Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, sprašujem se, kaj sploh lahko povemo o Bogu? Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je izvirni povzetek krščanskega verovanja, pove o Bogu le nekaj enostavnih besed: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Ali so te besede dovolj? Zagotovo lahko o Bogu povemo več. Vendar ali res? Kakšno je tveganje, ko povemo o Bogu preveč? Ko govorimo o Bogu, moramo biti zelo previdni, da iz Boga ne ustvarimo idola, ki ustreza našim pričakovanjem in predstavam, nakar sledi razočaranje, ko se kaj ne zgodi. Stara Cerkev se je tega zavedala, zato so veroizpovedne izjave o Bogu jedrnate in brez podrobnosti. Bog ni problem, ki ga je treba rešiti, ni vprašanje, na katero je treba odgovoriti, ni stvar, ki jo je treba dokazati, ni nauk, ki ga je treba pojasniti. Bog je skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Verske izjave prvenstveno niso rezultat naše inteligence, ampak našega srca. Gre za odnos, tako kot ga imamo z drugimi. Kristjani izpovedujemo o Bogu v prvem delu Nicejsko-carigrajske veroizpovedi pet reči. Prvič, verujemo, da Bog obstaja. Priznavamo, da nismo mi Bog, ampak smo od njega odvisni. Drugič, verujemo, da je Bog, ki se je sam razodel, samo eden. Tretjič, verujemo, da je Bog Oče. Ne gre za spol ali projekcije človeškega očetovstva. Božje očetovstvo pomeni, da je Bog oseben in odnosen (občestven), ker je Trojstven. Ker je Oče, ni abstrakten in ravnodušen, ampak je v življenje sveta vpleten in vključen. Četrtič, verujemo, da je Bog vsemogočen. Priznavamo, da se Bog razlikuje od človeka, ker je v Bogu končna moč in vir vse moči. Bog je vsemogočen v svoji ljubezni, zato ni strašljiv. Božja vsemogočnost ne pomeni, da lahko Bog naredi vse, saj ne more neobstajati, lagati, grešiti, storiti zla, ker je to proti njegovi naravi. Triada atributov Božje vsemogočnosti, vsevednosti in vseprisotnosti govori o gospostvu Boga, zato ga imenujemo Gospod. Petič, verujemo, da je Bog stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. To pomeni, da stvarstvo ni bog, in da obstajata materialna in nematerialna resničnost. Na tej točki mora naše natolcevanje o Bogu utihniti, kot je to storila prva Cerkev v svoji veroizpovedi. V Svetem pismu ni brez razloga zapisano: »Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) »Gospod je v svojem svetem templju, umolkni pred njim vsa zemlja!« (Hab 2,20)
3576 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, sprašujem se, kaj sploh lahko povemo o Bogu? Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je izvirni povzetek krščanskega verovanja, pove o Bogu le nekaj enostavnih besed: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Ali so te besede dovolj? Zagotovo lahko o Bogu povemo več. Vendar ali res? Kakšno je tveganje, ko povemo o Bogu preveč? Ko govorimo o Bogu, moramo biti zelo previdni, da iz Boga ne ustvarimo idola, ki ustreza našim pričakovanjem in predstavam, nakar sledi razočaranje, ko se kaj ne zgodi. Stara Cerkev se je tega zavedala, zato so veroizpovedne izjave o Bogu jedrnate in brez podrobnosti. Bog ni problem, ki ga je treba rešiti, ni vprašanje, na katero je treba odgovoriti, ni stvar, ki jo je treba dokazati, ni nauk, ki ga je treba pojasniti. Bog je skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Verske izjave prvenstveno niso rezultat naše inteligence, ampak našega srca. Gre za odnos, tako kot ga imamo z drugimi. Kristjani izpovedujemo o Bogu v prvem delu Nicejsko-carigrajske veroizpovedi pet reči. Prvič, verujemo, da Bog obstaja. Priznavamo, da nismo mi Bog, ampak smo od njega odvisni. Drugič, verujemo, da je Bog, ki se je sam razodel, samo eden. Tretjič, verujemo, da je Bog Oče. Ne gre za spol ali projekcije človeškega očetovstva. Božje očetovstvo pomeni, da je Bog oseben in odnosen (občestven), ker je Trojstven. Ker je Oče, ni abstrakten in ravnodušen, ampak je v življenje sveta vpleten in vključen. Četrtič, verujemo, da je Bog vsemogočen. Priznavamo, da se Bog razlikuje od človeka, ker je v Bogu končna moč in vir vse moči. Bog je vsemogočen v svoji ljubezni, zato ni strašljiv. Božja vsemogočnost ne pomeni, da lahko Bog naredi vse, saj ne more neobstajati, lagati, grešiti, storiti zla, ker je to proti njegovi naravi. Triada atributov Božje vsemogočnosti, vsevednosti in vseprisotnosti govori o gospostvu Boga, zato ga imenujemo Gospod. Petič, verujemo, da je Bog stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. To pomeni, da stvarstvo ni bog, in da obstajata materialna in nematerialna resničnost. Na tej točki mora naše natolcevanje o Bogu utihniti, kot je to storila prva Cerkev v svoji veroizpovedi. V Svetem pismu ni brez razloga zapisano: »Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) »Gospod je v svojem svetem templju, umolkni pred njim vsa zemlja!« (Hab 2,20)
Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.
