Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub mnogim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo?
V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto.
Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katerega moramo celo življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo.
Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako dalje. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub mnogim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo?
V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto.
Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katerega moramo celo življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo.
Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako dalje. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Lončena peč v naši dvestoletni hiši, od kar se moja, skoraj osemdesetletna mama ne more več varno povzpeti nanjo in ogreti, ostaja nezakurjena. V mrzlih dneh potrebno toploto daje drugi vir energije, zato tudi ledenih rož na šipah ni več. Tako kot ni več mojih prednikov, ki so nekdaj s peči zrli v Bogkov kot hiše pod katerim so na mah postavili skromne, papirnate jaslice ali pa samo razglednico z jasličnim motivom, ki je prispela iz daljne Severne Amerike. Mama v hiši s šestnajstimi okni živi sama. Ko se iz leta v leto v božičnem času vračam v najin topel dom, že vse pripravi za prihod Novorojenega. Nato skupaj opraviva blagoslov svetega večera: móliva, pokadiva in pokropiva prostore, tako v hiši kot gospodarska poslopja. Kako drugačen je vonj kadila v njej kot v četrtem nadstropju manjšega stanovanja nekega stanovanjskega bloka ali pa čudnega meščanskega stanovanja, kjer je navkljub ogrevanim prostorom vel čuden hlad. Najlepše spomine izmed vseh bivanj drugod imam na skromno študentsko sobico, čeprav je bila termoakumulacijska peč zaradi preobremenjenosti velikokrat hladna. Naša stara hiša – moj dom. Topel in domač. S skromnimi papirnatimi jaslicami in božičnim drevcem, okrašenim v sijoč in barvit papir zavitimi bomboni z belimi resicami. Dom, ki pripoveduje mojo zgodbo in zgodbe mojih prednikov. Zgodbe minulih stoletij, zgodbe nas, ki smo zapuščali prostorno hišo zaradi preživetja in iskali zavetje po tujih hišah. In bili tudi preganjani in izgnani. Kako prazen je lahko prazničen pogled v tujem kraju in temne razsvetljene ulice. Kako hladne stene, pobarvane s toplimi barvami. Upam, da so vaši domovi v teh dneh božične osmine pravi studenci božičnega veselja. Božična luč je močnejša od človeške revščine in uboštva, močnejša od bogatina, ki igra vlogo berača, da bi nato beraške cunje spet vrgel stran. Močnejša od bleščečih božičnih drevesc in vseh božičnih darov. In angelovo oznanilo, izrečeno betlehemskim pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo,« velja tudi za vas in za mene. Naj se vas v teh dneh duhovna Luč dotakne, kjer koli že ste: v bajno razsvetljenem mestu ali za zapečkom lesene hiše. Ob bogato obloženi mizi ali ob skromnem pogrinjku. V dolgi večerni obleki ali v platneni srajci. A duhovna Luč brez nas samih ne bo vzplamtela. Postati moramo preprosti kot so bili pastirji, ki so prenočevali na prostem. Tudi oni so se ustrašili, ko jih je obsijala Gospodova slava. Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji bodrili drug drugega: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Pojdite tudi vi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, in oznanjujte veselje, ki je za vse ljudi!
Pogosto se mi zastavlja vprašanje: Mar ni za brezdušno logiko ravnanja z živalmi, rastlinami …sokriva tudi teologija? S tem ko smo teologi odvzeli globinski/duhovni Stvarnikov pečat stvarstvu (in naredili Boga v njegovem stvariteljskem deju za površneža, kar je – ne dvomim – žalitev in herezija), ko smo vse, kar ni človek zbanalizirali le v površnost, brezdušnost, celo nesposobnost čutenja, smo legalizirali strašljive manipulacije, ki se dogajajo z živalmi, rastlinami, rekami, zemljo … »Saj nimajo duše,« je (podprto z našo teologijo) pogosto opravičevanje za nedopustno ravnanje. Tolikšno banaliziranje ustvarjenega, kot smo si ga privoščili teologi zahodne civilizacije, je bilo tuje tako predkrščanskim mislecem kot staroselcem drugih kultur. V zgodovino so se zapisale misli indijanskih poglavarja Seattla, ko odgovarja na zahtevo, naj Indijanci prodajo zemljo in odidejo v rezervate. »Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje?« se sprašuje in nadaljuje: »Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili? Vsaka ped zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva. /…/ Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. /…/ Ko si jo podvrže, gre naprej. /…/ Svoje otroke účite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Oskruniti zemljo, pomeni oskruniti njenega Stvarnika.« Tako indijanski poglavar. Ob njegovem zapisu se mi zastavlja vprašanje: ali je lahko Bog – Veliki Duh ‒ ustvaril karkoli, kar bi ne bilo zaznamovano z Njim – s Stvarnikom? Bog v svojem ustvarjanju ni površnež, kot mu to prepogosto pripisujemo teologi. Čas je, da se opravičimo živalim, milijardam trpinčenih, zlorabljenih, grozljivo pobitih … Ravnanje z njimi je utemeljeno na našem površnem pogledu – tudi (ali predvsem) v brezdušni brezsrčnosti teološke misli do njih. Seveda samo opravičilo ni dovolj. Če je mogoče, je potrebna vrnitev v stanje pred odvzemom globinske razsežnosti vsemu kar nosi pečat Stvarnika.
