Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na prst. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje.
Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo otroci vijugali s prevelikimi smučmi, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom glava bolela čim manj ljudi.
Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, velikokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami.
Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Govoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja.
Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino.
Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi.
Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi.
In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na prst. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje.
Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo otroci vijugali s prevelikimi smučmi, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom glava bolela čim manj ljudi.
Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, velikokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami.
Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Govoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja.
Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino.
Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi.
Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi.
In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
Danes obhajamo god svetega Gregorja iz Nise. Prihaja iz družine dveh svetnikov: svetega Bazilija Velikega in svete Makrime. Rodil se je okoli leta 335. Njegovi življenjepisci so zapisali, da velja med vzhodnimi očeti za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Študiral je retoriko, grško književnost in filozofijo. Postal je škof v Nisi. Na prvo mesto je postavil Boga in duhovno življenje. Zaradi zanemarjenja zemeljske stvarnosti so ga pregnali v izgnanstvo. Po vrnitvi se je spopadel s heretiki. Velja za eno najvplivnejših osebnosti II. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je leta 381 potekal v Carigradu. Ohranjenih je več njegovih del s področja dogmatike, duhovne teologije, mistike, razlag Svetega pisma, pa tudi nekaj njegovih pridig. Med najbolj znana dela sodijo: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilija (pridiga) o očenašu in o blagrih. Ustavimo se ob njegovi misli o molitvi. Sveti Gregor iz Nise je že v 4. stoletju zapisal: »Vidim namreč, da si ljudje v zdajšnjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago. /…/ Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev – ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo. /…/ Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal.« Človek skoraj ne more verjeti – zapis, kakor da bi ga zapisali danes. S svetopisemskimi besedami bi lahko rekli: »Nič novega pod soncem!« Človek vseh časov in prostorov je bitje, razpeto med zemeljske stvarnosti (materializem) in duhovni svet oziroma duhovno življenje. Ime Gregor izhaja iz grškega imena Gregorios in pomeni »sem buden, živim«. In točno to nam želim: Bodimo budni! Živimo! Živimo zdajšnji trenutek, živimo ga na polno. Samo zdajšnji trenutek je naš – ne včerajšnji, ne jutrišnji. Zdaj, tukaj!
Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi, v primeri z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog! Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči kratki besedi »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven; koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, to je za nas naravno. Morda nas je zato moderna zahteva po »takojšnjosti« pahnila v nečloveškost. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet. Vse, kar melje več kot nekaj sekund, se nam zdi nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava s hitrostjo je, da te ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš: dosežeš cilj, vendar si ostal brez poti. In pot je pri vsem skupaj ključna. Zaplotnik, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi – tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino; ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov. Dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna samo, če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in popiti pivo, da imaš čas povohati rože. To je pot. In lahko se jo opravi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem – ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno pomembna za življenje in zato bi se je bilo menda treba spet navaditi – ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, saj smo ljudje kakor veter: dokler se premikamo, obstajamo.
Vas čaka danes kakšen poseben napor, vas že navsezgodaj kaj boli? Gotovo ni prijetno začeti dan s tako mislijo. Želim vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da bi kljub takim morečim mislim želeli vstopiti v nov dan. Redki imamo še spomin na lanski december. Ob vsem, kar nas je v veselem decembru doletelo, smo pogosto veseli, da je minil. Kljub vsemu so ostali kakšni lepi spomini. Sam sem po naključju šele letos opazil, da ljubljanski sv. Miklavž, ki na ulicah razveseli otroke, na sebi nima nobenega znamenja križa. Težko si predstavljamo opravo krščanskega škofa, kjer ne boste vsaj kje našli kakšnega znamenja križa. Temeljni simbol krščanstva je z lika dobrega moža, škofa Miklavža, v Ljubljani popolnoma odstranjen. Kdo bi se morda jezil, se spraševal, kam gre naša krščanska tradicija. Tudi meni je najprej to dalo misliti, končno pa sem bil tega vesel. Ne poznam razloga, zakaj so v Ljubljani tako temeljito zradirali znamenje križa, sam to poskušam razumeti v luči vseh vas, ki tako ali drugače trpite. Pogosto se s kolesom peljem mimo onkološke klinike. Prav takrat prihajajo mnogi na take in drugačne terapije. Srečevati ljudi, ki so obsojeni na trpljenje, ni ravno prijetno. Kako odrešujoče je, če bolnik, ki je že napol obsojen na smrt, zmore s pogledom na križ najti vsaj nekaj moči za prenašanje svojega trpljenja. Ob načičkanem in veseljaškem decembru, v katerem se znajde tudi sv. Miklavž, bi bila uporaba znamenja križa pravo razvrednotenje tega, kar ti trpini v njem vidijo. Lahko bi uporabili Jezusove besede, da naj ne mečemo biserov svinjam. Ko ljubljanski Miklavž hodi po ulicah, samo opravlja vlogo, ki so mu jo dodelili. Je del množice in ga nič ne stane. Na drugi strani človek v bolečinah sam trpi. Le nekdo, ki je sam pripravljen prevzeti vsaj del njegovega trpljenja, zmore izreči tolažilne besede. Če pod tem zmoremo videti samega Boga, potem sta to veliko večja moč in tolažba. Prav pogled na križ mnogim trpečim daje neizmerno moč, da je njihovo trpljenje znosno in odrešujoče. Pomislimo na človeka, ki se oklepa križa, da prenese muko neozdravljive bolezni, da vidi na veseljaških ulicah to znamenje. Vzeli bi mu zadnje zatočišče. Zato sem vesel, da Miklavž v Ljubljani ne nosi tega znamenja, saj bi z njim ponižal vse, ki iz njega živijo. Vprašanje ostaja, koliko je ta Miklavž še sveti in lahko nagovarja, ko je za svojega življenja črpal moč za dobroto prav v znamenju križa. Kakor koli že, vsi, ki zmorete sprejeti napore dneva in iz njih napraviti nekaj lepega, ste najboljša uresničitev pomena križa in znamenje upanja, za vse, ki se tega bojijo.