Nekoč je neki deček z družino obiskal London in si močno želel videti angleškega kralja. Seveda so bila ob obisku vrata kraljeve palače zaprta. Na njegovo prošnjo, da bi rad videl kralja, mu je stražnik dejal: »Žal mi je, a nimaš dovoljenja!«Mimo je prišel lepo oblečen plemič in slišal pogovor. Vprašal je dečka: »Kaj bi pa rad?« Ta je odgovoril: »Zelo si želim videti kralja.« Mladi plemič je prijel dečka za roko in mu dejal: »Pojdiva.« Ko sta se približala vratom palače, jih je straža na stežaj odprla. Dečka je vodil v palačo in po stopnicah sta se povzpela naravnost pred kralja. Lepo oblečeni plemič je bil waleški princ, kraljevi sin, in je dečku omogočil dostop do svojega očeta, kralja. (Zgodbe za veselje do življenja, 12)Podobno nam Jezus Kristus omogoča dostop do Boga Očeta, ker je Božji Sin. Ta dostop nam je omogočil s svojo krvjo, ki jo je prelil na križu. In vsakemu od nas govori: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«Nebeški Oče želi, da je Jezus »kralj src«, ne zemeljski kralj. V Božje kraljestvo nas vodi po ljubezni in človeškim srcem govori, da Božjega kraljestva ne bomo dosegli z revolucijo, ampak z evolucijo, to je s spreobrnjenjem src. Jezus je Božje kraljestvo prinesel s svojim križem, smrtjo in vstajenjem, s tem, da je postal »trpeči Božji služabnik«. Zato Kristus izziva tudi današnje kralje in današnje oblastnike. Izziva pa tudi nas vse.Evangelij, ki ga beremo na današnji praznik, opisuje Jezusa na križu. Z njim so križali tudi dva razbojnika. Čeprav sta bila oba nepridiprava, sta bila popolnoma različna. Ta različnost se kaže iz njunih besed. Njuno govorjenje in njuni različni pogledi kažejo, kako različnega kralja so si na eni strani predstavljali ljudje in kakšen kralj želi biti Jezus. Levi razbojnik je glasnik »ljudskega« mišljenja saj pravi Jezusu: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« (Lk 23,39). Ima zelo plitek način razmišljanja in pričakuje, da mu bo Jezus rešil težave in ga rešil kazni, ki jo je dobil za svoja grozodejstva. Jezus ga ne usliši. Nasprotno pa desni, dobri razbojnik zelo jasno razume Jezusovo vlogo in ga prosi: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Kristus nas ne rešuje človeških omejitev: upravičene kazni za naše napake, ne rešuje nas trpljenja. Desni razbojnik izroči svoje srce Jezusu in se odloči, da bo pripadal resničnemu Kralju in njegovemu kraljestvu. Zato mu Kristus zagotovi: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju,« (Lk 23,43) in ga sprejme v svoje večno kraljestvo ljubezni.
Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za svoj status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj v neki skupini, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta«. V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti.Za sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa«. Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih razumemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje«. Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširija na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od vse družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice«, medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna«. Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zato, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma mu družba namenja celo očitke in ponižanje. Ob tem filozof poudarja, da položaj ni črno-bel in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno doživljajo pomanjkanje, saj jihvodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Tako tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati le v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve naše vrednosti in pomembnosti.
