Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali?
Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.
Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.
Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. Tega pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala.
Take so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali?
Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.
Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.
Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. Tega pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala.
Take so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Sem hvaležen? O, seveda sem… Za mnogo reči. Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo! Ko bi moj oče ne srečal moje mame… Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad… Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni važno. Ne vem koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo zaživela… In živela… Ter sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok! Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo! Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje - ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil - je Bog odvezal žakelj in »kdor rad da nič ne vpraša« nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (Lk 6,38). In sva mu zato hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega, tega nisva upala na glas povedati. In sem Bogu hvaležen tudi zato, ker sem videl, da sva z možinjo tudi potihem istih misli. Vsi naši porodi so bili prešerni, lahki in hitri… Otrokom se je tako mudilo na svet, da sem Bogu zelo hvaležen, da sta mati in otrok povezana s popkovino, sicer bi jaz svoje že prvi dan pobiral po tleh. In vsakič, ko sem novorojeno dete prvič držal v naročju, sem bil Bogu neizmerno hvaležen, da si ni izmislil kakega pravila, da otrok mora biti podoben očetu. In imam tako lepe otroke. Zelo lepe. Luštkane, celo. In tako nas je osem: midva z možinjo in šest otrok. In čeprav ni nevarnosti, da bi kateri od otrok poslušal tole misel in bi jih lahko hvalil brez nevarnosti, da bi se prevzeli, jih ne bom, ker jih ne poznate in ker vem, da je vsak oče, ki ima srce in glavo tam kjer morata biti in ne obratno, nor na svoje otroke. Vem, da si me niso izbrali, a sem jim zelo hvaležen, da sem lahko njihov oče, čeprav tega včasih ne znam, in ne zmorem. A za to je tu možinja. Ki me, včasih bolj, včasih manj, kot si pač zaslužim, prenaša, sprejema, razume, posluša, predvsem pa ljubi, kar mi ne bo nikoli jasno, a sem ji zato kljub vsemu zelo hvaležen. In če pravijo, da je vsako sedmo leto v zakonu krizno, prihajava počasi v četrto, pa hvalabogu in predvsem hvala Bogu, še prvih dveh nisem čutil, saj če imaš otroke nimaš časa za recesijo. In tako preštevam blagoslove. In sem hvaležen: da sem živ. In zdrav. Da ljubim in sem ljubljen. Hvaležen za starše in otroke… In sploh – da sem!
Vedno bolj očitno je, da se nobena generacija pred nami ni z nezadovoljstvom borila bolj kakor mi. Čeprav imamo večinoma vsega dovolj, se nam kljub temu zlahka zazdi, da ne dobimo vsega, kar si zaslužimo, in smo zato razočarani. Sociologi opozarjajo, da je sodobna tehnologija pomemben dejavnik, ki vpliva na našo trajno nesrečo. Smo prva generacija v zgodovini, ki ima “v živo” vpogled v življenja drugih ljudi. S pomočjo naših pametnih telefonov in ostalih naprav lahko sledimo življenju drugih – na podlagi fotografij in videov, ki jih objavljajo. In če je to, kar vidimo v življenju drugih, videti bolje, bolj zanimivo, bolj zadovoljujoče, kakor to, kar se dogaja v našem življenju, se počutimo, kakor da veliko zamujamo. Seveda to, kar gledamo, morda sploh ne odraža resničnosti. Večina ljudi namreč objavlja samo svoje najboljše trenutke in stvari, za katere si želijo, da bi jih drugi videli. In zato posledično svoje vsakdanje življenje primerjamo z najboljšimi trenutki v življenju drugih. Vse s photoshopom obdelane in filtrirane fotografije, ki jih vidimo, povzročijo, da je naša resničnost videti bedna in dolgočasna. Nič čudnega, da se pogosto počutimo nezadovoljne. Ne glede na to, kar imamo, se zdi, kot da se to ne more primerjati s tem, kar imajo drugi. In pri tem ni pomembno, ali gre za materialne dobrine, odnose ali okoliščine. Ne spomnim se nikogar v zgodovini, ki je bolje razumel življenjske odzive kakor apostol Pavel. Bil je v ječi v Rimu, 24 ur na dan priklenjen na stražarja (seveda ne vedno istega), pa je napisal te besede: “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.” (Flp 4,12) Kako lahko postanete tako zadovoljni? Prvič, prenehajte se primerjati. Pri primerjanju namreč ni zmagovalca. Ko se primerjamo, se pojavi zavist, in kjer se pojavi zavist, se pojavijo vse druge ne prav čedne reči, ki smo jih pripravljeni narediti, da jo potešimo. Da bi se nehali primerjati, se boste morda morali izogibati spletnih strani, ki vam ponujajo izdelke, ki v vas zbujajo željo po nečem, česar nimate, pri čemer vam seveda obljubljajo, da je prav to, kar vam ponujajo, tisto, kar vam še manjka do popolne sreče. Morda boste morali prenehati slediti določenim “prijateljem” na družbeniih omrežjih, ker njihove objave v vas zbujajo ljubosumje, zavist in nezadovoljstvo z vašim življenjem. Ali pa se preprosto odločite, da pred spanjem ne boste preverili, kaj je novega na Facebooku. Drugič, veselite se uspeha drugih ali, kakor pravi nasvet v pismu Rimljanom 12,15: “Veselite se s tistimi, ki se veselijo.” Bodite veseli zaradi tega, ker je vaš prijatelj prav zdaj, ko se vi odpravljate v službo, na čudovitem dopustu nekje na Maldivih. Veselite se s prijateljico, ki si je že tretjič ta mesec kupila nove čevlje. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno, negujte hvaležnost. Nekdo je rekel, da je zavist to, da zamerimo Božjo dobroto v življenju drugih, v svojem pa je ne opazimo. K temu lahko dodamo še misel kralja Salomona, zelo verjetno najbogatejšega človeka vseh časov, ki je rekel: “Bolje je gledati z očmi, kakor iskati s poželenjem” (Pridigar 6,9) ali povedano drugače: “Raje uživajte v tem, kar imate, kakor pa da si želite to, česar nimate.”
Na pobudo Sveta Evrope iz Strasbourga že od leta 2001 vsakega 26. septembra praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog. Sliši se lepo in prav. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun svoje lastne, materne govorice. V podobno – ne samo žalostno, že skoraj tragično – situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba. Tako starši na primer množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerem so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanju služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz – kot temu pravijo – dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo torej poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški. Pred 155. leti Slovenci nismo imeli pravice do uporabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico z namenom, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol pozneje pa to dediščino očetov malomarno zavržemo in znova rinemo v univerzalni evropski jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličnejše obvlada svojega lastnega. Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem to, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je vzrok v tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo še dolgo slaviti in častiti različnost in bogastvo jezikov.
Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tako tri vodilna področja, na katerih naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost veljal za najhujšo kazen, kar jih lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. \tSeneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim, vendar na drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v svoje dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« je zapisal filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik odgovoren predvsem zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo le sami boljši, je bil prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k splošni družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. V skladu s to mislijo sta na primer ravnala vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »da lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso imeli nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, v kateri včasih pretirano poudarjajo družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, vrednost in je temeljnega pomena za dosego osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Vedno sem vesela, ko srečam človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem in to tudi pove. V svetu, v katerem živimo, to ni tako pogosto. Zdi se, kot da moramo neprestano nekaj stokati in da sploh ne znamo več reči, da smo veseli in zadovoljni. Kot da bi bilo to že sumljivo. \tPrav o tem sem premišljevala, ko sem bila spet na obisku pri starejši gospe, ki ji življenje prav gotovo ni bilo postlano z rožicami. Marsikaj težkega je doživela. Ampak zdaj je to zanjo preteklost in gleda nanjo iz določene razdalje. Pravi, da se je ob vsem tudi marsičesa naučila. Predvsem pa se je naučila biti hvaležna za vse, kar je dobrega. Takole mi je pripovedovala: »Veste, tako lepo mi je, kot še nikoli. Nečak mi je pomagal urediti stanovanje in še nikoli mi ni bilo pozimi tako prijetno toplo. Pomislite, sedaj, na stara leta, imam še pomivalni stroj, česar bi si pred leti nikoli ne upala predstavljati zase. Res je, da vedno slabše vidim in ne morem več toliko brati, zato pa več poslušam in premišljujem. Tudi do trgovine ne morem več sama, ampak vedno znova se znajde kdo, ki gre z menoj po stvari, ki jih moram nabaviti. Seveda pa potrebujem vedno manj. Zanimivo, da ljudje prav radi prihajajo k meni na obisk, in če se le da, poskrbim, da vedno znova spečem kakšno pecivo. Tako lahko obiskovalcem ponudim svoje izdelke. Res, tako lepo mi je!