Dragi vsi odrasli: pozor! Danes bodite še prav posebej pazljivi na male otroke s šibo ali kuhalnico v roki, saj obstaja velika verjetnost, da boste od njih prejeli kakšen udarec po tazadnji. Danes je namreč tepežni dan in otroci imajo po starem slovenskem običaju na današnji dan pravico tepežkati. Toliko v opozorilo, če se bo slučajno nad vas spravil kak mali nadobudnež – da jih potem ne bo v zameno dobil nazaj. Ta star ljudski običaj seveda temelji na današnjem bogoslužnem prazniku svetih nedolžnih otrok. Pred tremi dnevi smo se še na polno veselili in radostili ob prazniku Jezusovega rojstva, danes pa se spominjamo prvih človeških žrtev Zanj in to najmanjših in najbolj nedolžnih. Judovski kralj Herod Veliki preprosto ni prenesel, da bi njega in njegovo dinastijo izpodrinil neki nov judovski kralj, ki naj bi se rodil v Betlehemu. Ker ni imel popolnih informacij, je preprosto dal pobiti v Betlehemu in njegovi okolici vse dečke, mlajše od dveh let. Herodov primer jasno kaže na to, da se za ohranjanje moči, položaja in udobja lahko uporabi vsa sredstva. Seveda tisti, ki ima moč in, ki je za vsako ceno pripravljen obdržati svoj položaj, pa naj bo to kakršenkoli že. Kadar je v ospredju samo moj jaz, moj ego, takrat drugi ni pomemben. Takrat je drugi človek le sredstvo, ki ga uporabim za dosego svojega cilja. In potrošniška družba nas v dobršni meri k temu precej spodbuja. Saj ni pomembno, če surovine za moj pametni telefon v rudniku izkopavajo otroci, tudi me ne zanima, če so konfekcija in športni copati, ki sem jih kupil na razprodaji narejeni z otroško delovno silo. Samo, da je meni dobro, da sem poskrbel zase – ostalo me prav malo briga. Pa naj bo to za rojene ali nerojene otroke. Na to točko egocentrizma je zašel naš zahodnjaški stil razmišljanja in načina življenja. Lahko se zgražamo na notoričnimi morilci Herodovega kova, a hkrati se težko pogledamo v ogledalo in si priznamo, da v globalnem smislu nismo kaj dosti boljši. Prav gotovo ne moremo z danes na jutri spremeniti sveta in se verjetno tudi zaradi vsega tega vsaj kdaj počutimo precej nemočni. Vsekakor pa lahko začnemo s spremembami – ne v globalnem smislu, ampak najprej pri sebi. Tako, da spoštujem vsakega človeka –tudi tistega, ki mi gre pošteno na živce ali ga žal celo sovražim; tako, da v drugem ne vidim koristi, ampak osebo, ki ima svoje temeljno človeško dostojanstvo. Predvsem pa, da spoštujem in varujem življenje od spočetja do naravne smrti. Kajti, če človek nima pravice bivanja, potem mu je odvzeta temeljna človeška pravica, ki je nad vsemi ostalimi. Kajti samo takrat, ko sem ZA življenje, ko si prizadevam po najboljših močeh spoštovati in ljubiti drugega, samo takrat svetu prinašam luč, toplino in polnost življenja. Nenazadnje je tudi v tem eden glavnih vidikov božičnega praznika, kajne?