Izklesano telo naj bi bilo živa priča lepote. Nabrekle mišice sporočajo, da so se kalile skozi vzdržljivost in silne napore.Zdaj pa so vir prekipevajoče moči, ki daje telesu videz zmagoslavja in nepremagljivosti.Nikjer ni odvečne maščobe, zaležanih udov, povešenih delov.Vse je čvrsto, gibi so lahkotno suvereni.Koža je napeta in porjavela.Kot da se je pravkar vrnila s tropskega popotovanja.Lasje, čeprav morda sivi, dajejo, lično pobarvani, videz mladostnosti.Botoks pomaga nežnemu spolu in občutljivim moškim, da prikrivajo svoja resnična leta.Celulit je nadloga, s katero se, po volji naročnikov, spopadajo plastični kirurgi.Ti dvigajo samozavest ljudem z občutkom manjvrednosti, če drugače ni mogoče, ob pomoči najrazličnejših implantatov.Koliko takšnih in podobnih posegov potrebuje človeško telo, da se zdi za silo dovršeno in sprejemljivo človeku, ki v njem živi?V sodobnem svetu je človeško telo nekakšna potujoča vizitka.Če nima lepih oblik in ni privlačno, se človek slabo počuti.Zato je treba spreminjati zunanjost.Nujno jo je popravljati, olepševati.Vendar leta ne prizanašajo nikomur.Izrisujejo se na naših obrazih.Pa tudi upočasnitev telesnih funkcij pušča svoje znake na našem zunanjem videzu.Postajamo debelejši, manj okretni, sključeni.Bog je tako želel, da ne bi zapadli lepoti svoje zemeljske pojave, ampak bi se odpirali neminljivim prvinam našega življenja.Da bi prevzeli miselnost, ki ne stavi na kult telesa.
Filozofija joge raziskuje vzrok bolečine in trpljenja. Pri tem izhaja iz postavke, da bivajoče sestavljata dva izvora, iz katerih se razvije celotna stvarnost in svet razloži kot spoj duhovne in snovne ravni. To pomeni, da se duša utelesi v materialno raven za namen učenja in spoznanja. Joga našteje pet glavnih duševnih stanj, ki povzročajo trpljenje in tvorijo karmo ter s tem dušo vsakič znova vračajo na svet (samsara). To so: nevednost, občutek jaza, navezanost, odpor in želja po življenju. Nevednost pomeni nerazumevanje osnovne resnice, da naš resnični ali »pravi« jaz, tj. duša, ni enak našemu empiričnemu jazu. Empirični jaz pomeni zavest, v kateri tečejo vsi duševni procesi, in je v celoti del materialne ravni. Če rečemo »jaz trpim«, »hočem«, »sovražim« in pri tem mislimo, da se »jaz« nanaša na duha, to pomeni, da živimo v iluziji. Zaradi temeljne nevednosti o ontološki neenakosti duše in zavesti doživljamo občutek jaza, ki je podlaga samovrednotenju na podlagi namišljenega ali priučenega vrednostnega sistema. Ko je vzpostavljen občutek jaza, so omogočeni pogoji za obstoj naslednjih treh stanj, ki se vežejo na empirični jaz, to so poželenje ali navezanost, odpor in želja po življenju.Želja in odpor sta v kontekstu joge velika zabloda in breme duše. Ko smo vživeti v dramo življenja, se nanj navežemo in se bojimo minevanja in smrti. Tako si sami ustvarimo ječo, v kateri nas vodita strah in poželenje, ki se rojevata iz lastnih predstav.Klasična joga prepoznava, da se vsi vidiki materialnega sveta nenehno spreminjajo in da se izkustvo minljivosti vseh stvari izraža kot trpljenje. Izkustvo minljivosti je torej univerzalno izkustvo in bolečina je posledično temeljno razpoloženje človeka. Vsak človek je torej zaznamovan z eksistencialnim strahom in tesnobo. Ker so vsa prijetna izkustva minljiva, vsako iskanje užitka in radosti nosi v sebi seme bolečine. Da bi presegli boleče bivanje, joga predlaga nenavezanost na predmete ugodja in stalen nadzor uma. To je bistvo joge, ki pravi: Yogaś-citta-vṛtti-nirodhaḥ – joga je nadzor misli. To je pogoj za prekinitev nevednosti, ki povzroča vse nadaljnje trpljenje.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem napornem dnevu, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, da bi bila mera polna, pa zvečer še motor starega kombija ni zagnal, se mu je prijatelj ponudil, da ga zapelje domov. Mizar je začuda vso pot molčal.Ko sta prispela, ga je povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za hip postal ob majhnem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorelem obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak nekoga čisto drugega.Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej.»Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: "Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil."Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni naredil. Ko pa Jože po dolgem napornem delu prispe domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno bi se našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno.Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena.Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
