Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati. In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi! Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja!
V četrti knjigi Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razpravlja o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli notranjo pomirjenost, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta dušni mir namreč stalno rušijo vznemirjenje, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana prevzetost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa nastanejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz pretiranega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in hlepenje ozdravil, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan pa pride bolezen, ki je ne moremo več iztrgati, ko se je enkrat ukoreninila. Ime te bolezni je pohlepnost.« \tV pogovoru Cicero razmišlja o tem, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Dokoplje se do sklepa, da se vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla«: »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje – pri tem se veseljačenje nanaša na navzoče dobrine, poželenje pa na prihodnje; iz slabih stvari pa izvirata strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje stvari, potrtost pa na navzoče.« Tako potrtost v duši napoči, kadar menimo, da nas je doletelo zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je, ko menimo, da nam grozi nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja napočijo zaradi sodbe in mnenja,« zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronovih sledilcev in stoikov niso le izkrivljena in pogosto močno napačna, pač pa tudi »popolnoma v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih oblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je poglavitno, kar želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost,« pač pa je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo notranjo pomirjenost.
Svet ima svoje idole. Vsaka družba jih pozna in se jim klanja: športnikom, glasbenikom, ustvarjalcem lepote, velikanom duha. Idoli so rekorderji. V poslu, ki ga obvladujejo, so najboljši: najspretnejši, najdrznejši, najprepričljivejši. Kot da so narejeni iz nekega božanskega testa. Zanje ni merilo povprečnost človeškega dometa, ampak izjemnost. Čeprav bi si večina želela biti kakor oni, človek v srcu ve, da jim ni kos. Nima lastnosti, da bi se spopadal z vrhunskostjo. Zato prepušča idolu, da je postavljen na oltar osebnega ali skupnega občudovanja. A na koncu je še tako velik idol pozabljen. Kajti pojavi se naslednji, še drznejši in odličnejši od njega. Slava in čast novemu prvaku! Nikoli pa se ne pojavi idol, ki bi mogel obstati skozi vso zgodovino sveta; človek, ki bi ga lahko trajno kovali v nebo. Slednjič namreč sleherna izjemnost zbledi, njeni presežki pa so pospravljeni v zakladnico družbenega spomina. Kdo zmore nenehno razsvetljevati svet? Če tega ne more človek, ki mu pripisujejo moč presežnosti, kdo bo mogel to namesto njega? Luč sveta je Jezus, ker je kot čista ljubezen premagal smrt. Luč sveta so njegovi zvesti učenci, ki se ne menijo za slavo tega veka, ampak so zazrti v lepoto nebeškega doma. In slednjič so luč sveta vsi trpeči, posebno še, če dajejo smisel Božjemu naročilu o darovanju trpljenja. Svojega življenja.
Pred nekaj leti sem na poti po Nemčiji obiskala zelo staro romarsko središče Altötting. Stare romarske poti so res zanimive. Tam se že mnoga stoletja zbirajo ljudje s svojimi stiskami in občutek dobiš, da je vsak človek od mnogih milijonov ljudi, ki so že bili tam, zapustil svojo sled. Poleg stare cerkve z milostno podobo so pozneje zgradili še veliko cerkev, ki prav tako skriva sledi obiskovalcev. Najbolj od vsega pa sta mi tam ostali v spominu dve stvari: križ in ura. \tOb stari cerkvi sem videla veliko lesenih križev, zelo različnih velikosti. Prihajali so ljudje, si izbrali tistega, ki se jim je zdel primeren, ga zadeli na ramo in potem v zbranosti in molitvi naredili obhod okrog cerkve. Gledala sem jih in premišljevala o križih, ki jih nosimo v življenju. Ne moremo si sami zbirati velikosti, sprejeti moramo tistega, ki pride nad nas. Sami bi si izbrali gotovo lažjega. Pa vendar smo potem pogosto presenečeni sami nad seboj. Vnaprej si največkrat ne bi nikoli mislili, da lahko nosimo tako težak križ. \tDruga stvar, ki je tudi nadvse zanimiva, pa je ura v novi cerkvi. Sama je niti ne bi opazila, ker je postavljena precej visoko. Pa je toliko ljudi gledalo navzgor, da sem se morala tudi sama ustaviti. Ura je povezana s figuro, ki predstavlja smrt. Ura tiktaka in smrt kosi. Nenehno, brez počitka. Tako, kot se dejansko dogaja v življenju, če to hočemo ali ne, če to vidimo ali ne. \tV Altöttingu sem bila vsega skupaj samo dobro uro. V tem kratkem času pa sem dobila zelo dobro lekcijo o življenju, ki mi je dala misliti tudi še pozneje, še danes. Na zelo nazoren, na zelo preprost način. Zlepa ne bom pozabila križev, pa tudi ne ure, ki bije, in smrti, ki se ne utrudi. \tSedaj, v tretjem tisočletju, sedaj, ko znanost vedno bolj napreduje, ljudje raje ne mislijo na križ in na smrt. Kot da tega ni več. Na to se spomnijo šele takrat, ko koga doleti kaj težkega ali ko kdo umre. Laže bi nam bilo, če bi to večkrat imeli pred očmi.
»Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« oz. »ki bodo zveličani?« (Lk 13,22) sprašujejo Gospoda učenci v današnjem evangeliju. To je hkrati vprašanje, na katerega mora prej ali slej trčiti vsak človek. Kaj, če, in kako je z večnim življenjem? In v nasprotju s popačeno podobo Jezusa Kristusa, ki naj bi bil le ves naiven in blag v odpuščanju, je odgovor Gospoda danes precej trd in gotovo ne povšeči vsem, ne tedaj in ne sedaj. »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.« (Lk 13,23-30) Ko bomo nekoč, tako upamo, prestopili prag večne blaženosti nebes, bomo najverjetneje osupli s kom bomo sedli na nebeško gostijo. Bili bodo nekateri, ki smo jih zmotno sodili v tem življenju, bili bodo preprosti in učeni, bogati in revni, toda ne vsi bogati in ne vsi revni in ne vsi učeni in ne tisti, ki so se navzven delali preproste in torej ne vsi ljudje. Mnoge bomo vseeno pogrešili. Biti in ostati kristijan, je danes težka naloga, je pot, ki postaja vedno bolj ozka in neprivlačna. Kolikokrat nas v tem življenju prevzame blišč zunanjosti, in kako pogosto »ne utegnemo« pogledati še v notranjost! Kjer so težave in nasprtovanje, kjer je boj, tam je naše mesto; mesto, kjer se lahko naučimo sprejeti, odpustiti in ljubiti. »Če ti Bog pošilja veliko trpljenja, je to znamenje, da ima s teboj velike načrte in te hoče gotovo napraviti za svetnika,« pravi sveti Ignacij Loyolski. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, tega zveličavnega boja s Kristusom vam želim tudi v vašem življenju.
Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel. Tudi med hojo v hrib, saj priznam. Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje veliko vere, veselja in notranje moči … V potu svojega obraza, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti. V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz. In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau … "Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa bolj ko se bliža eteričnim višinam, bolj sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenja: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno razpoloženje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo." Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika. A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”. Nad prepadi ni več vprašanja: "Zakaj? Kje je odgovor?" Odgovor je naslednji korak. Naslednji vdih. Naslednji izdih. Naslednji vrh. Življenje. Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje. Kot v gospelu. Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje, ker poznajo nevarnost in bližino smrti. A ne objokujejo krivic. Ne objokujejo trpljenja. Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana. Te vrste bolezni, obtoževanja krivic, tudi gore ne zdravijo. Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla. Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje. Najdem svoj “gospel”. In “Oh, happy day!”, ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.”
Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje z nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapec in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.
