Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Da bi lahko recimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti zavese ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen z zadovoljevanjem najrazličnejših želja, to pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, pa tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da kljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, kljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali ustrezno posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet kot tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: Vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje …
Kitajski kmet je živel v majhni vasi z ženo in odraščajočim sinom. Po letih pridnega dela je lahko kupil kobilo. "Srečen si, ker imaš kobilo," so mu govorili vaščani. "Samo človek sem, le bogovi vedo, kaj je dobro za nas," je odgovoril kmet. Nekega dne je kobila izginila. "Kakšna nesreča," so rekli vaščani. "Sprejemam voljo bogov," je odvrnil mož. Čez nekaj dni se je kobila vrnila z žrebetom. "Sedaj pa imaš dva odlična konja. Si pa res srečen človek!" so govorili sovaščani. "Samo bogovi to vedo," je dejal stari mož. Kmetov sin se je odločil, da bo žrebe učil delati na polju. Vodil ga je ven in nekoč je nerodno padel ter si zlomil nogo. "No, pa bo tvoj ljubljeni sin šepal vse življenje," so spet govorili vaščani. "Samo bogovi vedo, zakaj je tako," je vdano rekel kmet. Minilo je nekaj tednov in v vas je prišla četa vojakov ter odvedla vse mladeniče v vojsko. Šepavega sina pa so pustili. Vaščani so se zbrali v starčevi hiši, da bi mu čestitali, ker je njegov sin ostal doma. "Prav si imel," so rekli, "samo bogovi vedo, kaj je sreča za nas." (Drobne zgodbe za dušo, 95.) Kitajski kmet je spoznal, da se je tisto, kar se je v prvem trenutku zdelo neprijetno, obrnilo v njegovo korist. Tudi nam se v življenju velikokrat zgodi, da se tisto, kar se zdi v prvem trenutku neprijetno, obrne in se spremeni v našo srečo. Portugalci so to globoko spoznanje strnili v pregovor: Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Evangelij na praznik Marijinega rojstva v prvem delu opisuje rodovnik Jezusa Kristusa. V njem je vrsta imen iz judovske zgodovine. Iz tega naštevanja imen se lahko naučimo, kako Bog na dolgi rok, po preizkušnjah in trpljenju, celo po stranpoteh in grehu vodi tako zgodovino, da je prišlo do rojstva Odrešenikove Matere in nato Odrešenika samega. Verujemo, da Bog vodi usodo vsakega izmed nas. Kolikokrat smo že v življenju spoznali, kako nas je Bog prav preko preizkušnje vodil do velikih stvari. Kdo izmed nas se ni v težkih trenutkih preizkušnje, žalosti, nemira in obupa spraševal, zakaj tako trpljenje! Morda smo takrat celo podvomili v Božjo pravičnost, dobroto in celo v njegov obstoj. Pa smo pozneje uvideli, kako nas je po teh dogodkih vodil k velikim stvarem. Ko poslušamo Jezusov rodovnik v evangeliju, vidimo, kako so bili nekateri kralji preganjani, da je v času vladanja kakšnega izmed njih že skoraj grozil propad naroda. Dalje vidimo, da so bili nekateri grešni in kako so imeli drugi malo vere in zaupanja v Boga. In vendar je Bog po vseh teh nerazumljivih dogodkih vodil zgodovino tako, da jo je pripeljal do rojstva Odrešenika. Da, Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno!