Bilo je jutro na volilno nedeljo, ko smo volili predsednika države. Megleno jutro je zakrilo moje solze, ko sem po našem hribčku prihajala proti domu. Za menoj in neko družino se je končala zelo težka noč. Bedeli smo ob umirajočem mladem sinu, ki so ga predvčerajšnjim pripeljali iz bolnišnice, ker mu niso več imeli kaj pomagati, a zaradi premalo mest in premalo osebja so domačim svetovali, da je boljše, da imajo bolnika doma. Ob umirajočem sta bedela mati in oče. Gledala sta trpljenje svojega sina, ki sta ga že dobro poznala, saj sta pomagala pri negi že več mesecev. Njuno trpljenje je bilo še težje, ker na domu nismo imeli sredstev, s katerimi bi lahko umirajočemu pomagali. Ni mogel več požirati, a v bolnišnici je za svoje težave dobil le tablete, ki bi jih morali zdrobiti in mu jih dati. A on ni mogel več požirati … Kako sredi noči dobiti sirupe, kapljice, injekcije, ki bi ublažile njegovo trpljenje? Nismo imeli poti ne do lekarne ne do zdravil. Kot dolgoletna sodelavka v hiši Ljubhospic sem vedela, da obstajajo sredstva, ki bi pomagala, a jih nisem imela ne jaz ne najbližji svojci umirajočega. Celo noč smo z masažo, vlaženjem ust, obračanjem, odpiranjem oken delali kar smo lahko, a čas je polzel zelo zelo počasi skozi naše prste in naše srce … Ko smo izčrpali vse naše znanje in možnosti, smo morali poklicati urgenco in umirajočega odpeljati v bolnišnico, kjer je umrl dve uri po sprejemu … Je kaj takega sploh spodobno za jutranjo duhovno misel? Je, kajti to je glas, posojen njim, ki ne morejo več govoriti, ki so brez glasu – glas umirajočih, ki ne morejo umreti doma, kajti še zmeraj ni ne osebja ne zdravnikov ne načina, da zdravila, ki jih imamo, damo v dom umirajočega in pomagamo ne samo njemu, ampak celi njegovi družini. Danes so v Sloveniji volitve predsednika. Sto in tisoč besed bodo mediji uporabili za ta dogodek, sto in tisoč besed bo izrečenih v prazno, saj jih jutri ne bo nikjer več, odnesel jih bo veter v mesto, od koder ni vrnitve … A meni se zdi vse to tako prazno, puhlo in naj mi ne zamerijo vsi, ki se trudijo za zmago ali dobiček – vse je dim in mehurček, ki bo prej ali pozneje počil. Rajši stojim ob umirajočem mladem gospodu na zadnjo noč njegovega življenja in mu pomagam blažiti bolečine in lajšati slovo njegovih dragih … To je največje delo, večje od vseh volitev … Jutro po smrti dragega gospoda, ki ni videl ne poroke svojih otrok ne njihove mature … Jutro, ko je mati jokala in oče brez besed z okamnelim obrazom stal v megli … Jutro, ki je prišlo kot glas, klic, vpitje, prošnja: Dajte, zganite se, naredite nekaj, da s tem, kar imamo, pomagamo ljudem v najtežjih trenutkih! Jutro v Sloveniji, ko so bile pri nas predsedniške volitve …
Cerkveno leto se izteka in na konec nas pripravlja tudi Božja beseda, ki jo v tem času poslušamo pri bogoslužju. Tudi evangelij današnje nedelje prinaša to. Ko namreč nekateri okoli Jezusa občudujejo lepoto judovskega templja, jih on prizemlji z besedami: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« To se je dejansko zgodilo leta 70, ko je rimski vojskovodja Tit Flavij, poznejši rimski cesar, uničil cel Jeruzalem in z njim vred tudi sloviti judovski tempelj. Seveda pri tem ne smemo videti nekakšnega šlogarskega napovedovanja prihodnosti, ampak prej spodbudo, da bi se zavedali minljivosti. In še nečesa izjemno pomembnega: da smo Cerkev ljudje in ne zgradba. Tudi še tako čudovita zgradba kot je bil jeruzalemski tempelj, ni večna. Tudi naše cerkve in cerkvice, v katerih se zbiramo k bogoslužju, niso večne. Vse na zemlji ima pač svoj konec. Tudi mi. Zato nas to spodbuja k premisleku, koliko in kako se mi pripravljamo svoj konec, pa čeprav še tako neradi na to sploh pomislimo. Toda dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja in da se bo vsakemu enkrat izteklo zemeljsko življenje. In takrat bomo res morali potegniti črto in podati obračun o svojem življenju. Vprašanje je le, kdaj bo ta konec nastopil. Gotovo bo konec sveta zame takrat, ko bom končal svoje zemeljsko življenje, četudi bo