Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje?
Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR!
Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči:
Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev.
Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA.
Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva!
Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE.
Ali lahko dosežem, da bom sanjal, oziroma, da se bom sanj spomnil? – NE.
Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne!
Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!!
O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«?
Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih!
O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje!
Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah.
Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik …
Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom.
Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač!
Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar.
Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer!
Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje?
Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR!
Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči:
Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev.
Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA.
Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva!
Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE.
Ali lahko dosežem, da bom sanjal, oziroma, da se bom sanj spomnil? – NE.
Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne!
Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!!
O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«?
Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih!
O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje!
Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah.
Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik …
Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom.
Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač!
Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar.
Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer!
Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Sestavljanke z najrazličnejšimi motivi vedno znova navdušujejo otroke pa tudi odrasle. Iz neurejenega kupa nekaj deset, sto ali tisoč delčkov lahko z veliko potrpežljivosti in seveda dovolj časa vsak delček najde svoj prostor v celoti. In ko se to zgodi, nastane čudovita slika. Iz robnih koščkov, ki pri sestavljanju morda povzročajo še najmanj težav, pa tudi brezštevilnih svetlih in temnih kosov v najrazličnejših odtenkih po natančnem opazovanju in zlaganju nastane harmonična celota. In včasih se zgodi, da potem, ko morda ure dolgo zremo v kup koščkov, ki so pred nami, in nikakor ne moremo najti tega, ki ga iščemo, nekdo pristopi, ga v hipu zagleda in postavi na svoje mesto. Tudi naše življenje z vso svojo raznolikostjo je pravzaprav podobno sestavljanki. Sestavljanki iz različnih izkušenj in doživetij. Če jih opazujemo posamično, morda delujejo temačno, saj vsebujejo neprijetne strani našega življenja. Druge izžarevajo tudi radost in barve. Toda šele ko združimo vse izkušnje, dobimo svojo osebno življenjsko sestavljanko in to oblikuje našo osebnost. Kot ljudje pogosto izgubimo pogled na celoto in se sprašujemo, kakšen pomen ima neki temen del življenja, ki ga ne moremo nikamor uvrstiti in nas postavlja pred številna vprašanja, na katera velikokrat ne poznamo odgovora. Svetopisemsko besedilo v Psalmu 37,5 nas vabi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in bo ukrepal.” (JUB) Sporočilo tega besedila je, da Bog želi biti sooblikovalec naše življenjske sestavljanke. On, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vidi, kako so stvari med seboj povezane, in pozna smisel za naše življenje, tudi če sami nekaterih delov ne razumemo oziroma jih ne znamo nikamor uvrstiti. Zato lahko v dan, ki se šele dobro začenja, stopimo z zaupanjem, da bo izkušnje, ki jih bomo doživeli, postavil na svoje mesto. Tako bodo prispevale k temu, da bo iz našega življenja nastala harmonična celota. Kajti pogosto, šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, da poti, ki smo jih sprva doživljali kot napačne ali celo slepe ulice, dobijo poseben pomen v našem življenju. Tako velja zagotovilo iz Psalma 139: “Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.” Na to se lahko tudi danes zanesemo.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skoraj greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti nič lepega, nič, čemur bi se čudili, nič, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa to še kar počnemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko srečamo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam?
