj za božičem, praznikom miru in odrešenja, njuno milino razprši štefanovo z grozoto mučeništva. Biti kamnan do smrti zato, ker si zvest … Lahko se nasmehnemo, zamahnemo z roko, zavzamemo držo vzvišenosti nad blodnjavo mistiko. Zakonitosti življenja samega se pa ne da prelisičiti.
Prisrčno praznično dobro jutro želim! Božič je mnogim ljudem zelo pri srcu, kajti izraža hvaležnost, mir, potrpežljivost, strpnost, dobrotljivost, ponižnost, poštenost, veselje in ljubezen. Božič nam je pri srcu tudi zato, ker v ospredje postavlja družino in prijatelje. Preprosto gre za praznik, ki v sebi nosi zgolj pozitivnost. A živimo v zelo dinamičnem času in tisto, česar nam primanjkuje, je mir. A bolj kot željo po miru v službi ali zasebnem življenju je treba omeniti mir v svetu. Preveč je tistih, ki živijo v nemiru. Zavedati se moramo, da je lahko vsak izmed nas učinkovit delavec za mir, zato se v teh dneh in sicer potrudimo, da bomo ljudje miru. Če smo ob miru pomislili na druge, potem ob potrpežljivosti poglejmo na nas same in naš odnos do drugih. Potrpežljivost je namreč ena od tistih vrlin, ki od nas zahteva veliko modrosti in predanosti. Iz potrpežljivosti pa se rodi tudi strpnost, katero kažemo do drugače mislečih, drugače verujočih, do tistih, ki imajo drugačno kulturo od naše. Strpnost moramo kazati tudi znotraj družin, kolektivov in družbe. Strpnost je eden osnovnih pogojev za dobro skupno življenje. Božični dogodek je eden od najlepših dogodkov, za katerega je značilna ponižnost. Rodil se je v hlevu, ker za Marijo ni bilo drugega prostora, rodil se je v majhnem kraju, ki se imenuje Betlehem. Rodil se je preprostima človekoma, ki nista imela nobenega visokega družbenega položaja, še manj pa materialnega premoženja. Rodil se je kot revež, a s svojo ponižnostjo postal navdih za milijone ljudi. Božič je čas, ko se naša misel ustavi tudi ob poštenosti. Vprašati se, ali sem dovolj pošten v odnosu do sočloveka je zgodba deteta, rojenega v jaslih. Ravno ta otrok nam vsako leto v naših življenjih prižge plamen upanja za boljši jutri. Rojstvo je čas veselja in radosti. Tudi modri z vzhoda so prišli, da bi se poklonili in se poveselili ob rojstvu tistega, ki je spremenil tisto največje, torej človeka. Kako pa je z našim veseljem, kolikšna je resničnost našega veselja? Privoščimo si v teh dneh veselja zaradi božiča, zaradi ljudi, ki nas obdajajo, zaradi življenja samega. Spoštovani poslušalke in poslušalci, poleg vsega pa naj nagovori vaša srca tudi ljubezen, tista ljubezen, iz katere se je rodil božič. Blagoslovljen božič želim vam in vašim najdražjim.
