Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o izgubi etike v družbi. Že antični filozofi so ugotavljali, da zakoni niso dovolj, pomembna je tudi etična drža posameznika.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o izgubi etike v družbi. Že antični filozofi so ugotavljali, da zakoni niso dovolj, pomembna je tudi etična drža posameznika.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da rešijo življenja. Poklic gasilca je zelo naporen, marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko tudi zavedo, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoči servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. Ponesrečencem v zasilnem prebivališču bo gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po kom ali po čem bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da se zgodi naravna nesreča, da bi živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.
Judje so bili zelo ponosni na Mojzesa, ki jih ni le izpeljal iz egiptovske sužnosti, ampak jih je tudi tako vodil po puščavi, da so v njej preživeli kar 40 let ter se tudi moralno in duhovno očistili in prenovili. Toda na tem romanju so se dogajali tudi dramatični prizori. Kmalu jim je začelo primanjkovati hrane in začeli so godrnjati zoper svojega voditelja ter mu očitati, da so v Egiptu imeli dovolj jesti. Mojzesu je bilo hudo, ker so tako malo cenili svojo svobodo; tako hitro so bili pripravljeni zapraviti svojo samostojnost, s tem pa tudi svojega ljubljenega Boga. Toda njihov Bog je usmiljen, pozna človeško naravo in razume človeško stisko. Tako je pomagal Mojzesu, da je prepričal svoje ljudstvo, naj vztraja in še naprej veruje, da jih njihov Bog ne bo nikoli zapustil. Mojzesa je zato navdihnil, da je ubral puščavsko pot, na kateri je poganjalo grmičevje in padla jutranja rosa, z njo pa so pognali tudi lišaji, ki so jim postali vsakdanja hrana. Pravi ti lišaji pa so privabili tudi jate prepelic, ki so iskale gomoljnato grmičevje za hrano. Kar na lepem so bili Izraelci nahranjeni. Mojzes pa jih je učil tudi resnične solidarnosti ter jim naročil, da to mano z neba, kot so jo imenovali, porazdelijo med seboj, da nihče ne bo lačen. Odslej so bili Izraelci ponosni, da jih zna voditi in da jim je omogočil lepo preživetje. Toda v tem je bil prav tako nesporazum, na katerega je pozneje opozoril rabi iz Nazareta, Jezus Kristus. Mojzesa je navdihoval sam Bog, zato so bile tako mana kot tudi prepelice dar samega Boga, ne le sad Mojzesove bistrosti in modrosti. Zato je tudi rekel svojim učencem, da jim bo dal kruh, ki je sicer na videz nekaj običajnega, pa vendar bo to nebeški kruh. To bo namreč kruh ljubezni. Njegova navzočnost v tem kruhu bo vidna le tistim, ki znajo zares ljubiti. Ljubezen lahko navdahne vero, ki v evharističnem kruhu vidi ne le pšenične opresnike, ampak tudi navzočnost samega Kristusa, njegove darežljive ljubezni. Ta Kristusov kruh pa nam razkriva tudi življenjsko modrost. Kako je mogoče zaznati navzočnost Kristusa v našem življenju? Ne vidimo ga. Pa vendar nam ljubezen razkriva drugačen pogled. Če sprejmemo njen navdih, tudi svojih uspehov ne bomo pripisovali samo sebi, tudi ne le svoji modrosti. Opazimo namreč novo realnost darujoče ljubezni, ki je običajnim očem nevidna.
Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je veliko večji izziv. Ko se tekači maratona postavijo na štartno črto, vedo, da je ciljna črta oddaljena od njih natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden štartajo, tudi vedo, koliko časa približno bodo potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končalo naše življenje. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo najbolje, kar lahko. Pravkar smo vstopili v nov dan, to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okoli sebe prinašali pozitivne spremembe. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomeni bistveno in vidno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Bodimo sprememba v svojem krogu vpliva Prijaznost, optimizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti imajo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem, da je tako. In tisti, s katerimi delimo življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Vnesimo spremembo v okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? - Ugašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. - Izberimo javni prevoz. Ugasnimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. - Reciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov. Kupujmo živila nepakirana. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, ko je sadil jablane. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je nekaj časa opazoval, je mladenič rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, naj dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo razlika ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda en človek vedno lahko spremeni svet – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da bi vam besede ali mnenja drugih preprečila izboljšati naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes mi tista sprememba!
