Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pogledala pred sabo, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur.
Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali.
Četrtega julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo, naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, naj jo potegnejo iz vode.
Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala ne izčrpanost ne mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja.
Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli z jasno sliko cilja v svojih mislih vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord.
Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari.
Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo, kako hitro kaj naredite, toda za vedno si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumtielje, Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo, dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev za to, da naredite najboljše vse, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli.
Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost utemeljujejo s svojimi dejanji; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati, prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom, ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počutili zaradi njih, da vas ustavijo na poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ko je pogledala pred sabo, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur.
Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali.
Četrtega julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo, naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, naj jo potegnejo iz vode.
Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala ne izčrpanost ne mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja.
Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli z jasno sliko cilja v svojih mislih vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord.
Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari.
Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo, kako hitro kaj naredite, toda za vedno si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumtielje, Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo, dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev za to, da naredite najboljše vse, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli.
Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost utemeljujejo s svojimi dejanji; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati, prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom, ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počutili zaradi njih, da vas ustavijo na poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Dva tisoč let pred Kristusom je Abraham zaslišal glas, da mora zapustiti očetovo hišo v mestu Ur na Kaldejskem, to je v današnji Siriji, in oditi tja, kamor ga bo Bog navdihnil. Odhod očaka Abrahama od doma je tudi prispodoba postnega časa, ko tudi sami poskušamo zapustiti že udomačene razvade in ustaljeno zagledanost vase in smo se sposobni ozreti okoli sebe, k stiski drugih, k trpljenju beguncev, tudi k žalostnim in trpečim. Vsekakor to ni lahko, kajti vsak izmed nas si je ustvaril svoj slog življenja, težko ga je zapustiti, ob tem pa nas je tudi strah, da bomo izgubili tla pod nogami. Izziv Abrahamove odločitve je toliko večji, ker nas očak, ki ga imenujemo tudi oče vere, vabi, naj zapustimo svoje ustaljene predstave o Bogu. Abraham je taval po puščavi brez jasne predstave, kdo je njegov Bog. Vedel je samo, da je izjemen, malce ga je spominjala nanj enkratna ljubezen njegove žene Sare. Toda njegov Bog zahteva ljubezen in zvestobo, ne da bi se mu prikazal in mu povedal, kdo je. V tem je veličina Abrahamove vere. Abraham je samo čutil, da je med njima nezlomljiva vez, zaveza prijateljstva in ljubezni, ki je Bog nikoli ne bo prelomil. Toda zakaj ne sme naslikati svojega Boga, ga izrezljati iz lesa ali pa vliti iz brona? Zakaj sme samo prisluškovati njegovemu glasu in pogumno stopati naprej? Ta vprašanja so za Jude vedno pomenila velik problem. Tudi Mojzes je imel veliko težav, preden je svoje ljudstvo z ognjevito besedo prepričal, naj se odrečejo podobi Boga kot zlatega teleta. Tokrat pa je naša naloga, da se odrečemo svojim podobam Boga, ko smo iz njega naredili izpolnjevalca naših trenutnih želja in razpoloženj, morda celo ideologij. Pustimo, da se sam predstavi kot ljubeči in tudi zahtevni Bog, ki se je škandalozno odločil, da bo prebival v revežu, ubogi vdovi in nemočnem otroku. Abrahamov Bog nas uči ljubezni, ki sprejme tudi to, kar je pri drugem neprijetno, tudi tisto, kar je nerazumljivo, in nam daje moč, da smo kljub svoji nepopolnosti sposobni čudeža, čudeža usmiljenja in odpuščanja. V spomin mi prihaja prizor s konca bitke za Stalingrad, ki ga opisuje pisatelj Vasilij Grossman. Ko feldmaršal Paulus s svojimi generali z dvignjenimi rokami prihaja iz svojega bunkerja, skoči k njemu ruska ženička. Vsi njegovi oficirji so prepričani, da mu bo babuška iztaknila oči, ona pa mu v roko stisne kos kruha. To je čudež božjega usmiljenja, ki se kdaj pojavi celo sredi človeškega pekla.
Pastor Evangelijske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji ponovljeni Duhovni misli razpravlja o izrabljanju časa. Zdaj je tempo življenja zelo hiter in pogosto nam zmanjka časa. Pri tem ga številni ne znajo pravilno izkoristiti, kajti izgubljeni, porabljeni čas se nikoli ne vrne.
