Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Iz budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zaradi česar nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki lahko v istem prostoru potekajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu.
Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden od njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«.
Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da bi od tam prinesel nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj.
Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale.
Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo.
Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo ne rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič.
Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take navidez nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
3594 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Iz budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zaradi česar nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki lahko v istem prostoru potekajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu.
Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden od njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«.
Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da bi od tam prinesel nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj.
Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale.
Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo.
Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo ne rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič.
Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take navidez nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
Živeti v Sloveniji je res lepo. Nimamo velemest, manj kot ura je dovolj, da iz urbanega okolja pridemo v naravo. Skoraj vsako mesto ima svojo hišno goro. Nad Kranjem se dviguje Sv. Jošt, zaželen cilj za številne ljudi, ki živijo v okolici ali v blokovskih mestnih naseljih. Poti nanj vodijo z različnih strani. Želje pohodnikov so različne. Nekateri se vzpenjajo zato, da bi izboljšali svojo fizično pripravljenost, drugi iščejo v tem odmaknjenem delu samoto in kraj za razmišljanje, tretji uživajo lepoto narave, ki nikoli ne razočara. Pomladno zelenje poboža dušo, ko pokrajino zapusti zima. V poletnem času to nežno zelenje postane središče življenja, ko zorijo prihodnji plodovi in semena. Ne vidimo jih še, a vemo, da bodo. Verujemo, da se bodo jesenske tržnice šibile pod težo jabolk, hrušk in raznovrstne zelanjave. Zanimivo, kajne, ni veliko nevernikov med nami. Niti ni pomembno, kaj nas sili ven v naravo, da zadihamo z vsemi pljuči. Mislim, da so to dobrine, ki stopajo v naše duše in duha nezavedno. Vemo le, da po taki obliki preživljanja prostega časa svet postane lepši. Problemi so manjši ali pa se spremenijo v izzive. To je okolje, po katerem zavedno ali nezavedno hrepeni vsak človek. Pri tem prihaja v neposredni stik s svojim Stvarnikom. Ves čas se na pot postavljajo ovire, že odločitev, da bomo vstali s kavča in obuli športne čevlje, je problem. Velemesta z dvigajočimi se stolpnicami postajajo dodatna ovira. Struktura življenja v njih se razvija v smer poudarjanja materialnega in zanikanje duhovnega. Še nikoli ni toliko ljudi živelo tako blizu drug drugemu, a še nikoli ni bilo toliko meja pri sprejemanju drugega. Ograje in ograjice v glavah omejujejo, predvsem pa spreminjajo pogled na bližnjega. Nižje ograjice, grajene v različnih odtenkih egoizma, hitro popačijo perspektivo zaznavanja okolice. Ne vidimo več sočloveka, vidimo sovražnika, lažnivca, prevaranta, ubijalca, pa še kaj bi se našlo. Taka percepcija ljudi zahteva še višje ograje, dovolj visoke, da ljudi sploh ne vidimo več. Zadnjič, ko sem razbijala svoje ograje in ograjice med tekom na hišno goro, me je ustavila ograja, postavljena v gozdu tik pod potjo, kjer smo leta in leta hodili po odpadlem listju. Torej so miselne ovire meso postale. Ne, nisem obupana. Zmaga nad zlom je bila že davno pridobljena na križu. In križu je sledilo vstajenje. Dovolj velik razlog za res veliko upanje in veliko veselje.