Poleg Jezusovega rojstva obhaja Cerkev le še dva rojstna dneva svetnikov: rojstvo Janeza Krstnika in rojstvo Jezusove matere Marije. To so neke vrste, kot pravi profesor Anton Strle, sveta rojstva, saj je to rojstvo nekaj izrednega, del Božjega odrešenjskega načrta. Marijino rojstvo je sveto zato, ker je ona obvarovana izvirnega greha in se je niti od daleč ni dotaknila senca hudega duha. Marijino rojstvo so obhajali že od 4. stoletja, a v zahodni cerkvi od 7. stoletja naprej. Bogata vzhodna liturgija Pravoslavne cerkve tako opeva rojstvo Božje Matere: »Na ta dan začenja milost prinašati svoje sadove … Ta dan je predigra vesoljstvenega veselja; na ta dan so začeli pihati vetrovi, ki prinašajo odrešenje… Stvarnik je pregnetel in prenovil s tem prečistim kvasom, preoblikoval je s svojimi božjimi rokami vse naše postarano testo.« Na Zahodu je sveti opat Raymond Jourdain takole klical: Marija je Jutranja zvezda, ker oznanja prihod vélikega dne; ko se je Ona prikazala, tedaj se je približalo odrešenje. Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo zgodilo že pred rojstvom Jezusa Kristusa, tvojega blagoslovljenega Sina, ki je luč in dan.« Praznik Marijinega rojstva je praznik veselja in radosti – saj je rojena deklica, ki bo postala Jezusova in naša Mati. Z njenim rojstvom se začenja uresničevati Božja obljuba o Ženi, ki bo obdana s soncem. Zame pa je ta Marijin praznik predvsem praznik rojstva. Vsak človek, ki se rodi na tem svetu, je čudež Božje modrosti in sad Njegove ljubezni. Trenutek rojstva je sveti trenutek, ki se ne da z ničimer primerjati. Lahko naredimo robote, ki bodo bolj inteligentni kot sami ljudje, ali ne moremo narediti kaj plemenitejšega in večjega kot sprejeti novorojenega otroka, ga objeti in dovoliti, da živi in prinaša novost in enkratnost svojega bitja na ta svet. Mnogi nimajo sreče, da bodo rojeni, mnogi nimajo sreče, da bi se jih ob rojstvu razveselili njihove mamice in očetje. Taki posebej rabijo ljudi, ki imajo radi življenje, ki si upajo narediti najplemenitejše dejanje na tem svetu – sprejeti otroka kot božji dar in ga naučiti ljubiti.
Človek je človek odnosa. Kakovost našega življenja je odvisna predvsem od kakovosti odnosov, ki jih živimo. Najprej tistih »vidnih« odnosov z našimi bližnjimi: z možem, ženo, otroki, sosedi, sodelavci, sošolci. Toda to niso edini odnosi. Pod pojem odnos lahko uvrstimo tudi odnos z Bogom, s presežnim, pa tudi odnos do samega sebe. A tudi tukaj se svet naših odnosov še ne ustavi, poznamo še odnos do dela, živali, narave. Težko je reči, da človek ni bitje odnosa. Odnos in komunikacija gresta skupaj. In na kakšen način komuniciram? Lepe besede, pohvale, komplimenti ... Vsega tega si želimo. Toda v resničnem življenju je tega tako malo, premalo. Zanimivo – če pohvalimo, nič ne zgubimo, nič nas ne stane, pa kljub temu … Imamo pa tudi drugi pol komunikacije, ko vidimo, da neke stvari ne gredo, ko nekdo dela nekaj narobe, ko nekdo, namesto da bi gradil, podira. Kaj pa potem? Navadno to kar hitro odkrijemo, začutimo. O tem se začnemo pogovarjati, kritizirati, deliti sodbe – žal pa brez navzočnosti »glavnega krivca«. In ravno o tem govori današnji evangelij. Govori, kako težko je stopiti do človeka in ga prijazno opozoriti na štiri oči. Nagovoril me je Nelson Mandela v svoji avtobiografiji, kjer opisuje zapore na otoku Robben. Nekega dne so ga poklicali v glavno pisarno. Otok je obiskal general in je želel vedeti, ali imajo zaporniki kaj pritožb. Pri pogovoru je bil navzoč tudi Badenhorst, vodja zaporov, ki so ga zaporniki sovražili. Mandela je mirno, a prepričljivo in po resnici povedal obiskovalcu, nad čim se zaporniki najbolj pritožujejo. General si je natančno zapisal pritožbe, ki so po večini zadevale upravnikovo ravnanje. Naslednji dan je prišel upravnik Badenhorst k Mandeli in dejal: »Zapuščam otok. Rad bi vam samo še zaželel srečo v življenju.« Ob teh besedah je Mandela osupnil. Pozneje je pripovedoval: »Bil sem presenečen. To mi je povedal kot človek in prvič je pokazal svojo človeško stran. Zahvalil sem se mu za dobre želje. Mandela je o tem dogodku še dolgo premišljeval. Sklene z mislijo: »To je bil koristen opomin, da nosijo vsi ljudje jedro samospoštovanja, in če se dotaknemo njihovega srca, se lahko spremenijo.« Iskrena, dobronamerna beseda dela čudeže. To nam dokazuje današnji evangelij, to nam dokazuje Mandelovo pričevanje. Izkoristimo današnji dan za »pravo« besedo. Dokler imamo čas, delajmo dobro.
