Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vzgojna inovativnost staršev nima meja. Razumljivo. Starši se morajo nekako znajti, da njihova vzgoja ne bo ne avtoritarna ne permisivna, marveč, kot pravijo psihologi, rahločutna. A je to laže reči kot izvesti. To izkušajo vsi starši. Otrok hoče od zibelke naprej ubirati svoja pota, izsiliti svoje zahteve, pri tem pa seveda ne pomisli, ker tega v prvih letih življenja niti ni sposoben, da ima vse svoje meje, da so ob njem še drugi, ki imajo vsak svoja pričakovanja. Majhen otrok se doživlja kot središče sveta, in ne le družine, svet je zanj in on je edini, zaradi katerega ima svet smisel, zato refleksno zakriči, če mu kaj ni všeč, brez zadržkov krikne – »ne bom«, brez kančka slabe vesti odrine krožnik, če na njem ni tisto, kar hoče. A to bitje, majhna zverinica, ki starše vsaj trikrat na dan spravi na rob živčnega zloma, kot je nekoč zapisal dr. Alojz Ihan, je za očeta in mamo največje bogastvo; za njegovo dobro bi dali vse, kajti vse, kar delajo in načrtujejo, se stika v njihovem ljubljenem otroku. In to je prav. Toda ta dvojnost, ko je otrok najprej angel, a hkrati tudi mala zverinica, zaradi katere staršem včasih poči film, nam nazorno razodeva našo človeško naravo. Ne samo otrok, tudi odrasli delamo drugače, kot hočemo. O tem stanju naše ranjene narave se je razpisal sv. Pavel v sedmem poglavju Pisma Rimljanom, kjer je rekel, da tudi on sam dela celo tisto, česar noče.
V tem kontekstu laže razumemo uvodni stavek, da je za dobro vzgojo potrebna velika iznajdljivost, nekakšna umetniško-vzgojna ustvarjalnost. Pred kratkim sem na obisku pri svojih pranečakih doživel, kako so mladi starši za svoja mala angela zastavili adventni vzgojni projekt. Namesto da bi otrokoma pomagali sestaviti pismo za sv. Miklavža in mu našteli, česa vse si otroka želita, so storili nasprotno, v dogovoru z Miklavžem so otrokoma posredovali njegovo pismo. V njem je sv. Miklavž sestavil adventni program, kako naj otroka preživita ta lepi poznojesenski čas v pričakovanju njegovega skrivnostnega obiska. Za vsak adventni dan, ko otroka izpolnita Miklavževo priporočilo, ju v adventnem koledarju čaka čokoladna nagrada. Otroka sta mi navdušeno kazala Miklavževo pismo, ki sta ga vsega okrasila, da zdaj z veliko vnemo izpolnjujeta, kar jima je naročil. Uporni »ne bom« skoraj vsak dan znova udari na plan, a že naslednjih hip se otroka spomnita na Miklavževo pismo in naredita kot tisti mož iz evangelija, ki je zavrnitev po premisleku preobrnil v plemenito dejanje.
Sv. Miklavž je poosebljal dobroto, zato ga je Cerkev v 4. stoletju razglasila za svetnika. Naj se na njegovo velikodušnost, ljudomilost in dobroto spomnimo odrasli ali otroci, učinek je enak, vsi mu želimo biti podobni.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vzgojna inovativnost staršev nima meja. Razumljivo. Starši se morajo nekako znajti, da njihova vzgoja ne bo ne avtoritarna ne permisivna, marveč, kot pravijo psihologi, rahločutna. A je to laže reči kot izvesti. To izkušajo vsi starši. Otrok hoče od zibelke naprej ubirati svoja pota, izsiliti svoje zahteve, pri tem pa seveda ne pomisli, ker tega v prvih letih življenja niti ni sposoben, da ima vse svoje meje, da so ob njem še drugi, ki imajo vsak svoja pričakovanja. Majhen otrok se doživlja kot središče sveta, in ne le družine, svet je zanj in on je edini, zaradi katerega ima svet smisel, zato refleksno zakriči, če mu kaj ni všeč, brez zadržkov krikne – »ne bom«, brez kančka slabe vesti odrine krožnik, če na njem ni tisto, kar hoče. A to bitje, majhna zverinica, ki starše vsaj trikrat na dan spravi na rob živčnega zloma, kot je nekoč zapisal dr. Alojz Ihan, je za očeta in mamo največje bogastvo; za njegovo dobro bi dali vse, kajti vse, kar delajo in načrtujejo, se stika v njihovem ljubljenem otroku. In to je prav. Toda ta dvojnost, ko je otrok najprej angel, a hkrati tudi mala zverinica, zaradi katere staršem včasih poči film, nam nazorno razodeva našo človeško naravo. Ne samo otrok, tudi odrasli delamo drugače, kot hočemo. O tem stanju naše ranjene narave se je razpisal sv. Pavel v sedmem poglavju Pisma Rimljanom, kjer je rekel, da tudi on sam dela celo tisto, česar noče.
V tem kontekstu laže razumemo uvodni stavek, da je za dobro vzgojo potrebna velika iznajdljivost, nekakšna umetniško-vzgojna ustvarjalnost. Pred kratkim sem na obisku pri svojih pranečakih doživel, kako so mladi starši za svoja mala angela zastavili adventni vzgojni projekt. Namesto da bi otrokoma pomagali sestaviti pismo za sv. Miklavža in mu našteli, česa vse si otroka želita, so storili nasprotno, v dogovoru z Miklavžem so otrokoma posredovali njegovo pismo. V njem je sv. Miklavž sestavil adventni program, kako naj otroka preživita ta lepi poznojesenski čas v pričakovanju njegovega skrivnostnega obiska. Za vsak adventni dan, ko otroka izpolnita Miklavževo priporočilo, ju v adventnem koledarju čaka čokoladna nagrada. Otroka sta mi navdušeno kazala Miklavževo pismo, ki sta ga vsega okrasila, da zdaj z veliko vnemo izpolnjujeta, kar jima je naročil. Uporni »ne bom« skoraj vsak dan znova udari na plan, a že naslednjih hip se otroka spomnita na Miklavževo pismo in naredita kot tisti mož iz evangelija, ki je zavrnitev po premisleku preobrnil v plemenito dejanje.