« Še in še je naštevala, česa vsega se veseli. Ko srečujemo stare ljudi, je navadno prav obratno. Največkrat poslušamo, kako so nesrečni, ker tega in onega ne morejo več, ker sorodniki in znanci neradi prihajajo na obisk in ker ni nikogar, ki bi jim kaj pomagal. Včasih poslušamo tudi, kako se jim je celo življenje dogajala krivica in ni bilo nič, prav nič, česar bi se lahko z veseljem spominjali. Ali ljudje sploh kdaj pomislijo, da prav s takšno negativno držo odganjajo ljudi od sebe in si težijo življenje? Z obiska od te gospe sem odhajala dobre volje. Dala mi je tudi zelo pomembno lekcijo za življenje: če sama ne znam biti zadovoljna, mi ne more prav nihče pomagati.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Stopite na živilski trg, prodajalci ponujajo same domače pridelke in izdelke. Saj to me samo veseli. Se pa spominjam časov in let, ko domače ni bilo skoraj nič vredno; to iz trgovine, po možnosti iz marketa, kot da ta ne bi bil enaka tržna in trgovinska točka. Zbogom stara ostrešja in staro pohištvo. Vzcvetele so zamenjave z novim, sodobnim, boljšim. Vendar so se kmalu pokazali razpoke in razpadanje. Novi materiali so bili sicer preizkušeni, a le v laboratoriju. Zob časa je pa grizel po svoje. Hkrati so se posamezniki kljub neizkušenosti izkazali za razumnei in so zavrženo starino koristno uporabili. Zanimivo: za dom, ki so ga šele gradili. Vedoč, da morajo zgraditi trdnega, ne takega na tvegano preizkušnjo. Domače pridobiva veljavo. Vendar se zgodi, da prebrisani prodajalec kupi blago tujega porekla in ga preloži v gajbico z etiketo pridelano v Sloveniji. Do kraja nepošteno, vendar pridobitno. Domače velja tudi za medosebne stike. Neradi se gibljemo v kakem odnosno napetem okolju. Prijetno je tam, kjer tudi med neznanimi ljudmi ne čutimo zadrege. Kjer beseda steče, kakor rečemo. Pa tudi, če najprej o vremenu in letnem času. Saj se spomnite Prešernove bodice: kdor govoriti kaj ne ve, ta vreme hval' al' toži. Vzvišena zadržanost je neprimerno slabše izhodišče kot šala na račun mokrega klobuka. Zbogom, domačnost, če te protokol posadi poleg povabljenca, ta ti pa ves čas obrača hrbet, saj se pomenkuje le z onim na svoji desnici. Potem pa v nastopu močno poudarja pomembnost sodelovanja, razumevanja, obzirnosti, dialoga. Domače ima tudi meje. Seveda domačnost vključuje soseda, a ne tako, da bi ta postal nadležen. Se vam dogaja, da vam prihiti na vrata takoj po tem, ko vas je kdo obiskal? Prav nič za domačo ne more veljati navada koga, če odkrije pokrovko na mojem loncu. Po internatih so si dekleta včasih izposojala oblačila. Poznam gospo, ki je staro navado malo razširila. Preprosto vzame kaj in gre. Po domače, kajpada.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre. Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege. Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta. Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne? Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti. Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo. Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več. Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom. Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe. Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah. A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Spoštovane poslušalke in poslušalci! V teh dneh se spominjamo 80-te letnice začetka druge svetovne vojne. Terjala je na milijone žrtev in povzročila veliko opustošenje. Današnja Duhovna misel je posvečena razmišljanju o nesmiselnosti vojn. Pripravil jo je pravnik in ekonomist, dr. Peter Millonig.
Najznamenitejši rimski govornik Cicero v svojem spisu O govorniku poveličuje zgodovino in ji izreče kar nekaj hvalnic. Imenuje jo pričevalka časa, luč resnice, življenje spomina in glasnik preteklosti. Med vsemi temi oznakami pa navede ugotovitev, ki je z leti in stoletji postala najznamenitejša izmed vseh – da nas namreč zgodovina največ nauči. Cicero meni, da le iz poznavanja preteklosti lahko tehtno in premišljeno oblikujemo prihodnost, pretekle izkušnje človeštva naj bi pomagale prihodnjim rodovom, da bi znali bolj preudarno presojati svoja dejanja. Toda mar ta Cicerova misel resnično drži? Ali ni po prvi svetovni vojni prišla še hujša, še bolj nasilna in morilska druga svetovna vojna? Mar smo danes kot ljudje dejansko kaj manj zasužnjeni, kot je bila družba v antiki? Ustavnopravno se zdimo vsi svobodni – nismo vpeti v okove in ne v prisilno delo. Zdi se, da sami odločamo o sebi. Konec je dobe individualnega zasužnjevanja, značilnega za antiko, konec nacionalnega zasužnjevanja v času kolonializma. A dejansko smo ljudje danes tudi v Evropi ovrednoteni le toliko, kolikor se znamo in zmoremo prodati na trgu, kolikor v mesarskem klanju na trgu uspemo v javnosti ohraniti in prodajati imidž strokovnosti in kakor dolgo nam nekdo, ki mu prekrižamo njegove osebne interese, javno ne razvrednoti naše osebnosti in avtoritete. Sužnji svojih značajev, navad in potreb, ki jih je v nas vzdramila potrošniška kapitalistična ideologija, smo. In iz zgodovine se človeštvo, čeprav bi se iz nje moralo učiti, doslej ni naučilo skoraj ničesar. Morda je edino spoznanje ob Cicerovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, za zdaj to, da se iz zgodovine, žal, ničesar nočemo naučiti.