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, pozneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, ampak zavestne odločitve. Poskus zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja ter uči, da je naša blaginja povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, temveč zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak – smrt. Skozi to razpoko najodločneje zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak čvrstejši, ker je v stiku s tem, kar je – in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese preostalo.
Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja.« Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici.« V Koranu pa beremo: »Zdaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen.« Ti in številni drugi podobni izreki pomenijo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. suluk/tariqa) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. maqamat) in stanj (arab. ahwal), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. alam al-ghajb), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane tančice (arab. hidžab), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. kašf) teh tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih tančic je sestavni del mistične poti v islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh tančic. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je treba razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena.« Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. maarifa). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. as-sirr) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. hadis qudsi), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov.« Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Nekje sem prebrala, da je branje knjig najboljša investicija. Za vsakogar, za vse. Poslušala sem pogovor s svetovno znano pisateljico, predavateljico, pevko, ki je na vsako vprašanje, kdo od državnih vodij je bolj kriv za borno, nepravično stanje v svetu, vztrajno ponavljala, da pomanjkljiv izobraževalni sistem. Izobraževanje in to pridobivanje znanja vseh slojev v družbi, omogočanje takega načina, ki širi obzorja, poglablja, oplemeniti ljudi, jih povezuje za dobro. Da si bodo vsi ljudje prizadevali za več presežnega, da ne bo prevladal med ljudmi slab odnos do filozofije, umetnosti, literature, češ, da je vse to nekoristno, celo odveč, ker se pač moramo boriti za kratkoročne užitke, potrošniški način življenja. Pa v resnici prav duhovna kultura omogoča večjo kakovost življenja. V današnjem času opažamo, da je veliko ljudi v stiski, tesnobnih stanjih, depresiji, mnogi ne najdejo smisla, obupujejo. Število izposojenih knjig (upam, da pretežno teh tudi prebranih) je v korelaciji s številom samomorov. To kaže pomembna raziskava. Razumimo, da branje knjig povečuje pozitiven odnos do življenja, povečuje optimizem, daje več možnosti za nova, koristna spoznanja. Knjige odpirajo zapahe naših duš. Rada povem primer čudovite pisateljske mojstrovine Arto Paasilinna, finskega pisatelja, ki je s svojo duhovito, humorno knjigo Čarobni skupinski samomor celo vplival na zmanjšanje samomorov v svoji državi. Sama pišem v svojih knjigah tisto, kar verjamem, da lahko bralce nagovori literarno, pa tudi pomaga komu razrešiti težavo, stisko, bolje spoznati sebe, predvsem pa pomen, vrednost oblikovanja in razvijanja dobrih medsebojnih odnosov. Če bereš, živiš bolje! V to sem prepričana tudi iz svoje lastne izkušnje. V družini, kjer sem odraščala, se je odnos do branja kazal v zgledu mojih staršev, v spoštljivem vzdušju, ki je spodbujalo in odpiralo poti do literature, kulturnega odnosa do slovenske besede, do knjig, ki so odpirale nova obzorja, vplivale na razvoj. Odpirale so oči, povečevale razgledanost in utrjevale odločitev za temeljne življenjske vrednote, ki so jih pomembni odrasli, najbolj pa moji starši, posredovali nam otrokom v vsakdanjem življenju. Nikoli ni manjkal spoštljiv, skrivnosten odnos do presežnega, do Skrivnostnega, ki se je vedno znova začutil ob zavedanju človeške majhnosti. Čim več si o nečem vedel, čim bolj si prodiral v globino znanja na nekem področju, bolj si se zavedal, da je to kapljica v oceanu, da malo – ali pa celo »nič« ne veš. A ostal je jasen občutek skrivnostnosti Znanja, čudežnosti bivanja, njegovega Stvarnika in zelo počasi, a z gotovostjo je prihajala v dušo in srce zavest o genialnosti Njegove stvaritve, ter hvaležnosti, da sem, smo lahko del tega.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam rajši kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevarnosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti ponovno rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje.