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega. Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega. *** Videl sem Ga spal je na klopi z glavo položeno na plastično vrečko plašč na njem je bil škrlaten podoben stari krpi za čevlje na glavi je imel kapo z naušniki na rokah vijoličaste rokavice iz katerih je štrlel prst kazalec in tisti drugi (pozabil sem kako se mu reče) videl sem ga v parku med golimi drevesi privezanimi h količku pločevinko od piva in vložkom obešenim na šipkov grm oblečen v tri puloverje črnega belega in zelenega (ampak vsi so zbledeli) je spal mirno kakor otrok začutil sem v svojem srcu (nisem pomislil ampak začutil) da je to Jezusov namestnik na zemlji mogoče pa celo sam Sin Človekov hotel sem se ga dotakniti in ga vprašati ali si ti Peter? toda zgrabila me je velika zadrega in onemel sem obraz je imel pogreznjen v kosme rdeče brade hotel sem ga zbuditi in ga še enkrat vprašati kaj je resnica sklonil sem se nadenj in zavohal slabo sapo iz ustne votline pa vendar mi je nekaj pravilo da je to Sin Človekov odprl je oči in me pogledal spoznal sem da ve vse odhajal sem zmeden oddaljeval sem se bežal doma sem si umil roke
Spoštovane Slovenke, cenjeni Slovenci, drage državljanke in državljani Slovenije. Dovolite mi, da vas danes, na tako pomenljiv praznik za naš narod, pozdravim na tak način. Jubileji so pač priložnost za slavje, kar je nedvomno prav, pri pesimistih pa je vedno čas samo za kritikastrstvo. Ker je veliko kritiziranja in to “vsepovprek”, ker se marginalni in posameznih skupinic navidezni problemi povzdigujejo na vsesplošno raven, se glasovi tistih, ki vidijo dobro, ki jih druži vizija prizadevanja za skupno dobro, v javnostih sploh ne ali pa se komaj zaznajo. Sistemi družbenega obveščanja, vključno s socialnimi omrežji, tu igrajo ključno vlogo. Take oblike obveščanja in seznanjanja javnosti – izgovarjajoč se namreč na načelo uravnovešenosti poročanja in morda na svobodo medijskega poročanja – nimajo vedno dobrega namena. Še dobro, da imamo praznike. Državne in cerkvene. Ne vem sicer natančno, čemu so se naši voditelji pred leti odločili, da državnemu prazniku Dnevu samostojnosti dodajo še besedici “in enotnosti”. Zgodovinska dejstva za leto 1990 in 1991 namreč kažejo, da je bil narod sicer dokaj enoten, politiki pa ne in je nekatere izmed njih k podpori osamosvojitvenih procesov nagnil prej pragmatizem kakor pa iskreno prepričanje po potrebni demokratizaciji in samostojnosti Slovenije. Morda bolj zato, ker je v globini srca vsakega človeka želja, da bi samostojno deloval in bil povezan z drugimi v neki obliki povezane dejavnosti (enotnosti) za skupno dobro. Pa smo zopet pri duhovnem, pristno človeškem (morda lahko rečemo celo univerzalnem), s katerim je človek in človeštvo zaznamovano. Teologija pozna izvirni greh, v katerem vidi neke vrste vzrok, da se dela slabo, vendar teologija ne ostaja le pri izvirnem grehu, prepričana je namreč tudi v človekovo sposobnost delati dobro, saj je počelo vsega dobrega Bog sam. Menda morajo celo tisti, ki se v “ozadju” ali pa “ospredju” odločijo za slabo ravnanje, vsaj cilj ovrednotiti kot dober (kot dober vsaj za njih in somišljenike), da lahko izvršijo neko dejanje, ki naj bi bilo dobro, dasi to v osnovi ni. Ljudje takih drž zagovarjajo princip, da cilj opravičuje sredstva. Ta machiavelistični princip ne prinaša v svet nič dobrega. Zdrava in dobra, mirno lahko rečemo, normalna odločitev za dober cilj, recimo skupno dobro, pa pomeni omogočati tudi dobro pot… Oboje je potrebno, dober cilj in dobra pot, ki nobenega človeka ne kot posameznika ne manjšine in niti večine “ne povozi”. Če bi se vsi v naši samostojni domovini povezovali v taki enotnost, bi bilo silno modro. Ko torej praznujemo praznik Jezusovega rojstva in Dan samostojnosti in enotnosti privoščim vsem državljankam in državljanom naše edine zemeljske domovine Slovenije, Slovenkam in Slovencem, obilo blagoslova in ponosa pri delu za skupno dobro. Naj Bog blagoslovi našo domovino, državo in vse njene prebivalce.
Se še spomnite Božičev svojega otroštva? Kaj vse so vam, – nam- za te najlepše praznike v letu vedeli pričarati dragi naši, – na žalost že mnogi pokojni – starši? Enako se trudimo mi, starši danes. Vsi, ki verujemo v betlehemski čudež, ko se je v tem največjem siromaštvu rodilo Dete- Jezus, ki je postalo neizmerno dragoceno darilo za ta naš nesrečen in objokan svet. Kajti tam, v tistem hlevčku, se je rodila Ljubezen, Resnica in Pravičnost. In kot takšen želi, da bi vsi otroci tega sveta v življenje in ga živeli v miru in spoštovanju, v prijateljstvu in ljubezni. Da bi se trudili razvijati in prinašati sadove Božjega Duha ne le ob Božiču, ampak da bi si vedeli in hoteli Božič narediti vsak dan. Od srca vam želim, da bi to doživeli in udejanjali tudi potem, ko lučke na drevescih ugasnejo. Takrat ne dovolimo, da bi v ns ugasnila želja biti človek. Takšen preprost, prijazen in ljubezniv – kakršni vemo biti – ker to hočemo in želimo – v teh božičnih dneh. Ne bojmo se. Kajti v takšnem hotenju ne moremo ničesar izgubiti, ampak lahko postanemo le bogatejši. Pa ne v denarju, ampak v duhu. In takšni stopimo – skupaj s svojimi dragimi – pred jaslice Božjega Deteta, ki nas bo objelo s svojo ljubeznijo. Napolnjeni z njo pa jo potem ponesimo k vsem, ki jo potrebujejo in po njej hrepenijo – k vsem bolnim, utrujenim, osamljenim – in morda v teh dneh tudi boleče pozabljenim. Pomagajmo jim, da bodo preko nas spoznali, kako smo vsi Njegovi – ljubljeni.