Verjetno se še spomnite popevke, ki jo je pred dobrimi dvajsetimi leti posnel Magnifico, ko je v refrenu prepeval: Gospod, težko sem ponižen, / ko vse mi gre dobro od rok! / Pogledam se rad v ogledalo. / Od sreče mi gre kar na jok! Zbadljiva popevka, ki ob vsej zafrkljivosti dejansko izziva našo narcisoidnost. Vprašanje, ali je avtor pesmi samokritičen ali celo avtoironičen, je pri tem postransko. Na eni strani se danes kot družba srečujemo s problemom pristne in zdrave samopodobe, ko marsikdo trpi prav zaradi občutkov svoje lastne nevrednosti. Na drugi strani pa se srečujemo z bolestno potrebo po samopromociji v najboljši in celo idealistični luči na vseh mogočih družbenih omrežjih ali pa z narcisističnimi egotripi v vseh možnih oblikah. Živeti pa tisto zdravo mero, v smislu sprejemanja samega sebe, z zavedanjem tudi svojih omejitev, šibkosti in nemoči, pa vendarle tudi s hvaležnostjo, da sem takšen, kakršen sem – to je temeljni izziv za vse nas. Zato ponižnost ni to, da skozi življenje hodimo s sklonjeno glavo ali celo, da vsi hodijo po nas in nas dajejo v nič. Nasprotno: ponižnost je v tem, da se zavedam kdo in kakšen sem in se v tem sprejemam, a se zaradi tega ne počutim boljšega in več vrednega od drugih. V evangeljskem odlomku za današnjo nedeljo Jezus očitno naslovi problem napuha in večvrednosti, ko oriše primer gostije, na katero smo lahko povabljeni. V želji, da bi izpadli pomembni, se lahko usedemo na VIP sedež, a se potem lahko zgodi, da bi nas presedli, ker bi prišel nekdo, ki je pomembnejši od nas in bi se mi morali osramočeni presesti na drug, manj pomemben sedež. Kot zgled ponižnosti Jezus postavi nasprotno varianto – da bi se namreč usedli na nepomemben sedež, da bi nas potem lahko gostitelj morda povabil naj se presedemo na pomembnejše mesto. Podobo zaključi z znanim izrekom: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Oziroma, kar poznamo v predelani verziji v ljudskem pregovoru: »Kdor visoko leta, nizko pade.« In verjetno smo to že večkrat izkusili. Pač, vsaka šola nekaj stane, vprašanje je le, če smo se iz takega padca kaj naučili. Zato na tem mestu še kako veljajo modre spodbude iz Sirahove knjige: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo.«
Nekaj v nas sili, da zapolnimo praznino. Pa ne samo praznih polj v križankah, ampak tudi praznino v nas samih. In zapolnimo jo lahko na zelo različne načine. Sam sem jo zapolnil – ali jo vsaj poskušam zapolniti – s športom. S plezanjem. Ker mi je blizu. Ker tam vem kaj pričakovati. Gore samo so. In nikoli ničesar ne pričakujejo od mene ter ne zahtevajo drugega kot mene. Celega. V steni se ni mogoče pretvarjati. Nikoli. In če daš vedno vse od sebe, nisi nikdar razočaran, nagrada pa je tista največja – življenje. Vem, da v življenju pride kakšen trenutek, ki spremeni marsikaj, se usodno vtisne v spomin in močno gane tiste redke, še neobletele liste na bolj ali manj mladostnem cvetu. Za mnoge je to lahko le še en navaden dan, ki se začne s prvo cigareti in skodelico turške kave. Tudi zame je to sprva bila čisto navadna nedelja, polna tihega pričakovanja. Kakšen teden po avtomobilski nesreči, v kateri je izgubila življenje moja dobra prijateljica in soplezalka Melita Jamnik, sem se sam odpravil v smer Sladka skrivnost v Krofički, ki sva jo skupaj preplezala nekaj mesecev prej. Ker je v smeri neizmerno uživala, sem jo izbral za nem pogovor z njo in goro. Po uri napetega plezanja brez vrvi v smeri zgornje šeste težavnostne stopnje, sem si na travnati gredini vrh smeri glasno oddahnil. Sedel sem na tla in se brez vsakih misli zazrl prek rahlo oblačnega neba proti verigi gora na drugi strani doline. Po nebu so se sprehajali beli čipkasti oblaki, se držali za roke in prevažali svoje otroke čez modro nebo. Odmaknil sem se od tal in bil sem kot ptica, breztežen in neponovljiv in prav nič me ni skrbelo kje je rob stene, proti kateremu me je odnašalo. Vse, prijatelji, problemi, uspehi, neuspehi, dolina pod mano, vse se je razblinilo v ta tih jesenski dan. Sonce jih je razkrojilo, zaklenilo v veliko temno klet in skrilo ključ od vrat. Ravno v trenutku, ko se v meni oglasi spomin na Melito, s kotičkom očesa zaznam majhen, komaj zaznaven gib. Počasi obrnem glavo. Drobna sinička je prišla na obisk in sedla na rušje le par metrov stran od mene. Pomislim, le kaj ji hodi po njeni drobceni glavi? Ona pa tiho zažvrgoli, se dvigne in pristane na moji levi rami. Do konca presenečen počasi obrnem glavo na levo. Zreva si iz oči v oči in prav slišim kako mi brez besed govori: »Samo, odvrzi težko breme žalosti in spet uživaj prav v vsakem trenutku. Na lepem kraju sem in sem dobro.«..…Melita? Na usta se mi prikrade rahel nasmešek, sinička pa strese svoja majhna krilca in odleti. Prevzame me več ko radost, celo več kot sreča. Nekaj globokega, spokojnega in močnega. Mir, pomiritev. Kajti prav takšna je bila Melita. Ena sama svetloba, smeh in radost. Sedim še dolgo v večer. Ko vstanem, lahko slišim Parke, hčerke noči, kako si varno skrite v globini gore začnejo česati svoje dolge lase in se sprašujejo, le kdo jih je zmotil na tem samotnem in nedostopnem koščku sveta. Sestopati pričnem prav v trenutku, ko začne z razlitimi barvami in dolgimi vijoličastimi črtami, ki se vijejo čez krošnje dreves in vrhov gora, ves v škrlatu tiho umirati dan. Kako lepo zna umirati dan. Tudi ob slovesu je ves nasmejan……
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati. In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi! Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja!