Z občudovanjem mislim na ženo, ki je izgubila moža, s katerim sta se zelo dobro razumela. Zelo težko ji je ob tej izgubi, toda to bolečino prenaša s tolikšnim dostojanstvom, da človek kar strmi. Ko sem jo srečala, sem ji to tudi povedala. Za hip je umolknila, potem pa je rekla: »Z možem sva se morala spoprijemati z mnogimi težavami, najina pot je bila tudi pot velikega trpljenja – in verjetno sva ob tem kot človeka rasla – in rasla sva tudi v medsebojni ljubezni.« \tOb tem njenem odgovoru mi je prišla na misel drobna zgodba. Ostriga je tožila drugi: »Bolečine imam, počutim se, kot da bi nosila kepo svinca v sebi. Le kaj bo iz tega …?« Druga ostriga je ponosno odgovorila: »Jaz pa se počutim zdravo kot dren, čilo in veselo. Ti boš zaradi te svoje kepe v sebi še umrla, jaz pa imam življenje še pred seboj.« Rak, ki je prisluškoval pogovoru, je menil: »Le kaj razumeš ti, ponosna ostriga, o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Ona ima sicer bolečine, toda v sebi nosi biser.« \tVem, biser, ki ga ta žena nosi v sebi, ji daje takšno dostojanstvo. In bisere nosijo v sebi tudi bolniki, ki s tolikšnim dostojanstvom prenašajo težo svoje bolezni, pa tudi številni drugi, ki se srečujejo s trpljenjem. Včasih se mi zdi, da zaradi tega bisera v sebi čutijo neko samozavest, s katero lahko rečejo: »Le kaj razumeš ti, ponosni mladenič (ponosna mladenka), o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Mene sicer boli in imam celo kopico drugih težav, toda kot človek sem ob tem dozorel in svoje trpljenje kot biser vtkal v svoje življenje.«
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Vprašanje, kako se spoprijemati z zlom, je v zadnjih dneh vse bolj pereče. Okrog sebe pogosto srečujemo ljudi, ki so polni pravičnosti; za vsako zlo poznajo krivca in s prstom hitro kažejo nanj. Evangelij današnje postne nedelje nam slikovito pokaže, kako se Jezus odziva na človeško zlo in predvsem na naše pravičniško obsojanje. Vabim vas, da si predstavljamo, kako smo v železniškem predoru, stojimo na tirih in proti nam drvi vlak. Ni časa, da bi tekli nazaj, in predor je ozek, da se ne moremo umakniti niti na stran. Ne moremo ven, vlak pa nam drvi nasproti. Kako bi se počutili? Nekaj podobnega se je zgodilo ženi iz današnjega evangelija. V judovski zakonodaji so bili trije najhujši grehi: umor, malikovanje in prešuštvo. Za vse tri prekrške je bila določena smrtna obsodba. Ženo, ki jo privedejo pred Jezusa, so ujeli pri prešuštvovanju. Farizeji, takratni verski voditelji, poznajo postavo in tudi njen greh. Žena ne more pobegniti. Kazen je smrt s kamenjanjem. Vsi pričakujejo smrt. Morda si v tem trenutku žena želi, da bi imela v življenju še eno priložnost. Krutost farizejev je zanjo strašna, kot bi stala v predoru nasproti prihajajočemu vlaku. V resnici pa farizejem sploh ni mar zanjo; želijo jo le izkoristiti, da bi ujeli Jezusa v past. A najhuje od vsega je sramota. Vsi smo to že doživeli in imeli gorečo željo, da bi se kdaj najraje udrli v zemljo in izginili. Kako velik je moral biti šele njen sram ob vsej razjarjeni množici. Toda Jezus je ne obsodi. Odpusti ji. Ko jo pogleda, želi ženi to, kar pravi sveti Pavel v berilu, da bi lahko pozabila preteklost in gledala v prihodnost. Jezus nam razodeva resnico, da nam Bog vedno znova daje novo priložnost. Sveti Avguštin, ko komentira ta evangeljski odlomek, pravi, da velika beda, najhujše zlo kliče po še večji milosti. In samo ta vera lahko vodi k resničnemu spreobrnjenju. Sveti Janez Pavel drugi je dejal: "Nismo vsota naših slabosti in neuspehov; smo vsota Očetove ljubezni do nas in naše resnične sposobnosti, da postanemo podoba njegovega Sina." Ko se ob Jezusu srečamo s to ljubeznijo, nas ta spodbudi, da se spremenimo. Zato Jezus ženi reče: "Pojdi in odslej ne greši več." Vedno znova smo poklicani v nov odnos z Bogom. Prihajamo kot grešniki in odhajamo z odpuščanjem. Bog je z nami. Kristus nas ozdravlja in ves postni čas vabi k sebi. On nas edini lahko reši iz še tako krutega predora zla. Še posebej na današnjo tiho nedeljo je čas, da tudi mi v vsej ponižnosti stopimo k njemu in tudi mi odidemo z novo priložnostjo.