Današnji dan bodo marsikje potekale še zadnje priprave na božični večer. Po stari slovenski tradiciji se družina ob mraku zbere pri jaslicah in božičnem drevescu. Blagoslovu doma in molitvi sledi praznična večerja, sveti večer pa se zaključi z obiskom polnočne maše. O prazničnem času v današnji Duhovni misli upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.
Ko sem sinoči prižgal svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Razlika. Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen. Budnost in čuječnost sta tako različni od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabimo na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In jaz sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč. Zato je treba za luč najprej postati pozoren. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se pričenja advent. Prihod.
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so večinoma umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. Zdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako, kot takrat. Samo da sedaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v moji sedanji situaciji? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek v vsaki situaciji postavljal to vprašanje: »Kaj trenutno zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. Zame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govora v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najbolj pomembno. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kvalitetno življenje.
Darila in darovi, ki jih prejemamo v teh prazničnih dneh, so znamenje dobrote in naklonjenosti ljudi, ki nas imajo radi. Lepo je prejeti nekaj, kar si morda že dlje časa želimo, bodisi majhno pozornost ali pa kaj praktičnega, kar nam bo koristilo pri delu ali v prostem času. Vse to je dobro. Toda vsaka stvar se slej ko prej obrabi, vsako darilo s časom obledi. So pa tudi darovi, ki nas lahko zaznamujejo za vse življenje. Toda ti presegajo naše zmožnosti, ker so nam dani od nekod drugod. Nismo jih povzročili sami, ampak smo jih prejeli kot del skrivnostnega načrta v našem življenju. Mene je na primer zaznamoval nekajletni študij v tujini, ki ga nikoli v življenju nisem načrtoval. Zgodil se je nepričakovano, prišel je kot dar z neba. Prav tako me je zaznamoval pouk profesorja slovenščine v gimnaziji, ki mi je posredoval ljubezen do jezika in književnosti. Tudi to dojemam kot dar. Posebno me je zaznamovala smrt moje matere. Ne boste verjeli, a tudi to vidim kot dar. Kajti prav prek tega na videz tragičnega dogodka se je naša družina zbližala in danes se z očetom in s sestro razumem bolje, kot kdaj koli prej. Zdaj smo res prava družina. Tudi smrt je lahko dar, če jo človek gleda z nekimi drugimi očmi. Tako nas oblikujejo dogodki, ki se nam zgodijo v življenju, in ljudje, ki jih srečamo oziroma s katerimi živimo. Vse to je lépo in dobro. Vendar tudi ti darovi ne morejo v polnosti potešiti našega najglobljega hrepenenja. Naše srce vedno hrepeni po nečem več. Tega sem se zavedel pred kratkim, ko Jezus Samarijanki – ne da bi jo kdaj prej videl – pove, da je imela pet mož, in da ta, ki ga ima zdaj, ni njen mož. Jezus je ne obsoja, samo pokaže na hrepenenje na dnu človeškega srca, ki ga ne more potešiti noben človek ali stvar, temveč samo živi Bog. Ali ni prav v tem glavno sporočilo božiča? Samo živi Bog, ki se je učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, lahko poteši naše najgloblje želje in hrepenenja. Naša edina naloga je, da mu odpremo srce in Njega, ki je dar vseh darov, sprejmemo z odprtimi rokami.
