Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o izgubi etike v družbi. Že antični filozofi so ugotavljali, da zakoni niso dovolj, pomembna je tudi etična drža posameznika.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o izgubi etike v družbi. Že antični filozofi so ugotavljali, da zakoni niso dovolj, pomembna je tudi etična drža posameznika.
Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.
Pred nekaj tedni sem ob petstopetinštirideseti obletnici rojstva velikega umetnika Michelangela o njem slišal, kako je bil trmasto delaven in se ni zmenil za trpljenje, ki ga je stalno doživljal. Bil vzkipljiv in hitre jeze in ni poskrbel, da bi si na kakršen koli način olajšal življenje, kljub številnim možnostim, ki jih je imel. Težko si predstavljam večino izmed nas, spoštovane poslušalke, poslušalci, da bi si zjutraj zaželeli naporen in težaven dan in ne bi že navsezgodaj vse postorili, da bi se na daleč izognili mučnim trenutkom, ki nas morda čakajo danes. Kdo si bi želel biti zaprt v svoji hiši, če to ni nujno potrebno. Kdo bi si želel bolezni, težkega dela, če se temu lahko izognemo. Tudi meni je bila sprva Michelangelova ideja, da trpljenje ustvarja najbolj vzvišeno umetnost, tuja. Verjamem, da v težkih trenutkih človek veliko zmore. Da pa bi človek v trpljenju umetniško cvetel, se mi je zdelo manj verjetno. Ko smo v teh dneh odrezani od drugih; ko ostajamo s takimi ali drugačnimi strahovi v ozkem krogu najbližjih ali celo sami; ko nihče več ne more zagotoviti, kaj bo jutri; takrat večina izmed nas otrpne in postane del tihe in mrmrajoče množice, ki le čaka, kaj bodo drugi rekli, kako se bodo obnašali in kako bomo najlažje prišli skozi. Saj so mnogi, ki so pogumni, ki se potrudijo in pomagajo potrebnim. Prav je, da smo pozorni do njih, jih opazimo, jim vlivamo pogum. Velika večina pa bi rada nazaj v tisto utečeno življenje, kjer smo se tako ali drugače zamotili, izvili iz trpljenja in utišali vsa vprašanja, ki bi nas lahko morila. Zdi se mi, da Michelangelo ni bil tak. Ni se skrival, ni molčal celo pred največjimi avtoritetami tistega časa, ni se vlekel iz izzivov, ki jim na prvi pogled ni bil kos. Take trenutek preizkušnje, trpljenja, je vzel kot možnost za ustvarjalnost. Če pogledamo sebe; zaprti smo v svoja stanovanja, z vsem že poznanim, naveličani včerajšnjega, ker vemo, da danes ne bo nič drugače, smo postavljeni pod vprašanje: kaj zdaj. Lahko to vzamemo kot trenutek nemoči, mučenja, priložnosti za nerganje nad vsem in vsemi. Lahko pa je to priložnost, ko si rečem: naredil bom nekaj lepega zase in za druge. Želim vsem vam, ki me poslušate, da bi danes zmogli vsaj malo tega, kar so zmogle številne velike žene in možje. Vzemimo zares Michelangelovo misel, da v trenutkih trpljenja lahko ustvarjamo najbolj vzvišene umetnine. In največje umetnine so lahko čisto majhne. Zato naj bo danes dan, ko bomo zvečer lahko rekli, da je svet boljši in lepši prav zaradi mojega trpljenja.