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, katerega neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala na moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krojz začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, sedaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Čeprav je bilo lansko poletje popolno razkošje, vsaj kar zadeva njegovo dolgo podaljšanje v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večno. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, vsaj za kakšno leto zadržati sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo nekaj zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal to božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogosto ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da tisti trenutek ne bi minil … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil uživati, preden pride jesenska megla. Za hip sem imel ta trenutek. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se prav zdaj kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tisto že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Kako je otrok hiter, ko je treba kaj vzeti. Človek se mora podvizati, da mu hitro izmakne to, kar mu ne sme priti v roke. Upam, da vas niso prebudili kakšni otroci, ki so si zaželeli tega ali onega. Pri otrocih še nekako potrpimo, včasih se jim celo smejemo, ko si kopičijo stvari in vztrajno kričijo: »Moje!« Težje je, ko se srečamo z odraslim, ki hoče za vsako ceno imeti vsak dan več in več. Pred kratkim so me v šoli dijaki spraševali, zakaj je vedno večja razlika med tistimi, ki imajo veliko, in tistimi, ki imajo vsak dan manj. Nisem jim dal odgovora. Vrnil sem jim vprašanje. »Kaj vas žene, da se mučite v šoli tudi takrat, ko vam snov ni pisana na kožo?« Odgovarjali so različno, a bolj ali manj so poudarjali, da bodo le tako lahko študirali, kar jih veseli, in se bodo pozneje s tem preživljali. Nadaljeval sem s spraševanjem, kaj je za njih pomembnejše ali delati, kar jih veseli, ali to, kar jim bo prineslo dovolj veliko plačo. Velika večina je bila mnenja, da je pomembnejši višji dohodek. Na koncu so sami odgovorili na začetno vprašanje o tem, zakaj vedno večji prepad med bogatimi in revnimi. Večina je prepričana, da le če imaš dovolj, lahko v polnosti živiš. Nekateri so pri ustvarjanju imetja iznajdljivejši, drugi nerodni, kar vodi v socialne razlike. Nekaj jih je predlagalo, da bi morala družba kot celota poskrbeti, da bi krotila apetite podjetnih. Razvil se je pogovor o družbi, ki bi vsem omogočala potreben uspeh in s tem tudi bogastvo. Ostali so razcepljeni med temi, ki so zagovarjali ukrepe družbe, in tistimi, ki so zagovarjali svobodno pobudo vsakega posameznika. Težko je svetovati mladim, kaj bo najbolje za njihovo prihodnost. V zgodovini smo imeli številne poizkuse, kako ukrotiti požrešnost enih in blažiti revščino drugih. Morda je sodobna potrošniška družba res preveč obsedena s kopičenjem imetja. Vsak bi hotel imeti vse in to takoj. Pri tem je vabljiva rešitev, ki so jo in jo še vedno ponujajo taki in drugačni revolucionarji. Treba naj bi bilo zamenjati družbeni red in bo vse drugače. Kar je nevarno. Vedno in povsod so bili pohlepni in nenasitni ljudje. Noben sistem jih ni odpravil. V dolgi tradiciji najrazličnejših verstev to pripisujejo grehu, kršenju božjih postav. V vsakem človeku, ne glede na politični sistem, v katerem živi, je kal nenasitnosti. Prav post je trenutek, ko naj bi vsak najprej pogledal nase. Zmanjšal svoj apetit in poskrbel za druge. Imejmo vsaj danes manj požrešne oči in pomagajmo revnejšim od nas. Jutri bo brez velikih revolucij zaradi tega svet pravičnejši.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Od spočetja naprej, če je seveda vse šlo tako, kot je prav, je vsakega od nas mama devet mesecev nosila pod svojim srcem. Po rojstvu pa so nas nosili po rokah, ali takrat ko so nas ljubkovali ali crkljali, ali pa nas je bilo treba prenašati sem ter tja, ko smo neutolažljivo jokali, po možnosti ob nemogočih nočnih urah. Prav ta nošnja v naročju, to prenašanje po rokah je v nas zapisalo občutke sprejetost, pripadnosti in ljubljenosti. Sem in smem biti in definitivno pripadam nekomu. Potem pa smo odrasli. Ob vsem preostalem smo začeli spoznavati in ugotavljati tudi to, da okoli nas obstajajo ljudje, ki znajo biti naporni, težki, zoprni, ki nam gredo na živce, ki jih preprosto težko prenašamo. Včasih se lahko zadeve celo tako zaostrijo, da nekdo izjavi: »Tega človeka preprosto ne prenesem v svoji bližini.