V enem najstarejših krščanskih tekstov, tako imenovanem pismu Diognetu, napisano okrog leta 120 po Kristusu, pisatelj takole opiše vlogo kristjanov v svetu: Kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani… Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta. Kot ima svet dušo, jo ima tudi naša domovina! In kristjani imamo pomembno poslanstvo: biti duša Slovenije! Vse bolj se širi najmodernejša digitalizacija, a ne smemo pozabiti na duhovno omrežje. To nevidno omrežje je zrak za preživetje naroda in države. Velika kraljestva, svetovna cesarstva in vsemogočne države so izginile, spomin na njih je zakopan v njihovih razvalinah. Za preživetje naroda ni najpomembnejša vojaška moč, niti velikost, niti bogastvo, ampak duša naroda, ki utripa v srcih ljudeh in prinaša veselje do življenja. Kje lahko začutimo utrip slovenske duše? Ona živi v srcih neznanih številnih dobrih ljudi, brez katerih nas več ne bi bilo v tem raju pod Triglavom! Duša naroda so matere, ki negujejo svoje invalidne otroke; mnoštvo molivk in molivcev, ki dan in noč molijo za domovino, mladi in otroci, ki z veseljem prihajajo na obisk v domove ostarelih in narišejo nasmehe na ostarele obraze, redovnice v zaprtih samostanih, ki 24 ur na dan molijo za vse nas…. Duša naroda je v našem jeziku, v blagoglasnih narečjih, ki so jih stoletja ohranjali naši duhovniki in učili moliti in brati verni narod v domačem jeziku. Duša naroda je v znanstveniku, ki tiho in vztrajno išče nove rešitve za problem epidemije. Duša naroda je v politiku, ki kljub temu, da ga popljuvajo in napadajo, gre naprej z dvignjeno glavo in nikoli ne oponaša svojih nasprotnikov v prostaškem govoru in poniževanju drugače mislečih. Duša naroda je v zaprtih samostanih, kjer sestre klarise in karmeličanke darujejo svoja življenja v prijeten vonj Gospodu, Odrešeniku sveta. Kristjanom ni potrebno protestirati in se dreti na ulicah, saj, kot spet pravi pisatelj iz drugega stoletja, so pokorni danim postavam, a s svojim življenjem premagujejo postavo. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Prezirajo jih, a preziranje jim rodi slavo; obrekujejo jih, a njih pravičnost pride na dan; grde jih, a oni blagoslavljajo; sramote jih, a oni izkazujejo čast. Te besede so enkratno spraševanje vesti nam, slovenskim kristjanom 21.stoletja! . Kot konča pisatelj iz drugega stoletja: Na tako pomembno mesto nas je postavil Bog; zato ne smemo pobegniti.
Prvih nekaj šolskih let se otroci pogosto mučijo s slovnico. Kaj je osebek, kaj je predmet, katere besede so zaimki in katere so glagoli? Kako naporno je to, se morda še najbolj zavedamo takrat, ko jih poskušamo pojasniti nekomu, ki ne govori našega jezika. Ko pa se na urniku pojavijo še tuji jeziki, postane zadeva še bolj zapletena. Slovnica klasičnih jezikov starega veka ima veliko skupnega s slovnico sodobnih jezikov. Toda slovnica hebrejskega jezika se od teh opazno razlikuje. V našem – in verjetno vseh drugih jezikih – je prva oseba jaz, druga ti, tretja on, ona, ono. Se vam ne zdi, da ta vrstni red vpliva tudi na naše mišljenje? Najprej jaz! V angleškem jeziku je “jaz” poudarjen še s tem, da je ta beseda vedno napisana z veliko začetnico, vsi preostali osebni zaimki pa so napisani z malo. V hebrejščini in aramejščini, jezikih Stare zaveze ter Jezusa in njegovih učencev, je vrstni red zaimkov ravno nasproten: On, ti, jaz. In zato ni nič nenavadnega, da nas veliko svetopisemskih besedil opominja, naj pazimo na ta vrstni red: “Ljubi Gospoda svojega Boga … in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,” se glasi navedek iz Mojzesovih knjig. “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost,” beremo v evangeliju po Mateju 6,33. V Pismu Filipljanom 2,3 pa: “Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.” “Nihče naj ne išče svoje koristi, temveč korist drugega,” pa dodaja pisec v Pismu Rimljanom 12,10. Si lahko predstavljate, kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi upoštevali to “svetopisemsko slovnico”? Če bi, izhajajoč iz globokega in osebnega spoštovanja Boga in božanskih načel delovanja, zapisanih v Svetem pismu, dajali prednost drug drugemu in si na prvem mestu prizadevali za blagor drugega? Res je, da je tako ravnanje v popolnem nasprotju s človeško naravo. Toda zakaj danes tega ne bi poskušali preseči tako, da bomo potrebe ali želje drugega postavili pred svoje lastne? Ali pa tako, da se bomo vprašali, kaj lahko naredimo za nekoga, ne da bi ob tem razmišljali, kaj bo to prineslo nam ali kaj lahko ta oseba naredi za nas? Nobenega dvoma ni, da bo taka drža temu, ki je bo deležen, polepšala dan; toda prav tako bo osrečila tudi vas.