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti. Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor: Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek! Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo. Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč! To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja! Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Med letoma 1854 in 1929 so v ZDA okrog 200.000 sirot iz mest na ameriški vzhodni obali z vlaki odpeljali proti zahodu, da bi jim našli dom in družino. Veliko otrok je starše izgubilo v epidemijah. Drugi so bili otroci ne tako srečnih priseljencev. Spet tretji so postali sirote zaradi alkohola. Toda vsi so potrebovali dom. V skupinah po 30 ali 40 so jih naložili na vlak, ki se je potem ustavljal na podeželskih območjih. Otroke so postrojili na peronu – podobno kot živali na dražbi. Potencialni starši so jim zastavljali vprašanja, ocenjevali njihovo zdravje in pregledovali njihove zobe. Če so jih izbrali, so šli na svoj novi dom. Če ne, so se vkrcali nazaj na vlak in se odpeljali do naslednje postaje. Vlak sirot. Ste se kdaj počutili kot sirota? Zapuščeni? Sami? Ste se kdaj vprašali: “Ali sploh kaj štejem? Je komu mar zame?” Vsak dan se namreč dogaja, da slišimo katero od sporočil, ki nam pravijo, da ne štejemo. Ne najdemo nove službe, potem ko smo izgubili prejšnjo. Prijatelji ali partner nas zapustijo. Vse od navadnega mozolja pa do Alzheimerjeve bolezni nam lahko da občutek nezaželenosti. In potem se odzovemo. Svojo vrednost želimo dokazati s številnimi aktivnostmi. Več delamo. Več kupujemo. Več dosegamo. Borimo se. A velikokrat se nič ne spremeni. V Svetem pismu beremo o tem, da naša identiteta ni naša lastnina, da to niso naše sposobnosti ali naši dosežki. Prav tako nas ne določajo naši neuspehi, pomanjkljivosti, dolgovi ali neumne odločitve. Naša identiteta je, da smo Božji otrok. Ustvarjeni po njegovi podobi in odrešeni s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. In pri prenosu tega sporočila je uporabljena slika posvojitve (Efežanom 1,4-5). Posvojeni otroci so namreč izbrani otroci. Z biološkimi otroci ni tako. Ko dojenčka dajo v roke materi ali očetu noben nima možnosti izbire. Toda če ste posvojeni, so vas starši izbrali. Nenačrtovane nosečnosti se dogajajo. Toda nenačrtovane posvojitve? Nisem še slišal za kaj takega. Živeti kot Božji otrok pomeni vedeti, da smo ljubljeni. Ne zato ker poskušamo Bogu ugoditi in nam to uspe ali pa ker mu ne uspemo ugoditi in se opravičimo, ampak zato ker si On želi biti naš Oče. Vsa naša prizadevanja, da si pridobimo njegovo naklonjenost, so odveč. Naši strahovi, da bomo izgubili njegovo naklonjenost so nepotrebni. Ne moremo ga prepričati, da nas sprejme niti da nas zapusti. In če kaj, potem je prav to sporočilo prihajajočih prazničnih dni. Kristusovo utelešenje prinaša sporočilo nezaslužene naklonjenosti, ki nam jo Bog izkazuje, in v kateri nam s tem, ko postaja eden od nas, govori: “Z večno ljubeznijo te ljubim.” (Jeremija 31,3). In ta ljubezen zahteva, da spremenimo svoj odnos do sebe. Da zavržemo svoje občutke zavrženosti in sprejmemo to, kar pravi Bog: “Poklical sem te po imenu: moj si.” (Izaija 43,1) Vsakdo od nas potrebuje ljubezen. Vsakdo od nas potrebuje gotovost, da smo sprejeti. Zato sprejmite te besede. Ne filtrirajte jih, ne upirajte se jim, ne zmanjšujte njihovega pomena. Samo sprejmite jih. Dovolite jim, da se udomačijo v vas in vam prinesejo globok in zadovoljujoč občutek gotovosti, da vas Bog ljubi in vas nikoli ne bo zapustil.
Čisto dobro ste slišali, drage poslušalke in dragi poslušalci, čeprav je še rahlo prezgodaj govoriti o gostilnah, ampak vam že ob voščilu dobrega jutra lahko posredujem vsaj eno veselo novico. Ko sem se pred slabima dvema desetletjema preselil v Ljubljano, sem v mesecu decembru komaj prišel mimo bližnje gostilne. Vse ulice daleč naokrog so bile zaparkirane s takimi in drugačnimi avtomobili. V gostilni so bile dan za dnem božično novoletne zabave in ljudje so s pridom razkazovali svojo navzočnost na takih prireditvah. V zadnjih nekaj letih opažam, da ni več takega drenja. Brez težav prideš mimo gostilne in kljub temu da so znižali cene, ni treba iskati proste mize. Morda bi se komu stožilo po dobrih starih časih, ko smo v času pred božičem hiteli od ene prireditve do druge, od enega nakupa k drugemu in spet na to ali ono zabavo. Vedno manj je tega, saj je gospodarska kriza marsikaj odpravila. Nekateri trenutki pri takih božičnicah so bili lepi, spodbudni in koristni. A ne smemo pozabiti, kako smo se, ko je vse