Ramazan je deveti mesec muslimanskega koledarja, ki sledi luninim menam, mesec, ki je blagoslovljen za vse muslimanke in muslimane sveta. Mesec ramazan je mesec posta, ki je muslimanom obvezen in je tretja praktična islamska dolžnost. Ramazan je tudi mesec svete knjige Kur'ana, ki je v času ramazana tudi razodeta, je mesec skupnih molitev, iftarjev (večerj ob koncu posta), solidarnosti in darežljivosti. To je čas, ko se odrekamo hrani in pijači, od zore do sončnega zahoda. Post je predpisan na podlagi kur'anskega stavka: »O verniki, predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se zavedali Božjega obstoja.« (Kur'an, Al-Bekare, 183) Post je najvišja stopnja pobožnosti. Napor, ki ga vernik vlaga v času posta in v imenu Vzvišenega Boga, je znamenje njegove iskrenosti in predanosti. Post v mesecu ramazanu ne pomeni samo odrekanje hrani in pijači. Post predvsem pomeni, da se odrekamo slabim navadam in dobrinam. Post nas uči skromnosti in nas osvobaja občutka egoizma. Pomirjevalno deluje na živčevje, pomirja vznemirjenost in napetost, prinaša dobro počutje in predvsem duševno zadovoljstvo. Pravilen post spremljajo pozitivne misli, dobrodelnost, pomirjenost in druge plemenite vrednote. Egoizem se zamenja z dobrodelnostjo, ki je posebej poudarjena v času meseca posta. Ko posameznik čez dan občuti lakoto, takrat odkrije pravi pomen hrane in vode, to pa nam daje energijo. Takrat posameznik odkrije dejstvo, da ne more živeti brez hrane in vode. In po tej izkušnji, ko oseba v času iftarja zaužije vodo in hrano, je hvaležna Vzvišenemu Bogu, ki ga ni le ustvaril, ampak ga je tudi oskrbel z vsemi osnovnimi potrebami. Mesec milosti je poseben čas, v katerem se muslimani čistimo grehov in se poskušamo približati Svojemu Gospodarju, z opravljanjem Njegovih zapovedi in napotkov Poslanca Muhammeda, naj je mir z njim. Prihajajoče blagoslovljene dneve lahko lepo izkoristimo, posvetimo se postu, branju in recitiranju Kur'ana in opravljanju molitev in s tem očistimo naše duše in srca. Vernik, ki se posti v ramazanu, je sam po sebi pozitivna osebnost, saj je psihično stabilen, ker se oslanja na Vzišenega Boga, ki pravi, da je za post pripravil posebno nagrado.
Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo. Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, prav nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam: Bogovom prepusti vse druge skrbi, na njihov migljaj tudi burja obstane, zmiri se cipresa, ves gaj onemi, na starem jesénu več list se ne gane. Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej vsak dan, ki naklonijo višje ga sile! Uživaj na plesu, v ljubezni se grej, dokler se kri vroča pretaka skoz žile! Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa prav ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij. Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je zunaj našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal: Ne bodi muhasta in vina si nalij! Boljša je kratka slast kot up na dolge dni. Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman! Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!
Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in Bogu, ki se razodeva v lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, zamisli in spoznanja človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kakovost komunikacije, umetnost pa odpira pot k veri kot nov dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa poje hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, saj mu je bila dana svoboda izbere. Ko se posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom nanizal nepogrešljive misli o tem, da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga in ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa upodablja nekaj, kar že obstaja, in temu daje obliko in pomen. Umetnik s svojimi deli nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Daruje se za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolikšne lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa zahteva, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo razsežnost duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in shrani. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem biti blagohoten do sočloveka, dober do njega, v sočutju in empatiji do drugih in tako v zmožnosti odpuščanja, izraza najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.
Predstavljajmo si kočijo s kočijažem in potniki na njej ter osmero konjsko vprego. Vprežni konji kažejo veliko mero samovolje, zdi se, kot da potniki, predvsem pa kočijaž, ki so mu prvi zaupali upravljanje vprege, nanje nimajo zadostnega vpliva. Vsak konj počne, kar se mu zahoče. Prvi bi šel v to, drugi v drugo, tretji v tretjo smer. Eni bi kar stali, drugi spet divjali, toda noben od njih ne ve natančno, v katero smer naj gredo vsi skupaj, s kakšnim tempom, kaj šele, da bi vedeli, zakaj sploh. Vsak skrbi le zase in za svojo kratkoročno dobrobit. Kočijaž zaman zateguje uzde, v obupu vije roke, vpije na konje, občasno kakšnega za trenutek celo umiri ali preprosto zamenja. Potniki v kočiji so se na vse to že navadili, brez pravega upanja tudi sami nenehno menjavajo kočijaže, sicer pa se predajajo malodušju in vso skrb posvečajo, tako kot konji, samim sebi. V kaotičnem stanju preizkušajo vse metode, da bi preživeli. Sklepajo nenačelne koalicije, da bi lažje skrbeli za svoje sedeže in jih ohranjali v stanju zadovoljivo prijetnega sedenja, medtem ko kočija, ker jo konji hkrati vlečejo v različne smeri, počasi razpada, kolesa se močno majejo, podvozje oglušujoče škripa, streha na številnih mestih pušča. Seveda s to metaforo zavestno pretiravam, vendar ne toliko, da ne bi v njej zlahka prepoznali stanja naše družbe. Vsi smo si verjetno edini, da kočijaž, potniki in vprežni konji v opisanem primeru ne delujejo dobro in le vprašanje časa je, kdaj bo kočija dokončno razpadla, vse vredno v njej pa bo uničeno ali izropano. Vprašajmo se zato, kaj manjka naši kočiji, da bi delovala bolje? Če je več kot očitno, da vsak posameznik kot tudi pomembni državni sistemi delajo bolj po svoje in da celota nima jasnih in enotnih ciljev, enotne predstave skupno dobrega, potem se odgovor ponuja na dlani: manjkajo skupne, temeljne vrednote; manjka skupna vrednotna orientacija in temeljna vednost o tem, kaj je za vse nas pomembno, vredno in zaželeno do te mere, da bi to lahko soglasno kot kažipote postavili v ospredje gibanja naše kočije. Če neka državna skupnost ne temelji na določenih skupnih vrednotah, potem tvega popolno poljubnost, nepredvidljivost, anarhičnost in končno kaotičnost lastnega delovanja. Modre skupnosti se temu izogibajo; skrajni čas bi bil, da se v smeri takšne skupnost začnemo truditi tudi mi.
Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name ob minevanju let, pač pa prav z leti! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je mogoče, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? \tNačelen človek jih težko sprejme. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. \tA brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid. Velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. \tToda številne zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolani človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosjak preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. \tHja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! \tMi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni. \t
To nedeljo beremo v Jozuetovi knjigi presunljiv stavek: »Danes sem v vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Kot vemo, so bili Izraelci kar nekaj stoletij sužnji v egiptovski deželi. A biti suženj ne pomeni samo biti prikrajšan za osnovne človekove pravice, je tudi veliko ponižanje za človeka in hkrati izmaličenje najlepšega, kar nosi človek v sebi. Judje so bili namreč prepričani, da jih je Bog upodobil po svoji modrosti in ljubezni kot svobodne ljudi. Zato tudi kadar molijo, stojijo pokonci. S tem kažejo dostojanstvo, ki so ga prejeli od svojega Stvarnika, da namreč nagovarjajo Boga tudi s svojo bogopodobnostjo. Njihova postava prav tako strogo prepoveduje poklekati pred katerega koli človeka. Zdaj pa je napočil trenutek, da jih njihov Bog osvobodi največjega ponižanja in sramotenja, zda odhajajo v obljubljeno deželo, kjer se bodo nasitili s kruhom, mlekom in medom, zdaj bodo dvignili čaše z najboljšim vincem. Ruski pisatelj Dostojevski je za grškim cerkvenim očetom zelo poudarjal človekovo svobodo in se vpraševal, zakaj jo je Bog človeku podaril, ko pa je vedel, da jo bo zlorabi in se božji ljubezni odtegnil? Stvarnik, nasprotno kot človek, podarjene svobode nikoli ne odtegne. Da, v tem je veličina Boga, da človeku dopusti, da neha verovati in ljubiti in svobodno odide. Nobeno drugo bitje na svetu ni obdarjeno s takšno svobodo. Zdaj bomo bolje razumeli priliko o izgubljenem sinu, ki je pravzaprav pripoved o dobrem Očetu. Oče točno ve, da bo sin imetje, ki mu ga bo dal, zapravil. Vseeno mu ga daje. Namenil mu ga je in mu z njim do konca podaril tudi svobodo, čeprav jo bo izgubil. Toda za sina sužnost brez prave ljubezni postane kmalu neznosna in znova zelo ponižujoča. Kot vemo, so bile svinje za Izraelce nečiste živali. Če je sprejel, da jih pase, pomeni, da tudi spoštovanja do samega sebe nima več. In potem se spomni, da je v Očetovi bližini vsak najmanjši služabnik svoboden. Odšel bo nazaj k njemu in ga prosil, da bi bil tisti zadnji strežnik v njegovi hiši, kar pomeni, da bi bil znova vsaj malce svoboden. A Bog se razkrije kot dobri oče in v svoji dobroti svojemu otroku znova vrača najvišje dostojanstvo, izjemno svobodo, zato za svojega ljubljenca vzklikne. »Dajte mu prstan na roke!« Prstan je bil takrat znamenje človeka, ki je bil plemenitega in svobodnega stanu. Ob koncu odlomka beremo pri Luku, kako je starejši sin, ki je bil vedno zvest Očetu, ljubosumen, ker je Oče mlajšemu bratu ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo. Pa vendar dobri Oče tolaži tudi starejšega sina, ko mu razkriva, kaj vse je z njim očetovsko delil. Res je, Božja ljubezen ne pozna meja in prerašča našo domišljijo.
Spoštovani poslušalke in poslušalci, verjamem, da ste si že kdaj postavljali vprašanje: »Koliko pa naj vendar podarim?« Mučno vprašanje, ki nas kljub dobri volji, najboljšemu namenu spravi v slabo voljo. Tehtanje se začne pri oceni, koliko si sploh lahko privoščim, da dam. Nadaljuje se v iskanju smiselnosti te podaritve. Naj bo za dobrodelnost, naj bo preprosto darilo bližnjim, premlevanje o upravičenosti nas ne pusti mirne. Če gre za obdaritev konkretne poznane osebe, nehote pomislimo, koliko in kaj pa je on ali ona meni podaril. Ujeti smo v trgovino, če si to priznamo ali ne. Vsak človek se čuti zavezanega, če mu kdo kaj podari. Zato je včasih kar težko priznati samemu sebi, kako nas ob trenutku obdaritve preveva strah, kako bom vse skupaj povrnil. Že če opazujemo otroke, se lahko od njih naučimo, kako je treba ravnati. Ko kaj potrebujejo in vedo, da bo treba prepričati starše, postajajo prijazni, uslužni, celo izmislijo si kakšno darilo. Starši hitro ugotovijo, da gre za podkupnino in da bo prav zaradi tega težko zavrniti otrokovo