Če bi izbiral bolj neprivlačen evangelijski odlomek, da ob njem razmišljam, bi težko našel primernejše besede, kakor so te, ki jih beremo danes: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24). Jaz pa se bojim govoriti o trpljenju in križu. Najprej zato, ker sam nisem junak, ki bi si želel trpljenja, ampak kot vsak človek bežim pred njim. Bojim pa se tudi zato, ker sem že večkrat doživel, da mi je kdo dejal: »Mama mi je umrla, ko sem bil še otrok. Od takrat ne grem več v Cerkev in nočem več slišati za Boga. Kajti če bi Bog obstajal, se to ne bi zgodilo!« Poskušam biti sočuten in razumeti take ljudi. Trpljenje nekatere lahko oddalji od Boga, druge pa, nasprotno, privede k njemu. Teh je veliko več. Kolikokrat sem že slišal pričevanja, da so ljudje v najhujših trenutkih življenja, v trpljenju in preizkušnji, v trenutkih, ko so jih vsi zapustili, čutili neizmerno božjo bližino in so bili Bogu neizmerno hvaležni zanjo; spreobrnili so se in začeli krščansko živeti. Trpljenje je nevarno. Ni samo področje preizkušnje, ampak tudi skušnjave. V njem človek bodisi podleže skušnjavi bodisi postane podoben Kristusu. Bolečina je kakor talilna posoda: lahko ustvari čisto kovino, prečiščeno zlato, lahko pa tudi vse spremeni v žlindro. Kristus bolj kot z besedami govori o trpljenju s svojim zgledom. Želi nas naučiti, da bi videli Božjo slavo v ponižanju in večno življenje v smrti. Križ razodeva najvišjo stopnjo modrosti, odrešenjski smisel trpljenja, poraza in smrti. Zato je kristjan povabljen k duhovnemu branju dogodkov v življenju, tudi k duhovnemu branju trpljenja. To branje nam razodeva, da je »trpljenje sestavni del ljubezni. Kdor ljubi, prej ali slej trpi.« Življenjska izkušnja nam govori, kolikokrat trpi starševska ljubezen, kolikokrat zakonska. Skoraj nerazumljivo je, da nam človek, ki ga izredno ljubimo, lahko povzroča izredno trpljenje. Ljubezen, če je res prava, bo morala stopiti na križ. Ne moremo ljubiti, ne da bi trpeli. To izhaja iz same narave Kristusove ljubezni. Kristus je ljubil človeštvo, vendar so ga ljudje umorili, ga zaničevali, zavrgli in križali. Njegova ljubezen do človeka je šla na križ. Podobno doživlja tudi človeška. Kristus, ki se je izročil v človeške roke, je bil prepojen z ljubeznijo. In Oče ni dopustil, da bi Kristus strohnel v zemlji. Kajti to, kar je bilo prevzeto v ljubezen, je bilo iztrgano smrti. »Zato nas prav ljubezen prepriča o smislu trpljenja in o tem, da ga more samo ona preoblikovati.« (Pričevanje svetih ikon, 50)