Sv. Miklavž je poosebljal dobroto, zato ga je Cerkev v 4. stoletju razglasila za svetnika. Naj se na njegovo velikodušnost, ljudomilost in dobroto spomnimo odrasli ali otroci, učinek je enak, vsi mu želimo biti podobni.
Ob pogledu na našo industrijsko razvito družbo, ki zastruplja vode in ozračje, uničuje naš planet in ga spreminja v odlagališče smeti, pogosto slišimo željo, da bi se narava vendar že prebudila in maščevala nad našo civilizacijo, saj ta ni vredna, da bi preživela. Tako je bilo tudi sprva razmišljanje bibličnega preroka Jona. O pogledu na cvetoče vrtove v Ninivah in brezglavo življenje Ninivljanov si je močno zaželel, da bi jih doletela pravična božja kazen in bi bile razdejane. Toda začuda je njegov Bog razmišljal drugače; videl je, da gre za mesto z izjemno arhitekturo, z visoko ustvarjalno kulturo. Le zakaj so se meščani morali tako izpriditi! Bog bi jim rad dal novo možnost, da začno živeti drugače, da v sebi prebudijo duhovne vrednote in pokažejo občutek za uboge in nemočne. Bog stvarnik ne kaznuje takoj, ampak pošilja znamenja ter prebuja preroške osebnosti, da bi se ljudstva streznila. Tudi naši civilizaciji, ki je v marsičem uspela, želi, da kljub stranpotem ne bi usahnila. In Jonova knjiga nam ganljivo opisuje, kako so bili Ninivljani dovzetni za preroško besedo. Iskreno so želeli spremeniti svoja življenja in znova vzpostaviti lestvico vrednot. Razglasili so post ne samo zase, ampak tudi za govedo, drobnico in vso živino. Hoteli so namreč na novo zaživeti v povezanosti z naravnim okoljem, zato so z živimi bitji vzpostavili osebni odnos. Živalce naj odslej ne služijo samo njihovi nenasitnosti in lakomnosti, ampak naj se jim pridružijo v spremembi mišljenja in življenja. Vsa živa bitja naj bodo vpeta v njihovo novo civilizacijo in naj jim pomagajo, da se znova počlovečijo. Zgodba Ninivljanov nam pove, da mora tudi naša civilizacija imeti etičen odnos do vseh živih bitij in jih ne jemati le kot sredstvo za preživetje. Z njimi je treba vzpostaviti novo sožitje. Če začnemo spoštovati zakone narave, bomo tudi posamične pojave v naravi razumeli kot etične opomine. Letos je naneslo, da je današnja nedelja hkrati tudi god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika krščanskih časnikarjev in pisateljev. Prav novinarji lahko danes odigrajo Jonovo preroško vlogo in razkrijejo, kam drvi naš planet, kaj delamo z njim in tudi, kako ga rešiti. Da pa bi bili verodostojni, se morajo tudi sami odpraviti na pot etičnega spreobrnjenja in novega upanja. A na družbenih omrežjih postajamo vsi vsaj malce novinarji, ko novice širimo med prijatelji. Zato Jona nagovarja tudi nas, naj stopimo na njegovo pot spreobrnjenja ter naj se odrečemo sanjam, da bi lahko odjadrali kam drugam. Z našega planeta se ne da pobegniti.
»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v obdobju bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kakor sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko laže je pritrditi žičnato opornico na zlomljeno roko kot opornico pri duševni potrtosti! Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kakor vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo za grozdje in marelico, ki je z žico povezana ob trti in deblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, brez dvoma pa bo naš duh ob pravi opori poletel više.
Enajsta knjiga Izpovedi latinskega filozofa in utemeljitelja krščanske teologije sv. Avrelija Avguština velja za temeljno klasično delo na področju filozofije časa. Avguštin nasprotuje aristotelski fizikalni opredelitvi časa kot »števila gibanja glede na prej in pozneje«, češ da zvaja čas zgolj na »zunanji« čas, in nasproti temu postavi lastno pojmovanje časa kot »notranje razsežnosti duše«. Najprej pa si zastavi tisto znamenito vprašanje: »Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega časa, če ne bi nič prihajalo, in ne sedanjega časa, če ne bi bilo nič pričujoče.« (Avguštin, XI/14, slov. prev. str. 253–4) Torej tudi Avguštin navsezadnje le opredeli pojem časa. Rešitev uganke časa najde v duši, iskri večnosti, ki nosi v sebi, namreč v svoji sedanjosti, vse tri čase. Zato zapiše: »Kolikor je doslej jasno in očitno, je to, da niti prihodnost ne biva niti preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo reči: trije časi so – pretekli, sedanji in prihodnji. Natančneje bi se reklo takole: trije časi so – sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.« (Avguštin, prav tam, XI/20, str. 259) Vsi trije časi – preteklost, sedanjost in prihodnost – torej bivajo v duši, ker pa duša, vsaj na tem svetu, biva le v sedanjosti – četudi je njeno pravo domovanje »četrti čas«, namreč večnost –, lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: iz spomina, vpogleda in pričakovanja. – Potem pa sv. Avguštin v svoji duši išče Boga, v njenih »prostranih dvoranah spomina« … ampak to je že neka druga (čeprav obenem ista) zgodba. Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002, ponatis 2011, str. 266–268.
