Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, lepo?
V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto.
Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo.
Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako naprej. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, lepo?
V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto.
Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo.
Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako naprej. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.«
Človeška ljubezen si zasluži ime ljubezen samo, če je podobna Ljubezni, ki je Bog. (Lewis) Zjutraj se zavem, da me čaka zelo veliko obveznosti. Tudi naporne, nič kaj prijetne naloge. Vsaj tako se mi v negotovosti zdi, preden se jih lotim. Pomagaj mi, moj Bog, pomislim. Teh nalog mi ni bilo treba opravljati, dokler je bil Milan še z menoj. Ob njegovi smrti se je kar usulo name. Otroci skušajo pomagati, vsak po svojih močeh. Jaz pa bi rada čim več sama. Nočem jih preveč obremenjevati. Zdi se mi, da so v tem tempu življenja že tako ali tako preutrujeni. In sredi dneva se sprašujem, kam je šel čas. Kar izginil je. Minil je, kot bi ga ne bilo. Res, ta občutek, nikoli ga ni dovolj. Nenehno hitenje, polno uradnih zahtev, tekanje med urniki enih in drugih, ki naj bi sodelovali, daje občutek utesnjenosti in pomanjkanja zraka. In temu daje intonacijo še žalost, teža slovesa še ni popustila. Prikrade se v dan, v moj svet. A me spomni, da je On tu. Pa se poglobim v molitev in počasi se v meni sprosti blagost, umirjenost. Čista in globoka. Ogreje me Božja beseda, kot plašč, ki varuje. V ospredje priplava zavedanje polnosti življenja, ob treznem premisleku kljub utrujenosti zadovoljstvo nad uspešno opravljenimi nalogami, razrešenimi zapleti. Zazrem se v Storžič, ki se skozi zelenje mojega vrta pokaže kot spomin na mojo mladost. Je vez med preteklim in sedanjim. Pomagal mi je, da sem zmogla počasi sprejeti nov dom, nove čase, ki pa so povezani z mojimi koreninami. Prevlada hvaležnost za skrivnostnost življenjskega kroga, ki vsebuje vse – lepo, dobro in tudi težko temno stran. Občutek majhnosti se porodi in skromno ga podarim Vsemogočnemu. Tudi to moje, včasih brezglavo tekanje ima smisel in celo smešen prizvok. Pomaga, da se nasmejim, prijazno ozrem na dan, ki je minil, kot bi bil en sam trenutek. Bil je eden prelepih poletnih dni, ko se večerna zarja nekako umesti v dušo. Nič drugega, samo doživljanje prelepe svetlobe, ki se spreminja iz trenutka v trenutek, njeno odsevanje na grmih, drevesih, cvetoči tamariski, ki je ves dan prepevala ob brenčanju množice čebel. Moj pogled se ustavi na zvoniku naše starodavne cerkvice, ki v odhajajoči svetlobi še kuka izza goste rasti ob potoku. "Kako starosvetno" je velikokrat rekel Milan. Podoba ostaja. Zdi se mi, da je moj mož tudi zdaj ob meni. Bilo je spokojno, čisto. Taki dnevi so dragoceni, tudi če hitro minejo. Radost bivanja, vpetost v življenje, želja po dobrem med nami, v vsem, kar me obdaja, spravljivost z omejitvami, potrpljenje, sprejemanje svetega so del človeške ljubezni, ki so blizu Ljubezni, ki je Bog.
Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«.