skupaj minilo, na nek način oddahnili. Predvsem pa je priprava na božič, naj ga praznujemo na tak ali drugačen način, močno trpela. Mnogi so se udeleževali vsega skupaj zgolj zato, ker se niso hoteli zameriti sodelavcem, drugi celo iz lastnega veselja. Eno pa je gotovo: v teh večerih niso bili doma s svojimi družinami. Dolgi decembrski večeri, ko se noč začne že sredi dneva, so najlepši čas, da smo v varnem zavetju svojih domov. Otroci najbolj potrebujejo tako varno toplino svojih staršev, starih staršev kot pravljičnost dolgih večerov. Starejši lahko končno začutimo, kako nas otroci potrebujejo in spoštujejo. Preplet vsega tega je najlepša priprava na božič. Če se otroci čutijo varne, se bodo v njihovih srcih rojevale božje ideje. Če bodo otroci sanjali s svojimi starši v mraku decembrskih večerov, bodo v njihovih glavah rastle ideje, ki bodo prinašale mir na zemljo vsem ljudem dobre volje. Če bomo odrasli uzrli radost v srcih otrok, bomo verjeli, da še vedno živijo angeli med nami. Kdo bi si še želel lepše priprave na božično praznovanje? Zato res upam, da bodo gostilne v teh decembrskih večerih samevale in bodo naši domovi polni pričakovanja skrivnostne topline božičnih noči. Ni treba veliko. Dovolj je, če si vzamemo čas drug za drugega in si ljubeče prisluhnemo. Naj bo današnji dan kratek, da bo lahko večer dovolj dolg za vso pravljično toplino doma.
Prav gotovo ste kdaj srečali otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in ostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta beseda. A je beseda, ki osvobaja. Reže nas od stvari, ki niso pomembne. Beseda »ne« se namreč vedno dotika samo zelo pomembnih stvari. Še več si bom drznil reči: beseda »ne« je ravno zato večkrat beseda ljubezni kot sovraštva. In beseda »ne« nas vznemirja, ne da nam miru, dokler ne pridemo v sebi do tistega temeljnega zaupanja, da bo vse v redu, pa čeprav ne bo tako, kot smo načrtovali in si želeli. Tudi sam sem tak. Rad bi, da bi bilo vse po moje, kot se mi zdi prav. Vsak človek ima namreč strašansko potrebo po tem, da gre vse po njegovih načrtih. Njegovih načrtov pa ni ustvarilo to, kar je pomembno, ampak to, kar si človek želi. Želje pa … grejo po poti ugodja, ne pa resnice. Zato sem vedno sovražil tiste ljudi, ki so mi znali reči »ne«. A za iste ljudi sem bil vedno tudi hvaležen. Pomagali so mi namreč na pot, ki gre prav, in ne na pot, kot sem si jo zamislil sam. Ne po moje, ampak kot je prav. In ti dve poti nista nikoli isti.
Pred kratkim sem segel po antologiji kartuzijanskih piscev, v kateri so zbrana besedila kartuzijanskih avtorjev od 12. stoletja do danes. Knjigo sem prelistal in se nenadoma zavedel, kakšna modrost je skrita v besedah teh menihov, ki živijo v enem od najstrožjih redov. To me je spodbudilo k naslednjemu razmisleku. Danes je na voljo ogromno literature. Knjižne založbe nenehno izdajajo in objavljajo nove knjige že uveljavljenih pa tudi povsem neznanih pisateljev, pesnikov in piscev. Knjižna produkcija je tolikšna, da ne vemo, kaj bi z njo. Človek vsega sploh ne more prebrati. Še tisto malo, kar bi lahko prebral, mu ne uspe. Pa je vse, kar se dandanes napiše in objavi, res dobro, vredno, da človek prebere, ali pa je napisano iz drugačnih vzgibov: zaradi lahkega in hitrega zaslužka, slave in še česa? Nepregledna količina izdanih in natisnjenih knjig nam pove, da je veliko literature površinske, plehke, lahkotne in navsezadnje prazne. Da je treba biti pri branju nadvse »izbirčen« in da je treba – kot je pred kratkim poudaril prijatelj duhovnik – brati med vrsticami. Za izkušenega človeka naj to ne bi bila večja težava, saj si je že izoblikoval »filter«, s katerim prečisti balast od bistvenih stvari. Pri mladem človeku pa je drugače, saj nima še izoblikovanih »filtrov« za precejanje odvečnega in nepotrebnega. Zato se toliko prej ujame v zanko spektakularnega, površinskega in plehkega. Ali se lahko pred tem kako zavarujemo? Če se želimo učiti za prihodnost, je potrebno na novo odkriti izročilo tako v literaturi kot tudi v filozofiji, religiji in umetnosti. Svet se ni začel z nami. Brez živega stika z izročilom naša pot v prihodnost ostaja osiromašena. Šele ko se bomo srečali s tem, kar so nam izročili naši predniki, bo vse, kar živimo, dobilo nov pomen in vrednost – ker naše izkušnje niso samo naše, temveč so prepletene z izkušnjami naših prednikov, ki so vse to, kar mi živimo, že doživeli in odživeli. Tako bo v osebnem srečanju z izročilom naših prednikov prišla do izraza tudi naša izvirnost in edinstvenost, ki bo, tega se nadejamo, navdihovala prihodnje generacije.