Da bi lažje vzdržali te negotove čase in številne omejitve, ki so nedvomno neprijetne, se za pomoč lahko obrnemo na stoike, ki v svojih delih poudarjajo medsebojno povezanost v skupnosti in solidarnost. Eden takih piscev je rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stoletja, ki je vladal v obdobju krize rimskega cesarstva in mu je stoiška misel pomagala vzdržati zunanje in notranje pritiske, ki jih ni bilo malo: vrstili so se vpadi tujih plemen, naravne nesreče, lakota, bolezni in smrti bližnjih. Kljub temu je cesar ostal zvest nazoru, da smo posamezniki del neke višje celote, da imajo naša dejanja medsebojen vpliv in da lahko prav zato vsi pripomoremo k skupnemu dobru. »Jaz sem ud v sestavu razumnih bitij,« je zapisal filozof. Verjel je, da smo ljudje del tesno prepletene skupnosti – vsako naše dejanje, naj bo dobro ali slabo, torej vpliva na druge člene v celoti. Zato si želi, da bi ljudje ponotranjili to misel, se zavedali in predvsem občutili medsebojno soodvisnost, saj si bomo le tako lahko resnično prizadevali za skupno dobro. V nasprotnem primeru bomo sicer upoštevali predpise, a le zato, ker so zaukazani, ker jih uvaja neka višja avtoriteta, ne pa, ker bi verjeli, da v resnici pomagajo. Takega človeka »izkazovanje dobrote še ne veseli iz čistega prepričanja;« nadaljuje v zapisu in se opominja: »potem delaš dobro, samo ker se spodobi, ne pa še, ker s tem tudi sebi dobro storiš.« Če pa bomo nasprotno uvideli medsebojno povezanost vseh nas in bomo verjeli, da s svojim delovanjem delamo nekaj dobrega tudi za drugega, potem upoštevanje predpisov ne bo nič težkega. Mark Avrelij je namreč prepričan, da smo »ustvarjeni za vzajemno delo«, za solidarnost in medsebojno pomoč – to pa je še toliko pomembnejše prav v kriznih časih, ki jih doživljamo. Veliko je prerekanja o tem, ali so ukrepi ustrezni, ali so prestrogi, ali sploh pomagajo itd. Ta vprašanja sploh niso v naši domeni védnosti, lahko pa, nasprotno, ugotavljamo, kako bi pripomogli k skupnemu dobremu. Lahko se vprašamo, kaj lahko jaz kot posameznik, prijatelj, sodelavec in državljan naredim, da bom ohranil najprej svoje zdravje, nato pa še zdravje svojih bližnjih, prijateljev, sodelavcev in nenazadnje svojih sodržavljanov. Sem se pripravljen za določeno obdobje odreči ugodju in privilegijem modernega sveta, če bom tako obvaroval sočloveka in hkrati tudi sebe? Filozof sklene svoj premislek z naslednjim sklepom: »Kajti karkoli delam – bodisi sam, bodisi da mi kdo pomaga –, vsemu mora biti edini smoter splošni blagor in korist.« Skupaj z njim se tudi mi ne sprašujmo več, zakaj moramo storiti to in ne smemo onega, pač pa raje: kaj je v moji moči storiti, da bom pomagal sočloveku?
Po petnajstih letih življenja v hrupu sem se odpravila na duhovni umik. Moja edina želja je bila potopiti se v tišino in si odpočiti od vsega glasnega, odvečnega in zlaganega, kar neizogibno nastaja v sobivanju z drugimi. Poznala sem strahove, ki ob takih umikih privrejo na plano, a ob tem nisem občutila nobene tesnobe. Nelagodje me je oplazilo le ob misli, da tudi tu ne bom povsem sama. Kar čim prej sem zato želela opraviti s protokolom uvodnih predstavitev in oditi stran, v samo svoj tihi svet. Kako se je torej zgodilo, da se je to, kar je v mojih mislih predstavljalo neizogibno oviro, spremenilo v nenadejani cilj? Prostor, kjer smo se zbrali, so zalili zvoki petih psalmov. Čeznje so zdrsele besede sestre Uršulinke, besede o tem, kako je vse, kar je lepega in težkega, že v nas samih, v naši človeški naravi, ujeti v nenehno nihanje med dviganjem in padanjem. Tok mojih še do pred kratkim premočrtnih misli je začel krožiti okoli figure iz gline, ki je sredi mize upodabljala žensko v drži, ki je bila nekaj vmes med čaščenjem in krčevitim oklepanjem svoje bolečine. Ubrana samopredstavitev, kot sem si jo zamislila pred srečanjem, se je hipoma sesuvala v prah in besede, ko sem prišla na vrsto, so ubrale čisto drugo pot. Pot fragmentarnega in jecljajočega, a globoko iskrenega izrekanja. Predstavitve ostalih udeležencev so bile enako žive in resnične, prihajale so vame nepotvorjene in čutila sem, da so tudi moje besede prihajale prav takšne do njih. Vse se je odvilo tako hitro in nepričakovano, da sem se šele za nazaj v polnosti zavedela, kako se je lupina videza tisti dan, tisto uro milostno razplastila. Zasijalo je jedro. Jedro, v katerem obrazci, zgrajeni iz opreznosti in strahu, pustijo resničnosti naših bivanjskih položajev in naše človeške stvarnosti, da zasije skoznje. Potrebo po tišini je povsem nenadejano potešila bližina. Njeno navidezno nasprotje in njen pravi obraz. Ko se srečamo s svojo ranljivostjo, smo najprej prav tam - v tišini, iz katere smo zgrajeni in ki nas zato celi, krepi in hrani. V stiku z njo pa postanemo razpoložljivi za srečanja z drugimi samotami. Ko se najdeta dve tišini, se zgodi bližina, od katere nam ne bo več potrebno bežati stran, da bi našli svoj mir.