Poletje se poslavlja, z njim pa rajska sinjina morja, obrobljena z belimi skalami in zelenimi bori v ozadju. Iskanju izgubljenega raja se je zapisal Paul Gauguin (1848–1903), francoski impresionist, ki se je odpravil na Tahiti, v Francosko Polinezijo, sredi Južnega Pacifika. Prepustil se je bujnemu življenju in svobodi. Kdo mu ne bi sledil. Pripovedovanje njegove zgodbe bom povezal s slovenskimi svetniškimi kandidati: z dr. Antonom Strletom, škofom Janezom Gnidovcem, škofom Friderikom Barago, nadškofom Antonom Vovkom in duhovnikom Andrejem Majcnom. Današnja nedelja je namreč posvečena prav njim. Nihče izmed teh nas ne napotuje v idilo šumenja valov. Gauguin je izbral romantiko. Ob koncu leta 1897 je na Tahitiju naslikal eno svojih najbolj znanih del z naslovom: Od kod prihajamo, kaj smo, kam gremo? Iskal je raj, o katerem je na Zahodu govorila hebrejska Biblija. V zahodni krščanski civilizaciji, ki temelji na Bibliji, pa je, za čuda, Gauguin videl tisto negativno kulturno silo, ki preprečuje vrnitev v raj. Ženski lik, ki trga sadež, na sredi slike, spominja na Evo, prvo ženo Geneze. Okoli nje je polno človeških in živalskih figur. V oči bode odsotnost kače, skušnjavke iz bibličnega raja. Hudiča v njegovi tahitijski motiviki zamenja Tupapau, duh mrtvih, ki je navzoč v ozadju ženske, ki trga sadež. Gauguin se tako oddaljuje od Svetega pisma, ki ostro razlikuje med življenjem in smrtjo, in se vrača v kozmično nerazločenost življenja in smrti, kjer je smrt vsebovana v življenju in življenje v smrti. Univerzum je za Gauguina popoln, v njem ni ne Boga ne hudiča, smrt poraja življenje in življenje ponikne v smrt, da se v njej spet prebudi. V nasprotju s takim pojmovanjem človeške eksistence Kristus s svojim vstajenjem smrt izloči iz življenja, jo v temelju izniči, in tako odstrani razlog za melanholijo, ki ga povzroča vrženost v večno kroženja istega. Svetniški kandidat, dr. Anton Strle, je Kristusu sledil kot neutruden spovednik, z redko videno askezo in dosledno izrabo časa, zato je med študenti teologije užival veliko spoštovanje. Janez Gnidovec, skopsko-prizrenski škof, je v skrajni skromnosti peš oskrboval vernike po goratih in revnih pokrajinah svojega obsežnega balkanskega misijona. Anton Vovk se po vojni ni umaknil na varno, temveč je vzdržal nočna zasliševanja in pretrpel zažig, ob tem pa z nebeško vedrino krepil svoje duhovnike. Življenje škofa Barage med severnoameriškimi Indijanci pozna večina Slovencev. Vsi smo po malem romantiki, a verjetno ne verjamemo vanjo, zato so nam tihi navdih slovenske svete žene in sveti možje, ki se jih danes spominjamo in se jim priporočamo.
Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu. Številni ljudje prihajajo, odhajajo, potekajo aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za dvakrat, ampak trikrat več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči …. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutek nočne izmene je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju … Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj … Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje končata dobro, tako kot je treba.
Videti je kot da se vedno bolj sovražimo. Biližajoče se volitve, globalna pandemija ali katera druga kriza ta trend samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Pravzaprav so tudi številni kristjani na žalost postali žrtev trenda “vpij glasneje in izrazi katerokoli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenj, ki so gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj je večina med nami vsaj malo ali pa veliko bolj jezna kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko bolj agresivni kot v osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo in naredijo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi naredili. In razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov zakrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe na katere zapis ali objavo se odizvamo, pri tem ne moremo gledati v oči, pa našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je tam tudi lažje grdo ravnati z drugimi. Žalostno dejstvo je tudi, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa, so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš kaj povedati. Okrog nas se dogaja še en paradoks: zahvaljujoč tehnologiji nikoli prej nismo bili tako povezani kot smo danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljene. Čeprav to ne drži vedno, pa se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršnokoli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še neprestano bombardiranje z novicami o množičnih streljanjih, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih v katerih umirajo nedolžni ljudje, ki nas zasipa z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več kot vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični ko postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej naredimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1.\tKaj je moja resnična spodbuda - želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2.\tBo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega boljše ali slabše? 3.\tBom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše od tega kar je v njih? 4.\tČe bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega - ne govorimo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred..” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev) - s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne pa svojega odmeva.
Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, oddaljenosti pa se bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: "Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost?" Učitelj je pojasnil: "Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi." Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo.
Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države.
Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihov odziv popolnoma šokiral. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črno-beli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš nekaj dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katero se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o preizkušnjah v življenju. Življenje je veliko bolj zapleteno kot igre, v katerih mečemo kocko, ki nam pove, kaj moramo storiti.
Poznavalci Svetega pisma pravijo, da zavzema današnji evangeljski odlomek, v katerem Peter izpove vero v Jezusa, osrednje mesto v Markovem evangeliju. Dogaja se na severovzhodu Palestine. Tam Jezus običajno ni deloval. Bežal je od množic in sovražno razpoloženih ljudi. Ljudje so na tem območju častili različna božanstva: sirijske, grške in v Jezusovem času rimske bogove. Zato je nenavaden evangeljski prizor, ko Jezus sredi poganske dežele, obkrožen s častilci poganskih božanstev, sprašuje učence, kaj menijo, kdo je on. In apostol Peter prav sredi poganskega sveta izpove vero v Kristusa, Božjega Sina in edinega pravega Boga. Tudi mi živimo sredi sveta, ki postaja vse boj poganski, in v tem okolju izpovedujemo svojo vero. Za nas je sporočilno, da se apostol Peter ni oziral na druge, kaj so govorili, ampak je odločno izpovedal: »Ti si Kristus« (Mr 8.28), kar pomeni: ti si Odrešenik. Peter je spoznal, da Jezusa ne moremo zaobseči samo s človeškimi izrazi in opredelitvami, pa naj bodo še tako lepi in vzvišeni. Z razliko od Petra so drugi Jezusa imeli za Janeza Krstnika ali preroka Elija ali katerega drugega preroka. Vsi ti naslovi so nekakšni pokloni Jezusovi osebi, a še zdaleč ne obsežejo bistva tega, kar je resnično Kristus. On je bil popolnoma izviren. Je Maziljenec, kar pravzaprav pomeni, da je izbrani Odrešenik. Kako je Kristus res nekaj več in drugačen od drugih, nam lepo govori dogodek iz Napoleonovega življenja. Veliki vojskovodja je pri obedu gostil svoje generale. Pogovor je nanesel tudi na Kristusa. Napoleon je pazljivo poslušal, rekel pa ni nič. Večina gostov je menila, da je bil Jezus samo človek. Sicer velik in izjemen ter dober človek, a samo to. Končno je cesar dejal: »Gospodje, motite se. Poznam človeka. Jezus je bil več kot človek!« Mnogi med nami običajno gledajo površno na stvari okrog sebe in zato gre bistvo mimo njih. Tudi na Kristusa lahko gledamo površno, a je to napačna drža. Nanj moramo gledati z novimi očmi. Izpoved vere je prva stopnja, druga je pravilno »obnašanje«, oziroma življenje po veri. Izpoved vere je temelj, na katerem je zgrajeno naše življenje oziroma življenje po veri. Zato naj bo naša vera trdna kot skala in naj iz te trdne vere izhajajo naša dela, da se bo naša vera prepozna iz dobrih dejanj v življenju.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Srednjeveški alkimisti, kot vemo iz zgodb, so si vse življenje vneto prizadevali za spreminjanje svinca v zlato. Njihova prizadevanja pa so bila neuspešna. Sodobna, zlasti Jungova psihološka tolmačenja alkimije, njene simbolike in postopkov pa nam govorijo, da je bila snovna alkimija tradicionalnih alkimistov pravzaprav le njen zunanji in manj pomemben vidik. Ta je predstavljal fizični izraz in simbol prave in globlje duševne alkimije. Duševna alkimija pa stremi k preobrazbi »svinčene« duše v »zlato« dušo. Svinčena duša v tem primeru pomeni človekovo vsakdanje zavedanje in umovanje, ki je povsem podrejeno fizičnemu svetu in nanj vezanim željam in strahovom. Zlata duša pa pomeni človekovo čisto duhovno zavedanje, ki je osvobojeno »teže« snovnega