Budilka ob petih v Vratih. Nahrbtniki so pripravljeni, pozajtrkujemo in gremo na pot. V jutranjem hladu hitimo mimo Aljaževega doma proti Luknji, sedlu med dolinama Vrat in Zadnjice, izhodišču za pot čez Plemenice in pot na Kriške pode. Zgodnji smo, v dolini še vlada tišina, pot sprva vodi po ravnem mimo Klina, nato pa se začnemo počasi vzpenjati med tankimi macesni in rušjem. Vrh stene se blešči v jutranjem soncu, nebo je brez oblačka, krasen dan bo. Pod Luknjo nas obsije sonce, pot pa se vzpne čez melišča in na koncu ob žičnih vrveh dosežemo sedlo. Do sem je šlo hitro – z lahkimi nahrbtniki. S sedla navzgor pa vodi zelo zahtevna zavarovana pot čez Plemenice in naprej proti Triglavu. Pot bi bilo treba popraviti, žične vrvi so dotrajale, tudi nekateri klini so že razmajani. V plezalnih pasovih, oprti s težkim tovorom in s samovarovanjem se vzpenjamo do delovišča. Agregat in vrtalni stroj zabrnita, napenjamo nove jeklenice. Dve poti sta: do Luknje vodi prijazna stezica med rastjem, čez Plemenice pa drzno speljana pot po skalah, izklesanih stopnicah, ob žičnih vrveh. Spodnjo pot so že davno uhodili lovci, pastirji, nato smo jo vzeli za svojo planinci, zgornja pa je delo človeških rok, primerna le za izurjene gornike. Vzeli smo si pravico, da si v naravi uredimo poti, pustimo sled. Naj bo ta sled urejena, vzorno označena, držimo se poti, da ne posegamo pregloboko v življenjski prostor divjih živali. Ko se vzpenjam ob jeklenicah, nad mano zašumi, ugledam gamsa, čez nekaj trenutkov se pojavi še drugi. Zvedavo me opazujeta. Stisnem se ob steno, ko izpod parkljev prvega prileti kamenje. Nekaj časa opazujemo drug drugega, nato se kozla naveličata moje družbe in izgineta za grebenom. Ko malce pozneje pogledam čez, sta že daleč, še nekaj skokov po prepadnih policah in izgineta za stebrom. Pozno popoldne napnemo zadnjo žično vrv pod Luknjo, oprtam si agregat in se odpravim v dolino. Sonce se počasi spušča, vročina je že popustila. In nato nekje nad Bovškim Gamsovcem zagrmi. Kar ne morem verjeti, nenadoma je tu nevihta, bičajo me dežne kaplje in mrzel veter, jutranja stezica se spreminja v deroč studenec, premočen do kože in prezebel hitim v dolino. V Severni steni bučijo hudourni slapovi, stena je zdaj po svoje lepa in hkrati strašljiva. Ko sem končno v dolini, na varnem v objemu gozda, dež poneha, zvedri se, stena pa zažari v večernem soncu. Bil je dolg, naporen, vendar lep dan.
Poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o sočutju. Potrebuje ga prav vsak izmed nas, hkrati pa soljudi ne smemo soditi, ampak jih moramo poslušati in dostikrat z njimi tudi čustvovati, še posebno če so v stiski.