Danes večina Pravoslavnih cerkva praznuje božič. Ob tej priložnosti je v današnji Duhovni misli paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović poudaril pomen tega praznika.
Danes je praznik Gospodovega razglašenja ali ljudsko sveti trije kralji. Duhovna misel je posvečena pomenu današnjega praznika. Pripravil jo je pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig.
Nocoj bomo po stari slovenski navadi obhajali še tretji sveti večer pred praznikom Gospodovega razglašenja oziroma obiskanja modrih z Vzhoda. V ljudskem izročilu je to povezano s koledovanjem, med katerim obiskujejo domove sveti trije kralji s svojim spremstvom pod zvezdo repatico. Jutri pa bodo naši pravoslavni bratje začeli praznovanje badnjaka – božiča po julijanskem koledarju. Vse v znamenju luči, ki v bogoslužju simbolno ponazarja rojstvo Jezusa Kristusa. Za pravoslavne se torej božični čas šele dobro začenja, za katoličane ga še nekaj ostaja, praznovanje veselega decembra pa se je tako rekoč že končalo. Darila so bila kupljena in podarjena. Ostaja samo še pričakovanje bližajočih se razprodaj. Tudi sejmi in stojnice se počasi zapirajo. Ostaja morda samo še izparina, kisli vonj po »kuhančkih« iz cenenega vina. Še malo in uslužbenci javne razsvetljave in snage se bodo v naših mestih lotili podiranja smrek in pospravljanja lučk. Ampak zakaj vse to praznovanje in vsa praznična kuliserija? Je res tako zelo pomemben dogodek, da stopamo v novo leto? Recimo, da se odločimo obrniti nov list v knjigi, da sprejmemo novoletne sklepe in jih potem tudi res izpeljemo. Ampak vse preostalo … Zakaj že? Zato, ker se bomo tudi mi še za eno leto postarali? In zakaj vse to praznovanje božiča z Božičkom in jelenčki, o samem bistvu božiča pa ni ne duha ne sluha? Nekaj se sicer govori o tem, da je božič družinski praznik, ampak družinski je vsak praznik, ob katerem se zbere družina, pa naj gre za praznovanje rojstnega dne, godu, obletnice ali česa podobnega. Seveda tudi božič navadno praznujemo v krogu družine, vendar to ne pomeni, da je zato družinski praznik. Ne, božič je praznik spomina na rojstvo Boga, ki je postal človek. Boga, ki je stopil v čas in prostor v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Zato je božič praznik rojstva luči, kot kristjani izpovedujemo v veroizpovedi, ko pravimo, da je Jezus Bog od Boga, luč od luči. Verjetno vsa praznična osvetlitev po naših krajih – ponekod imamo kar za 500 kilometrov napeljanih lučk – priča prav o hrepenenju po Luči, ki v naša življenja prinaša odrešenje, zmago svetlobe nad temo. Danes v Janezovem evangeliju beremo: »Luč sveti v temi, toda tema je ni sprejela.« Izziv je, kako sprejeti edino in pravo Luč v svoje življenje. Kaj pa, če prav te praznične lučke po naših mestih in domovih kažejo naše globoko hrepenenje, da bi v temi svojih src in življenj vendarle zasijala Luč miru, pravičnosti in ljubezni?