Ena od mojih prijateljic je praznovala rojstni dan. Nič posebnega. Ta rojstni dan je bil njen okrogli jubilej. Tudi to ni nič posebnega. Je pa prav poseben način, kako ga je praznovala. Odločila se je, da bo v zahvalo svojo družino, prijatelje in znance povabila na sodelovanje pri toliko svetih mašah kolikor desetletij ji je bilo podarjeno. Te maše je darovala za vse, ki so se kakorkoli dotikali njene življenjske poti, pa četudi sami za to ne bodo vedeli. Podariti nekaj kar ni materialno, pomeni podariti del sebe, svojega srca. To je naredila moja prijateljica. Na iskriv in duhovni način je praznovala svoj rojstni dan čisto drugače kot smo navajeni. V prazničnih dneh veliko delimo in kupujemo in podarjamo darila za vse, ki jih imamo radi, ali pa se čutimo dolžne, da jim nekaj podarimo. Včasih postanemo od silnih pohodov v trgovine, od iskanja kar najbolj originalnih stvari, tako utrujeni, da je edina želja le še – naj ti prazniki končno minejo, da si malo odpočijem! Zdi se pa, da prav zaradi obilice materialnih daril ljudje vse bolj cenimo darila, ki pridejo iz srca. Takšna darila sicer zahtevajo veliko domišljije in tudi fantazije, kajti ne moremo jih plačati s kartico ali gotovino, ampak le s časom in dobroto. Ni potrebno objokovati starih časov, ko nam je Miklavž nosil suha jabolka in hruške, a smo vseeno bili srečni. Ni potrebno narediti nekaj tako velikega in originalnega, da smo na koncu čisto izčrpani. Darilo je pravzaprav srce v daru. Če najdemo način, kako to kar nosimo v srcu, preliti v besede, ali pesem, ali obleko, ali kolač, ali rožo – bo to prav gotovo darilo, ki bo osrečilo tiste, ki jih imamo radi. Ko sem kot mlada redovnica bila daleč od doma v Črni gori, me je zmeraj znova presenetil božični paket moje mame. Leta in leta ga je skrbno pripravila in zapakirala in dala na pošto, v velikih skrbeh, kajti potoval je tri dni in več kot tisoč kilometrov. Vse je bilo v tem paketu – domači keksi, veliko dobrot za celo skupnost, ki je takrat štela 30 sester. A na vrhu je bila položena vejica zelenja iz domačega vrta. Ta vejica me je zmeraj ganila do solz. Ko sem jo vzela v roke, sem na njej še čutila mamino trdo kmečko dlan, ki jo je odtrgala sredi mrzle zime, posušila in okrasila. V tej vejici mi je poslal vso svojo ljubezen, ki je mogoče z besedami ni znala izraziti, je pa darilo govorilo namesto nje. Dati pravo darilo je modrost srca. Dati darilo, ki drugega razveseli kot majhnega otroka, je pa že cela umetnost. A podariti sebe kot dar je - ljubezen in samo ljubezen.