Današnji svet je vajen vsakodnevnega vrveža, stalnega tekanja z enega kraja v drugega in nasploh nenehnega dogajanja, ki mu ni videti konca. Introvertirano, tiho življenje v zasebnosti doma, ki ga namenimo intelektualnim dejavnostim, v družbi pogosto velja za dolgočasno. Kljub temu smo bili v zadnjih mesecih vsi bolj ali manj prisiljeni preživeti veliko več časa sami s seboj ali v krogu ožje družine in se vzdržati medsebojnih stikov. Nekateri so v novem okolju uživali, spet drugi so ga občutili kot prisilo, ki jih je oropala družabnega življenja. Toda tudi bolj samotno življenje ima svoje prednosti – še več, je edini način, kako doseči notranji mir in duševno uravnovešenost, je prepričan Montaigne, francoski renesančni filozof iz 16. stoletja. Čeprav je bil deležen kakovostne izobrazbe in je opravljal uspešno kariero na sodišču, se je po očetovi smrti pri osemintridesetih letih upokojil in se umaknil na svoj grad. Svojo odločitev je proslavil z napisom na steni knjižnice, ki je sporočal, da se je »že davno naveličan suženjstva na dvoru, sodišču in v javnih službah, kljub temu pa še vedno pri močeh, zatekel k učenim devicam, da bi se v njih okrilju odpočil.« Svoj preostali čas je torej želel preživeti v samoti svoje knjižnice ob prebiranju raznovrstnih knjig in premišljevanju o sebi in svetu, sčasoma pa je začel zapisovati lastne misli in tako oblikoval prva poglavja znamenitih Esejev. Posebno mesto v njegovi zbirki premislekov ima esej O samoti, v katerem poveličuje življenje v odmaknjenosti od javnega življenja in trdi, da je to najvišji cilj modrega človeka. Večina ljudi po njegovem mnenju namreč išče časti, javne službe in druge plati družabnega življenja samo zaradi osebnih koristi, sam pa v tem ne vidi pravega življenjskega smotra. Ravno nasprotno, modrec bi sicer res lahko živel »celo v direndaju gosposke palače, toda če bi bilo odvisno od njegove lastne izbire, pravi, je niti pogledal ne bi. Življenje v njej bi že prenesel, ko bi bilo treba, če pa je v njegovi odločitvi, si bo izbral rajši kaj drugega,« je prepričan Montaigne. Moder človek po njegovem mnenju torej išče življenje v miru, v zasebnosti in se zavestno oddaljuje od vsega drugega. Seveda je v našem svetu tako rekoč nemogoče slediti njegovemu idealu: Montaigne je bil vendarle premožen plemič, ki si je lahko privoščil umik na idilično grajsko posestvo. Kljub temu nas njegov zgled spodbuja, naj ne gledamo z odporom na trenutke, ko smo se zaradi razmer prisiljeni odpovedati družabnemu življenju in se umakniti v tišino doma. Montaigne nam kaže, da samota ni kazen, ampak je priložnost, da se zavestno poglobimo vase in razmislimo o svojih željah, občutkih in doživljanjih. Kajti »največja stvar na svetu je najti pot do samega sebe,« je prepričan filozof.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o branju svetega pisma. To še posebno priporoča vernim kristjanom. Branje svetih besedil bi moralo biti vztrajno in poglobljeno.
»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom »moja soba«, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.
Večkrat mislim na mojo dobro znanko, ki je umrla pred nekaj leti, stara sedeminsedemdeset let. Živela je sredi mesta, sama, v bloku. Zadnjih nekaj let se je zdravila zaradi raka na dojki. Občudovala sem jo, kako nekomplicirano je sprejemala svojo bolezen. Včasih sem se spraševala, kako bo takrat, ko sama ne bo več kos vsemu, ko bo potrebovala pomoč za čisto vsakdanje življenje. \tPotem se je zgodilo, da je res obležala. Ne za dolgo, samo za dober mesec. In takrat so se pojavili njeni sosedje iz bloka in iz sosednjega bloka. Poskrbeli so za vse, kar je bilo potrebno. Skuhali so ji, ji prinesli, kar je potrebovala, telefonirali njenemu zdravniku in se posvetovali z njim, kaj bi bilo zanjo najboljše. Pa še veliko drugih stvari so postorili. Nazadnje je umrla v bolnišnici, kamor so jo pripeljali dva dni pred smrtjo. Pokopali so jo v rojstnem kraju in tudi nekaj sosedov je prišlo na pogreb. \tVelikokrat premišljujem o teh sosedih. Vse to se ni dogajalo nekje na deželi, kjer se ljudje bolje poznajo, ampak sredi mesta. Torej je tudi v mestu to mogoče. S sosedi je ta gospa imela stike seveda že prej, ne šele ob umiranju. Ti sosedje so bili zanjo ob umiranju bolj dragoceni kot medicina in vse druge službe pomoči. \tVse to mi prihaja na misel tudi takrat, ko slišim govoriti o prostovoljcih, pa naj bo kjerkoli že. Lepo je, da se ljudje odločajo za prostovoljno delo, na najrazličnejših področjih. Življenje brez prostovoljnega dela bi bilo veliko siromašnejše. Pa vendar je sosedska pomoč še bolj dragocena. \tPri prostovoljnem delu je zelo pomembno preverjati motive, zakaj se nekdo odloči za to delo. Pogosto je to zaradi reševanja svojega problema, mnogi tudi zelo radi nastopajo v vlogi tistega, ki daje, ki pomaga. Sosedska pomoč v trenutku, ko jo res najbolj potrebuješ, pa je tu zato, ker jo res potrebuješ. Nihče od sosedov ne more izbirati, kakšen prostovoljec bo. Pomagal bo pri tem, kar življenje v sosedstvu zahteva. In prav to sosede navadno zelo zelo poveže.