Kako to, da o enem izmed največjih dogodkov, ki že dva tisoč let navdihuje človeštvo v knjigi vseh knjig, poročata samo evangelista Matej in Luka? Njuno poročanje je kratko in suhoparno. A dovolj jasno, da sporočilo, ki so ga v svet razposlali ubogi pastirji, še danes odmeva: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10–12) Marija in Jožef sta se na poti v Davidovo mesto – Betlehem – morala zateči v preprost hlev in svojega prvorojenca položiti v jasli. Nad mlado družino je bdel le modri svod neba. Družinsko harmonijo so kmalu zmotili pastirji, ki so se najprej ustrašili Gospodovega angela in množice nebeške vojske, nato pa postali najpomembnejši glasniki dogodka, ki nas še vedno vznemirja in straši. Tako zelo, da se množice, vernih in nevernih, za nekaj trenutkov ustavijo kot modri z Vzhoda, ki so »padli predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,11) Na naših domovih in v cerkvah bomo danes težko našli borne jasli. Preproste slovenske jaslice, narejene iz lepenke, in jaslice, izrezljane iz mehkega lesa, ter bogkov kot in pod njim sveta družina danes živijo samo še v etnografskih muzejih in spominih starejših. Začetnik jaslic, takšnih, kot jih poznamo, je sveti Frančišek Asiški. V gozdu blizu mesta Greccio je dal narediti jaslice, s slamo postlane, na sveti večer pa je pripeljal tudi oslička in vola, da je vse spominjalo na noč, ko je bil rojen Jezus Kristus. Jaslice si je prišlo ogledat veliko ljudi – množice menihov iz bližnjih samostanov in ljudje iz okolice. Ko so si revni pastirji, prestrašeni zaradi Gospodove svetlobe, opomogli, so nemudoma zapustili svoje črede in se podali v Betlehem. Ko so se vrnili domov, so na poti vsem, ki so jih srečevali, pripovedovali o tem, kar so slišali in videli. In kako danes odmeva sporočilo o Gospodovem rojstvu? Na plitvi ravni že vemo. Kaj pa, če bi se poglobili in začeli razmišljati? Če bi v tem trenutku lahko zajahali kamelo in se odpravili na dolgo pot, da bi se poklonili Novorojenemu, kaj bi vzeli s seboj? Večina od nas v tem jutru verjetno ne premore zlata, ki pomeni popolnost, in bi se mu bili pripravljeni odreči. Prav tako ne mire – dišeče smole tropskih dreves. Mogoče premoremo kadilo, ki simbolizira prisotnost Božjega duha. Ne, ni nam treba imeti ne zlata ne mire ne kadila, še najmanj enogrbe ali dvogrbe kamele, da se podamo do bornih jasli. Ko bomo padli, pokleknili ali pa samo tiho stali pred kupčkom slame in razigranim otrokom, moramo sporočilo božiča najprej prepoznati sami, šele potem lahko postanemo glasniki tudi mi.
Vsaj dvakrat na leto se pojavi kakšen samooklican prerok, ki je kar na lepem – na vodi morda – začutil, da se približuje konec sveta. In ni je jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, namesto teh pa ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu vseh časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajdi v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede! Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam, kako ljudje vozijo, kako se vedejo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo … le prežvekujejo … Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega tako razbesnjen, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež! Pa vendar … Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta skupaj nekam šla? Oziroma bosta odšla. In se nič več vrnila. Kako bi preživeli svoj zadnji dan? Bi šli v službo? Oddelali še svojo zadnjo tlako? Bi se odpravili v trgovino in še zadnjič napolnili svoj hladilnik? Bi vzeli v roke čistilo in krtačo ter napadli fuge v kopalnici? Bi obuli športne copate in pretekli še zadnji krog? Bi šli v gostilno in se do smrti zapili? Morda pa bi šli na polje … v gozd … v hribe … in še zadnjič vdihnili, povohali, videli, kar je na tem svetu vredno pogleda? Bi se še zadnjič skregali s sosedom? Vsaj še enkrat užalili blagajničarko v trgovini? Bi se zaprli v svojo sobo? Jokali in čakali? Bi poiskali tiste, ki jih imamo radi? Jih še zadnjič objeli? Poljubili? Se opravičili, se poslovili? Bi morda celo prehiteli angela in si sami vzeli življenje? Bi se vrgli z mostu ali pod vlak? Kako bi preživeli svoj zadnji dan? Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji … ker je morda prav res zadnji, saj »ne veste ne ure ne dneva …«
Ste že imeli že to čast, da ste bili navzoči ob rojstvu otroka? Ste že doživeli čudež rojstva? Ste že držali v rokah majhno bitje, ko prvič zajame sapo in zadiha? Potem veste, kaj je čudež življenja, veste, kakšen praznik je vsako rojstvo otroka na tej naši zemlji. Otroci se rojevajo v bolnišnicah ali v zelo modernih bolnišnicah, pa tudi doma ob navzočnosti babic ali pa v kočah in na ležiščih pod milim nebom; takrat samo mati ve, kaj storiti in kako ohraniti pravkar prižgano luč novega življenja. Toda vsi novorojenčki so čudež, saj prinašajo nekaj novega, še ne doživetega, še ne videnega; nekaj, kar se še ni zgodilo. Ob njih smo polni pričakovanj in upanja, da bo mogoče prav ta otrok tisti, ki bo naredil čudež – na primer, našel rešitev za plastične odpadke, cev, ki bo požirala odpadne strupene snovi, mogoče napisal najlepšo pesem doslej ali pa izvedel neverjetno športno akrobacijo, ki bo osupnila svet. Mogoče bo otrok, ki bo svoji materi dal smisel, toplino in ljubezen in bo zato prav tako dragocen kot vsi zgoraj našteti. Spomin se enega izmed izpitov na medicinski šoli, ko je profesor vrgel učenko na izpitu samo zato, ker je rekla, da novorojenčki niso ravno lepi. Pa bi to marsikdo potrdil! Saj niso preveč lepi, ko se rodijo in preden zakričijo … šele ko jih umijejo in položijo na materine prsi, postanejo nekaj majhnega in ljubkega, da se zagledamo vanje in se nasmejemo … Toda ta profesor je pojasnil, da moramo vsi, ki delamo v zdravstvenih poklicih, gledati ne samo z očmi glave, ampak z očmi srca. Srce matere in očeta v vpitju malega bitja vidi najlepšo pesem svojega življenja. Zanj je njegov otrok najlepši čudež ljubezni in ga zato sprejema nežno in radostno, kot da bi dobil kup zlata! Ko se rodi otrok, je zmeraj božič. Novo bitje v vsej svoji skrivnostnosti in moči prihaja med nas! Prosi za prostor med nami, za dar ljubezni in odprte roke. Ko bo vsak novorojeni otrok tako sprejet, bo košček raja že na zemlji.