svet kot tak še naprej ostajal, a zame ga bo takrat konec. Že sama misel na to me lahko plaši in spravlja v obup. In vendar, če se zavedam, da moje življenje ni v mojih rokah, ampak v Božjih, lahko upam in verujem, da se ne bo vse končalo s kupčkom pepela v žar, ampak da me dejansko čaka popolnoma drugačen način bivanja, kjer ne bo ne žalosti, ne stiske, ne bolečine, kjer ne bo ničesar slabega, ampak samo dobro, kjer bom odrešen tudi svoje omejenosti, slabotnosti in nemoči. To je seveda vprašanje moje osebne vere. Brez žive vere mi ostaja samo še prepuščanje bivanjski brezperspektivnosti. Kdaj bo torej nastopil konec? Dobro je, da nam datum ni znan, sicer bi ves čas živeli pod tem pritiskom in strahom – tako glede konca sveta, kot tudi datuma naše smrti. Pa vendar je pomembno, da se zavedamo tega bivanjskega dejstva in se na to pripravljamo. Jezus nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vprašanje je le, če mu res zaupam, če verujem, da se bom ob koncu res srečal z Njim.
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo ali sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost«. »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta k lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem ničesar ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti«, sklene Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja«.
Ena od nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim bolj strma je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata.Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili.Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma.Mladostne vezi so se pretrgale, začelo se je drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri od prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja.Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste z vaših življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi.V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil prepoznan in opazen v javnosti. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili prisiljeni verovati vanj, to pa ne bi bilo skladno z njegovo naravo. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se tako dobro skrije, da sem v nevarnosti, da bom razglasil, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njem, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, o katerem pravimo, da je ljubezen bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne poučijo vsaj o tem, kakšna je? Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljiviizmislek? Nočem vam ga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje prepuščamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek je zagrešil tako bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse krivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
Videti je, kot da življenje iz dneva v dan postaja vse bolj nevaren podvig. Moč popolnoma uničiti človeštvo je očitno pristala v rokah ljudi, ki bi to z veseljem naredili. Podnebne spremembe povzročajo vse bolj ekstremne vremenske pojave, ki ogrožajo življenja milijonov ljudi. Kaj če bo vse le še slabše? Jezus nam v evengeliju po Mateju 24. pravi, da bo. V vrsticah od 4 do 8 je napovedal duhovne stiske, ekološke katastrofe in vojaške spopade ter grožnje - vse čemur smo priča tudi v sedanjem času. Stvari bodo slabe, resnično slabe, preden bo boljše. In ko se stanje poslabša, Jezus dodaja: “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” (Matej 24,6 ŽJ) Resnični pogum sprejema dvojno resničnost - sedanje težave in končno zmago. Da, življenje je krivično. Toda ne bo za vedno. Verjetno ste že slišali za znani rek, ki je bil pripisan različnim avtorjem: “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” Čeprav smo pod udarom iz vseh strani, čeprav zemljo ogrožajo podnebne spremembe in njeni nedolžni prebivalci umirajo v nepotrebnih in krvavih spopadih, se ne rabimo odzivati s pretiranimi čustvi. “Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte,” beremo v Psalmu 37,7. Prav tako pa se tudi izogibajmo naivnemu optimizmu. Nič ne pridobimo s tem, če se trudimo prikriti brutalnost človeške eksistence. Svet, ki nas obdaja, je strupen. Pravzaprav lahko živimo nekje med naivnimi optimizmom in obupano črnogledostjo, med slepim zanikanjem in očitno paniko. Osupli nad vsem, kar se dogaja, a