Res neverjetno, kako nas zanimajo življenja drugih. Kaj se govori, kaj ljudje pravijo, kaj pripovedujejo. Pa naj gre to za vaške ali branjevske čvekarije ali pa najbolj sveže novice pri frizerki. Da ne govorimo o rumenem tisku, ki je namenjen izključno novicam in tračem o drugih. In seveda spletne inačice istega. Ko je pomembno, kaj je kdo rekel, naredil, pokazal ali pa zakuhal. Samo da je sočno, zanimivo, dražljivo. Samo da se govori, da se komentira, da se ve. Zakaj? Kaj imamo od tega, če smo v tabloidu prebrali, da je slovenski kvazi estradnici poginil psiček, ali pa, da si je neki igralec zvil gleženj v domači dnevni sobi in da se je neka popevkarica pokazala v družbi z novim spremljevalcem. Samo da se govori, da se ustvarja neka podoba, imidž, slava – kakršnakoli pač že je. Potem so tu še komentarji, ne samo v živo od ust do ust, ampak na vseh mogočih forumih. Ko se lahko razpišem, kakor se mi zdi, ko lahko nekoga raztrgam in oblatim, kakor mi v tistem trenutku narekujejo čustva, gnev in jeza. Na take in drugačne načine torej čvekamo, opravljamo, govoričimo, blatimo, kritiziramo, predvsem pa ustvarjamo določene predstave in stereotipe o ljudeh. In te predstave nam v resnici onemogočajo, da bi prišli do resnice, do pravega spoznanja. Vprašanje seveda je, če si sploh želimo ugotoviti resnico. Verjetno je lažje vztrajati pri svojih predstavah o nekom, pri svojem prepričanju, ko sem nekoga že ožigosal in popredalčkal. Ker če bi se moral soočiti s tem, kar on ali ona resnično je, potem bi tudi zame to pomenilo, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Tako pa lahko po mili volji vztrajam pri svojem in mi tudi ni treba nič narediti na sebi, mi ni treba v ničemer zrasti. Sem lepo zaprt v svojo trohnobo in se napajam z zbiranjem, naslajanjem in širjenjem novic o drugih. Evangelij današnje nedelje nas izziva prav v tem, saj Jezus sprašuje svoje učence, kaj ljudje pravijo o njem. Kaj se govori? Odgovori so v klasičnih arhetipskih podobah izraelskih prerokov. Nato Jezus obrne gledišče in jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Gre za vprašanje mojega prepričanja. Sem res odprt za spoznavanje Boga, za spoznavanje bližnjega, za spoznavanje sočloveka, ali sem se preprosto ujel v neke kalupe predsodkov in svojih prepričanj. Če sem namreč ujetnik tega, potem ne morem prepoznavati in spoznavati Boga. Ne morem v možu, ženi, otroku, prijatelju, sodelavcu, sosedu odkrivati novih in novih razsežnosti njegove osebnosti. Ustaljene podobe in prepričanja mi onemogočajo globino, zato tudi verjetno tako radi segamo po cenenih tabloidnih zadovoljstvih. Resnično srečanje z drugim pa mi omogoča tudi resnično srečanje s sabo. Odstranitev zabetoniranih podob in prepričanj o Bogu pa na koncu vedno izzove vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Mrzlo, a prelepo jutro pod mojim oltarjem gora. Kljub globoki zimi je snega le za vzorec, tudi precej višje, celo na konicah najvišjih vršacev se razgaljajo sive skale. Odpravim se v mrzlo dolino Planice, a nič ne de, že sam pogled na to neminljivo