V četrti knjigi Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razpravlja o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli notranjo pomirjenost, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta dušni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana prevzetost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa nastanejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in hlepenje ozdravil, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan pa pride bolezen, ki je ne moremo več iztrgati, ko se je enkrat ukoreninila. Ime te bolezni je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja o tem, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla«: »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje – pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje; iz slabih stvari pa izvirata strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče.« Tako potrtost v duši napoči, kadar menimo, da nas je doletelo zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronovih sledilcev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto močno napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih oblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je poglavitno, kar želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo notranjo pomirjenost.
Svet ima svoje idole. Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha. Idoli so rekorderji. V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši. Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa. Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost. Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos. Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo. Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja. A na koncu je še tako velik idol pozabljen. Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega. Slava in čast novemu prvaku! Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo. Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina. Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet? Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega? Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt. Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma. In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja. Svojega življenja.
Pred nekaj leti sem na poti po Nemčiji obiskala zelo staro romarsko središče Altötting. Stare romarske poti so res zanimive. Tam se že mnoga stoletja zbirajo ljudje s svojimi stiskami in občutek dobiš, da je vsak človek od mnogih milijonov ljudi, ki so že bili tam, zapustil svojo sled. Poleg stare cerkve z milostno podobo so pozneje zgradili še veliko cerkev, ki prav tako skriva sledi obiskovalcev. Najbolj od vsega pa sta mi tam ostali v spominu dve stvari: križ in ura. \tOb stari cerkvi sem videla veliko lesenih križev, zelo različnih velikosti. Prihajali so ljudje, si izbrali tistega, ki se jim je zdel primeren, ga zadeli na ramo in potem v zbranosti in molitvi naredili obhod okrog cerkve. Gledala sem jih in premišljevala o križih, ki jih nosimo v življenju. Ne moremo si sami zbirati velikosti, sprejeti moramo tistega, ki pride nad nas. Sami bi si izbrali gotovo lažjega. Pa vendar smo potem pogosto presenečeni sami nad seboj. Vnaprej si največkrat ne bi nikoli mislili, da lahko nosimo tako težak križ. \tDruga stvar, ki je tudi nadvse zanimiva, pa je ura v novi cerkvi. Sama je niti ne bi opazila, ker je postavljena precej visoko. Pa je toliko ljudi gledalo navzgor, da sem se morala tudi sama ustaviti. Ura je povezana s figuro, ki predstavlja smrt. Ura tiktaka in smrt kosi. Nenehno, brez počitka. Tako, kot se dejansko dogaja v življenju, če to hočemo ali ne, če to vidimo ali ne. \tV Altöttingu sem bila vsega skupaj samo dobro uro. V tem kratkem času pa sem dobila zelo dobro lekcijo o življenju, ki mi je dala misliti tudi še pozneje, še danes. Na zelo nazoren, na zelo preprost način. Zlepa ne bom pozabila križev, pa tudi ne ure, ki bije, in smrti, ki se ne utrudi. \tSedaj, v tretjem tisočletju, sedaj, ko znanost vedno bolj napreduje, ljudje raje ne mislijo na križ in na smrt. Kot da tega ni več. Na to se spomnijo šele takrat, ko koga doleti kaj težkega ali ko kdo umre. Laže bi nam bilo, če bi to večkrat imeli pred očmi.
»Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« oz. »ki bodo zveličani?« (Lk 13,22) sprašujejo Gospoda učenci v današnjem evangeliju. To je hkrati vprašanje, na katerega mora prej ali slej trčiti vsak človek. Kaj, če, in kako je z večnim življenjem? In v nasprotju s popačeno podobo Jezusa Kristusa, ki naj bi bil le ves naiven in blag v odpuščanju, je odgovor Gospoda danes precej trd in gotovo ne povšeči vsem, ne tedaj in ne sedaj. »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,23-30) Ko bomo nekoč, tako upamo, prestopili prag večne blaženosti nebes, bomo najverjetneje osupli s kom bomo sedli na nebeško gostijo. Bili bodo nekateri, ki smo jih zmotno sodili v tem življenju, bili bodo preprosti in učeni, bogati in revni, toda ne vsi bogati in ne vsi revni in ne vsi učeni in ne tisti, ki so se navzven delali preproste in torej ne vsi ljudje. Mnoge bomo vseeno pogrešili. Biti in ostati kristijan, je danes težka naloga, je pot, ki postaja vedno bolj ozka in neprivlačna. Kolikokrat nas v tem življenju prevzame blišč zunanjosti, in kako pogosto »ne utegnemo« pogledati še v notranjost! Kjer so težave in nasprtovanje, kjer je boj, tam je naše mesto; mesto, kjer se lahko naučimo sprejeti, odpustiti in ljubiti. »Če ti Bog pošilja veliko trpljenja, je to znamenje, da ima s teboj velike načrte in te hoče gotovo napraviti za svetnika,« pravi sveti Ignacij Loyolski. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, tega zveličavnega boja s Kristusom vam želim tudi v vašem življenju.
Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel. Tudi med hojo v hrib, saj priznam. Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje veliko vere, veselja in notranje moči … V potu svojega obraza, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti. V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz. In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau … "Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa bolj ko se bliža eteričnim višinam, bolj sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenja: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno razpoloženje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo." Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika. A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”. Nad prepadi ni več vprašanja: "Zakaj? Kje je odgovor?" Odgovor je naslednji korak. Naslednji vdih. Naslednji izdih. Naslednji vrh. Življenje. Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje. Kot v gospelu. Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje, ker poznajo nevarnost in bližino smrti. A ne objokujejo krivic. Ne objokujejo trpljenja. Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana. Te vrste bolezni, obtoževanja krivic, tudi gore ne zdravijo. Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla. Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje. Najdem svoj “gospel”. In “Oh, happy day!”, ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.”
Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje z nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapec in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.
V enem najstarejših krščanskih tekstov, tako imenovanem pismu Diognetu, napisano okrog leta 120 po Kristusu, pisatelj takole opiše vlogo kristjanov v svetu: Kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani… Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta. Kot ima svet dušo, jo ima tudi naša domovina! In kristjani imamo pomembno poslanstvo: biti duša Slovenije! Vse bolj se širi najmodernejša digitalizacija, a ne smemo pozabiti na duhovno omrežje. To nevidno omrežje je zrak za preživetje naroda in države. Velika kraljestva, svetovna cesarstva in vsemogočne države so izginile, spomin na njih je zakopan v njihovih razvalinah. Za preživetje naroda ni najpomembnejša vojaška moč, niti velikost, niti bogastvo, ampak duša naroda, ki utripa v srcih ljudeh in prinaša veselje do življenja. Kje lahko začutimo utrip slovenske duše? Ona živi v srcih neznanih številnih dobrih ljudi, brez katerih nas več ne bi bilo v tem raju pod Triglavom! Duša naroda so matere, ki negujejo svoje invalidne otroke; mnoštvo molivk in molivcev, ki dan in noč molijo za domovino, mladi in otroci, ki z veseljem prihajajo na obisk v domove ostarelih in narišejo nasmehe na ostarele obraze, redovnice v zaprtih samostanih, ki 24 ur na dan molijo za vse nas…. Duša naroda je v našem jeziku, v blagoglasnih narečjih, ki so jih stoletja ohranjali naši duhovniki in učili moliti in brati verni narod v domačem jeziku. Duša naroda je v znanstveniku, ki tiho in vztrajno išče nove rešitve za problem epidemije. Duša naroda je v politiku, ki kljub temu, da ga popljuvajo in napadajo, gre naprej z dvignjeno glavo in nikoli ne oponaša svojih nasprotnikov v prostaškem govoru in poniževanju drugače mislečih. Duša naroda je v zaprtih samostanih, kjer sestre klarise in karmeličanke darujejo svoja življenja v prijeten vonj Gospodu, Odrešeniku sveta. Kristjanom ni potrebno protestirati in se dreti na ulicah, saj, kot spet pravi pisatelj iz drugega stoletja, so pokorni danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Te besede so enkratno spraševanje vesti nam, slovenskim kristjanom 21.stoletja! . Kot konča pisatelj iz drugega stoletja: Na tako pomembno mesto nas je postavil Bog; zato ne smemo pobegniti.