Dandanes smo z vseh strani okupirani s takšnimi in drugačnimi oglasi, ki nam ponujajo različne produkte s sporočilom, da nas bo njihov nakup osrečil. Utapljamo se v obilici materialnih stvari, ob tem pa pozabljamo, da se resnični temelj za srečo in dobro življenje skriva v nas samih. O tem nas lahko s svojim zgledom pouči filozof Diogen iz 5. stoletja pr. Kr., ki je odklanjal materialne dobrine in se zadovoljil s preprostim življenjem. Ker je moral zaradi nekega prekrška zapustiti rodno Sinopo, se je preselil v Atene, kjer je živel izredno skromno: po neki anekdoti naj bi mu izhod iz zagate nakazala miš, ki je tekala okrog, ne da bi si iskala prenočišče ali hrano – Diogen je odslej po njenem zgledu spal kar na svojem plašču in s seboj nosil bisago z živežem – »in prav vsak kraj mu je služil kot obednica, kot počivališče, kot prostor za razgovor.« Kasneje si je za svoje prebivališče izbral sod in se zadovoljil z življenjem pod milim nebom. Težnja k preprostosti je izpostavljena tudi v anekdoti z njegovim edinim sužnjem Manesom – ko mu je ta nekoč pobegnil, so mu meščani prigovarjali, naj ga poišče, a se jim je Diogen samo posmehnil in rekel: »Smešno – da bi Manes mogel živeti brez Diogena, Diogen pa ne brez Manesa!« Prav tako je nekoč naletel na dečka, ki je vodo iz reke zajemal kar z rokami. Ko je to videl, naj bi Diogen proč zabrisal svojo skodelico in presenečen izjavil, da ga je ta deček prekosil v skromnosti. Poleg tega si je Diogen prizadeval za urjenje tako telesa kot duha, saj je po njegovem mnenju telesna vadba vodila k vrlim dejanjem. Telo in duh naj bi bila povezana med sabo, zato je eno urjenje brez drugega nepopolno. Prav v nerazumevanju te povezave pa naj bi tičal razlog za nesrečo: ljudje naj bi namreč preveč časa porabili za nekoristne napore telesa, namesto da bi poskrbeli za potrebe duše. Teh ni mogoče zadovoljiti z lagodnim življenjem, ravno nasprotno: Diogen je verjel, da je prav zaničevanje ugodja »samo po sebi največje ugodje«, kajti ljudje, ki so se navadili na preprosto življenje, »z užitkom prezirajo udobje.« Ko se je predenj ustopil sam Aleksander Veliki in mu ponudil, da mu bo ustregel v vsaki želji, mu je tako Diogen odvrnil, naj se mu samo malce odmakne, saj mu je zakrival sonce. S tem mu je pokazal, da mu status, bogastvo in materialne dobrine ne pomenijo nič, saj pravih dragocenosti ni mogoče kupiti. Aleksander naj bi bil ob tej priložnosti tako presunjen, da je izjavil, da bi »želel biti Diogen, če ne bi bil Aleksander.«
Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)
Danes je pravi dan, spoštovane in spoštovani, da postavimo temo na pravo mesto. Naj bo jutro še tako mračno, še tako zaspano, vam želim, da ta tema ne bi nikoli izginila. V zadnjih letih je težko najti pravo temo. Adventni čas smo iz drobnih svečk na venčku spremenili v bohotne razsvetljave, ki nam vzamejo priložnost, da bi se malo bolj pomudili v skrivnostnosti teme. Spomnim se Afrike; res, prav tja je treba, da užiješ pravo temo. Sem ter tja je kdo prišel z baterijo, drugače pa noč in zvezde nad tabo. V tej neopazni temi se zdiš sam sebi izgubljen pod neskončnostjo zvezdnatega neba. Slišiš vsak glas, vonjaš sapo, vidiš nič. Dojemaš in ne veš kaj, si poln vtisov in doživljaš meje svojega vedenja. Celo na vse nevarnosti, ki jih skriva noč, pozabiš. Pri nas je na vsakem koraku tudi še tako temne noči svetlo. Nimaš se kam skriti, nič ni več skrivnostno. Če že je, je to zaradi tega, da bi nam potem to bolje prodali. Včasih so ljudje advent doživljali kot čas teme, v kateri so prižigali drobne lučke. Ni šlo le za golo pripravo na božič. Ljudje so temo jemali resno. Ne s strahom, ampak z globokim sporočilom, ki ga vsi doživljamo vsak dan, a se ga tako težko oprimemo. Mraz in tema sta človeku že od nekdaj sporočala, da se ne sme ustaviti. Če se ustavi, potem je po njem. In to je naloga, ki jo mora vsak sam izpolniti, ne moreš se zanašati na druge. V temi si sam in le glasovi, ki jih moraš prepoznati, ti lahko pomagajo najti pot, da se ogreješ v zimskem mrazu. Ne le zunaj, tudi v objemu toplega doma je advent čas spopadanja s temo in mrazom. A kaj ti pomaga, če je zunaj svetlo in toplo v tebi pa vlada noč in mraz. Za tako notranjo zimo je pravi advent nujen, če hočem naprej. Zato so razna ljudstva zimo izkoristila tudi za iskanje te notranje luči. Kristjani so kmalu razumeli, da Bog ne pride le enkrat. Prevzeli so stare običaje in Kristusa primerjali z lučjo. Kot če se znajdemo izgubljeni sredi teme, daleč od vsake luči, tako smo pogosto v iskanju resnice. Dvom, negotovost, nejasnost so stalnice naše notranjosti. Iskanje resnice je naša življenjska popotnica. Filozofinja in svetnica Edith Stein je zapisala, da je Bog resnica in kdor išče resnico, išče Boga, naj mu bo to jasno ali ne. Le resnica, ki nam seže do srca, nas lahko v polnosti razsvetli. To je naš Bog, naj ga imenujemo tako ali drugače. Zato vam želim, da bi si v tej kričeči razsvetljavi adventa privoščili temo. V njej začutili svojo majhnost in moč, ki nas poganja, da iščemo luč resnice.