Ob novem letu delamo načrte in dobre sklepe za prihodnost: odločamo se, da bomo v življenju nekaj spremenili, da ne bo več tako, kot je bilo doslej. Predlagam vam tri sklepe: Odnehaj, Začni na novo in Odvrzi. Prvi sklep: Odnehaj. Vse, kar mislimo ali izrečemo, se vrne k nam kakor bumerang. Kadar odpošljemo mnenje v obliki kritike, jeze ali kakšne druge napadalne misli, se bo prav to vrnilo k nam. Kadar pa pošljemo samo ljubezen, se bo k nam vrnila ljubezen. Jezus pravi: »S kakršno sodbo sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s tako se vam bo merilo … (Mt 7,1-2). Torej nehajte kritizirati in obsojati ter se jeziti. Sprejmite druge take, kakršni so – videli boste, kako bo to spremenilo vaša življenja. Drugi sklep: Začni na novo. Izrek »Novo leto, novo življenje« naj ne bodo le prazne besede, ampak program za sedanjost in prihodnost. Začnite na novo, kakor so začeli že drugi pred vami. Nekateri izmed vas so doživeli izgube. Izgubili so zakonskega partnerja, izgubili so otroke, izgubili so sorodnike ali pa zdravje. Ko naštevate izgube, jih najdete posejane po vseh področjih. Vendar imate, kar zadeva te izgube, izbiro. Lahko se zaprete vase in nenehno tožite »gorje meni« ali pa se zgledujete po tistih, ki tragedijo preobrazijo v pozitivno energijo. Tudi po izgubi lahko začnemo znova. Tretji sklep: Odvrzi. Odvrzite smeti prejšnjega leta. Odstranite čustveno navlako, kakršna so sovraštvo, zamera in jeza. Na misel mi prihaja zgodba o gospe, ki se je preselila iz tesnega stanovanja v čisto novo hišo. Prišli so selivci in vprašali: »Kaj naj vam prepeljemo?« In rekla je: »Naložite vse.« To so razumeli dobesedno. Ko se je gospa preselila v svojo novo hišo, je bila ta že nasmetena. Tam so ležali pomarančni olupki, prazne steklenice, stari časopisi. Prevozniki so naložili vse in to prepeljali v njeno novo hišo. Ne jemljite smeti s seboj v novo leto. Tistega, kar je bilo prejšnje leto slabo, ne jemljite s seboj v novo leto, da bo več prostora za dobro. Zato vam iz srca želim vse dobro v novem letu!
In je prišlo. Zadnje jutro tega leta. Ne bi vas rad, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, prebujal s pozivi k ocenjevanju iztekajočega se leta, še manj s strašenjem, kaj nas čaka v novem. Le spodbudil bi vas, da prav to jutro vzamemo v roke in iz njega naredimo kaj dobrega kot popotnico v novo leto. Nekateri imamo več lepih spominov, drugi imate več težkih, grenkih spominov. Za vse se bo koledar nocoj enako obrnil. Kljub vsem mogočim željam, ki nam jih bodo izrekli drugi, bo jutrišnje jutro odvisno od nas samih. Kaj želimo ponesti s sabo? Lahko vlečemo kot težko breme letošnje neuspehe, razočaranja, trenutke trpljenja, ali pa se zavestno potrudimo in poiščemo trenutke, ki so nas razveselili, utrdili, pomirili, napolnili. Vsega tega smo bili deležni v zadnjih dneh. Zvečer, na silvestrovo, bo polno takih besed, ki bodo hotele obračunati za nazaj in napovedovati za naprej. Ne rečem, da tega ni treba. Pametno je potegniti črto za preteklim in sanjati o prihodnosti. A danes je zadnji dan leta. Da bi šel ta mimo le s premlevanjem preteklosti ali prihodnosti, ga je škoda. S toliko ljudmi se bomo srečali, s toliko podelili dobre želje, se poveselili ali potožili in vse to naj bi pustili, da se izgubi nekje v preteklem ali še ne začetem? Silvestrovo ima ime po papežu sv. Silvestru, ki je vodil Cerkev v obdobju cesarja Konstantina. Sam je še doživel preganjanje, ko pa je vodil rimsko Cerkev, je dobilo krščanstvo popolno svobodo in velik vpliv. Naredil je veliko, v raznih legendah so mu pripisovali take ali drugačne čudeže. Kljub vsemu je ostal v spominu množice zaradi svoje človeškosti. Ljudje so ga začeli častiti, ker jim je bil blizu. Čutili so, da ga skrbi zanje in da je poskušal poskrbeti za njihovo dobro. Izrekal je besede, za katerimi so stala dejanja. Beseda Boga se je po njem učlovečila, zaživela tako, da so jo vsi lahko čutili. Pogosto na ta zadnji dan slišimo visokoleteče besede, ki natančno ocenjujejo preteklo in z gotovostjo napovedujejo prihodnost. Vprašanje je, kaj stoji za tem. Če pa srečamo človeka, ki se nas razveseli, ki si vzame čas za nas, ki se mu nikamor ne mudi in ki nas ne mori ne z včerajšnjim dnem niti z jutrišnjim, ampak nam preprosto prisluhne, se nam trenutek napolni, dobi svoj pravi pomen. Ob vsej noriji današnjega dne tudi mi lahko s pozornostjo do vsakogar, ki ga srečamo, dopolnimo polnost letošnjega leta. Naj bo pogled na letnico 2019 vsaj komu lažji in radostnejši prav zaradi današnjega dne in moje nedeljene pozornosti do njega.
Spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, prehajanje starega leta v novo navadno prinese nasmeh in rdeča lica tudi ranjenim in odrinjenim. Celo tistim, ki živijo na robu današnje družbe. Človek bi pomislil, da živimo v deželi SREČE. V zadnjem mesecu starega leta in prvih nekaj dneh novega je sreča, ki pomeni razmeroma trajen občutek velikega duševnega ugodja, na vrhu vsakdanje lestvice besed. Že sredi novembra so na naše domove začele skupaj z dobrimi željami prihajati številne že izpolnjene položnice humanitarnih organizacij, le višino zneska smo morali napisati sami. Položnice so potrkale na našo vest in občutek za dobrodelnost. Ob slovesu starega leta in na pragu novega so na naša vrata zadnji potrkali koledniki, mi pa smo v skrinjico za darove spustili kovanec ali dva za otroke, ki imajo enako barvo kože kot eden izmed Svetih treh kraljev – Gašper. Ker nekoga, ki že stoji na hišnem pragu in oznanja veselje za vse ljudi, pač ne gre odsloviti. V vsej silni zmešnjavi sreče in dobrote ter penečega se vina so tu še dimnikarček in gasilci. Vsaj pri nas na podeželju. Če sem iskrena, se obojih najbolj razveselim: zgodnje jutranje srečanje z dimnikarčkom mi bo po ljudskem verovanju prineslo srečo in veselje, gasilski koledar pa zagotovilo, da me bodo pogumni možje, pa tudi dekleta in žene, obvarovali pred najhujšim. Na vrata naše stare hiše so tako v zadnjih dneh starega leta in prvih dneh novega že potrkali skoraj vsi. In zdaj bo, če sem malo posmehljiva, leto dni pusto in prazno. Z naravnih smrečic bodo v toplo zakurjenih prostorih začele odpadati iglice. Svetlobni napisi z velikimi rdečimi črkami SREČNO bodo prenehali utripati. Se vam ne zdi vse skupaj nekam prazno? Nekaj položnic, slabo ohlajen šampanjec in napol brleče lučke. Neznosna gneča in vonj po kuhanem vinu v večjih mestnih jedrih. Skoraj vsiljena in prisiljena službena večerja. Ne, to niso prazniki, temveč samo del prazničnega ozračja, ki mu težko uidemo ali se mu izognemo. Ne glede na to, kdo nam je prinesel koledar, dimnikarček, gasilci ali koledniki, in ne glede na koledarske motive – nekateri so pač primerni samo za mehanične delavnice – so nekateri dnevi na koledarskih listih označeni z rdečo barvo. To so praznični dnevi. Dnevi, ki naj bi v monotonost našega vsakdanjika prinesli veselje in brezskrbnost. Vendar ne pozabite: vsak praznik nas lahko napolni ali pa izprazni. Mi sami smo tisti, ki se lahko odločimo, v katero vtičnico prazničnosti se bomo vključili in s kom povezali. Ko si boste za kateri koli praznik novega leta, dragi poslušalci in poslušalke, oblekli praznično oblačilo in si nadeli praznično okrasje, naj vaš sijaj odseva vaše notranje bogastvo, pristno in iskreno. Le tako bodo prazniki polni.