Slovenci imamo simpatičen pregovor: »Biti mož besede!« Ste se kdaj vprašali, kaj pomeni? Če nekaj obljubiš, da potem to tudi držiš. Toda če pogledamo v svoje življenje ali v življenje okrog sebe, vidimo, kako hitro nam spodleti, obljuba pade v vodo, se nam zalomi. Zaročenca si na poročni dan obljubita zvestobo, izrečeta tisi veliki »da« – in potem se zgodi, da je obljuba prelomljena. Ali pa politične obljube, predvsem tiste pred volitvami, koliko lepih besed, koliko obljub – in čez mesec, leto, tri? Verjetno je tudi na področju vzgoje podobno. Na začetku si rečemo, si obljubimo – potem pa … Ali pa starši, ki pri krstu obljubijo, da bodo versko vzgajali otroke, a pozneje tega ne delajo. Če pogledamo evangelij današnje nedelje, vidimo, da ni nič novega pod soncem. Jezus nam predstavi dva sina. Prvi obljubi, da bo nekaj naredil, a potem tega ne stori. Drugi pa, zanimivo, reče, da ne bo šel v vinograd, a se potem premisli in gre. Jezus je dober pedagog. Poslušalce vpraša, kaj se jim zdi, kateri je ravnal prav. To isto vprašanje postavlja tudi nam. Drugi sin vidi očeta kot gospodarja, kateremu ne more reči ne – čeprav je to njegova želja, ki potem dejansko sledi. Religiozna oseba se čuti dolžno ugajati Bogu – to je dolžnost! Toda iz dolžnosti ne bo nikoli nihče znal ljubiti. Ali mi današnja evangeljska beseda lahko pomaga in me spodbudi, da pogledam v svojo notranjost in se vprašam, kateremu sinu sem podoben? Ali sem morda zdaj enemu, zdaj drugemu, ta trenutek nekoga izdajam, v naslednjem omahujem pri odločitvi? Ob pogledu na življenje in na dva sinova iz današnjega evangelija bi mi morda najraje »ustvarili« še tretjega sina. Takšnega, ki bo obljubil in ki bo obljubo tudi vedno izpolnil. Istočasno pa vemo, da je takšen sin le želja vsakega izmed nas. Sami sebe dobro poznamo in vemo, da smo hkrati grešni in pravični. Bodimo prijazni, ljubeznivi in iskreni do samih sebe. Sicer pa je evangelij knjiga življenja, ki nam želi pokazati pot do notranje svobode, svobode za dobro, za bližnjega, za Boga. Bog pa je ljubezen – in ljubezni ne moremo ukazovati.
Z najstarejšo obrtjo se ukvarja oseba s strtim srcem, potlačeno bolečino in zavoženim duhom, v Duhovni misli med drugim premišljuje njen avtor.
V raznih tradicijah, posebno v vzhodnih duhovnih tradicijah ima srce vlogo središča človeškega bitja. Srce pomeni izvor, od koder izvirajo naše misli, čustva, občutki in želje in kamor se tudi vračajo. Vendar vsaj v zahodnem svetu vlada predstava o nasprotju med srcem in možgani, med čustvi in razumom. Morda tudi zato zahodnjaki nenehno divjamo po svetu in nikjer ne najdemo miru. Brez soglasja s samim seboj, soglasja med srcem in razumom tudi ne moremo nikjer najti miru. Zato pogosto iščemo ta mir zunaj naše zahodnjaške kulture in tradicije, v kulturah, ki imajo večji posluh za skladnost srca in duha. Prav zato se nam zahodnjakom zdijo te kulture tako privlačne in čarobne. Za nas morda najbolj nenavadna in hkrati pomembna sposobnost mnogih, celo čisto preprostih ljudi, predvsem v indijskem svetu, je njihova sposobnost »mišljenja s srcem« oziroma »mišljenja v srcu«. Za nas zahodnjake je mišljenje nekaj, kar poteka v glavi, v možganih, ne pa v srcu. Poskušajmo torej odkriti, za kaj tu gre. Seveda ne zahtevam zdaj od vas, drage poslušalke in poslušalci, da prenehate misliti z glavo, predvsem s svojo glavo, ampak vam za začetek predlagam, da ugotovite, kako vas nekatere misli v celoti prežemajo, nekatere pa so le hipne domislice, ki pridejo in minejo. Prve so naše »globinske« misli, ki jih lahko tudi občutimo in ne le povemo. Druge so po večini le nekakšni površinski mentalni komentarji in trenutne ocene situacij, v katere se zapletamo. Izkušnje kažejo, da nas že krajše urjenje v razlikovanju med globinskimi in površinskimi mislimi napravi pozorne na to, da nekatere misli izhajajo iz sredice, prav iz središča, ki mu pravimo »srce«. Če to živo spoznamo, bomo tudi laže prepoznali, da lahko človek misli, pa celo govori tudi s srcem, ne le z glavo. Da pa se tudi molčati s srcem. To ne pomeni odsotnosti mišljenja, temveč tako poglobitev mišljenja, da le-to postane eno z našo bitjo, metaforično rečeno, eno s srcem. To je tisto, čemur pravimo tudi meditacija ali kontemplacija. Seveda te stopnje ne dosežemo takoj. A že sam trud v tej smeri daje tudi poplačilo. To pa je odkrivanje »kraja«, kjer najdemo resnični mir in ujemanje s samim seboj.