prošnjo. Zdi se, da nam je položeno v zibelko obdarovanje in s tem tudi občutek dolga. Prav to notranje razpoloženje je tisto obremenjujoče, ki ga občutimo ob izbiranju daril. Še tako preprosta priložnost in še tako preprost človek ne moreta popolnoma izpodriniti tega občutka zavezanosti in dolga. Če kje, potem v zgodovini vidimo, kako je obdarovanje igralo pomembno vlogo. Vladarji so ob vsakem daru imeli skrite račune. Vsakič se je izkazalo, da ni nič zastonj. Zato je zanimivo, da je eden velikih nemških zgodovinarjev in arhivistov Friedrich von Weech izjavil, da ni pomembno, koliko damo, ampak kako to damo. Tega ni rekel kot človek zgodovine, ampak kot mož, oče in prijatelj. Pri tem ne gre za način ali obliko darilnega paketa, gre za občutek, ki ga obdarovani pri tem čuti. Nič ne pomaga, če nam kdo dopoveduje, da ne pričakuje povračila in da je to dano iz čiste dobrohotnosti. Potrebno je veliko več, potrebno je zaupanje, potrebna je drža, ki sproži to zaupanje. Tega se ne da doseči še s tako bogatim darilom. To lahko dosežemo le z iskrenim odnosom in pozornostjo do osebe, ki jo želimo obdariti. V današnjih časih, ko se nam vsem tako mudi, je ravno najtežje doseči občutek zastonjskosti. Namesto pozornosti in odprtosti drug do drugega podkupujemo z dragimi in pogostimi darili. Dovolj bi bilo vzeti si čas, sprejeti drugega v vsej iskrenosti in mu podariti nekaj trenutkov svojega življenja. Podarimo vsaj danes v vsej iskrenosti drug drugemu drobno pozornost in s tem vsaj malo polepšajmo dan našim bližnjim.
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
V meni je, kljub letom in tudi bolečim spremembam, veliko igrivosti, humorja. Enostavno rečeno, veliko imam podlag za veselje. Smeha mi zadnje čase manjka. To spoznanje je kar treščilo v mojo zavest. Zelo mi primanjkuje smeha. Toda, zakaj bi jaz smeh čakala, ga iskala samo pri drugih. Res pa je, da se je lepo veseliti, smejati z drugimi. Kar nekaj ljudi je v moji bližini, ki imajo smisel za humor. Zelo hitro so za smeh in tudi delijo ga radi. Tako na primer mladi frizer. Kadar je v salonu on, pogosto zaslišiš njegov smeh, zadoni njegov iskren, glasen smeh. Sprva sem pomislila, ali bi moral biti bolj diskreten. A ne, joj, naj ga njegovi starejši sodelavci ali vodje ne ustavljajo. Ne zatrejo. Naj živi in doni. Veselje namreč lahko v veliki meri uravnoteži, stabilizira razpoloženje. Sam o sebi, ta krasen fant pravi, da se smeji tudi takrat, ko ga nekaj pojezi, ne samo, ko se na vso moč veseli. Smeji se lahko tudi samemu sebi, ko se zgodi kakšna nerodnost. Morda bi lahko sklenili, da je to samo zunanjost, celo obramba, a človek se ne more veseliti, če v njem ni nič veselega. Kako lepo je, da svojo veselo življenjsko naravnanost povezuješ z delom, vlogo, ki jo imaš. Razvedriš tudi ljudi okrog sebe. To pomeni, da pri tem delu, svojem delovanju vidiš tudi smisel. Delo te veseli, vidiš, da razvijaš svoje talente, deliš svoje znanje, svoje uspehe, rasteš, to daje občutek zadovoljstva, veselja. In v vsakem življenju, ki ga preveva smisel, je veselje navzoče, se veselje »otročje lahko«, kot samo od sebe pojavi, kot pravi Viktor Frankl. Človek globoko v sebi čuti, da je na pravem mestu, da prav na tem mestu napravi lahko veliko dobrega zase in za druge. In je hvaležen Bogu za to svoje poslanstvo, svojo enkratno nalogo. Veselje nad tem, da lahko ustvarjam, nad tem, da me potrebujejo, me imajo radi, veselje za nekoga, ki trpi, svojega brata, sestro, za ljudi, ki mi pridejo naproti … pomaga, ko pridejo preizkušnje, ko te doleti trpljenje. Takrat človek lahko porablja svoj čas tudi tako, da poišče še skrite biserčke v mozaiku svoje življenjske umetnine. Dodaja jih, dopolnjuje in se zahvaljuje za vse, kar je bilo, kar je, tudi za radost bivanja. Silva Matos
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V življenju ob vsem radostnem doživljam tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih, pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In zdaj ko so vse preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojega doživljanja, je teža – naš križ – še večja. Notranja osama pritiska k tlom. Če ni sočutne opore, moči popuščajo … in se lahko zrušimo. Pravijo, da potrebujemo vsaj štiri izraze ljubeče, srčne in sončne pozornosti, da ne zbolimo, osem je potrebnih, da ne pregorimo, in vsaj dvanajst, da lahko tudi osebno rastemo. Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezni krhkih kosti) tako rekoč ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo borna. Na vprašanje: »Zakaj?