« In prav v tem smislu nam prihaja naproti Božja beseda za današnjo nedeljo. Natančneje: apostol Pavel in njegovo Pismo Efežanom, v katerem nas spodbuja: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« Zaveda se namreč, da je življenje z drugimi lahko naporno, saj smo zelo različni med sabo. Prav o tej raznolikosti piše na več mestih in to celo podkrepi s prispodobo telesa, ki je sestavljeno iz raznolikih udov in organov, ki pa vsak po svoje prispevajo k delovanju telesa in je zato vsak ud še kako pomemben. Predvsem pa je pomembno, da udje skladno delujejo. Prav s tega vidika Pavel spodbuja efeško skupnost, naj med seboj živijo »v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti«. To je način, kako lahko zares pristopamo k drugemu. Seveda v zdravi ponižnosti, ki je pač nasprotje sebičnosti, egoizma, občutka večvrednosti ali napuha. Kadar namreč zapadem vsemu temu, se lahko kaj hitro zgodi, da nekoga ne prenesem več v svoji bližini. Prav zato nasproti temu Pavel nadalje zapiše, naj nobena umazana ali slaba beseda o drugem ne pride iz naših ust, marveč le dobra. Dobra, lepa beseda o drugem izgrajuje, slaba pa razdira in ruši. Vedno. Ob vsem tem lahko upravičeno ugovarjamo, da do neke mere še zmoremo to prenašati, več pa ne gre. Seveda ne, če se zanašamo samo na svoje moči in sposobnosti. Da lahko nekoga, ki me je prizadel, ki mi je zoprn in nadležen, »v ljubezni prenašam«, ne more v polnosti izhajati samo iz mojih moči. To je v resnici dar Svetega Duha, ki pa si ga moramo izprositi. Nenehno prositi zanj, še posebno, kadar se v naših mislih ali globinah srca pretakajo zamere, negativne ali celo sovražne misli do nekega človeka. Čez to pač ne zmoremo sami. Od tega lahko ozdravimo samo ob pomoči Svetega Duha, ki je Tolažnik, ki prinaša in naklanja notranji mir, ki v naši notranjosti ustvarja najpristnejše razpoloženje za to, da lahko v ljubezni prenašamo drug drugega.
Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najpozneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam take, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo take ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.
V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.
Katrca, Katrca, daj mi strdi! … daj mi strdi! … Toda kar me je obkrožalo hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Vseeno pa je za besedo potrebovala pomensko razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjena. Strjeno je tisto, kar vsebuje strd. Strd pomeni med. Ja, ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in oni je vzela, napila se v cvetju medu. To je v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma pri Svetem Duhu pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna spremembe. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, že zelo zgodaj, in dobro vem, da nisem vedela, kaj je organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeti, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače, preprosteje. Jezik za zobe, drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. Hecno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa je, da je bil v nemščini jezik die Zunge, kot nemščina pa die Sprache. Je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca, veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave tudi samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da bi bila nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalen razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Navkljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza. Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti. Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici. Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk. Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje bolj nevarna? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera? Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.« Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najbolj razumna stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov. Ko boste izmerili dolžino in moč vašega besa, bodo problemi še vedno ostali. A mogoče se vam bodo pokazali v drugačni luči. In kar je najdragocenejše: mogoče vam bo merjenje pomagalo, da v današnjem dnevu ne boste stresali jeze na druge. 1 Prim. Kagge, Erling. Hoja. Ljubljana: Vida, 2019: 99.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški je položil roko na dečkovo ramo in rekel: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar se ta moški ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov?« ga je prekinil deček. »Gotovo jih je še kaj v dolini.« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel morda v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo take ali drugačne nahrbtnike. Včasih niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je treba, morda se kaj zalesketa.
Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«
Šah je igra misli, telesa in čustev, ki zaradi prisotnosti soigralca zahteva socialno interakcijo. Prav zaradi svoje socialne note šah v svetu ostaja izjemno priljubljena družabno-miselna igra. Šah je tudi šport in razvedrilo, ki posamezniku ponuja razvoj naslednjih pomembnih dodanih vrednosti: vztrajnost, borbenost, disciplino, odgovornost, koncentracijo, odločnost, zdrav odnos do sočloveka, vizualizacijo, načrtovanje, logično razmišljanje in podobno. Vse te vrline so bistvene pri prehodu mladega človeka v odraslo osebo, ki naj bo poštena, visoko moralna in široko razgledana. Šahiranje je koristno tudi zato, ker je resnično izvrsten pripomoček za ostrenje razuma in razvijanje spomina. Morda najlepše dodano vrednost šaha opiše dr. Milan Vidmar, vrhunski slovenski velemojster in doktor znanosti: Šah je nekakšna zmes igre, znanosti in umetnosti. Šah je nekakšna miniatura življenja in šahovnica s figurami, ki so zapletene v borbo, je miniatura človeškega sveta. Nekako s petnajstimi leti začenja deček vdirati v pravi človeški svet, zato lahko vdira tudi v šahovski svet. Zdi se mi, da je silno važno doživljati v zgodnji mladosti življenje v miniaturi. Saj ga v nji lahko neštetokrat doživiš in preizkusiš, medtem ko živiš pravo življenje samo enkrat. V šahu spoznaš vso vrednost borbene volje, vztrajnosti, skrbnosti, natančnosti, predvsem pa pridnega dela. Šah ti nazorno prikazuje vse izredne nevarnosti lahkomiselnih dejanj. Neznatne napake te vodijo ob močni nasprotnikovi igri v poraz. Igral boš včasih dolgo igro zanimivo, iznajdljivo, celo genialno, toda izgubil jo boš zaradi bežne nepazljivosti. Šah lahko primerjamo tudi z drugimi sferami življenja, ki zahtevajo produktivno mišljenje. Vsak dober vodja, polkovnik ali podjetnik razmišljajo ustvarjalno, upoštevajo analizo, opravljeno raziskovalno delo, človeški značaj in skušajo čim bolje prepoznati nasprotnikove zamisli ter ustvariti lastno strategijo delovanja. Šah zato predstavlja naravnost idealen model za trening pridobivanja sposobnosti pravilnega odločanja. V šahu so namreč določena ostra merila zmage in poraza. V primeru slabih odločitev sledi poraz, v primeru dobrih pa uspeh. Vse to je le nekaj prednosti, ki jih ponuja šah – kraljevska igra. Lepota šaha ni torej zgolj v sami igri, ki ponuja celo paleto različnih čustev, ampak v njegovi neskončni globini, ki posamezniku nudi priložnost, da postane boljši človek. Z besedami težko opišem, kaj vse mi pomeni šah in kaj vse mi je doslej v življenju dal. Od trajnih prijateljstev, potovanj, kulturnih izkušenj in mnogih nepozabnih spominov. Šah me osmišlja in osrečuje.
Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, tako da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo oziroma ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub temu je v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanje v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjšajo posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša: Kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v nas več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo? Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se pokaže v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od številnih priložnosti za dober odnos. Prav tako, če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kar drugi želijo od mene, da skušam vsem ustreči, da bi si ustvarili dobro mnenje o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam ali pa kar pripišem drugim. Zadržujem čustva, o katerih so mi rekli, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če je vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati; sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki uničuje odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne. Sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, skrbim za svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In tako krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma o sebi, se spuščam v skrivnostni svet, v globino človeka.
Prav mogoče, da se že bojite, kakšen bo vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščini, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še k pouku klarineta v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Neveljaven email naslov