sveta in zna uzreti globlji pomen bistva življenja. V tradicionalnih verovanjih naj bi bilo najpomembnejše sredstvo duševne alkimistične preobrazbe kamen modrosti ali eliksir modrosti, sredstvo, ki naj bi pripomoglo k odstranjevanju vseh »zemeljskih« nečistoč iz prvotne mešanice vsakdanjega in globljega umovanja in nato k preobrazbi svinčenosti v zlatost. Ti alkimisti so si s pomočjo etičnih in duhovnih praks, ki so jih primerjali s kemičnimi postopki, trudili za prečiščenje lastne duševnosti. Predvsem so se trudili za preseganje različnih infantilnih predstav, kot je npr. predstava o tem, da smo vedno le žrtev drugih in vnaprejšnjim negativnim čustvom do drugih ljudi. Urili so se v prevzemanju odgovornosti za posledice svojih dejanj, v sposobnosti boljšega razumevanja sveta, za globlje sočutenje z drugimi. Ta, prikriti del alkimije, je pomemben in mu velja tenkočutno prisluhniti še danes. Ob tem pa velja upoštevati še en ključni alkemični izrek, ki pravi: »O človek! V tebi samem se skriva zaklad vseh zakladov. Spoznaj samega sebe in spoznal boš ves svet in vse bogove.«
V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje redovnice Emanuele Žerdin o duhovnosti. V današnjem svetu, kjer se veliko ljudi peha le za materialnimi dobrinami, se je treba ustaviti in premišljevati o duhovnosti in jo tudi začutiti.
Človek je radovedno bitje. Nekateri raziskujejo svoje rodovnike, kdo so, kdo so njihovi predniki, od kod prihajajo, kaj so bili, s čim so se ukvarjali … Vse to zato, da bi začutili svojo bit, svoje življenje, da bi še bolj živeli zdaj in tukaj. V kontekstu iste radovednosti pa bi lahko govorili tudi, ko gledamo okoli sebe in vidimo, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi "videl" svojo prihodnost, svoj jutrišnji dan. Danes obhajamo praznik rojstva Device Marije, pogovorno ta praznik imenujemo tudi mali šmaren. Na ta dan je bila namreč v Jeruzalemu posvečena bazilika, zgrajena nad hišo sv. Ane, Marijine matere. Evangelij, ki se bere na današnji praznik, je vzet z začetka Matejevega evangelija. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu. Pred tem pa je rodovnik, ki ga je evangelist postavil na začetek svojega evangelija, kot uvod. Ob prebiranju tega rodovnika dobimo občutek, kot da bi šlo za prerez Stare zaveze, od Abrahama naprej. Na koncu rodovnika se zelo jasno pokaže Marijina vloga v zgodovini zveličanja, ki je tesno povezana s Kristusom, z njegovim učlovečenjem. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi, da pri rodovniku takoj opazimo prekinitev sheme, saj pri Jožefu ne piše "se mu je rodil", temveč "mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus". Ime Jezus pomeni Bog rešuje, Kristus pa v grščini pomeni maziljeni. Ob tem prazniku poudarjamo, da Jožef, Marijin mož, ne spočne Jezusa. Sina preprosto sprejme – je dar, ki mu ga je Oče naklonil po Mariji. Tako nam današnji praznik ponuja več izhodišč za razmišljanje. Lahko bi se ustavili ob rodovniku, lahko bi se ustavili ob ženskih likih rodovnika, ob Mariji in njenem mestu v zgodovini odrešenja, pri Jezusu Kristusu. Sveti Andrej s Krete, svetnik, ki je živel med 7. in 8. stoletjem, je zapisal: "Današnje bogoslužje časti rojstvo Božje Matere. Vendar pa sta pravi pomen in cilj tega dogodka učlovečenje Besede. Marija se namreč rodi zato, da bi bila Mati Kralja vseh vekov." Tako nas tudi današnji praznik po ovinkih pripelje do Jezusa Kristusa. Naj bo tudi naša radovednost taka, da nas bo pripeljala bliže k nam samim, k našim bližnjim, do Boga. Pomembno je, kam je usmerjen naš fokus.