lepoto ti ogreje srce in nariše nasmeh na ustnice. Napredujem hitro, pod nogami se izmenjujejo skale, pesek in poledenel sneg. Kako obožujem to skladbo pod čevlji! Drsenje »šodra«, ropotanje kamenja in škripanja trdega snega. Koliko korakov je že za mano v tem sivem svetu in koliko jih je še pred mano? Višje ko sem, več je snega. Sicer premalo za smučanje, a vseeno pod čevlji in derezami začne prevladovati bela škripajoča podlaga. Kmalu sem na cilju. Pogled objema lepoto, ki me vedno znova zvabi v svoja nedrja in vedno znova očara z nepopisljivo lepoto. Pomirjen, napolnjen z omamo začnem sestopati. Desna noga se vdre globoko v sneg, presenečenje, nimam več opore, vrže me na hrbet, drsim … poskušam se zaustaviti, brez uspeha, hitrost je prevelika …, prepuščen sem le še na milost in nemilost fizikalnim zakonom. Lepota, omama, ljubezen … zanje v tem trenutku ni prostora. Le grozljiva nemoč in vprašanje: »Se bo tole ustavilo?« Napol ležim v snegu in ocenjujem stanje. Bolečine v obeh gležnjih so neznosne, kaplje krvi na snegu … Položaj se mi zdi nadrealističen. Se to res dogaja? Meni? Resnica je očitna in boleča hkrati. Reši me lahko samo pomoč kolegov reševalcev. Po žepih stikam za telefonom. K sreči je še tu. »112, klic: NIČ!« »Žena, klic: NIČ!« Za neštetimi klici, na koncu popolnoma naključnimi, vedno bolj zastrašujoča tišina. Podhlajam se. K sreči je nahrbtnik ostal ob meni. Navlečem si puhovko, poskušam se usesti na nahrbtnik, ne gre, bolečina je prehuda. Spet vzamem telefon. Spet nešteto klicev, ki ne dosežejo cilja, pravzaprav življenja! Tole ni v redu, pravzaprav so tole moji zadnji trenutki, obup, ki ga nisem vajen, če ni klica, ni življenja. Korakov pred menoj ni več … Premrle prste ogrejem na čutari toplega čaja. Klicanje … spet in spet: NIČ. Je vredno trpeti in počasi umirati? Pogledam v strmino pod seboj. Če se mi uspe splaziti še kak meter, zapreti oči, zdrseti v globino … v smrt? Misel, ki me je predramila kot brca v trebuh. »Še vedno sem živ, zaboga!« Ogrejem si prste in kot v transu kličem naključne prebivalce svojega mobilnika. V nekem trenutku se mi le oglasi žena Dominika. Od tu naprej se je pravzaprav moja bitka za življenje končala. Pomirjen z védenjem, da prihaja pomoč, so izginile bolečine in hlad. Moja naloga je bila le ostati živ do prihoda kolegov reševalcev. Rešile so me male zmage in izpolnitev malih ciljev. Oblačila, čaj, klici … in ko mi je obup priklical najbolj črne misli, mi je to dalo neverjetno voljo do življenja. Kot cilji v življenju. Vse skupaj se je ponovilo med okrevanjem. Mali koraki, ki te navdajajo z upanjem. Prvi metri z invalidskim vozičkom, prvi kilometri na sobnem kolesu, prvi koraki … Stremeti je treba k malim zmagam, ki so dosegljive, in ko jih dosežemo, najdemo smisel in voljo za naslednje še bolj smele. Po desetih mesecih sem bil spet v službi, smučal, hodil v hribe, da, v hribe, pod ta moj oltar gora, kjer najdem mir in marsikatero pot do na videz nemogočih ciljev v ŽIVLJENJU.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.
Neveljaven email naslov