V nevarnih časih živimo. Čezmerno zanemarjanje identitete posameznika, ta razvpiti modni trend v stilu teorije »gender«, pri kateri naj bi si spol (kot katerokoli drugo stvar v trgovini pač) izbrali kar sami, po navdihu ali počutju menda, je mnoge od nas očitno pahnilo v neki podzavesten strah, da jo počasi izgubljamo. Začeli so jo grabiti z obema rokama, nasilno, kakor nekdo, ki se utaplja, marsikdaj celo utopi tistega, ki ga poskuša rešiti. Tako nasproti »svobodnim« ali, bolje rečeno, ljudem brez vsakršnih meja in norm po vsem svetu spet vznikajo ekstremisti vseh vrst. Nekaj v človeštvu bi radi ubranili, morda nekaj zlomljenega popravili, a na napačen način. Na hitro, vehementno bi radi menda kar vse, kar ne sodi v njihove kategorije, zmečkali kot smrdeč čik, misleč, da se svet popravi tako, da se nekaj preprosto vrže v smeti. Tako smo ljudje počeli že neštetokrat, revolucionarno, z zastavo in puško na rami. Vsakič s številnimi žrtvami. Vsakič brez rezultata. Samo kri, nobenega uspeha ni bilo z revolucijami. Toda čeprav vsi vemo, kakšna so dejstva, delamo enako, smo pač navajeni tako. Kar se razlikuje od naših normativov, bi tako kot neki drugi ljudje, ki jih globoko preziramo, tudi mi preprosto postavili pred strelski vod. Da tako uničujemo in ne popravljamo sveta, vemo, dokler smo na strani žrtve. Pa nismo vedno samo tam … Zato so danes evangeljski stavki o zapovedi ljubezni do sovražnikov, o usmiljenju in dobroti brez plačila kar svojevrstna provokacija. Neumni, nerazumni, resnično nori so, tako da jim tudi mnogi kristjani ne morejo pritrditi. Pa so potrebni, rekel bi, da tudi nujni, ker so edini, ki držijo svet pokonci, da se ne bi v imenu svojega svetega prav že poklali med seboj. Provocirajo namreč drugačno revolucijo, edino, ki ne preliva krvi in ki nikogar ne uničuje: revolucijo sebe. Evangelij je namreč znak stop spirali nasilja, ki uničuje in ne popravlja in iz katere človeštvo lahko izstopi samo tako, da se nekdo upre logiki človeško »normalnega«. Da zažene novo, sprva neumno logiko usmiljenega Očeta, ki jo razume šele odrasli otrok. Ta ve, da navzven počasna, neumna starševska logika z nerazumno potrpežljivostjo edina lahko nekaj spremeni. In da se načela »ne sodite«, »odpuščajte«, »dajajte« slej ko prej in prav kmalu spremenijo v »… in ne boste sojeni … vam bo odpuščeno … se vam bo dalo.« Pri ljudeh, ne le pri Bogu. »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Lk 6,38)
Življenje je nekaj lepega. Kljub stiskam, težavam in razočaranjem se veličina človeka pokaže v spopadanju z njimi. V sebi počasi začuti, da je vredno živeti. Lahko se zgodi, da pride človek do roba, ko misli, da ne gre več naprej, da se ni vredno veseliti svojega življenja. To popolnoma drži. Ovire v življenju človeka niso namenjene temu, da bi se ustavili, ampak da jih premagamo. V življenju je treba odrasti, postajati bolj usposobljen za soočanje s težkimi dogodki. Pred oči mi pride mlado dekle iz Kambodže. Rodila se je s prirojeno pomanjkljivostjo. Ob rojstvu so ugotovili, da se ji ena noga ni do konca razvila. Tudi prstov na roki ni imela. Živela je daleč stran od mesta v hiši, zgrajeni na reki, na bambusovih butarah. Uspelo ji je priti v misijonsko šolo. Naučila se je šivati in drugih gospodinjskih opravil. Vrnila se je v svojo plavajočo vas, kjer so ljudje obsojeni na to, da se tam rodijo, živijo in umrejo. Toda našla je način, da je njeno življenje dobilo smisel. Druga dekleta v vasi je učila šivanja in drugih