Včasih se nam zdi čudno, da je Mesija ali Odrešenik želel deliti z nami prav vse, tudi tisto, kar je najtežje in najbolj zapleteno. Gotovo so najbolj zapleteni družinski odnosi. Res je, da se otrok rodi iz ljubezni in veselja staršev, toda potem napočijo težave, ker se mora prebuditi k zavesti in sprejeti, kaj je prav in kaj narobe. Kako otroku dopovedati, da ga imamo radi in da ga prav zato vzgajamo ter mu vsega ne moremo dovoliti? Vsak otrok tudi ob takih zdravilnih prepovedih trpi. Z Jezusom iz Nazareta ni bilo nič drugače. Tudi on je imel težave z razumevanjem judovske Postave, evangelij nam zatrjuje, da je moral šele zrasti »v modrosti pri Bogu in ljudeh«. Jožef in Marija sta bila njegova prva učitelja in prvi koraki so vedno mučni. Otrok se upira, kljubuje in zahteva od staršev veliko potrpežljivosti. Ne smemo misliti, da je bilo v sveti družini kaj drugače. Tuji Egipt, v katerem je morala sveta družina najprej bivati, je še povečala težave pri vzgoji. Če beremo Matejevo poročilo, vidimo, da so bili kralj Herod in njegovi nasledniki do Jezusa sovražni. Kako se mora počutiti otrok, ki je dober v srcu, ko izve, da mu ljudje strežejo po življenju? K sreči je imel Jezus krušnega očeta, ki je zanj skrbel in mu dajal občutek varnosti. Bil je pripravljen storiti vse, da ga reši - od begunstva v tujini do iskanja varnega galilejskega mesta na robu Judovskega kraljestva, daleč od kulturno cvetočega in duhovno bogatega Jeruzalema. Toda Jožef je živel za svojega sina in pustil, da ga pri vzgoji navdihuje Božja modrost. Tako mu je na tem robu dežele našel čudovito rabinsko šolo z učiteljem Helijem, ki jo je potem rabi Ješua ponesel vse tja do Jeruzalema. Današnji liturgični odlomek modrega Siraha pa v nas prebuja še eno vprašanje. Namreč, kakšni so bil odnosi med Jezusom in starši, ko je odrasel? Odnos do matere Marije je ostal intimen in lep, čeprav ga pogosto ni razumela. Toda Jezus je zanjo skrbel vse do konca življenja, še na križu. Odnos do očeta Jožefa pa je malo znan. Vemo, da je imel oče z njim težave, ko je kot deček kar ostal v Jeruzalemu. Toda, kako je bilo potem, ko se je oče postaral in mu je, kot pravi Sirah, »pešala pamet«? Jezus je bil zaradi svojega blagega značaja zagotovo prizanesljiv do njega in je ostajal njegov ljubeči sin. Toda lahko mu vsekakor ni bilo. Naš Odrešenik je prenašal težo in radost družinskih odnosov. In to nam daje upanje, da bodo tudi naši družinski odnosi kljub težavam zagotovo postali vir veselja in radosti.
Živimo v družbi brezobzirne tekmovalnosti in izključevalnosti, ki številne mlade postavljata v območje manj vrednih. Kaj se dogaja z odraslimi, da otroke silijo v obup in stiske? Dozorel je čas, da začnemo upoštevati resničnost in sprejmemo otroke glede na njihove osebnosti.
Kot v upočasnjenem filmu opazujem, kje vse in kaj vse se nabira, kako je vse razmetano. Ni to samo v družinah, v katerih je otrokom veliko ali pa kar vse dovoljeno. In jih zasipamo z igračami. Pregovor pravi, naj človek pomete najprej pred svojim pragom. Včasih tega nisem prav dobro razumela. Potem pride čas, da razumeš. A to ni dovolj. Treba se je tudi premakniti čez prag v notranjost doma. Saj gre tudi za to, da pospravim pri sebi, uredim svoje misli, svoje navade, odnose. Pospraviti v glavi se sčasoma navadiš. Vzameš si čas, premisliš, se pogovoriš, greš na duhovni odmik, narediš načrt in se lotiš. Seveda večinoma sploh ne gre tako zlahka. Pojavijo se ovire, ki so zelo muhaste. Nekaterih ne pričakuješ, nekatere pa so bile že od samega začetka predvidljive. Namen je dober, v praksi pa se pokaže, da ni tako preprosto. Šele ko se zgodi nekaj resnega, kaj zelo zelo resnega, tudi bolečega, te spodbudi, da se resno lotiš »pospravljanja«. Kako ponosno potem razlagaš, da si uredil svoje podstrešje in kako je od takrat bolje, lepše, globlje in obenem lahkotnejše. Pa vendar pospravljanje ne more biti samo na enem mestu. Kot ne more biti v zakonu urejenost samo pri enem. On je počistil, prečistil in uredil stvari, jaz pa se še kar naprej sončim v zmedi in neskončno dolgih obljubah, iz