ne prestrašeni. Skupaj s psalmistom lahko rečemo: “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam.” (Psalm 27,3) “Glejte, da se ne vznemirite,” pravi Kristus. “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” Okrepite se z vsakodnevnim branjem Svetega pisma in iskreno molitvijo. Nekdo je rekel: “Pogum je strah, ki je molil.” In ne pri tem ne pozabite na Jezusove besede iz Mateja 24,8: “Vse to je začetek porodnim bolečinam.” Porodne bolečine niso le slabe (kar jaz, kot moški, seveda izrečem z veliko lahkoto). Porodne bolečine signalizirajo začetek zadnje faze. Porodničar daje bodoči mami zagotovilo: “Nekaj časa bo bolelo, a bo minilo.” Jezus nam govori isto. Globalni spopadi kažejo na bližajoči še čas “poroda”. Smo v zadnjem obdobju, le nekaj pritiskov oddaljeni od rojstva novega stvarstva. Sporočilo Svetega pisma je, da prihaja popolnoma novi svet, ki ga apostol Janez v Razodetju (Apokalipsi) opisuje s temi besedami: “Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 21,1-5) C.S. Lewis, pisec Zgodb iz Narnije, pa v sedmi in zadnji knjigi serije, pa za ta novi svet pravi: “To bo komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine bodo videti zgolj kot knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji; povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (Zadnja bitka) “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.”
V današnji ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj Karel Gržan razmišlja o počitku.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Velikokrat imam občutek, da se ukvarjamo z napačnimi stvarmi in da nam javna občila umetno vsiljujejo razpravljanje o problemih, s katerimi se ukvarjamo in se med seboj prepiramo, namesto da bi se ukvarjali z res perečimi težavami. V tem je naša družba podobna saducejem v današnjem evangeliju, ki Jezusu postavljajo vprašanja, a ne z namenom, da bi pomagali ljudem, ampak da bi ga spravili v zadrego ali mu celo škodovali. Saduceji, ki so v Jezusovem času veljala za nekakšno liberalno smer judovstva, niso verovali v vstajenje od mrtvih. Od Jezusa so želeli potrditev svojega prepričanja. Toda Jezus se ne zaplete v spor z njimi, ampak prenese pogovor na razlikovanje med »tem vekom« in »onim«, prihodnjim vekom (prim. Lk 20,34-35). Ta vek, naš čas je lep in dober, čeprav je zaznamovan s senco greha. Sveto pismo ga v pismu Galičanom imenuje »sedanji pokvarjeni svet«, pod vplivom zla in greha in »vladarja tega sveta (Jn 15,31). Nasprotje tega veka pa je prihodnji, nebeški vek. Jezus zatrdi, da je vstajenje od mrtvih. Tisti, ki si prizadevajo doseči prihodnji vek, bodo vstali od mrtvih. Ne obnašajmo se kot saduceji, ki so Jezusu postavljali besedne pasti. Namesto tega bodimo odprti za ta svet in se trudimo za njegovo izboljšanje. To bo najboljša pot, da bomo odgovorno živeli na tem svetu in imeli oči odprte za prihodnjega. Jezus uporabi saducejsko hinavščino kot priložnost, da predstavi pravi pomen življenja po smrti. Jasno spregovori o »življenju v prihodnjem veku« pa tudi o življenju, ki nas vodi tja. Poudari, da biti poročen ali samski ni bistveno za dosego večnega življenja. Vsi lahko stopimo vanj, če odgovorno živimo. To življenje in »ta vek« zato nista nepomembna. Tudi ne sme vera v življenje v prihodnjem veku, slabiti naše dejavnosti na tem svetu. Prav z odgovornim življenjem, s prizadevanjem za dobro in za izboljševanje življenjskih razmer, gradimo pot v večno življenje. Veliki svetniki so imeli močno vero v večno življenje, obenem pa so si prizadevali, da so na tem svetu naredili čim več dobrega. Naj navedem samo primer svete Matere Terezije iz Kalkute. Ko so jo vprašali, če se boji umreti, je odgovorila: »A domov naj bi se bala iti?« Torej je imela onstransko življenje za svoj pravi dom, zemeljsko bivanje pa za začasnega. In v tej trdni veri v večno življenje je skrbela za sirote, pobirala reveže s cest, pomagala ljudem, prizadetim v vojni in skrbela za umirajoče.
Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je končal zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil?
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu.Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se.Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let.Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Neveljaven email naslov