Oni dan mi je padel kruh na tla, na drobni pesek pred hišo, tako da je dobesedno očrnel in se napil z malo večjimi in malo manjšimi kamnitimi zrni. Stresal sem ga, kolikor sem mogel, ga drobil, a ni nič pomagalo. Če sem se hotel držati svojih načel, sem ga moral pred vedno kritično publiko mladcev hočeš nočeš pojesti takega, kot sem ga držal v roki, čeprav je pod mojimi že nekoliko načetimi zobmi hrskalo in praskalo in hrustalo in sem se zato potil in v mislih iskal mogoče proste termine za obisk zobozdravnika. A tako pač je. Vrednota je vrednota in to ni več, če ti ni kdaj žal za to. Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Neumna pesmica iz starih, že preteklih časov, ker je košček kruha zdaj mogoče dobiti že za borih nekaj centov in ker nekaj tako cenenega zato res ni treba ljubiti. Baje se na svetu zavrže tretjina vse pridelane hrane, to sem odprtih ust izvedel od svojega razgledanega prijatelja. Tretjina! In sem mu verjel. Ker sem nekega zgodnjega jutra, še v temi, ko sem šel maševat k redovnicam na Quarto Miglio, videl nekega temnopoltega mladeniča, kako je skušal iz smetnjakov izbezati tisto zavrženo tretjino, ki je je preveč na Zahodu in ki je zmanjkala v državah tretjega sveta. Ali pa na rimskih ulicah. Takrat sem se odločil, da bo tista o ljubem kruhku spet moja vsakdanja rima. Ne zaradi hrane, zaradi človeka. Zaradi tistega neimenovanega mladeniča, ki vsako jutro išče svoje življenje na dnu smetnjakov in ki ga v temi svojega preobilja težko opazimo. Kot težko opazimo drobtino na robu polnega krožnika. Malo hvaležnosti premoremo. Hrana nam je samoumevna, in dokler nam bo samoumevna, bo vedno bolj dolgočasna. Ne bo zadostovala sol iz Sečovelj, potrebovali bomo tisto s Himalaje, pa super živila in sto vrst kruha. Potrebovali bomo Tomaža in Emo, Gordona Ramsayja in preostale iz njihove druščine, potrebovali bomo resničnostni šov s hrano v glavni vlogi in vedno več opolzkosti. Kruha in iger! Istočasno! Zato je ta stara pesmica, tista o kruhku na tleh, naša kandidatka za pesem Evrovizije. Morala bi zahreščati v zobovju Evrope, morala bi jo malce zaboleti in zaskrbeti, kot množica temnopoltih z juga, ki buta ob valobran Lampeduse. Kruhek na tleh je grenko zdravilo za prenasičene želodce Evropejcev, ker je dar, ki nekaj sporoča, in malenkost, ki opozarja na svojo pomembnost. Umazani kruh je zame kot od toče in zmrzali oropana trta, kot podivjano vreme in kot umazani ljudje, ki brskajo po mojem smetnjaku. Ljubiti kruhek na tleh pomeni ljubiti malenkosti in pomeni ljubiti darila. Oboje je težko in oboje je potrebno. Ljubiti malenkosti pomeni postati spet pozoren in občutljiv. Ljubiti darila pa pomeni živeti kot nekdo, ki je nemočen, tudi če ima vsega, in ki se pusti biti od koga odvisen in obdarovan. Tisti umazani kruhek je moral biti umazan, da sem se sklonil in priznal svoje napake. To je pot spreobrnjenja, postati spet ponižen pred hrano in pred življenjem. Kruhek na tleh boli. In kogar boli, začenja imeti hrano rad in začenja imeti rad človeka ob sebi. Tistega, ki nima. Kdor zmore poljubiti kruhek na tleh, zmore poljubiti gobavca in zmore poljubiti življenje, takšno, kakršno je. Vse je naš vsakdanji kruh. In odpusti nam naše dolge. Tam, na tleh smo, kjer je naš vsakdanji kruh. In nekdo nas od tam vsak dan pobira in dviguje k ustom. Nekomu smo vsakdanji kruh.