Ljudje, veselite se, narodi, slišite, Kristus je vstal in radost prinesel! Krščanstvo je vera veselja, velika noč pa je najbolj vesel praznik. To je zmaga v našem imenu, v imenu ljudi, ki odpravlja vse meje, tiste med nami in tiste med Bogom in človekom. Kristus je premagal smrt iz ljubezni do nas, iz svoje ponižnosti, pa mu ni bilo treba. In prav tej ljubezni in ponižnosti moramo slediti in ju pričevati v tem težkem in nenavadnem času. Gospod pozna vsa naša trpljenja, žalosti, bolečine in strahove, največji od katerih je smrt. Vse religije sveta, umetnost, znanost imajo potrebo, da bi premagale smrt, kajti smrt ločuje tiste, ki se ljubijo. Kristus je vse to vzel s seboj na križ in obudil v življenje: veselje, vero, upanje in ljubezen, ki je nekaj največ. Ljubezen ne pozna meja, bolj ko jo delimo, bogatejša je. Zato v tem (vstajenjskem) času naberimo najlepše sadove in jih uporabimo za tisto, za kar jih prej nismo. V toplini našega doma, v objemu bližnjega, z veseljem ob njegovi prisotnosti in nasmehu, brez potrošniške utrujenosti in obremenjenosti posvetimo in podarimo čas drug drugemu. Namesto dragih daril bodimo kreativni, vzemimo v roke papir in barvice in naredimo otrokom velikonočno voščilnico. Oni to že leta počnejo za nas. Prebudite uspavanega otroka v sebi, veselite se, kajti takšnim je namenjeno nebeško kraljestvo. Vsi talenti in spretnosti, ki jih imamo, so ravno tu, da bi se uresničili v drugem. Vse vrednote, ki jih iščemo, so tu zdaj in pred nami. Ljubezen ni kakšna kreposti, ki bi nam bila dodana, temveč človek živi, ker ljubi. Ljubim, zato sem. Z ljubeznijo uresničujemo sebe v prostoru drugega, najprej v Božjem prostoru in nato v prostoru bližjega. Velika noč potrjuje, obnavlja in nam prinaša ljubezen kot način bivanja. Vera v vstajenje in vera v ljubezen nas vse zbližujeta, kajti samo Kristus je merilo in po meri naše vere in življenja, s katerim to pričamo, lahko drug drugega prepoznamo kot brata. Skrivnost Velike noči je vse okoli nas in v nas. Človeške celice se nenehno obnavljajo in obujajo, celotna narava je priča vstajenju, zvezde igrajo, gore pojejo, čebele rojijo, ptice prepevajo, kot govori neka pesem. V vstajenju najdemo sebe in smisel svojega življenja. Zato naj zvone zvonovi! Vsem sporočite: Kristus je vstal in radost prinesel!
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar nudi edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
Najbrž ne ve prav vsak, kaj je pogača. Poseben kruh, res poseben in res za posebne priložnosti. Vsaj nekoč. Toda do kam pa sega ta »nekoč«? Za mladostnika neujemljivo daleč, čeprav kdaj ne dlje kot v včerajšnji dan. V zvezi s pogačo, kakršno imam v mislih, že skoraj sto let v preteklost. A treba je računati tudi na krajevne daljave. Kjer živim, pogače nihče več ne omenja. Potem je tudi speči ne bi znal. Pač, kake babičine recepte bi moral najti. O, kar za razkošje pa pogače niso pekli! Za dogodek, za res velik dogodek! Med najnajvečje je sodilo rojstvo. Testo, da bi obliznil kar surovo. In premnoga gospodinja ga je. Čisto nazadnje, da se je prepričala. Saj takrat je bilo glede okusa že prepozno, pa vendarle. Testo, zameseno s posebnim občutjem. Pogača bo za porodnico! Otrokova botra jo ji je spekla. Najboljša moka, mleko in smetana, sladkor, nekaj maščobe, ne preveč kvasa in bognedaj premalo. Iz vsega tega mehko, voljno testo, ki mora počivati in pokrižano mora biti; ja, v imenočetainsinainsvetgaduha! O ja, pa tudi ob žetvi je gospodinja spekla pogačo. Mislite, da je bila žetev nekoč kar tako! Takrat, ko še ni bilo traktozavrov in so na njivi žele žive žanjice. Pripognjene ves ljubi dan, ožgane od sonca. Snopi prihodnjega kruha, spravljeni v kozolec, so naznanjali obilje ali pomanjkanje, a bili so in na njivi je bil pobran vsak žitni klas. Obrok po mlačvi ni minil brez pogače. Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Če me spomin ne vara, je to zapisal Josip Stritar iz Podsmreke. Zveni pregovorno. Naslonjeno na poljedelsko življenje in velja vseobsežno. Pogače pa, pogače niso več tako starosvetne kot nekdaj. Ker nam je dobro, ker poznamo zdaj celo butične pekarne z dobrotami, ob katerih je pogača kot pepelka. V eni od zelo znanih slovenskih pekarn so mi ob sedmih zvečer povedali, da bodo zadnji ostanek neprodanega oziroma neoddanega raznovrstnega kruha požgali. Zakaj da ga spečejo preveč? Izbira mora biti do zanje minute, je bil pa odgovor. Ste tudi vi kdaj odvrgli kruh v smetnjak? Ja, kaj morem za to. Ne morem ga poslat črnčkom v Afriko. Upam, da ne boš kdaj sredi zdaj presite Evrope prosil zanj.
Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.
Svet se je ustavil in nas oropal svobode, univerzalnega smotra človeškega bivanja, na katerega se na žalost spomnimo, le v času, ko moramo brez njega preživeti. Ta smoter zdaj upije prek telefonskega klica s prijateljem, od katerega si obetamo čustveno potešitev, doni v trgovini, kjer si kupujemo občutek socialnega stika in joče v samoizolaciji, kjer hlastamo knjige, tudi tiste, ki so že davno izgubile vonj po dobrem okusu. Nikakor ne uspemo stehtati svobode, po kateri hrepenimo, čeprav vemo, da nam je blizu in jo bomo kmalu spet okusili. Žejni takšnega blagoslova so bili tudi Hebrejci pred okoli 3500 leti v egiptovskem suženjstvu. Komu je takrat točila solze hebrejska dekla, ko so ji faraonovi služabniki ubili moža? H komu se je zatekal hebrejski starec, ki tlake ni mogel več trpeti? Le eno je bilo upanje, na katerega bi danes človek pomislil, ko bi mu šlo za golo preživetje. To je upanje v Najvišjega, tistega ki je svoje ljudstvo izpeljal iz suženjstva, v katerem so Hebrejci preživeli 400 let. Da ne bi pozabili, kako se je grenkoba stopila v sladkobo svobode, se sleherna judovska duša vsako leto pri pashalni večerji ali sederju, s hagado v rokah, spominja te Gospodove brezpogojne ljubezni. Praznik Pashe ali »Prehoda skozi«, ki je letos sovpadel z velikonočnimi prazniki, tako simbolizira zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo. Kljub temu da danes še naprej na vrata narodov trka smrt, ki jo seje koronavirusna pandemija, pa nas prav zgodba o pashi napolnjuje v upanju, da bomo kot Hebrejci z Božjo pomočjo prišli skozi, prišli na drugo stran, kjer je svoboda, ki bo premagala nevidnega sovražnika. Ne dopustimo, da nas ta čas negotovosti razdvaja, distancira in lomi, kajti krhke kakor je nekvašen kruh matza, je Gospod izbral za svoj narod in ga izpeljal iz Egipta. Tudi primež COVIDA 19 ni večen, temveč je trnova pot iz suženjstva v svobodo. L'shana Habaah B'Yerushalaim.