Prvih nekaj šolskih let se otroci pogosto mučijo s slovnico. Kaj je osebek, kaj je predmet, katere besede so zaimki in katere so glagoli? Kako naporno je to, se morda še najbolj zavedamo takrat, ko jih poskušamo pojasniti nekomu, ki ne govori našega jezika. Ko pa se na urniku pojavijo še tuji jeziki, postane zadeva še bolj zapletena. Slovnica klasičnih jezikov starega veka ima veliko skupnega s slovnico sodobnih jezikov. Toda slovnica hebrejskega jezika se od teh opazno razlikuje. V našem – in verjetno vseh drugih jezikih – je prva oseba jaz, druga ti, tretja on, ona, ono. Se vam ne zdi, da ta vrstni red vpliva tudi na naše mišljenje? Najprej jaz! V angleškem jeziku je “jaz” poudarjen še s tem, da je ta beseda vedno napisana z veliko začetnico, vsi preostali osebni zaimki pa so napisani z malo. V hebrejščini in aramejščini, jezikih Stare zaveze ter Jezusa in njegovih učencev, je vrstni red zaimkov ravno nasproten: On, ti, jaz. In zato ni nič nenavadnega, da nas veliko svetopisemskih besedil opominja, naj pazimo na ta vrstni red: “Ljubi Gospoda svojega Boga … in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,” se glasi navedek iz Mojzesovih knjig. “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost,” beremo v evangeliju po Mateju 6,33. V Pismu Filipljanom 2,3 pa: “Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.” “Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega,” pa dodaja pisec v Pismu Rimljanom 12,10. Si lahko predstavljate, kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi upoštevali to “svetopisemsko slovnico”? Če bi, izhajajoč iz globokega in osebnega spoštovanja Boga in božanskih načel delovanja, zapisanih v Svetem pismu, dajali prednost drug drugemu in si na prvem mestu prizadevali za blagor drugega? Res je, da je tako ravnanje v popolnem nasprotju s človeško naravo. Toda zakaj danes tega ne bi poskušali preseči tako, da bomo potrebe ali želje drugega postavili pred svoje lastne? Ali pa tako, da se bomo vprašali, kaj lahko naredimo za nekoga, ne da bi ob tem razmišljali, kaj bo to prineslo nam ali kaj lahko ta oseba naredi za nas? Nobenega dvoma ni, da bo taka drža temu, ki je bo deležen, polepšala dan; toda prav tako bo osrečila tudi vas.
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi si jih želeli … Neki moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže veliko skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj začne z vso močjo pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej, kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si se s tem strinjal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil bolj kot kadar koli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In zdaj bom jaz premaknil skalo.«
Ob praznovanju Marijinega vnebovzetja nas obhaja skrivnostna vznesenost. Posebej močno je to mogoče občutiti v velikih Marijinih svetiščih, ki so danes množično obiskana. Povsod je navzoče sproščeno veselje romarjev, ki se Mariji zahvaljujejo in se ji zaupno priporočajo v najrazličnejših potrebah in preizkušnjah. Posebej lepo in veselo je danes po številnih dalmatinskih mestih in otokih, kjer imajo procesije z ladjami in čolni ter Marijinim kipom. Marija je občudovala čudovite reči, ki jih je Bog storil njej, izvoljenemu ljudstvu in vsem ljudem. Prevzeta je bila nad tem, kako nedopovedljivo celovito je stvarstvo, ki brezhibno deluje v neštetih podrobnostih. Kdor tega ne uvidi kot Marija, naredi prvi korak k temu, da se začne stvarstvu vsiljevati za gospodarja. Takšno obnašanje je svet že pahnilo v skrajno nevarno ekološko neravnovesje, katerega posledice so vse bolj predvidljive in jih lahko že izračunamo. Sv. Janez Damaščan (675–747) je za današnji praznik zapisal: »Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, je bila vredna gledati Sina, ki sedi na Očetovi desnici.