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, čeprav se današnje jutro šele sramežljivo prebuja – vsaj za nekatere – vas tokrat povabim, da zaplešete skupaj z menoj. Na radijskih valovih lahko skupaj prisluhnemo prijetni melodiji in že se bomo vrteli po plesnem parketu. Že res, da v vrsti plesov, ki potekajo v zaključenem zaporedju premikov, navadno ob določeni glasbi, najdemo tudi mrtvaški ples: srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti. Zato je prav, da se kdaj pa kdaj spomnimo tudi na ta zadnji plesni korak. A pustimo misel na minljivost za kdaj drugič. Danes je na programu življenjski ples. Moje plesno védenje je bolj skopo, vsaj tja od maturantskega plesa, ki sem ga morala odplesati brez očeta pa do nekaj tednov nazaj, o plesu kot umetnosti ali razvedrilu nisem razmišljala. K razmišljanju, da se po plesnem odru vrtim tudi jaz, me je spodbudilo srečanje s starejšo gospo, ki je bila del skupine s katero sem preživela prijeten dan. Gospa mi je zaupala, da je tisto jutro vstala že ob peti uri, pojedla prvo protibolečinsko tableto, kateri je čez dan dodala še štiri. In vse to zaradi plesa. Da je vzela s seboj palici ter da čaka na operacijo levega kolka, medtem ko ji desni dobro služi. Urejena in prijetna gospa se mi je nato nekam izgubila med množico njenih sovrstnikov, vse do trenutka, ko je druženje preraslo v drugi del dneva, ki ga je spremljala glasba. Naenkrat na plesišču zagledam omenjeno gospo, tokrat brez palic, kako pleše angleški valček. Za glasbeno manj izobražene naj tu še dodam, da je to počasen ples v tričetrtinskem taktu. Kako me je prevzela eleganca in navdušenje skoraj petinosemdesetletne gospe. Pohvalila sem njen ples in izrazila svoje občudovanje. Res me je prevzela, in tako sem začela razmišljati o svojih plesnih korakih kot umetnosti življenja. O življenjskih taktih in ritmih, ki narekujejo mojo plesno držo. In prav zadovoljna sem, ko sem v vrsti plesov našla tudi plese, ki jih človek lahko pleše sam. Plesni oder življenja slehernemu izmed nas narekuje gibe in premike. Nekateri po njem plešemo z majhnimi, spet drugi napredujejo z velikimi koraki. Nekateri z lažnimi, za povrh vsega pa se imajo še za vrhunske plesalce. V plesu mojih današnjih misli pa so se znašli tudi plesalci z maskami. Tem, če se le da, najraje odklonim povabilo na ples. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, vzemite tudi vi kdaj boben v svoje roke in zaigrajte nanj ter zaplešite in narekujte tempo, ki ga zmorete. Vsak vaš gib pa naj v vaši duši ustvari zadovoljstvo. Tako kot moji gospe.
Zdi se, da je v naši naravi, da svoje življenje nekako osmislimo. To je nekaj, kar nas navdihuje, usmerja in vrednoti naše življenje, nam vliva pogum, daje voljo in energijo. Lahko je nekaj kar posega v najgloblje kotičke naše Biti, lahko pa je nekaj usmerjenega povsem navzven, k naravi ali k drugim ljudem. Pri tem so skozi vso zgodovino in seveda še vedno imajo pomembno vlogo tudi religije. Skozi njihov nastanek je bilo vzpostavljenih veliko obredov, dogem, pravil in zapovedi. Če jim je človek sledil, so ga dokaj varno pripeljala k razumevanju in doumetju bistva, ki so ga učili: podajanje odgovorov na vprašanja življenja in smrti, vprašanja kdo človek je, od kod prihaja ali kam gre in kako naj živi, da bo dosegel obljubljeno. Sledenje etiki in morali pa je prispevalo tudi k harmoničnemu in strpnemu življenju v ožjih ali širših skupnostih. Kako pa je z duhovnim osmišljanjem življenja danes? Zdi se, kakor da je sodobni človek pri iskanju ali potrjevanju notranjega smisla razočaran in nezadovoljen z uveljavljenimi religijami. Novodobna duhovnost ponuja raznovrstna učenja o smislu in to brez togih dogem, po načelu učenja ‘’malo tu in malo tam’’ in v duhu, da je vsaka pot, prava pot. Morda to drži, a se pri tem pozablja, da smo ljudje različni in to, kar je pomagalo meni, lahko nekoga drugega pelje, naj mi bo oproščeno uporabiti ljudski izraz, ‘’okoli riti v žep’’ ali mu celo škodi, kar se tudi pogosto dogaja. Starodavno sporočilo o tem pripoveduje takole: žejen človek je obiskal modreca in ga vprašal, kako naj pride do izvira vode. Modrec ga je odpeljal na neko mesto in mu zagotovil, da bo prišel do vode, če bo kopal 8 metrov globoko. Po dveh metrih kopanja je človek naletel na trdo skalo in zato nadaljeval s kopanjem na drugem mestu. Še nekajkrat je naletel na oviro ter pričel kopati na mehkejši podlagi. Ko je izračunal, da je izkopal 8 metrov, vode pa še vedno ni bilo, je odšel k modrecu, opisal svoje kopanje in se pritožil, da kljub izkopanim osmim metrom vode še vedno ni. Moral bi kopati na enem mestu in kljub morebitnim težavam vztrajati, je bil odgovor modreca… Videti je, da način duhovnega iskanja smisla po načelu ‘’malo tu in malo tam’’ ter “vsaka pot je prava pot”, v človeku ustvarja še več zmede in nezadovoljstva, to pa je prav tisto, kar ga je pripeljalo na pot duhovnega iskanja. Kaj pa o tem meniš ti, draga poslušalka, poslušalec?