Na splošno bi lahko rekli, da je meditacija nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čimer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so človekova spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Nesporno je, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka. Da pa bi trajno uravnovesili duha, svoj um ter se s tem bolj približali lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, na primer tečajev v zadnjem času zelo popularne čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je s procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage pa ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z osebnim pristopom, ki je pri vsakomur drugačen. Dobro podlago za umirjanje in kontemplativnost uma, s tem pa za uravnovešenost vsakdanjega življenja, lahko nudi tudi religioznost, s pomočjo zaupanja in predanosti vernika. Če ustrezne podlage ni, posameznik ne ponotranji metode, ki jo prakticira. Pravzaprav ne doume, da metoda sama po sebi ne more rešiti njegovih težav. Zato je v preizkušanju novih in novih metod ter načinov, četudi so lahko v osnovi korektni in kvalitetni, vedno znova razočaran, saj se mu zdi, da povsod nekaj manjka in da ‘’to ni to’’. Zato lahko postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v ”notranje svetove” različnih meditacijskih in podobnih metod oziroma novodobne duhovnosti. Ni redko, da človek (p)ostane dober potrošnik tudi na tem področju, saj je tovrstni trg bogato založen in se dobro zaveda človekovih slabosti in potreb. Tako je tudi meditacija postala tržno blago s široko ponudbo in zato previdnost ni odveč. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam, ne pa do kraja na enem mestu kaže, da pojav notranje zmedenosti, pojav tako imenovanega duhovnega potrošništva, ni nekaj povsem novega…
Živo se spominjam potovanja v Rusijo in obiska Kremlja v središču Moskve. Ko smo vstopali v ta del mesta, me je obdajal tesnoben občutek: Koliko zla se je rodilo na tem kraju! Od sibirskih taborišč do preganjanja umetnikov, intelektualcev do zatiranja kmetov in vernih ljudi. Toda na moje presenečenje smo si v Kremlju lahko ogledali vrsto cerkva. Vodnica je potem razlagala, kaj je v posameznih stavbah, in dejala, najprej angleško, potem rusko, da je v eni izmed stavb tudi dvorana sv. Andreja »Prvozvanega«. V prvem trenutku nihče ni razumel, zakaj »prvozvani«, potem pa sem se spomnil vsebine današnjega evangelija, v katerem je opisano, kako je Jezus poklical najprej apostola Andreja, zato je on »prvozvani«. Nato pa je Andrej pripeljal k Jezusu svojega brata apostola Peta. Pustimo ob strani, da je dogodek v veliko veselje pravoslavnim vernikom, saj je zavetnik Carigrada, nekakšnega središča pravoslavja, sv. Andrej, pripeljal k Jezusu svojega brata Petra, ki ima v Rimu posvečeno velikansko cerkev sv. Petra in pred njo istoimenski trg, ob njej pa domovanje rimskega škofa ali papeža, duhovnega voditelja katoličanov. Ta »prvozvani« ali prvo poklicani ima še pomembnejše duhovno sporočilo. Apostol Andrej je srečal Kristusa. Nato je šel do svojega brata Petra in ga »privedel k Jezusu« (Jn 1,42). S tem dejanjem nam je pokazal lep primer oznanjevanja evangelija. Brez Andreja, ki je povabil svojega brata k Jezusu, ne bi bilo apostola Petra. Mnogi danes menijo, da je drugim povedati za Kristusa zadnja stvar, ki jo lahko naredijo kot kristjani. Za Andreja je bila to najnaravnejša stvar, ki jo je naredil. Če smo res srečali Jezusa in se nas je dotaknil, potem to povemo drugim. Če je nas nekdo privedel k Jezusu, potem dajmo mi koga privesti k njemu. V Združenih državah so naredili raziskavo. Ta je potrdila, da je tri četrt obiskovalcev cerkve prvič prišlo vanjo zato, ker jih je nekdo povabil. Na žalost pa je kar 54 odstotkov teh ljudi odgovorilo, da oni niso nikogar povabili v cerkev. Očitno veliko kristjanov ne povabi ljudi, naj se približajo Kristusu. Ne more vsakdo izmed nas postati apostol Peter. Nimamo Petrove osebnosti, njegove odločnosti, njegovih darov … Toda vsakdo izmed nas lahko postane Andrej, kajti vsakdo lahko sreča Jezusa in vsakdo lahko sprejme Jezusovo povabilo, naj hodi za njim. In prav tako lahko vsakdo izmed nas druge ljudi pripelje k Jezusu.
Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh zimskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.
Bolj, ko je sonce odločno stopalo na nebesni svod, bolj so jedko škripala tla pod mojimi ponošenimi sandali. Sonce je s svojo vročo sapo kar polagalo kletvice v usta steptane rdečkasto rjave zemlje, ki je ječala pod vse hujšo vročino. Ta se je vse bolj lepila na moje podplate in nekoč bela srajca, ki je še zjutraj ohlapno visela na mojem koščenem telesu, se je vsa preznojena lepila na kožo. Ko se mi je pogled ustavil na veliki torbi iz kozjega usnja, ki mi je bingljala okrog pasu, sem se odločil, da je pravšnji trenutek, da se posvetim njeni vsebini. Zavil sem s potke v senco akacije, ki je našla domovanje med razbeljenimi kamni in ostrimi travami. Ko sem tla očistil ostrih bodic, sem na steptano rdečkasto gmoto razprostrl plastično preprogo. Po večurni hoji pod razbeljenim soncem sem si najprej privoščil požirek vode, ki se je v mehu močno segrela. Nato sem počasi potegnil iz torbe kos posušenega kozjega mesa in ga obesil na najbližjo vejo. Kos za kosom sem ga počasi žvečil. Čutil sem, da se mi vračajo moči in da sem spet v popolni harmoniji s peščeno pokrajino. Med žvečenjem trdega mesa sem v daljavi opazil, da se rdečkasto rjava barva pokrajine stika s pastelno zeleno rjavo. Na peščeni ravnini so se lesketali šopi kamelje trave. Ponekod so enoličnost pokrajine prekinjale zelenkaste kamnine. Tam, kjer se je nebo spustilo k tlom, pa so se bohotile osamele gore in pred njimi mogočne sipine. Zame to prelivanje barv ni bilo nič posebnega. Te barve sem dan za dnem nosil v sebi. Kot