« mi je razlagala o pomenu gibanja na soncu, ki se v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločilen pri tem, da kalcij utrjuje moč kosti. Sam sem se vedno znova zaradi duhovne osteoporoze najprej sesedel znotraj, potem pa še zunaj. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. Da bomo notranje krepki, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Kako pomemben je čas sočutne bližine z najbližjimi, čas, v katerem se v ljubezni krepijo naše notranje moči. Vendar: kakor da je človek človeku prepogosto prešibka svetloba – ne prodre do jedra naše duhovne strukture. Zato pravi Jezus: osončite se v odnosu s Svetim. To vas notranje svetli, umiri in okrepi – tudi za moč ljubezni v odnosu do bližnjih. Zdi se, da je notranje, duhovno ravnovesje prvi pogoj za ravnovesje v čustvovanju. Sebi in vsakomur želim, da se vedno znova okrepimo v soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine srca in duha. In iščimo njegove odseve v lepoti stvarstva, ki je podpis najvišje Lepote.
Ob besedi »post« imamo ljudje najrazličnejše predstave, spomine, načrte. Nekoč strogo asketsko-religiozni pojem je danes postal zelo ohlapen. V predrzni govorici bi lahko celo rekli, da je post že vsaka misel na shujševalno kuro, na takšno ali drugačno dieto, na odpoved zaradi boljšega počutja, lepšega izgleda. Mnogi še danes post tesno povezujejo s hrano, dieto, preračunavanjem zaužitih kalorij. Cerkveni post pa je veliko več, kot so kalorije, pet obrokov na dan, lepa postava. Smo sredi postnega časa, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. V božji besedi današnje tretje postne nedelje začutimo vabilo k spreobrnjenju. Prvo berilo je vzeto iz druge Mojzesove knjige. Prizor, ki bi bil zanimiv za marsikaterega filmskega režiserja: Mojzes je namreč zagledal, medtem ko je pasel čredo, goreč grm, ki je gorel, pa ne zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je kraj, na katerem stoji, svet. Dejstvo pa je, da se Bog v življenju vsakega izmed nas razodeva na različne načine. Papež Benedikt XVI. zapiše: »Da bi pa mogli prepoznati njegovo navzočnost, se mu je treba približati z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem.« Skozi ves postni čas odmevajo besede: Spreobrni se! Povprečen človek bi dejal: »Zakaj naj se spreobrnem? Saj sem v redu.« Do neke mere drži. V redu smo, ker živimo življenje, ki nam je bilo darovano, živimo in delamo. Toda spreobrnjenje pomeni tudi, da si »upamo« priznati svoje nepopolnosti, pomanjkljivosti in narediti v svojem življenju kakšno spremembo: v odnosu do sebe, do drugega. Najbolj iskrene spremembe so tiste, ki so narejene v ponižnosti, v majhnosti. Če pa je človek veren, proces spreobrnjenja začne z Bogom, pred Bogom. Mnogim je na tej poti spreobrnjenja v pomoč svetopisemska beseda, ki pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« Naj bo tudi današnja nedelja priložnost, da izstopimo iz svojega začaranega kroga in zavestno zaživimo z drugimi, za druge, pisano z malo in pisano z veliko začetnico.
Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendar vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinoma ne namenoma. Z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker razgali najbolj boleči del našega življenja. To je neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti. Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?« Groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo številni mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na tla. Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bog. Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni. A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre – ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: »Jaz nisem Mesija,« takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja. Pasti – to pomeni spet postati človek. Milostno je v sebi slišati: »Ne morem več«, »Nimam pojma«, »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih tam spoznamo, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. »Samo človek«, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, »samo človek«, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje. Ogromno breme »mesijanstva« bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni »zravnati Gospodove steze«, biti »samo človek«, sprejeti to vlogo z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga.
Neveljaven email naslov