Nenadomestljivo vlogo v celostnem razvoju (oblikovanju/izobraževanju) človeštva imajo tako imenovani »sveti ljudje«. To so osebe s posebnimi potrebami, katerih poslanstvo je srčenje človeške družbe, zato je njihova vključenost v vse pore družbenega dogajanja nujno potrebna. Žal jih ekonomizem/hrematizem v njihovem poslanstvu podcenjuje in zato zavestno odstranjuje iz družbeno aktivnega življenja. V sitemu, v katerem je človek vreden predvsem kot vir pridobitništva, so »sveti ljudje« nekoristno odvečni in celo (kot buditelji srčnosti) moteči s svojo prisotnostjo. Naš čas potrebuje kapital, ki se ne šteje le v novcih; naš čas potrebuje kapital človečnosti, ki ga krepi tudi prisotnost »svetih ljudi«. Njihovo odrivanje na obrobje življenja – izključevanje je dehumanizacija družbe. Tudi zato ker v hrematističnem konceptu vrednost »svetih ljudi« ni ovrednotena, njihovim najbližjim niso dane možnosti – potrebna podpora, da bi bili lažje aktivno vključeni v bivanjsko okolje. Nikoli ne bom pozabil najlepšega, najsrčnejšega objema, ki sem mu smel biti priča v svojem življenju. To ni bil objem dveh zaljubljencev, to je bil objem mamice in njenega trinajst let starega sina, ki mu je stroka določila razumsko inteligenco dveletnega otroka. Ko sem vstopil v njihovo družino, so ga pravkar pripeljali iz posebnega zavoda v Dornavi. In sem videl, kako so dečka, tudi telesno zelo krhkega – slepega z nemočni udi …, položili mamici v naročje. V hipu jo je zaznal in se tako zelo odrešeno nasmehnil. Potem je s krhkimi ročicami mamico objel in se kot blažen utopil v njeno sočutje. Bil je doma! Od takrat dalje razmišljam o tem otroku, ki je genij sočutne ‒ in ne samo sočutne zaznavnosti. Nobena ‘pametna’ stroka nima pravice meriti inteligence le po racionalnosti in v imenu »pametnosti« nespametno odstranjevati »svete ljudi« iz družbene srenje. Če nas že ocenjuje, potem mora biti v spoštljivosti globoko sklonjena k posamezniku in ga ovrednotiti v njegovi posebni izvirnosti s katero bogati družbo. Nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti srčnosti, ki jo lahko prav »sveti ljudje« vnašajo v čas in prostor bivanja. Ob enem pa so kazalnik, da se človekova vrednost ne meri le po tako imenovani ekonomski (dejansko hrematistični) učinkovitosti; človek je vrednost sam po sebi in »sveti ljudje« so dodana vrednost družbe in zato za vsako skupnost nenadomestljivi. Njihova »čudnost« je prebujevalna za čudovito srčnost in čudežnost horizontov človečnosti, ki bi jih brez njihove prisotnosti ne uvideli, doživeli in se vanje vživeli.