« Besede Janeza Damaščana nam govorijo, da nismo določeni za smrt, ampak za življenje, ne za uničenje, marveč za vstajenje. Najbrž se ne zavedamo, da nam razum o tem ne govori, ker vstajenje od mrtvih ni nekaj, kar bi lahko zraslo na polju razuma. Misel na vstajenje nam je torej podarjena. Naše omejeno umevanje življenja vedno ugotavlja nasprotno, da v naravi vse umira, s čimer se številni, kot grški stoiki, enostavno sprijaznijo in govorijo, da je smrt pač nekaj naravnega. Marijino vnebovzetje je prelom z naravo in njenim umiranjem. Ko verujemo v Marijino vnebovzetje, prebijamo logiko narave, vstajamo iz narave, zapuščamo zakone narave in vstopamo v naravo Božjega kraljestva. Zato je Marijino vnebovzetje odgovor na naše hrepenenje. Mi hočemo dejansko prav to, kar je dosegla Marija, vstajenje od mrtvih, in to z dušo in telesom. Še kako je pri tem za nas pomembno upanje, da bo vstalo tudi telo, ki nam toliko pomeni. Toda vstalo, poveličano telo, ne bo nadaljevanje tega telesa, v katerem smo v sedanjem življenju, marveč bo kakovostno nekaj drugega. Hudobija, prevare, izdaje, bolezni in nesreče nas prizadenejo vsak dan. Pogosto se zdi, da bo zmaj, ki je ogrožal Marijino Dete, strl tudi nas. Marijino vnebovzetje pa nam govori, da zmaj ne bo zadnji zmagovalec. Na svoj način nam to govori tudi Sonce, ki na vrhuncu poletja sveti z vso močjo in oznanja nepremagljivo Božjo moč, ki bo pregnala temo in obup. Zadnjo besedo bodo imela nebesa, od koder se po besedah sv. Janeza oznanja zveličanje našega Boga in ljubezen njegovega Kristusa.
V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal. Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča. Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel. Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti.
Verjamem, da je plezalna naveza sveta. Tega me je naučil moj mentor, ko sem bila še alpinistična tečajnica. Razumem pa tudi vprašanje, kako je lahko sveto nekaj, kar je na zemlji, kar je otipljivo, kar je mogoče povsem razumsko razložiti. Zakaj bi kdo dajal nečemu takemu tako velik, morda celo pretiran pomen? Gre za človeka, ki ju povezuje vrv. Potrebujeta jo zato, da varno preplezata steno ali kot včasih pravimo alpinistke in alpinisti, rešita problem. Eden pleza, drugi ga varuje. Če prvi pade, ga drugi zadrži. Ko prvi prepleza raztežaj ali dolžino vrvi, ki ju povezuje, drugi pripleza do njega in naprej nadaljuje kot prvi. Tako si pošteno in enakopravno razdelita naloge v želji, da bi dosegla rob stene. Stena je lahko zelo prijazna, lepa, ponuja navdihujoče razglede ali pa je nevarna. Nepredvidljiva in divja. Naveza mora biti pripravljena na vse. In vrv, ki je med soplezalcema, mora zadržati morebitni padec in ponujati varnost, brez katere si stene ne bi upala preplezati. Ali ni tako tudi v življenju? Znajdemo se pred težavami, ki jih sami ne moremo rešiti. Da jih lahko rešimo, moramo pogosto biti kot alpinisti – popolnoma moramo zaupati tistemu, ki drži drugi konec vrvi, in verjeti moramo, da bo vrv zdržala vse preizkušnje in morebitne padce. Naveza lahko deluje samo tako ali pa sploh ne. In vrv lahko razumemo vsak po svoje – vrv je lahko vera, lahko je ljubezen, lahko je hvaležnost, lahko je sreča, zaupanje ... Ali pa vse skupaj. Vrv je tisto, kar nas povezuje in zaradi česar zmoremo veliko več, kot bi zmogli, če je ne bi bilo. Zaupanje, zaradi katerega ima vrv smisel, pa je tisto, kar vse našteto povezuje v celoto, ki se ji reče naveza. Temu lahko rečemo tudi prijateljstvo, partnerstvo, starševstvo ali zaupanje v boga, da nam kljub vsem preizkušnjam hoče dobro. Naveza je življenje in življenje je naveza. Visoko v stenah ali v vsakdanjem življenju v dolini. Ko sem bila tečajnica, tega nisem ravno razumela. Danes trditev, da je naveza sveta, kot alpinistična inštruktorica poskušam pojasniti mladim iskalcem najlepših prehodov v stenah. Ker vem, da bodo navezo potrebovali tudi takrat, ko bodo v dolini. Morda je – tako kot jaz – ne bodo takoj razumeli. Vendar bodo prej ali slej spoznali njen pomen in takrat bodo tudi sami znali poiskati svetost v tistem, kar nas povezuje in dela naše življenje smiselno. V gorskih stenah ali pa v tistih drugih, nič manj strmih in nevarnih previsih, ki jih prinaša življenje.
Neveljaven email naslov