V enem izmed številnih zapisov na spletni strani organizacije »Šole življenja«, ki si prizadeva za ozaveščanje o duševnem zdravju, pisec obravnava pojmovanje lenobnosti. Čeprav na lenarjenje današnja družba v splošnem gleda precej odklonilno, si avtor besedila prizadeva preoblikovati pomen »trdega dela« na eni strani in »lenobe« na drugi. \t»Z lenarjenjem ne zanemarjamo svoje produktivnosti,« je prepričan pisec besedila. »Čeprav se svetu morda zdi, da ne počnemo nič, se pod površjem vendarle odvija marsikaj pomembnega.« Pri vsakodnevnih opravilih se namreč rutinsko osredotočamo na uresničevanje načrtov, ne da bi pri tem razmislili o njihovi vrednosti in smislu, toda pisec meni, da bi se morali enako vneto in pozorno »posvečati globljim, manj dosegljivim platem našega notranjega življenja«, saj bomo le tako lahko razumeli vzroke svojih težav in jih uspešno reševali. Vendar pa se te »plati prikopljejo na površje šele, ko se počutimo dovolj pogumne, da se distanciramo od trenutnih opravkov; ko dejansko lahko opazujemo oblake in ne počnemo vse popoldne nič«. Da se v vsem tem vrvežu ustavimo, se poglobimo vase in se zavestno ukvarjamo z lastnimi mislimi in čustvi, je zato včasih to za nas »eno izmed najtežjih opravil«, ugotavlja avtor. Izrednega pomena je torej, da se naučimo razlikovati med čustvenim in praktičnim delom: nekdo, čigar rokovnik je zapolnjen s sestanki, opravki, telefonskimi klici in drugimi obveznostmi, »na prvi pogled res pusti vtis zaposlenosti, a se morda v resnici le skriva pred svojimi resničnimi občutki«. Takšni posamezniki stalno prelagajo čas za raziskovanje notranjega doživljanja na nedoločeno prihodnost in se pod videzom 'zaposlenosti' uspešno izogibajo soočenju z nelagodnimi življenjskimi vprašanji, ki zadevajo smisel našega početja. Žal naša moderna družba spodbuja tak 'kult zaposlenosti', ko je vsak izgovor priročen, da se nam ni treba ukvarjati z osmišljanjem svojih dejanj in prepričanj. »Takšna zaposlenost je zato najhujša oblika lenobe,« ugotovi avtor zapisa. Po njegovem mnenju se pravi pogum ne pokaže le v drznih podvigih, pač pa tudi v odločitvi, da se bomo v samoti doma soočili s svojimi mislimi in občutji, pa naj bodo še tako nepričakovana, neprijetna ali težavna. Smisel lenarjenja je namreč prav v očiščevanju svojega notranjega življenja in doživljanja, to pa je izrednega pomena pri ohranjanju našega duševnega zdravja. Trdo delo se tako po njegovem mnenju »ne odvija samo v pisarnah, pač pa ga morda opravlja tudi nekdo, ki samo strmi skozi okno.«
Večkrat slišim pritožbe nad odnosi, ki vladajo med ljudmi na delovnem mestu, na odgovornih položajih, v politiki in seveda tudi v družini. Opazil sem, da tisti, ki so na odgovornih mestih, svojim podrejenim pravzaprav ne zaupajo, marveč jih nadzorujejo in včasih celo šikanirajo. Največkrat iz strahu, da bi napredovali in jih tako izrinili z njihovih visokih položajev. Toda kako naj človek dela in se razvija v takem ozračju? Moja izkušnja je, da je za vsak ploden in ustvarjalen odnos bistveno zaupanje. Če med ljudmi vlada zaupanje, se bo v njih sprožil nesluten potencial, ki ga nosijo v sebi in bo končno presenetil tudi odgovorne, ki (še) ne zmorejo brezpogojno zaupati. O tem, kako pomembno je zaupanje, priča tudi ta presunljiva zgodba: Bilo je na fronti in vojak je prišel v štab ter poročal oficirju: »Moj prijatelj se ni vrnil z bojišča«, gospod oficir. »Prosim za dovoljenje, da ga grem iskat«. »Dovoljenje zavrnjeno«, je odgovoril oficir. »Nočem, da tvegaš svoje življenje za vojaka, ki je verjetno mrtev«. Ta je kljub temu odšel in se čez nekaj ur vrnil smrtno ranjen, s sabo pa je z nadčloveškimi napori prinesel še truplo svojega prijatelja. Oficir je bil besen: »Rekel sem ti, da je mrtev. A sedaj nisem izgubil samo njega, ampak bom tudi tebe. Povej mi, ali je bilo vredno, da si šel in prinesel njegovo truplo?« Umirajoči mož je odvrnil: »Da, bilo je vredno, gospod oficir. Ko sem prišel k njemu, je bil še živ. In rekel mi je: »Jack, vedel sem, da boš prišel«. Ta zgodba nam je lahko v spodbudo. Če bi brezpogojno zaupali drug drugemu doma, na delovnem mestu, na odgovornih položajih, bi lahko razvili tiste skrite in neslutene talente in zmožnosti, ki tlijo v nas, a pogosto prav zaradi nezaupanja med nami ne pridejo do izraza. Zaupam in verjamem, da je lahko drugače.