Režiser, pisatelj in dramatik Žarko Petan, ki sem ga kot stanovskega kolega imel čast spoznati, je bil hudomušen tip, njegov humor pa, zaradi grenkih življenjskih izkušenj, dostikrat obešenjaški. Pisal je tudi aforizme in si z njimi, sploh v nekdanji državi, dajal duška. Mene je, prav tako še v nekdanji državi, najbolj nasmejal njegov zapis: »Tudi Internacionala se lahko poje na velikonočni napev!« In kar je najbolj hecno: drži! Vzemite melodijo znamenite velikonočne »Skalovje groba« in ji podtaknite besedilo delavske himne, ali pa storite obratno: vzemite velikonočno himno in si jo zapojte po revolucionarnih notah … in se izide! Kar poskusite! No, tedanji oblasti se zadeva ni zdela smešna in Žarko je menda moral v zapor. Ali so mu z zaporom samo zagrozili? Ne vem. Niti ni več toliko važno, kajti gospod Petan je že pokojen, prav tako pa tudi nekdanja država. Praktično ne mine Velika noč, da se ne bi spomnil na omenjeni aforizem; če ne prej, pa ko na nedeljsko jutro v cerkvi s kora zadoni »Skalovje groba«. In se nasmehnem. A z leti v tej duhoviti Petanovi misli odkrivam vedno več globine. Patetično napihnjene besede iz Internacionale, ki ne priznavajo ne reda in ne oblasti, predvsem pa ne Boga, ter stavijo vse na človeško voljo, sposobnost in moč, mi - prekvašene z »vstajensko alelujo« - spregovorijo o mojem boju z grehom. O človeški nemoči, da bi odpravil krivico sveta … greh sveta … ki ga je nase vzelo Jagnje Božje! Prav tako pa me poročilo o Jezusovem vstajenju, o katerem govori velikonočna pesem, zdaj odeto v komunistični/občestveni melos, spomni, kakšen revolucionaren poseg v človeško življenje je božja zmaga nad smrtjo! To ni nekaj vsakodnevnega ali vsakdanjega. Smrti ni več! Smrt je premagana! Vstajenska procesija ni borbeni pohod na barikade, z orožjem in vihrajočimi (rdečimi) zastavami v rokah! Velikonočna procesija je parada, na kateri že slavimo zmago, kvišku pa držimo (rdeča) bandera in svoja srca! Verjetno gospod Petan ni ciljal v take globine, ko je zapisal svoj vic. Ne vem. Upam pa, da se je, ko ga je nehal »težiti jarem gorja«, pridružil zboru, ki neprenehoma poje »aleluja«!
V tokratni Duhovni misli o željah premišljuje pravnik in ekonomist dr. Peter MIllonig.
O pomenu velike noči v Duhovni misli premišljuje murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko se najbolj intenzivno rase. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo rase v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
Smrt je zadnji stadij bolezni, toda smrt ni konec. Kristus je torej zdravilo za nesmrtnost, saj zagotavlja zanesljivo zmago tako nad posledicami koronavirusa kot nad samo smrtjo. Veliki petek bo izpolnil svoje poslanstvo, če bova tudi midva spustila božjo ljubezen v najina srca in zaživela novo ljubezen. Bog si tudi od naju želi, da bi bila goreča privrženca poti, kot so bili prvi kristjani. Takšnemu življenju je zagotovljena Kristusova zmaga. Postaniva je deležna tudi jaz in ti.
Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Čeprav to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj pomembno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje.
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje. Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati. Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv. S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom. Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene. Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji. Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla. Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Danes je cvetna nedelja. Danes je prvič, kar pomnimo, da ne bomo obhajali cvetne nedelje skupaj. Danes je prvič, ko ne bomo skupaj pri blagoslovu oljčnih vejic in butaric, da bi se ob tem spominjali Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Danes smo vsak na svojem domu, vsak v svoji izolaciji. Blagoslovi oljčnih vejic in butaric so preko radia, televizije in spleta prenašani iz zaprtih cerkva. V cerkvi je duhovnik sam. Tudi marsikdo je sam v svojem stanovanju ali pa vsaj v izolaciji od ostali članov širše družine in od prijateljev. Tako situacijo v kateri smo se znašli in se je v njej znašel cel svet, nam je zakuhal en drobcen virus. Virus, ki nas je izoliral drug od drugega, virus, ki kot nekakšen Damoklejev meč visi nad nami vsemi z grožnjo preteče bolezni ali pa dejanskega stanja obolelosti ali