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi si jih želeli … Neki moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže veliko skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj začne z vso močjo pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej, kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si se s tem strinjal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil bolj kot kadar koli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In zdaj bom jaz premaknil skalo.«
Ob praznovanju Marijinega vnebovzetja nas obhaja skrivnostna vznesenost. Posebej močno je to mogoče občutiti v velikih Marijinih svetiščih, ki so danes množično obiskana. Povsod je navzoče sproščeno veselje romarjev, ki se Mariji zahvaljujejo in se ji zaupno priporočajo v najrazličnejših potrebah in preizkušnjah. Posebej lepo in veselo je danes po številnih dalmatinskih mestih in otokih, kjer imajo procesije z ladjami in čolni ter Marijinim kipom. Marija je občudovala čudovite reči, ki jih je Bog storil njej, izvoljenemu ljudstvu in vsem ljudem. Prevzeta je bila nad tem, kako nedopovedljivo celovito je stvarstvo, ki brezhibno deluje v neštetih podrobnostih. Kdor tega ne uvidi kot Marija, naredi prvi korak k temu, da se začne stvarstvu vsiljevati za gospodarja. Takšno obnašanje je svet že pahnilo v skrajno nevarno ekološko neravnovesje, katerega posledice so vse bolj predvidljive in jih lahko že izračunamo. Sv. Janez Damaščan (675–747) je za današnji praznik zapisal: »Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in ki je sprejela v svoje srce meč bolečin, je bila vredna gledati Sina, ki sedi na Očetovi desnici.« Besede Janeza Damaščana nam govorijo, da nismo določeni za smrt, ampak za življenje, ne za uničenje, marveč za vstajenje. Najbrž se ne zavedamo, da nam razum o tem ne govori, ker vstajenje od mrtvih ni nekaj, kar bi lahko zraslo na polju razuma. Misel na vstajenje nam je torej podarjena. Naše omejeno umevanje življenja vedno ugotavlja nasprotno, da v naravi vse umira, s čimer se številni, kot grški stoiki, enostavno sprijaznijo in govorijo, da je smrt pač nekaj naravnega. Marijino vnebovzetje je prelom z naravo in njenim umiranjem. Ko verujemo v Marijino vnebovzetje, prebijamo logiko narave, vstajamo iz narave, zapuščamo zakone narave in vstopamo v naravo Božjega kraljestva. Zato je Marijino vnebovzetje odgovor na naše hrepenenje. Mi hočemo dejansko prav to, kar je dosegla Marija, vstajenje od mrtvih, in to z dušo in telesom. Še kako je pri tem za nas pomembno upanje, da bo vstalo tudi telo, ki nam toliko pomeni. Toda vstalo, poveličano telo, ne bo nadaljevanje tega telesa, v katerem smo v sedanjem življenju, marveč bo kakovostno nekaj drugega. Hudobija, prevare, izdaje, bolezni in nesreče nas prizadenejo vsak dan. Pogosto se zdi, da bo zmaj, ki je ogrožal Marijino Dete, strl tudi nas. Marijino vnebovzetje pa nam govori, da zmaj ne bo zadnji zmagovalec. Na svoj način nam to govori tudi Sonce, ki na vrhuncu poletja sveti z vso močjo in oznanja nepremagljivo Božjo moč, ki bo pregnala temo in obup. Zadnjo besedo bodo imela nebesa, od koder se po besedah sv. Janeza oznanja zveličanje našega Boga in ljubezen njegovega Kristusa.
V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal. Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča. Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel. Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti.