Že naša slovenka ljudska modrost podobno kot biblična misel in pravi, da »Božje sodbe niso naše sodbe«. Nasploh si svetopisemski preroki prizadevajo, da bi se njihovo ljudstvo odreklo preveč človeškim predstavam o Bogu. Ne samo, da mu prepovedujejo, da bi si izrezal ali vlil podobo Boga, od svojega ljudstva tudi zahtevajo, da svojemu Bogu Jahvetu ne pripisujejo preveč človeških lastnosti. Zato ves čas poudarjajo, da je Bog veliko bolj pravičen kot človek, ker vidi v globino duše vsakogar, prav tako da je njegova ljubezen drugačna kot človeška, saj je tudi povezana z usmiljenjem, z prizanesljivostjo in odpuščanjem. Zato preroki spremenijo besednjak čustev. Za nas ljudi je npr. čustvo ljubosumnja mešanica ljubezni in sebičnosti, naklonjenosti in jeze nad nekom. Božje ljubosumje pa je čisto drugačno, pomeni, da nas Bog ljubi na enkraten, neprimerljiv in neponovljiv način, ljubi nas tako, kot nas ne zna nihče. Na tem obzorju čiste Božje drugačnosti prerok Izaija tudi v današnjem nedeljskem berilu predstavi Božje maščevanje. Človeško maščevanje je kruto, neizprosno, v imenu človeške pravičnosti kaznujemo in smo celo sposobni vzeti zase več, kot nam je bilo vzeto, raniti globlje, kot pa smo bili sami prizadeti. Zato tudi beremo, kako Judje v svoji človeški nebogljenosti molijo k Bogu Jahvetu, naj bo krut tako, kot so oni. Tokrat pa jim prerok Izaija pove, da je Božje maščevanje povsem nekaj drugega: njihov Bog se maščuje z dobroto! Kaj beremo v 35. poglavju knjige velikega preroka? Da se bo Bog maščeval tako, da bo slepec znova videl, da bo hromi skakal kakor jelen, nemi bo znova vriskal, po puščavi bodo vzniknili vrelci sveže vode … skratka Bog »se maščuje« z dobroto, radostjo in ljubeznijo. Če potem beremo v današnjem evangeliju, da je Jezus iz Nazareta na poti h Galilejskemu morju ozdravil gluhonemega, to pomeni, da je v njem na delu Bog sam, da je tudi Kristus sposoben naše maščevanje nadomestiti z Božjim, se pravi namesto človeškega maševanja postaviti čudežni dogodek ljubezni. Toda bodimo pozorni, evangelist Marko pravi, da je odslej nemi »prav govoril«. Pravilnost njegove govorice ni bila samo pravilna izgovarjava aramejščine, jezika, v katerem so takrat govorili Jezusovi rojaki, ampak v svetopisemski govorici »pravilno izrekati besedo« pomeni izrekati pravičnost in dobroto. A najlepše v Markovi pripovedi je to, da so ob nemem, ki je vriskal, začeli navdušeno govoriti tudi vsi ljudje, ki so ga slišali. Ali ni to sporočilo evangelija, da ob njegovi besedi začnemo tudi mi govoriti radostno in navdušujoče?
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Neveljaven email naslov