da bi se zavedel te harmonije, sem se z nasmeškom obrnil proti soncu. »Moj Bog, prav je, da se ti zahvalim. Ti največji. Hvala, da sem po toliko dneh, ki sem jih prebil v tem puščavskem svetu, še vedno živ. Hvala ti, da si ustvaril toliko dobrih ljudi, ki skrbijo zame. Ko je najhuje, jih pokličeš in jim daš zame v roke hrano in vodo. Hvala. Hvala za jutranjo zarjo, za pesek, ki je okoli mene in mi dela družbo, za redke rožice in travice, ki si jih poslal na zemljo samo zato, da me razveseljujejo, ko hodim po teh brezpotjih. Hvala, da sem se sposoben popolnoma predati, ne misliti na nič in le zaupati. Moj Bog, vem, da če bi za trenutek podvomil, ne bi bil več živ. Vem, da se bližam cilju in da boš poskrbel, da ne bom omagal tik pred ciljem. Prosim te, daj mi še malo moči. Ponudi mi roko, da splezam do tebe in se ti pridružim pri čaščenju zvezd, sonca, lune, zemlje, vsega, kar si ustvaril. Človeka, ki ti zvesto služi. Rastline in živali, ki te častijo od jutra, ko se prebudijo, do večera, ko ležejo k počitku.«
Neki zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden greš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno.” Morda mislimo, da gre pri tem le za veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda, in za njegov znameniti molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar se, kot je pravilo v zenu, navedene besede nanašajo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da v našem prizadevanju, da bi dosegli različne cilje, pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo razočarani, ko jih dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno, in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se namreč, da pri svojih prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč nase. Pozabljamo na to, da smo sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem pomenu besede: da smo veliko več kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki presega to, kar povemo z besedami. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je za vsemi dosežki in izgubami, za našimi besedami in molkom. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo "nekaj". Razumemo, zakaj smo na cilju, preden stopimo na pot, in zakaj je vse izrečeno, še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi velika pot razsvetljenja, na katero brez dvoma meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako velikanski pomen ima to, kar prav zdaj počnemo ali govorimo, če to gledamo ob neulovljivem obzorju tega, kar res smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”
V Duhovni misli objavljamo razmišljanje pravnika in ekonomista dr. Petra Milloniga o sebičnosti. Ta se posebej kaže v grabežljivosti, ki omogoča bogatenje brezobzirnih posameznikov, hkrati pa v revščino peha številne ljudi.
Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga prek športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno prek športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.
Sintagmo panta rhei, vse teče, pripisujemo Heraklitu, predsokratiku, ki je umrl leta 480 pred Kristusom. Temu izvirnemu uvidu v bistvo stvarnosti je težko oporekati. Toda človeka ne zanima samo temeljno spoznanje, da vse teče, ampak še bolj, kam in zakaj teče. Znotraj naravoslovnega razmisleka si Heraklit teh dveh vprašanj ni zastavil. Za preučevanja žive in nežive narave je namreč dovolj neko drugo vprašanje, kako stvari tečejo. Odgovora na vprašanje, kam in zakaj stvari tečejo, Heraklit ni iskal znotraj tedanje naravoslovne znanosti, temveč v grški mitologiji. Ta osnovni vzorec mišljenja se do danes ni spremenil. Zato je lahko človek naravoslovec in vernik obenem. Nekaterim zadostuje golo naravoslovje, preučevanje, kako stvari tečejo, in shajajo, ne da bi enako zavzeto iskali razlago, kam in zakaj tečejo. A kdor si najprej postavi vprašanji kam in zakaj, ga zanima tudi to, kako stvarnost teče. Kakovostno nov uvid povezanosti vseh treh vprašanj se je posrečil sv. Pavlu, izobraženemu Judu, ki pa se je odlično znašel tudi v Grčiji, matici filozofije. V pismu Korinčanom je svojo inovacijo imenoval prehajanje, nenehen zakramentalen proces, prehajanje vidne stvarnosti v presežno, v Božjo stvarnost. Navajam: »Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti« (1 Kor 15,42). Kruh, ki ga pri sv. maši prinesemo na oltar, postaja po Svetem Duhu evharistični kruh, prvine zemlje se transformirajo v Božjo resničnost, Jezusovo poveličano telo. Heraklit je horizontalno pretočnost narave, ko minerali prehajajo v žive strukture, v telesa rastlin, živali in človeka, in po umiranju nazaj v minerale, videl ločeno od vertikalne pretočnosti. Pavel pa je bil obdarjen z izjemnim razodetjem, ki ga je preobrazilo do temeljev. Pred Damaskom ga je poklical Kristus, za katerega je bil Pavel prepričan, da je na Križu umrl, in s tem izstopil iz zgodovine. V trenutku je uvidel, da je Kristus sinteza vertikalnega in horizontalnega prehajanja. V pismu Efežanom (Ef 2,14) je Pavel to pojasnil z besedami, da je Kristus ločilno steno, ki je prej razdvajala vertikalno in horizontalno pretočnost, v sebi, v svoji osebi, premagal. Kajti Kristus je bil sam, v svoji biti, uresničenje obeh prehajanj, Boga, večne Besede, v materijo, v človeško telo, torej v tisto, kar se vrača v minerale, in obenem prehajanje osnovnih delcev stvarnosti v neminljivo. Takole pravi: »Kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.« Kristus ni bil filozof, njegov cilj ni bil, da bi ljudem podal filozofsko razlago povezanosti treh vprašanj –, kako, kam in zakaj –, temveč je sintezo teh vprašanj spremenil v živo duhovno in materialno resničnost, v nepretrgan zakramentalni proces. V njem, prvorojencu vsega stvarstva, sedaj vse teče, iz prvin v sestavljene strukture in nazaj, iz prvin v neminljivo, iz presežnega nazaj v sestavljene strukture.