katerih ni rezultata. Razumljiva in preudarna prenova človekove drže, njegove hoje v smeri luči pomaga, da se najde prostor za dialog, doseže srce. Srce pa deluje prav, srce je sito, ki prečiščuje naše odnose, ki postavlja stvari na trdne podlage, neguje korenine, da vse dobro raste in se čisti sproti. Ko pogledam po svoji hiši, tudi v bolj skrite kotičke, vem, da je kopičenje veliko breme. Tudi stvari, ki jih za vsak slučaj zbiramo, obremenjujejo ne samo prostore, ampak tudi dušo. Dušijo misli, so kot razbojnik notranjega miru. Zaznam odmev melodije božjega stvarstva. Naj grem k tebi naproti, moj Gospod. Zavest, da me imaš rad, me opogumlja, da bo še več prizadevanja za dobro in lepo uravnavalo vse moje misli in delovanje. Začutim hvaležnost, da imam tisto, kar potrebujem, a prosim, da bi se znala oddaljiti od tistega, česar ne potrebujem. Da bi znala presoditi, deliti. Zgodi pa se, da slabo ocenim, ne razumem prav in potem vse to privede do zapletov in prizadetosti. Kako torej pregnati razbojnika oziroma v pravi meri zapustiti, kar je mimo, in ohraniti, kar je bistveno? Pridi, pridi Sveti duh.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spopadamo, lepo? \tV to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. \tČe bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. \tZdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako dalje. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Danes je božič. Za kristjane za veliko nočjo drugi najpomembnejši praznik. Za tokratno Duhovno misel je premišljevanje o božiču pripravil novi evangeličanski škof v Sloveniji mag. Leon Novak. Škof poudarja, da je božič veselo sporočilo nebeškega očeta vsemu človeštvu, v katerem nam sporoča: »Ljubim vas vse, zato dobrodošli v moji družini.«
Na božiče svojega življenja imam čudovite spomine. Kot srebrne zvezdice so spomini posejani po moji življenjski poti, od majhne prekmurske vasice do črnogorske prestolnice Cetinja, pa vse do Avstrije, pravoslavnega božiča v Beogradu in nazaj do naše slovenske prestolnice. Vsi so enkratni, neponovljivi, polni toplote in mi še danes privabijo kakšno solzico v oči. Je pa spomin na en poseben božič, čisto drugačen od vseh drugih. Bilo je to tisto leto, ko je umrla naša draga mama. Malo pred svojim rojstnim dnevom je bila odrešena od trpljenja in bolezni in je odšla tja, kamor si je tako zelo želela, ko je pela: V nebesih sem doma … Neka dni pozneje je bil božič … za božič je zmeraj vse pripravljala in okraske skrbno hranila prav naša mama … Sedela sva z očetom sama v tihi kuhinji. Zunaj je že v vsem lesku in svetlobi sijal božični večer, a midva sva samo tako sedela … brez besed. Nisva prižgala ne radia ne televizije. Žalost in bolečina slovesa sta bili tako močni, da sva ju lahko otipala … Tedaj pa je pred vrati nekdo rahlo potrkal in iz otroških grl je zadonela pesem: Poslušajte, vsi ljudje … Otroci naše vasi so, kot po navadi, hodili od hiše do hiše in peli, da nas spomnijo, da je prišla spet tista posebna božična noč, ki je svetla kot dan, in nam prinesla Odrešenika, kakršnega niti v snu ne bi pričakovali! Otroci so odpeli prvo kitico in začeli drugo … Oče je počasi vstal, me pogledal in rekel: Nekaj jim morava dati. Seveda sem takoj poiskala kekse, pomaranče, a atek je iz svoje stare denarnice potegnil ves drobiž, ki ga je imel in odprl vrata … Žareči otroški obrazi so se glasno nasmejali in zavpili: Blagoslovljen božič! Nehote sva se še midva nasmejala in napolnila njihovo košaro in majhne dlani z darilci. Komaj so prejeli zadnji keks, že so stekli naprej, neučakani in polni veselja. Midva sva se vrnila nazaj v tiho kuhinjo. Naenkrat se je oče obrnil k meni in rekel: Veš, prinesel bom božične okraske s podstrešja. Zdelo se mi je, da se od nekod sliši mamin glas: Ja, kakšen božič bi pa bil brez jelke in jaslic? Ob postavljanju jaslic sva prižgala radio, da so zadonele še božične pesmi! Potem pa sva prižgala še svečo, ki je ostala od bedenja ob mrtvi mami, in glasno zmolila rožni venec. Ja, božič je najlepša tolažba tudi ob žalosti in smrti!