celo borbe za življenje. Zaradi varnosti in zaščite nas vseh danes cvetene nedelje ne obhajamo skupaj in tudi ne bomo skupaj obhajali velikonočnih praznikov na način kot smo navajeni. Ni blagoslova zelenja in tudi ne bo blagoslova velikonočnih jedil na veliko soboto. Marsikoga to boli, marsikomu je zaradi tega težko, marsikoga to jezi, češ da niti butaric ne bomo blagoslovili, pa tudi šunke in pirhov ne. Tako je. Ne bomo na način kot smo vajeni. To pa ne pomeni, da z današnjo cvetno nedeljo ne vstopamo skupaj v veliki teden in prav tako ne pomeni, da ne bomo skupaj obhajali velike noči. Bomo skupaj, a na drugačen način kot smo vajeni. Pri tem seveda ne smemo spregledati, da butarice, pirhi in vse ostalo vendarle ni bistvo praznovanja velike noči. Vse to so lepa, sporočilna in bogata znamenja in simboli, ki pa nas vse vodijo k bistvenemu, to pa je spominjanju in praznovanju tega, da je pravi Bog in pravi človek Jezus iz Nazareta trpel, umrl in vstal od mrtvih. Res letošnji velikonočni prazniki ne bodo taki kot smo jih bili vajeni. Vsi smo in bomo vsak na svoj način v izolaciji po svojih domovih. Pri tem pa je bistveno, da se zavemo, da nas med seboj ne povezujejo ne butarice ne pirhi, ampak Sveti Duh, ki nas vse združuje v eno občestvo verujočih. Sveti Duh je po Jezusovem vnebohodu vodil, navdihoval in povezoval skupnost prvih kristjanov. In prav Sveti Duh je tisti, ki nas vse, kljub karanteni in osami združuje in povezuje v eno občestvo, v eno skupnost verujočih v Kristusa. In prav Sveti Duh je tisti, ki na vse nas izliva svoj blagoslov. Naj blagoslovi tudi vse zelenje, kakršnegakoli smo že v teh razmerah pripravili, naj vse nas blagoslavlja, še prav posebej pa naj blagoslavlja vse obolele, njihove svojce, pa tudi vse zdravstvene delavce in vse ostale, ki v trenutni situaciji z ljubeznijo služijo vsem nam.
V življenju je pomembno, da imenujemo stvari, pojave, dogodke s pravimi izrazi. Če je dobro, povejmo, da je dobro, če je slabo, povejmo, da je slabo. Če je nekaj greh, recimo temu greh. Kajti že s samim poimenovanjem potegnemo ločnico med tem, kar je dobro in tem, kar škodi nam in drugim, našemu telesnemu in duhovnemu življenju. V krščanski duhovni terminologiji najdemo izraz »grešna nagnjenja«, ki nas spravljajo v nevarnost. Te nevarnosti se nam zdijo na prvi pogled zelo nedolžne in »ne-nevarne«. Čez čas pa se pokaže, da temu ni tako. So kot živi pesek, ki nas počasi vleče v svoj vrtinec. Grešno nagnjenje, ki so ga cerkveni očetje prvih stoletij postavili na vrh lestvice, je požrešnost. Hrana je sicer koristna in potrebna za življenje. Toda, če pogledamo svoje obroke, svoje prehranjevalne navade, če pogledamo kdaj, kolikokrat in koliko jemo, se bomo začudili, če že ne prestrašili. Če je nekdo predebel in gre k zdravniku – kaj mu zdravnik svetuje? Najprej »kontrolo«, ki je lahko čisto preprosta: zapisovanje, kdaj in koliko pojemo. Včasih že to deluje, da začnemo manj jesti. Poglejmo še skozi duhovno prizmo. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik, prodoren teolog in mislec, se sprašuje, v čem je požrešnost. Neki ljudski izrek pravi: »Ne živimo za to, da bi jedli, ampak jemo, da bi živeli.« Namen, zakaj jemo, je torej zdravje telesa. Toda telo je treba ohranjati v takšnem stanju, da bi moglo služiti duši. Telesne potrebe so različne glede na našo konstitucijo, glede na to, kakšno delo opravljamo, v kakšnih razmerah zaužijemo hrano. Sama narava nam pri živalih in rastlinah kaže, kako moramo ravnati. In res, rastline in živali iščejo in vzamejo v naravi to, kar potrebujejo, nič več in nič manj. Kakor na drugih področjih življenja tako gre tudi pri hrani in načinu prehranjevanja za disciplino. Požrešnost, prehranjevanje, odnos do hrane bi lahko povezali tudi s postom, odpovedjo hrani. Ko omenjamo post, ne smemo misliti na shujševalne kure, niti na takšne in drugačne očiščevalne poste. Ko govorimo o postu, gre izključno za duhovno dimenzijo. Post kot pomoč v duhovnem življenju. Z odpovedjo ustvarjamo prostor srečanja s samim seboj in z Bogom. Naj bo današnji dan priložnost, da se pri obroku spomnimo tudi na darovalca vsega, kar imamo na mizi. Naj nam ta zavest prebudi hvaležnost. Hkrati pa se vprašajmo, koliko hrane resnično potrebujemo, da živimo, da preživimo. Pregovor pravi, da prazna vreča ne more stati pokonci – res pa je tudi, da se s polnim želodcem ne da ne delati, ne študirati. Torej – jejmo z glavo!