V koledarju Katoliške cerkve obhajamo danes nedeljo Jezusovega krsta. Božič in praznik Jezusovega krsta sta vsebinsko povezana. Za božič praznujemo Božje učlovečenje, veselimo se Boga, ki je z nami, ki je Emanuel, to pomeni Bog z nami in za nas. Ob prazniku Jezusovega krsta v Jordanu obhajamo praznik Jezusove solidarnosti: Stopil je v vrste grešnikov in Janeza Krstnika zaprosil za krst pokore. Janez Krstnik je krščeval ob reki Jordan. Reka Jordan je svojevrsten geografski fenomen. Izvira v gorovju Hermona, dolga je 220 kilometrov, v Mrtvo morje pa se izliva pri 394 metrih pod morsko gladino. Imenuje se Jordan, to pomeni reka spusta. Tako kot je Jezus, Božji sin, prišel na svet v okoliščinah revščine kot nebogljen otrok, tako zdaj kot odrasel stopa in se spušča v globine človeške nebogljenosti, grešnosti in majhnosti. »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu.« Pri evangelistu Marku je to prva omemba Jezusa. Kdo je ta Jezus iz Nazareta? Nazareta nikoli ni omenjalo Sveto pismo stare zaveze, ne najdemo ga niti v rabinskem izročilu. Vasica v Galileji je imela približno dvajset hiš in kakšnih sto prebivalcev. V slovenskih razmerah bi rekli nekakšno Zabukovje, malo znan in skrit kraj. In vendar, pravi Marko, so se »razprla nebesa« in Duh je prišel nadenj kakor golob in zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Človek iz province, iz malo znanega Nazareta, je ob krstu v Jordanu imel prvo pomembno nadnaravno doživetje, intuicijo in vizijo, da je poslan kot mesija. Ta podatek o skromnem in malo pomembnem človeškem izvoru, o pomembnosti potovanja iz zemeljskega k nebeškemu, iz človeškega k božjemu, je nadaljnje sporočilo solidarnosti, ki nam ga sporoča praznik Jezusovega krsta v Jordanu. Človeški in Božji čas se prepletata, bogatita drug drugega. Božji čas pa je najboljši čas, je rekel Johann Sebastian Bach. In ta čas se je za vsakega kristjana začel z njegovim krstom.
Islam je morda bolj kot katera koli druga religija zaznamovan s Knjigo. Koran, ki muslimanom velja za »jezikovni čudež«, v arabščini dobesedno pomeni »recitacija« oziroma »branje«. Kronološko prvi verzi Razodetja človeka pozivajo k branju v imenu Gospoda »iqra bi-smi-rabika«! (96:1), 68. sura pa ima naslov »Pero« in se začne s prisego na »pero in tiste, ki zapisujejo«. Po islamskem izročilu je vse, kar se bo zgodilo, zapisano z »nebeškim Peresom« na »večno Ploščo«. Črke arabske abecede imajo skrit, metafizičen pomen, iskanje znanja pa je po preroku Mohamedu »dolžnost vsakega vernika«. Pero, jezik, pisava so tako temeljni elementi islamskega izročila, zato ne preseneča, da je ravno arabska kaligrafija postala prepoznaven znak islamske umetnosti. Kaligrafija je muslimansko vero spremljala od njenega nastanka naprej. Koran, ki so ga muslimani najprej posredovali ustno, so zaradi zgodovinskih okoliščin začeli tudi zapisovati. Ker so popolnost in vzvišenost Božjega jezika želeli tudi vizualno ustrezno ponazoriti, se je razvila umetnost arabskega lepopisja. Kaligrafija je tako sprva služila izključno ohranitvi božjega Razodetja, potem pa je začela krasiti tudi verske stavbe, kupole, preproge in celo vrednejše vsakdanje predmete. Pozneje so se razvile različne vrste in variacije arabske kaligrafije, na katere so vplivali tudi vsakokratni zgodovinski in regionalno-kulturni dejavniki. Vsem tem slogom in vrstam pa je vendarle skupno to, da sledijo strogim zakonitostim in proporcionalnosti. Kaligrafija se od preostalih vrst umetnosti razlikuje ravno po tem, da sledi določenim pravilom, ki, kot pravi Frithjof Schuon, »kozmične zakone in univerzalna načela aplicirajo na raven oblik in obenem […] razodevajo slog, prek njega pa tudi umstvenost določene civilizacije« (Sophia Perennis, 2015). Ravno zato, ker kaligrafija z vso svojo estetsko-vsebinsko kompleksnostjo ostaja zvesta tradiciji in izročilu, jo lahko upravičeno označimo s »sveto umetnostjo«. Klasična arabska kaligrafija pomeni tisto področje, kjer se estetika in duhovnost, umetnost in mistika, lepota in razodetje medsebojno najtesneje prepletajo. Poleg pisave je lepota tista dimenzija, ki je za islamsko religijo konstitutivna. Neki hadis pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« V kaligrafiji, ki predstavlja umetniško manifestacijo božjega Logosa, se lepota ujema z resničnostjo: lepota dejansko postane način, »kako biva Resnica kot neskritost« (Heidegger). Arabska kaligrafija nam tako ponuja možnost, da se bistvu islamske religije približamo na estetski način. Ugledna nemška islamologinja Angelika Neuwirth ima vsekakor prav: »Islam razume samo tisti, ki ga dojame v njegovi estetskosti!«