Sveto pismo pravi, da je vsak človek krivičen pred Bogom. V Bibliji, ki je razodeta Božja volja, piše, da smo vsi rojeni uporni proti Bogu – to je naša padla človeška narava. Upornost do Boga smo podedovali po svojih prastarših, Adamu in Evi. Bog je na začetku ustvaril prva človeka iz ljubezni po svoji podobi, ker je hotel imeti z njima ljubeč odnos, kot oče do svojih otrok. In ker je Bog dober, je tudi zanju hotel samo dobro za vso večnost. Adam in Eva, naši starši, pa sta Bogu nasprotovala – mislila sta, da vesta bolje od Boga, kaj je zanju dobro. Tako sta se Bogu uprla in storila tisto, kar jima je prepovedal. Bog jima je namreč rekel, da če se mu bosta uprla – njemu, ki je ljubezen, dobrota in življenje samo –, bosta umrla. In ko sta se uprla – grešila –, je po njunem grehu na svet prišla smrt. Smrt pa ni samo telesna, ampak tudi duhovna. Sveto pismo piše, da imamo ljudje poleg telesa tudi dušo oziroma duha, ki sta tako kot Bog večna. Človeško telo se postara, propade in umre, duša/duh pa sta večna in bosta zaradi upora – greha – proti Bogu, vso večnost ločena od Boga. Vendar Bog ni hotel, da bi človek bil obsojen na večno smrt, zato je v svoji neizmerni ljubezni do človeka na ta grešni svet poslal svojega Sina, srce svojega srca. Poslal je Kristusa v podobi človeka, da bi plačal za grehe vseh ljudi. Bog Oče je tako iz ljubezni dopustil, da je njegov sin, ki je Bog sam, stvarnik nebes in Zemlje, bil kot človek zasramovan, pretepen, bičan, razgaljen, križan. Ko je bil v nečloveških mukah pribit na križ, je bila vsa pravična sveta Božja jeza izlita na Jezusa, da je on okusil trpljenje in smrt za vsakega človeka. Božja pravičnost je bila zadoščena v Jezusovi smrti. Naši grehi so Jezusa pribili na križ in ga na koncu umorili. Vendar Bog ni dopustil, da bi njegov nedolžni sin ostal mrtev v grobu, ampak ga je po moči Svetega Duha oživil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni – v nebesih in na Zemlji. On zdaj kot posrednik med Bogom in človekom posreduje za vsakogar, ki veruje vanj. Vsak človek, ki v svojem srcu pride pod Jezusov križ, se pokesa za svoje grehe, spreobrne od grešnega načina življenja in na koncu sprejme Jezusa za svojega odrešenika – po veri v njegovo dovršeno delo na križu dobi odrešenje od večne smrti. Bog bo Jezusovo pravičnost prištel na njegov račun – pred Bogom bo opravičen vseh svojih grehov skozi Jezusovo presveto kri, prelito zanj na križu Golgote. Človek bo imel mir, spravljen bo z Bogom za vso večnost.
Danes smo prižgali še četrto svečo na adventnem vencu. To seveda pomeni, da je advent tako rekoč že pri koncu. Kako smo preživeli letošnji adventni čas? Še posebno če pogledamo pravi pomen besede advent, ki izvira iz latinščine. Adventus pomeni prihod. To je torej čas, ko pričakujemo prihod. Čigav? Če pogledamo okoli sebe, se zdi, da marsikdo pričakuje prihod Božička ali pa dedka Mraza. Ne samo otroci – dobiš občutek, kot da tudi marsikateri odrasli pričakuje prihod enega ali drugega sivobradega darovalca. Kaj pa tisti, ki ne verjamemo ne v Božička, ne v dedka Mraza, ne v komercialno in potrošniško tovarno, ki je za vsem tem? Kaj naj bi torej od adventa pričakovali, če ne daril, dobre zabave, izvrstne kulinarike in filmsko idiličnega božičnega druženja? Advent je v resnici priprava na drugi največji krščanski praznik. Za nas kristjane je to čas, ko pričakujemo Jezusov prihod oziroma praznik njegovega rojstva, ki je bistvo božiča. Gre torej predvsem za notranjo, duhovno pripravo na praznik. Tudi ob svetopisemskih spodbudah, kakršno prinaša bogoslužje današnje nedelje, ko poslušamo napoved preroka Izaije in Matejevega evangelija ter izpolnitev starodavne prerokbe: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bodo imenovali Emanuel – to pomeni Bog z nami.« Božič kot praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, priča, da Bog ni in ne želi biti oddaljen, tam nekje zgoraj ali kjer koli pač že. Je Emanuel – Bog z nami. Ker želi biti z nami, ker nam želi biti blizu v naši vsakdanjosti, tudi stopi v čas in prostor, postane človek, eden izmed nas. Da bi bil torej Emanuel – Bog z nami, da bi nam bil blizu in da bi mu bili tudi mi lahko blizu, v osebnem odnosu z njim. Prav zato nas adventni čas vabi k premisleku: Kakšen je moj osebni odnos do Boga? Kako me ta odnos oblikuje tudi za odnose z drugimi? Druga stran adventa, časa, ko pričakujemo prihod, pa je usmerjena v prihodnost. Namreč v drugi Jezusov prihod, za katerega ne vemo, kdaj bo – kdaj in kako konkretno bo Jezus prišel. V mojem času, v našem času ali enkrat v prihodnosti? Ni pomembno. Vprašanje je, ali se veselim tega prihoda, tega srečanja. Ali z veseljem in radostjo v srcu pričakujem, da se bom srečal z Gospodom iz oči v oči? Je to hrepenenje podobno kot takrat, ko se veselim, da bom po zelo dolgem času končno spet srečal svojega sorodnika ali prijatelja? Res tako pričakujem srečanje z Jezusom? Ali ni konec koncev vse naše življenje nekakšen advent, ki se bo končal s tistim končnim in večnim srečanjem s Stvarnikom?
Neveljaven email naslov