Verjamem, da je plezalna naveza sveta. Tega me je naučil moj mentor, ko sem bila še alpinistična tečajnica. Razumem pa tudi vprašanje, kako je lahko sveto nekaj, kar je na zemlji, kar je otipljivo, kar je mogoče povsem razumsko razložiti. Zakaj bi kdo dajal nečemu takemu tako velik, morda celo pretiran pomen? Gre za človeka, ki ju povezuje vrv. Potrebujeta jo zato, da varno preplezata steno ali kot včasih pravimo alpinistke in alpinisti, rešita problem. Eden pleza, drugi ga varuje. Če prvi pade, ga drugi zadrži. Ko prvi prepleza raztežaj ali dolžino vrvi, ki ju povezuje, drugi pripleza do njega in naprej nadaljuje kot prvi. Tako si pošteno in enakopravno razdelita naloge v želji, da bi dosegla rob stene. Stena je lahko zelo prijazna, lepa, ponuja navdihujoče razglede ali pa je nevarna. Nepredvidljiva in divja. Naveza mora biti pripravljena na vse. In vrv, ki je med soplezalcema, mora zadržati morebitni padec in ponujati varnost, brez katere si stene ne bi upala preplezati. Ali ni tako tudi v življenju? Znajdemo se pred težavami, ki jih sami ne moremo rešiti. Da jih lahko rešimo, moramo pogosto biti kot alpinisti – popolnoma moramo zaupati tistemu, ki drži drugi konec vrvi, in verjeti moramo, da bo vrv zdržala vse preizkušnje in morebitne padce. Naveza lahko deluje samo tako ali pa sploh ne. In vrv lahko razumemo vsak po svoje – vrv je lahko vera, lahko je ljubezen, lahko je hvaležnost, lahko je sreča, zaupanje ... Ali pa vse skupaj. Vrv je tisto, kar nas povezuje in zaradi česar zmoremo veliko več, kot bi zmogli, če je ne bi bilo. Zaupanje, zaradi katerega ima vrv smisel, pa je tisto, kar vse našteto povezuje v celoto, ki se ji reče naveza. Temu lahko rečemo tudi prijateljstvo, partnerstvo, starševstvo ali zaupanje v boga, da nam kljub vsem preizkušnjam hoče dobro. Naveza je življenje in življenje je naveza. Visoko v stenah ali v vsakdanjem življenju v dolini. Ko sem bila tečajnica, tega nisem ravno razumela. Danes trditev, da je naveza sveta, kot alpinistična inštruktorica poskušam pojasniti mladim iskalcem najlepših prehodov v stenah. Ker vem, da bodo navezo potrebovali tudi takrat, ko bodo v dolini. Morda je – tako kot jaz – ne bodo takoj razumeli. Vendar bodo prej ali slej spoznali njen pomen in takrat bodo tudi sami znali poiskati svetost v tistem, kar nas povezuje in dela naše življenje smiselno. V gorskih stenah ali pa v tistih drugih, nič manj strmih in nevarnih previsih, ki jih prinaša življenje.
Solon, sicer grški politik iz 6. stol. pr. Kr., je v zgodovini filozofije znan po svoji modrosti, tako da so ga že kmalu prištevali med sedmerico modrecev. Potem ko je v Atenah uvedel številne reforme, se je umaknil iz političnega dogajanja in odšel na večletno potovanje. Med drugim je prispel tudi na dvor kralja Krojza v Mali Aziji, ki je takrat veljal za najbogatejšega vladarja. Kralj ga je velikodušno sprejel, ga obilno pogostil, po nekaj dneh pa je služabnikom naročil, naj Solona pospremijo po njegovi palači in mu razkažejo vse bogastvo in druge dragocenosti. To priložnost je izkoristil tudi za to, da je Solona povprašal, kdo je po njegovem mnenju najsrečnejši človek na svetu – želel si je seveda, da bi modrec zaradi tolikšnega obilja dobrin in moči prav njega imel za najbolj blaženega. Solon naj bi nekoliko pomislil in nato odgovoril, da je to Atenčan Telos. Krojz se je izjemno začudil in hitro pobaral modreca, kdo je ta človek, saj zanj ni še nikdar slišal. Solon mu je dal tak odgovor: »Telos je živel v obdobju, ko je njegova skupnost dobro uspevala, imel je sinove, ki so bili lepi in tudi dobrega značaja, doživel je visoko starost, tako da je lahko videl odrasti celo svoje vnuke, ki so vsi preživeli. Tudi njegova smrt je bila nadvse veličastna, kajti padel je v bitki med Atenčani in njihovimi sosedi Elevzinci – umrl pa je v trenutku, ko je poskušal pomagati svojim prijateljem. Atenci so ga počastili z javnim pogrebom na kraju, na katerem je padel, in mu podelili najvišja odličja.« Solonov odgovor je bil popolno nasprotje tistega, kar je pričakoval Krojz: naziv najsrečnejšega človeka na svetu je namesto kralju pripisal sicer neznanemu in nepomembnemu atenskemu državljanu. Temelja sreče ni videl v denarju, bogastvu in materialnih dobrinah, pač pa je poudaril drugačne vrednote, ki jih tudi dandanes pogosto prezremo: Telos je bil srečen, ker je živel preprosto življenje v sožitju s skupnostjo in ohranjal dober značaj, uspelo pa mu ga je prenesti tudi na svoje otroke. Imel je srečo, da je doživel rojstvo svojih vnukov, od katerih ni nobeden hudo zbolel ali umrl v otroštvu. In ne nazadnje, izkazal se je za človeka, ki ljubi svojo domovino in sodržavljane ter je pripravljen zanje dati tudi življenje, to pa se mu je povrnilo z najvišjimi častmi po smrti.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi.
