Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi. In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«! Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran! Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«! A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice. Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben. In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage … Kajti: Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih.
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti".
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je "za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta". Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje "ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino", nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: "Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj ljudi ne cenimo takšnih, kakršni so v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo omogoča. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med "dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini". Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, "kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna", je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč "dober nasploh in dober do svojega prijatelja", pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno "želijo dobro, ker so sami dobri", prijatelja imajo "radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki naključnih okoliščin", to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da "skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo".
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Nato mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15). V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke. Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila. Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal.
Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: "Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen." Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo, in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama –, tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, temveč priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi ... Tako se postopno gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa.
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnost je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in "v isto globočino reke dvakrat se ne potopiš". Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem "našem" času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne zanj oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na več ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter "brže od munje, a stigla prekasno". Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal, prazen izgovor. Pravočasnost je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
\tKadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko nekdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku. \tZnanka mi je pripovedovala, kako si je že kot mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka in zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave in zdravnik jima je po končanih preiskavah rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nisem si delala utvar, nisem ves čas pričakovala nečesa, kar ni mogoče. Še zdaj sem temu zdravniku hvaležna za njegovo odkritost. Z možem sva vedela, da si morava življenje urediti drugače, da ne smeva računati na svoje otroke. Veliko mirneje sva živela tako, kot pa če bi tekala od enega zdravilca do drugega in iskala vse mogoče načina, potem pa vedno znova razočarana ugotavljala, da nama spet ni uspelo.« \tVeliko takšnih zgodb lahko slišimo okrog sebe. Takšnih, ko ljudje sprejmejo situacijo, kakršna je, in tudi takšnih, ko vendarle do konca upajo, da ni tako. Nikomur ne moremo predpisati, kako se mora odzvati na realnost življenja. Vsak človek ima pravico, da se odloča tako, kot čuti v sebi, da je to njegova pot. Zato tudi ne moremo reči, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je samo, da ljudje, ki svoje življenje sprejmejo takšno, kot je, laže živijo. Potem ne izgubljajo svoje energije v prazno. Usmerijo jo v to, kar je v njihovem življenju možno, uresničljivo, in naredijo iz tega enkratno mojstrovino.
V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek "Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?", bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: "Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm." Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Že v zgodnjem otroštvu smo na poseben način bili soočeni s svetom odraslih. V mislih imam otroško srečevanje s prispodobami. Ko so odrasli uporabili kakšno prispodobo in smo jo otroci razumeli dobesedno. Ob močnem dežju, me je na primer vedno zanimalo, kje je škaf, predvsem pa, kako velik mora biti ta škaf, iz katerega tako močno lije, oziroma dež. Tudi, ko je sosed rekel mojemu očetu: »Zdaj smo pa na konju,« sem se spraševal, kako neki in predvsem kje imajo lahko sosedovi v bloku konja. S časom smo seveda otroci začeli dojemati in razumevati metafore ali prispodobe. S podobnim problemom se srečamo ob branju Svetega pisma. Ne le, da je svetopisemska govorica bogata s simboliko, tudi sam način izražanja je pogosto simbolen. Tako na primer neki konkreten dogodek prinaša teološko sporočilo, ki je za pisca pomembnejše od konkretnega zgodovinskega dogodka, ki ga opisuje. Zato je še kako pomembno, da se pri branju Svetega pisma izostrimo v razločevanju med dobesednim pomenom in simbolno govorico. Če v evangeliju Jezus pravi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« tu ni neke posebne debate, kaj in kako. Stvar je jasna: s kakršno ljubeznijo ljubim sebe, s takšno naj ljubim tudi bližnjega. Pika. Problem je, ko naletimo na Jezusovo spodbudo, kakršna je tudi v evangeliju današnje nedelje: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.« Enako pravi tudi glede noge in očesa, ki te lahko pohujšujeta. Zveni grozno, celo mazohistično, oziroma avtodestruktivno. Seveda, če vzamemo dobesedno, medtem ko se nam ob teh ostrih podobah lahko odstrejo naši konkretni problemi. Jasno je, da si človek ne bo šel odsekati roke. Vsekakor pa spodbuda velja, da odsekam steklenico, ki jo ta roka drži. Če me torej alkohol pohujšuje, oziroma sem zasvojen z njim, potem ga moram odsekati, da me ne bo pogubil. Če me pohujšuje računalniška miška, ki jo drži moja roka in sem zasvojen s klikanjem po spletu, potem je vabilo, da bi odsekal miško še kako na mestu. Karkoli me torej pohujšuje, ugonablja, uničuje, razčlovečuje, vse to je potrebno odsekati, se temu odpovedati. Ne zato, ker bi to nekoč vodilo v pekel, ampak zato, ker mi tukaj in zdaj ustvarja pekel zasvojenosti in mi onemogoča, da bi živel v pristnosti in polnosti. Nenazadnje me ovira ali mi celo onemogoča, da bi dejansko živel na način, h kateremu me Jezus vabi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje "sanjajoče" misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati počasi in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespearjevih verzov iz Viharja: "Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem." Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo.
Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.«
Človeška ljubezen si zasluži ime ljubezen samo, če je podobna Ljubezni, ki je Bog. (Lewis) Zjutraj se zavem, da me čaka zelo veliko obveznosti. Tudi naporne, nič kaj prijetne naloge. Vsaj tako se mi v negotovosti zdi, preden se jih lotim. Pomagaj mi, moj Bog, pomislim. Teh nalog mi ni bilo treba opravljati, dokler je bil Milan še z menoj. Ob njegovi smrti se je kar usulo name. Otroci skušajo pomagati, vsak po svojih močeh. Jaz pa bi rada čim več sama. Nočem jih preveč obremenjevati. Zdi se mi, da so v tem tempu življenja že tako ali tako preutrujeni. In sredi dneva se sprašujem, kam je šel čas. Kar izginil je. Minil je, kot bi ga ne bilo. Res, ta občutek, nikoli ga ni dovolj. Nenehno hitenje, polno uradnih zahtev, tekanje med urniki enih in drugih, ki naj bi sodelovali, daje občutek utesnjenosti in pomanjkanja zraka. In temu daje intonacijo še žalost, teža slovesa še ni popustila. Prikrade se v dan, v moj svet. A me spomni, da je On tu. Pa se poglobim v molitev in počasi se v meni sprosti blagost, umirjenost. Čista in globoka. Ogreje me Božja beseda, kot plašč, ki varuje. V ospredje priplava zavedanje polnosti življenja, ob treznem premisleku kljub utrujenosti zadovoljstvo nad uspešno opravljenimi nalogami, razrešenimi zapleti. Zazrem se v Storžič, ki se skozi zelenje mojega vrta pokaže kot spomin na mojo mladost. Je vez med preteklim in sedanjim. Pomagal mi je, da sem zmogla počasi sprejeti nov dom, nove čase, ki pa so povezani z mojimi koreninami. Prevlada hvaležnost za skrivnostnost življenjskega kroga, ki vsebuje vse – lepo, dobro in tudi težko temno stran. Občutek majhnosti se porodi in skromno ga podarim Vsemogočnemu. Tudi to moje, včasih brezglavo tekanje ima smisel in celo smešen prizvok. Pomaga, da se nasmejim, prijazno ozrem na dan, ki je minil, kot bi bil en sam trenutek. Bil je eden prelepih poletnih dni, ko se večerna zarja nekako umesti v dušo. Nič drugega, samo doživljanje prelepe svetlobe, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, njeno odsevanje na grmih, drevesih, cvetoči tamariski, ki je ves dan prepevala ob brenčanju množice čebel. Moj pogled se ustavi na zvoniku naše starodavne cerkvice, ki v odhajajoči svetlobi še kuka izza goste rasti ob potoku. "Kako starosvetno" je velikokrat rekel Milan. Podoba ostaja. Zdi se mi, da je moj mož tudi zdaj ob meni. Bilo je spokojno, čisto. Taki dnevi so dragoceni, tudi če hitro minejo. Radost bivanja, vpetost v življenje, želja po dobrem med nami, v vsem, kar me obdaja, spravljivost z omejitvami, potrpljenje, sprejemanje svetega so del človeške ljubezni, ki so blizu Ljubezni, ki je Bog.
Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«.
Poletje se poslavlja, z njim pa rajska sinjina morja, obrobljena z belimi skalami in zelenimi bori v ozadju. Iskanju izgubljenega raja se je zapisal Paul Gauguin (1848–1903), francoski impresionist, ki se je odpravil na Tahiti, v Francosko Polinezijo, sredi Južnega Pacifika. Prepustil se je bujnemu življenju in svobodi. Kdo mu ne bi sledil. Pripovedovanje njegove zgodbe bom povezal s slovenskimi svetniškimi kandidati: z dr. Antonom Strletom, škofom Janezom Gnidovcem, škofom Friderikom Barago, nadškofom Antonom Vovkom in duhovnikom Andrejem Majcnom. Današnja nedelja je namreč posvečena prav njim. Nihče izmed teh nas ne napotuje v idilo šumenja valov. Gauguin je izbral romantiko. Ob koncu leta 1897 je na Tahitiju naslikal eno svojih najbolj znanih del z naslovom: Od kod prihajamo, kaj smo, kam gremo? Iskal je raj, o katerem je na Zahodu govorila hebrejska Biblija. V zahodni krščanski civilizaciji, ki temelji na Bibliji, pa je, za čuda, Gauguin videl tisto negativno kulturno silo, ki preprečuje vrnitev v raj. Ženski lik, ki trga sadež, na sredi slike, spominja na Evo, prvo ženo Geneze. Okoli nje je polno človeških in živalskih figur. V oči bode odsotnost kače, skušnjavke iz bibličnega raja. Hudiča v njegovi tahitijski motiviki zamenja Tupapau, duh mrtvih, ki je navzoč v ozadju ženske, ki trga sadež. Gauguin se tako oddaljuje od Svetega pisma, ki ostro razlikuje med življenjem in smrtjo, in se vrača v kozmično nerazločenost življenja in smrti, kjer je smrt vsebovana v življenju in življenje v smrti. Univerzum je za Gauguina popoln, v njem ni ne Boga ne hudiča, smrt poraja življenje in življenje ponikne v smrt, da se v njej spet prebudi. V nasprotju s takim pojmovanjem človeške eksistence Kristus s svojim vstajenjem smrt izloči iz življenja, jo v temelju izniči, in tako odstrani razlog za melanholijo, ki ga povzroča vrženost v večno kroženja istega. Svetniški kandidat, dr. Anton Strle, je Kristusu sledil kot neutruden spovednik, z redko videno askezo in dosledno izrabo časa, zato je med študenti teologije užival veliko spoštovanje. Janez Gnidovec, skopsko-prizrenski škof, je v skrajni skromnosti peš oskrboval vernike po goratih in revnih pokrajinah svojega obsežnega balkanskega misijona. Anton Vovk se po vojni ni umaknil na varno, temveč je vzdržal nočna zasliševanja in pretrpel zažig, ob tem pa z nebeško vedrino krepil svoje duhovnike. Življenje škofa Barage med severnoameriškimi Indijanci pozna večina Slovencev. Vsi smo po malem romantiki, a verjetno ne verjamemo vanjo, zato so nam tihi navdih slovenske svete žene in sveti možje, ki se jih danes spominjamo in se jim priporočamo.
Neveljaven email naslov