gospodinjskih opravil. Ko sem jo srečeval ob dvodnevnih obiskih, sem jo vedno videl nasmejano. Takrat se je tudi poročila in pričakovala je prvega otroka. V svojem življenju se je borila. Skušala je najti smer in smisel svojega življenja. Ni obupala, ampak se je spoprijela z življenjem. Veliko je podobnih zgledov ljudi, ki se v življenju borijo in ne odnehajo. Merila uspešnosti naj bi bila mladost, lepota, bogastvo, zdravje. Smo kdaj pomislili, od kod prihajajo vsa ta zunanja merila? Živim med ljudmi, ki nimajo bogastva, velikokrat so bolni. In vendar so veseli. Na drugi strani imamo ljudi v civilizaciji z visokimi standardi skrbi za človeka, pa so vseeno vedno bolj osamljeni in imajo občutek, da so nanje vsi pozabili. Spoznanje, da je življenje vsakega človeka nekaj enkratnega in neponovljivega, drugačnega, lahko človeka potegne iz omreženega pogleda miselnosti, ki mu jemlje pravo svobodo odločanja v življenju. Tudi besedi SVOBODA in SREČA zaslepita človeka. Besedi svoboda in sreča sta med seboj tesno povezani. Prava svoboda nas dela občutljive za ljudi okoli nas. Ali imamo pravico do svobode in sreče? Ne gre za pravico, gre za pot, za prizadevanje. Svoboda ne more postati izgovor za razpuščenost. Naredila naj bi iz nas ljudi, ki so občutljivi za ljudi okoli sebe. In to je prava pot k sreči. Ko bomo osrečevali druge ljudi, bomo tudi sami občutili srečo. Sreča se samo prek drugega človeka vrne k nam (tako logoterapevt Frankl). Korak k drugemu človeku, ki zahteva nek trud, osrečuje tudi nas. Naredimo ta korak danes in vsak dan znova. Življenje tako dobi pravi smisel.
So trenutki v našem življenju, ko se nam zdi, da smo se dotaknili nečesa, kar ni del naše resničnosti. Kot da smo sanjali. Ti trenutki niso nujno povezani z na videz velikimi dogodki. Lahko so to zelo drobne stvari, ki pa v človeku vzbudijo občutek, da gre za nekaj neizmerno velikega. \tKo poslušam ljudi in opazujem njihove odzive, vidim, da so takšni trenutki vedno povezani z našimi medsebojnimi odnosi. Na tem področju se dogajajo stvari, ki so v svoji navidezni majhnosti zelo velike, ki nam pomagajo živeti in ob katerih se nam zdi, da smo se nekako dotaknili nekega drugega, neskončno lepega sveta. Takšni trenutki ostanejo v nas, nam pomagajo živeti in nam dajejo moč tudi takrat, ko je težko in se nam zdi, da skoraj ne bomo zmogli naprej. \tTo se dogaja nam vsem. Le da nekateri ljudje to zaznajo, drugi pa tega nočejo ali ne morejo zaznati. Tega ne more nihče storiti namesto njih. Ko postaja človek starejši, ga prav spomini na takšne drobne trenutke pomladijo in mu pomagajo najti neko notranje ravnotežje. Napolnjujejo ga tudi z zadovoljstvom in hvaležnostjo za prehojeno življenjsko pot. To ne pomeni, da je bila vedno lahka, bili pa so na njej trenutki, ko je lahko vzkliknil: »Bile so sanje!« \tOb vsem tem sem razmišljala, ko sem dobila pismo triindevetdesetletne gospe, s katero sem skupaj preživela dopoldne. Pogovarjali sva se o marsičem in morala sem jo občudovati v njeni življenjski modrosti. Nekaj ur sva se pogovarjali in snovi za pogovor nama ni in ni zmanjkalo. Po nekaj dneh pa sem od nje dobila prijazno pismo, v katerem je med drugim pisalo: »Bile so sanje … Vse, kar sem doživela na obisku pri Vas, mi je nepozabno in nerazumljivo! Toliko enkratno lepega, toliko toplih besed, o katerih še vedno veliko razmišljam … Ne, to niso bile sanje, bila je resnica!« Tudi zame je bilo to srečanje kot v sanjah in resnica hkrati.
Neveljaven email naslov