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Opazovaje vrvež na cesti, na postajah, v avlah, predavalnicah, ustanovah, cerkvah, se hitro utrne vprašanje, kaj ti ljudje ta čas mislijo, kaj jih vznemirja in kaj osrečuje. Vsak zase svoj svet, čuden, svetal in lep, kot meni Pavček. Marsikaj se pa zdaj dá zvedeti kar mimo grede. Mnogi hiteči bogve kam ali pa čakajoči bogve kaj, pridno komunicirajo s svetom, prilepljeni na mobifon. Na kratki razdalji ulice zvem marsikaj. Eden se zahvaljuje za včerajšnje srečanje, drug naroča, da je treba iti po otroka v vrtec. Naslednji, da nima smisla, ampak mu je zelo žal. Najstnik kliče: čau, čau. Urejen gospod pravi: oprosti, sem na cesti. Nekdo za mano vzklikne: ja,pozdravljena! In se refleksno obrnem, misleč da se kdo veseli mene. Radostni glas me hiteč prehiti in se ne zmeni zame. A kolikor daleč mi seže oko, je videti še vedno priključen na svet. Kako nas tehnični pripomočki zbližujejo! Kako neizprosno hitro nam tudi navržejo slabo novico ali pa žaljivo opazko. Svet in vesolje nosimo v žepu. Tudi izpostavljeni, da kdo sledi našim korakom. Brez zavijte levo, zavijte desno, preračunavam, preprosto nas iskalec najde na točki, kjer smo. Pa če bi bili še tako mladi, se svet vrti toliko hitreje od nas, da se moramo že spominjati starih časov. Otrok zelo mladih staršev doživlja za le-te že povsem nov pouk z učnimi gradivi vred. Smešno, ampak stokrat smešno, da nekoč dijak na klopi ni smel imeti kakega pripomočka, niti slovarja ne. Še po Svetem pismu pri verouku ni bilo dovoljeno brskati. Nobenih obrazcev pri matematiki na klopi. V glavi, samo v glavi. Zdaj se dvigne revolucija, če učitelj zahteva znanje Prešernove pesmi na pamet. Bognedaj še Gregorčičeve! Plagiatni navedki pa postajajo v diplomskih nalogah skoraj stalnica. Kaj pa vsakdanjik, še odmislimo vse spremembe, ki jih prinaša čas? Kaj pa človek kot bitje iz tvari in duhá? Po Shakespearovo iz takih smo snovi kot sanje. Po Jenkovo: in življenje naše, ki tak hitro teče, al’ so same sanje? Boj? Bitka za preživetje? Človek človeku volk? Se je v svoji notrini v tisočletjih sploh kaj spremenil? Toliko, kolikor se je hotel. Če bi merili, je vrsta slabega daljša; če bi tehtali, je dobro močnejše.
V svetopisemski Četrti Mojzesovi knjigi, imenovana tudi Numeri, lahko zasledimo zgodbo o vidcu Bileamu in oslici, ki se mu na poti upre in ne želi več nadaljevati poti. Oslica namreč pred seboj vidi angela, ki pa ga njen lastnik nikakor ne opazi. Bileam se zelo razjezi in prične ubogo žival tepsti. Zgodba se nadaljuje precej neverjetno: »Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?« Bileam je rekel oslici: »Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.« Pripoved o Bileamovi oslici je ena najbolj komičnih in simpatičnih v Svetem pismu. Videc Bileam je pretkan mož, ki ga precej zanima dober zaslužek. Na vsak način bi rad prišel do Izraelcev, ki prihajajo iz puščave, in jih preklel, saj mu je to naročil lokalni kralj in mu za to obljubil precej bogato nagrado. Na vse načine poskuša priti v bližino Izraelcev, a se mu oslica, na kateri jezdi, upre. Končno Bog celo omogoči oslici, da spregovori. Bileam spozna svojo zmoto in proti vsem pričakovanjem blagoslovi novo ljudstvo, namesto, da bi ga preklel. Zgodba nam sporoča, da Bog govori velikokrat in na veliko načinov. Nihče si ne more domišljati, kot kralj v zgodbi, da ga lahko utiša ali pa si po drugi strani lastiti izključne pravice, da sliši njegovo besedo. Ljudje me še vedno pogosto sprašujejo o mojem klicu v duhovniški poklic, kot temu pravimo. Vedno znova pojasnim, da ta ‘klic’, ni prišel v obliki zamolklega glasu ostarelega gospoda od nekje zgoraj, ki bi klical: »Robi, Robi, hodi za menoj!« Verjamem, da se je moja pot oblikovala preko številnih ljudi, mnogih molitev, pogovorov in dogodkov, ki so me usmerjali, da sem danes duhovnik. Zgodba o Bileamu in njegovi oslici nas lahko vse uči, da se da slišati Boga šepetati tudi v oslicah, ki rigajo. Naša naloga je le, da dobro napnemo ušesa za vse glasove, naj bodo še tako nenavadni in nepričakovani. Drugačna pričakovanja ali celo pohlep pa lahko, kot se je zgodilo Bileamu, takšne glasove, ki nam pomagajao odkrivati naše lastno poslanstvo, zaduši. Zato prisluhnimo glasovom in znamenjem, ob katerih lahko spoznavamo ali smo na pravi poti ali pa je morda čas, da v križišču skrenemo drugam.
Neveljaven email naslov