Ne poznam nobenega človeka, ki bi želel biti nesrečen. Vsak med nami želi biti srečen, čutiti v sebi mir, spokoj, imeti smisel življenja in ljubezen. Naša duša enostavno hrepeni biti srečna… a naj se še tako trudimo, to le s težka dosežemo. Vedno nekaj pride vmes ali pa nekaj manjka… Nekdo je stanje resničnega duševnega zdravja nekoč opisal kot prijeten občutek, katerega človek ima, ko na primer nekje v naravi opazuje vzhajanje sonca. To je stanje zelo nežne blaženosti, tihe radosti, notranjega spokoja. To je harmonija. To je občutek lepote življenja, da je vse tako, kot mora biti. To je stanje ravnovesja. Zmernost iz katere izhaja mir. Ničesar preveč a vseeno vsega dovolj. Prisoten je moment ene sproščenosti, moment zaupanja Življenju . Občutek,katerega ulovimo le,če se ga ne trudimo uloviti. Imamo ga v sebi in daje nam zagotovilo, da smo v zibelki samega DOBRA. Stanje, ki prihaja, ko se več ne trudimo in silimo k nečemu ampak pustimo, da vse teče samo. Kakor hitro spet hočemo imeti vse pod kontrolo, ko nad sabo izvajamo notranje nasilje truditi se nekaj na vsak način dobiti, lastiti… ta prijetni občutek izgine. Naš Gospod Jezus je poznal občutek resničnega miru in ker je ta mir živel ga je tudi širil okrog sebe. Ko je Jezus rekel, 'Jaz in Oče eno sva' ni mislil s tem 'Jaz sem tu edini certificirani Božji Sin in vi me boste poslušali,ker ste ljudje druge kategorije. Jezus je s tem definiral stanje svoje zavesti, svoj najbolj notranji občutek enosti z Bogom, s Silo Življenja z velikim Ž. Tu je našel tisti resnični mir – mir s sabo, s sočlovekom in s stvarjenjem nasploh. Kot tak ni mogel delovati drugače, kot v ljubezni saj Bog je ljubezen… Svoje učence je vedno znova vabil,naj sledijo tej Njegovi Poti. Jezus hoče, da vsi spoznamo, kdo v resnici smo – ustvarjeni smo po Božji podobi, resnični obraz Boga, vsak izmed nas je v svojem bistvu Duh z Božjega Duha. Naš Gospod Jezus nam je s svojim življenjem, dejanji, besedami, miselnostjo dal primer,kako to resnično enost z našim Izvorom Življenja doseči. Kot verujoči v Boga bi se morali truditi, da bi naša vera v Boga krasila našo dušo, jo delala lepo, mirno in svobodno. Vera v Boga je namreč tudi velika odgovornost pred ljudmi. Zato se moramo truditi biti okras tega sveta, da bodo ljudje,ko bodo videli naše življenje še sami hrepeneli po Bogu, Da bi skozi nas ljudje spoznali, da je vera dobra in potrebna, da pomaga živeti in biti srečen. . V tem prazničnem času, ko je rojena Ljubezen ponovno bolj v središču kot po navadi, nam vsem želim, da bi v Novo leto zakorakali pozitivnih misli ter z resnično mirnim in ljubečim srcem.