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerastla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. \tKo se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in ji pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. \tŠe sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. \tPrav zdravilno se mi zdi slišati tako zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fi a?sani taqwimin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej preko dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik preko askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
V verskem življenju prihaja pogosto do presenečenj in nenadejanih obratov. Kristus sam pravi, da nas bo pogosto presenetil s svojim obiskom. Ko pričakujemo kakšnega imenitnega gosta, navadno pospravimo stanovanje, poskrbimo, da bi imeli dati kaj na mizo in pazimo, da je hiša čista. Toda Kristusa ne zanima, s čim bi bil on postrežen, izvedeti hoče, kaj neki mi počnemo. Imenuje nas »oskrbnike«. A mi imamo včasih občutek, da marsikaj posedujemo, poleg hiše, premetov, knjig in igral še drug drugega, predvsem pa našo ljubo Zemljo. Kristus pa v današnjem evangeliju jasno pravi, da smo le oskrbniki, oskrbniki naših voda in gozdov ter vsega lepega, kar nas obdaja. Tudi nismo lastniki svojih otrok, prav tako ne prijateljev. Ne pripada nam ne znanje in tudi vera ne, vse smo prejeli in zdaj smo poklicani, da postanemo dobri oskrbniki. To pa ne pomeni, da ne bi mogli uživati sadov naše zemlje, se v poletni vročini predati divjim vodam in valovom, tudi ne, da si ne bi smeli privoščiti prijateljskih uric ob prijetnih pomenkih. Toda kot pravim, vse to je dar, vse, kar imamo, prihaja od Božje darežljivosti. Zanimivo je, da nas današnja Jezusova beseda najprej vabi, da se odrečemo materialnim stvarem. Razgrinja nam globoko modrost: če smo preveč navezani na stvari, potem pride do obrata in mi nimamo stvari, ampak one imajo nas. V svetu, kjer živimo, in v odnosu drug do drugega pa opravljamo le svoje poslanstvo. In če nam je iz ljubezni mar drug za drugega ter se ob tem znamo še čemu odreči, če nam je ljuba narava, v kateri živimo, in če tudi vere ne jemljemo kot svojo lastnino, ampak kot neizmerni dar, bo prišlo do velikega obrata. Nenadoma bomo na vse reči začeli gledati z Božjimi očmi, jih imeli radi in se jih veselili. Čutili bomo, da nam je vse to postregel sam Gospod. Kristus nas svari, da bo posebno strog, če bo kdo pretepal drugega človeka, se pravi, do bo hud do vsakogar, ki bo izrabljal svoj položaj za nasilje nad drugim. Vemo, da je bil Kristus posebej občutljiv za krivice, ki jih prenašajo ženske in otroci, šibki in ubogi. Takrat, pravi, se bo razsrdil. In obratno, ko bo videl, da skrbimo drug za druga in za naravo, bo tudi sam postal naš služabnik. Da, ničesar ne posedujemo, ne sveta in ne soljudi, tudi vere ne, saj je vera ljubezen in v veri in ljubezni samo hodimo ter se za vse zahvaljujemo. Prav čudoviti avgustovski dnevi so priložnost, da se zavemo, kaj vse lepega nas obdaja in Bogu zapojemo hvalnico.
Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!
Neveljaven email naslov