Ste za dobro jutro že slišali prva poročila, spoštovane poslušalke, poslušalci? V njih je pogosto veliko več slabega kot dobrega. No, vsaj prebudi nas kakšna nesreča, politični škandal, goljufija ali kaj podobnega, bi kdo hudomušno zavzdihnil. Naj se še tako hudujemo nad vsem slabim, si moramo ponižno priznati, da tudi sami nismo kakšni angeli. Ko sem pred kratkim to izrekel pred človekom, ki se je pohujševal domala nad vsem in vsemi, mi je gladko zabrusil, da bi se morali vsaj truditi za ideale. Dodal je še, da bi kot učitelj moral več storiti. Mlade je treba navduševati in jim risati ideale, samo tako bo kaj bolje na tem svetu, je ognjevito zaključil svoj poduk. Ni se mi zdelo vredno prepira, zato sem raje ostal brez besed, čeprav me je imelo, da bi ga vprašal, kako on pomaga mladini pri navduševanju za krepostno življenje. Moral sem tudi priznati, da mi je prebudil slabo vest, saj ravno ne živim angelsko. V tem postnem času bi že moral malo pomisliti na bolj angelsko življenje, sem si še poočital. Srečanje s takimi, ki nas opozarjajo, da ne živimo idealno, ni ravno prijetno. Raje se jih izogibamo, čeprav bi nam lahko to izboljšalo življenje, bi eni dodali. V kar nisem ravno prepričan. Asiški ubožec, sveti Frančišek, je nekoč dejal, da ni dobro, če si preveč želimo biti angeli, saj lahko ob tem pozabimo biti dobri ljudje. Prav to doživljamo ob vseh mogočih kritikantih. Vsemu svetu očitajo to in ono. Pri tem pozabljajo nase in na neprijetnosti, ki jih s svojo kritiko povzročajo. Zgražanje še nikoli ni rešilo problema. Pogosto je le beg pred lastno odgovornostjo in tem, da bi kaj sami storili. Zakaj nas pritegnejo slabe novice? Verjetno je več odgovorov, eden je tudi ta, da tako lahko sebe vidimo vsaj malo v boljši luči. Sami že nismo tako pokvarjeni, taki nesposobneži ali goljufi, si ob slabih novicah dopovedujemo. Okrog nas bi morali biti sami angeli in bi še vedno našli kaj, kar bi nas motilo. Pri tem je največja težava, da če zahtevamo od drugih popolnost, smo vedno bolj slepi za dobro, ki je v ljudeh okrog nas. Visoke zahteve vzamejo ne le voljo tem, od katerih to pričakujemo, ampak tudi nam, da bi kdaj bili zadovoljni z njimi. Izkoristimo današnji dan za iskanje dobrega pri naših bližnjih. Pozabimo na angele, naj ti ostanejo nevidni, da bo človek lahko stopil pred nas. In če do drugih ne bomo več tako zahtevni, bo tudi nam lažje. Tak dan bo tudi v nas prebujal vedno bolj dobrega človeka in ob tem bo svet vsaj malo lepši.
V tej zgradbi sveta, ki izhaja že iz Antike, stoji človeška družba za katero velja, da rada dela skoke in obrate, vendar pri tem velikokrat "pade na glavo". Da ne zmore več racionalne presoje, in še v osnovi dobre zamisli o nujnih družbenih spremembah, se spreobrnejo v klavrno nasprotje. Zaradi tega družba nazaduje in ne napreduje. Še veliko je stvari, ki bi se jih človeštvo moralo naučiti od narave.
Neveljaven email naslov