Radi se pohvalimo z načelnostjo in z doslednim spoštovanjem pravil. Oboje zagotavlja predvidljivost in preglednost, kar je nujen pogoj tako za uspešno poslovanje kot za demokratične družbene odnose. A tako kot vse drugo, na kar naslanjamo svojo dejavnost, je tudi načelnost ambivalentna, dvoumna. Na to nas pogosto spomni papež Frančišek. Sam se malokdaj sklicuje na načela. Pri njem imamo vedno vtis, da ga zanima predvsem oseba, človek v njegovih konkretnih razmerah. To marsikoga moti tako v Cerkvi kot zunaj nje, zato mu očitajo, da pozablja na načela, na doktrino in pravila. Vsem tem pogumno odgovarja, da so načela, tudi moralna, v službi človeka in ne obratno. Dobro je za papeža tisto, kar pomaga človeku, da ne obtiči na mestu, ampak da preseže ujetost v duhovne, socialne in družbene razmere, ki ga dušijo. Papež, podobno kot Kristus, spodnaša navidezno trdnost sistemov, ker mu izkušnja govori, da sistem, ki spregleda osebo, postane rigiden, sam sebi namen, v politiki in ekonomiji pa orodje, s katerim gospodar krepi svojo moč in profit. Zato vedno znova brani osebo proti brezosebni načelnosti, človeka proti sistemskemu kolesju, kjer ni več prostora za potrebe posameznika. S tem, ko papež Frančišek izhaja iz osebe in ne iz sistema, postaja ranljiv, kajti nikoli ni v naprej jasno, kako se bo odnos z osebo, ki temelji na zaupanju, izšel. Tudi Jezus je vse stavil na prijateljstvo in ne na strukturo. A kot vemo, se to zanj, človeško gledano, ni dobro končalo. Eden od apostolov ga je zatajil in drugi izdal; za samoobrambo pa ni imel na voljo strukture, ki bi ga zaščitila. V sicer pohvalnem zavzemanju za načelnost je lahko precej preračunljivosti. Kajti načela, povezana v miselni ali moralni sistem, je mogoče upravljati; oseba, s katero vstopimo v odnos, pa se lahko obrne tudi proti nam. Vendar papež Frančišek kljub zavesti, da tvega, vedno izbere osebo, ker želi slediti Kristusu, ki ni prišel za upravnika ljudi, temveč za odrešenika, torej tistega, ki omogoči razmerje ljubezni. Kajti ljubezen, ki napolni srce, je tista dobrina, ki je v resnici na začetku in na koncu vseh dobrin, ki si jih želimo. Šele v izkustvu ljubezni zares občutimo, da smo nekaj vredni; v stanju ljubezni, smo na nek način že na cilju.
Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen. Tako pravi pisatelj Joža Lovrenčič. Koliko ljudi še piše osebna pisma? Pismonoše povedo, da vedno manj. Njim gre pač vsa pošta skozi roke. Toda okoli božiča in novega leta pa le še primemo za pisalo. To utegne biti zdaj že kar obred. Mogoče nadloga; je potreben pravi papir, pa ovojnica, pa znamke in razglednice in voščilnice in mogoče še kaka nalepka in – joj, kakšen posel! Elektronsko pa brez težav. Esemesi poslani tudi mižé. Nekje zadaj v zaledju srca gloda vprašanje, kaj če sodobnejše oblike pisnega komuniciranja niso vedno najbolj ustrezne. Nekateri znanci in prijatelji in dobrotniki da so izjemne osebnosti. Predvsem pa jaz ne smem delovati butalsko. Vendar pa prav nikomur ne zamerim, če mi božično voščilo pošlje v e-obliki. Tudi sama to počnem. Vendar ne kar povprek. Obstaja zadrega: ne ne, to pa ne, z roko napiši, in ne serijsko, povsem osebno naj bo. In storim tako. Toda. Pisava ima svojo zgodovino in komunikacijske poti tudi. Dekalog je bil vklesan. Svitki papirusa so zavzeli veliko prostora. Voščilnice in pisma, kakršna še vsi poznamo, so preplavila cel svet. Telefonski pogovor pred prazniki in tudi sicer mi pa poboža dušo. Kaj šele skajp, ko sobesednika vidim! Kot da sva skupaj, lahko si nasmihava ali pa se veselo pačiva. Toda pismo, prejeti pismo s prijazno vsebino, še vedno vzbudi posebno zadovoljstvo. Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen… Mar ni zadišalo po nečem zelo osebnem? Kaj potem, ali se obešati na stare navade ali se preusmeriti k novim? Zagotovo obstajajo in bodo obstajala stanja in okoliščine, ko je in bo potrebno izbrati edino primerno obliko. Tudi tako, ki sodi na področje bontona; poslovnega ali pa zasebnega. Dva razsodnika sta: razum in srce. Oba pa potrebujeta nekaj vzgoje. Potrebuje jo tudi e-dopisovanje. Kot da tudi iz tega ne bi takoj planila na dan človekova duhovna podoba. Ne vem, zakaj sem mu pisala, zakaj zdaj nosim ranjeno roko, se v pesmi sprašuje Vida Taufar. Kakor koli sproti se odločajmo, komu, kako in kaj. Ostajamo pristni, naklonjeni in vredni zaupanja. Prazniki so od nekdaj lepa spodbuda k prijaznosti.
Neveljaven email naslov