Iz ujetosti vase, se podajmo na pot k drugemu, z drugimi. Težav, kriz je vedno več, zato pojdimo k ljudem. Naj za našimi besedami stojijo tudi dejanja – dejanja upanja in ljubezni, opogumljanja, ne jadikovanja. Mnogi se danes tako posvetijo sebi, samo sebi, da kar pozabijo na svet okrog sebe. Njihova drža je vedno bolj zakrčena v tesnobnem razmišljanju ali pa v ubijanju časa, treniranja mišic, zatiskanju ušes in oči pred realnim svetom. Na tisoče načinov lahko najdeš, da se izoliraš. A zaščitni zidovi se tanjšajo, resnica sveta prodira skozi pregrade, ki jih človek postavlja, nastajajo razpoke. In trešči. Padeš na kolena, ko te zadane. Bolečina pride, tudi virus se širi. Pride virus tesnobe, pride virus sebičnosti, ki ima svoje posledice. Pa vendar, ko pokukaš skozi razpoke v svet zunaj, pride tudi prvinska radovednost. Bolečina odkrije, kljub zapiranju, nekaj srca, človeškosti. Želja po novih spoznanjih – ki pa obvezujejo. Spoznanja obvezujejo. Temu ne moreš uiti. Čeprav je težko sprejeti novo situacijo, nove stvari, posebno če moraš nujno na smeti »zgodovine« odvreči kaj takega, ki te je navidezno držalo pokonci. A Bog je tu. Lahko posveti tudi v najbolj temačne predele duše. Da slišiš, tudi dobre nasvete, svetla sporočila, vidiš izzive zase, ki istočasno odpirajo poti do drugih. Tudi v stranskih poteh, ne samo glavni poti, se iskri in zveni vedrina. Zasvetijo se barve upanja kot pisani jesenski listi javorja. Zablesti hvaležnost, zasliši se radosten otroški smeh, ki podreza v mojo otroškost. Sproži se nejeverno začudenje – kako to, da nisem opazil, tako očitno je, tako močno je, pa ni bilo moči, ni bilo poguma, volje, da bi odprl oči. Svet je lep. Vidim pot, tudi morebitne kotanje na njej, a na tej poti so tudi drugi. Želim si, da bi se prijeli za roke. V mislih, z besedami, z malimi pozornostmi, ki božajo dušo. Tudi če se ne moremo objeti. Tudi če nismo na isti valovni dolžini. Z odprtim srcem sprejmimo različnost, z ustreznim, ponižnim pogledom vase. Spoštljivo, iskreno izrazimo svoje mnenje ter prisluhnimo drugemu. Ljubezen je temeljna nit, ki povezuje ljudi. Zanjo se je treba umiriti, kar v tem hitrem času ni lahko. Ne razmišljajmo samo, kdo je kriv. Vsak na nek način malo. Za več človečnosti gremo lahko naprej skupaj. Ne bojmo se. Pogumno hodimo skupaj po Poti življenja.
Danes večina pravoslavnih cerkva slavi božič. Ob tej priložnosti je današnjo Duhovno misel pripravil paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović.
V trubadurskih časih srednjega veka so novice krožile s pesmijo. To obdobje se nam zdi idilično in polno romantike. Toda če pomislimo, smo Slovenci prav tako s koledovanjem razvili podobno čudovito tradicijo. Ob prazniku Svetih treh kraljev hodijo naokrog otroci in prepevajo veselo novico, da je v Betlehemu rojen Odrešenik. Ves čas se porajajo nove kolednice z novimi besedili in napevi, kakor je tudi vedno novo božično veselje. Prvi kristjani so »razglasitev« Treh modrih, ki so ponesli v svet drugim narodom novico, da je rojen Mesija, praznovali še bolj slovesno kot pa sam božič. Zanje je bila ta novica o skrivnostnem dogodku, da se je Bog sklonil k človeku in da ni odpisan nihče, noben narod in noben človek. Tako je krščansko ljudsko izročilo že zelo zgodaj Modre z Vzhoda poimenovalo z imeni: Gašper, Miha, Boltežar, ki so prestavljala daljne dežele z različnimi kulturami in rasami, skratka ves svet. Da bi se večkrat spomnili, kako smo izbrani tudi mi, nam koledniki ne samo zapojejo, ampak tudi na vrata s kredo napišejo začetne črke njihovih imen z letnico. Tako se lahko tudi v težkih trenutkih v celotnem letu zavemo, da nas vseeno spremlja vesela novica: z nami je vendar dobri Bog, česa bi se bali! Tudi samo poročilo o Jezusovem rojstvu je zaznamovano s petjem in veselim oznanjevanjem čudovite novice. Evangelist Luka govori o tem, kako angeli prepevajo pastircem in jih vabijo, naj gredo pogledat novorojeno dete. Spet je pesem tista, ki je najbolj primerna, da nam sporoči izjemno novico, ob kateri zaigra srce, človeka nagne k darežljivosti in mu prinese ljubezen. S praznikom Svetih treh kraljev pa se božični dnevi iztekajo. Žal letos nismo smeli kaj veliko prepevati po cerkvah, če smo jih sploh lahko obiskali. Naše družine so postale majhne krščanske skupnosti, v njih pa smo vseeno lahko prepevali. Ker nismo imeli petega bogoslužja po cerkvah, je naša molitev ob jaslicah postala najlepša peta liturgija. V duhu pesmi dobi vse novo simbolno moč, tudi darovi, ki so jih prinesli Modri z Vzhoda. Govorijo nam, da je Jezus kralj in bo zato kralj naših src. Je tudi prerok, saj nam bo pomagal izgovarjati preroške besede, besede resnice, lepote in dobrote. Hkrati pa je naš duhovnik, saj nas bo učil, kako je vsaka velika ljubezen tudi daritev. Tudi mi ne potrebujemo veliko, da osrečimo druge. Najmanjša beseda, gesta ali dejanje lahko postanejo močni simboli ljubezni.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Neveljaven email naslov