Tišina. Jasnina. V tišini, jasnini je popolnost. Božja popolnost, popolnost Enega. Zdaj, ta trenutek, vem: najpomembnejša človeška misel, morda edina, ki nas ločuje od drugih živih bitij, ali celo edina, ki upravičuje naš človeški obstoj – je misel o Enem, o Bogu. Namreč, tudi če ga ni, kot se reče, »tam zunaj«! Kajti, če mislim Boga, ali bolje, če ga »nosim« v duši, v duhu, v sebi, potem Bog je! Znameniti Anzelmov dokaz božjega bivanja je treba razumeti povsem dobesedno. Ampak kako neznansko čudno je to: jaz, umrljiv človek, neznaten sredi vsega širnega svetovja, mislim Eno, neskončno in nepresegljivo, nosim v sebi Boga, popolnejšega od vsega, kar si lahko zamislim, »večjega« od vsega vesolja! In tudi če pomislim, da je Bog isti z vesoljem, če pomislim, da je Eno in Bog vse, kar je, se s to mislijo Bog nič ne zmanjša, kajti le kako naj vem, kako neznansko veliko in globoko je vesolje. Toda, če sledim Anzelmovim mislim naprej, se kaj kmalu izgubim v teološko-metafizičnem labirintu, saj zlahka zdrsnem (pravzaprav že s tem, da mislim) vstran od prvotnega Enega. Toda kako dragocena je tista prvotna misel, prvotno občutje, presežni zanos! In potem, šele potem se sprašujem: mar ni dovolj, da v svojem duhu najdem nekaj, kar me neskončno presega v meni samem? Da najdem, vsaj za hip, tisto prvo in poslednjo tišino, jasnino …
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše, »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
»Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Kljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu. Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje. V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno. Spoštovani poslušalci in poslušalke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme. Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost sta muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10) Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri. Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se ljudje z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene samo bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrh vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi njene drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katero koli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku kljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom.
Film Babbetina gostija je dobil nagrado za najboljši tujejezični film leta 1987. Babette je znala izredno dobro pripravljati hrano. Delala je v eni najboljših pariških restavracij. Med revolucijo je morala zapustiti Pariz. Odselila se je na Dansko, kjer je našla zatočišče pri dveh starejših gospeh, ki sta jo sprejeli za kuharico. Pozneje je prejela iz Pariza pismo z 10.000 franki, ki jih je zadela na loteriji. Gospema je predlagala, da bi pripravila zanju, za njune prijatelje in vaščane kosilo, s katerim bi se spomnila 100. obletnice rojstva svojega očeta. Imela je samo en pogoj. Obed mora biti francoski. Sumničavi sestri sta ji dovolili. Začela je priprave. Najboljšo hrano in vina je naročila iz Pariza. Prav tako je naročila srebrni pribor. Sestri in vaščani so se odločili, da bodo šli na obed, a ne bodo uživali in ne bodo hvalili hrane. In res so prišli. Mize so bile pripravljene in hrana postrežena. Razpoloženje je postajalo vse lepše. Obed so končali na dvorišču, kjer so ploskali in prepevali. Na koncu film pokaže Babette v kuhinji. Sestrama pripoveduje o svojem veselju. To je eden najlepših trenutkov v njenem življenju. Obed jo je stal natanko 10.000 frankov. To ni samo zgodba o obedu, ampak je tudi prispodoba milosti. O daru, ki darovalca stane vse, prejemnika pa nič. Ta nora velikodušnost ima okus po Božjem. Mi si ne zaslužimo Božje naklonjenosti s svojo pobožnostjo ali odpovedjo. Ne, je zastonjska. Podobno sporočilo ima prilika o gospodarju v Matejevem evangeliju (Mt 20 1-16). Gospodar v njej da enako plačilo delavcem, ki so delali eno uro, kakor onim, ki so delali ves dan in prenašali najtežjo vročino. Povrhu so tisti, ki so prišli zadnji, prvi prejeli plačilo. Drugi so bili jezni. Zdelo se jim je nepravično. Ta prilika je najbrž najbolj zagonetna od vseh štiridesetih Jezusovih prilik. Pove nam veliko o Bogu. Po tej priliki nam Bog govori: Ne upodabljajte me po svoji meri. Ne slikajte me po svoji domišljiji, kajti jaz sem izviren. Vedeti moramo, da so najemniki v Jezusovem času predstavljali najnižji razred judovskega delavstva. Če niso en dan dobili dela, je šla njihova družina lačna spat, zato Sveto pismo naroča, naj bodo plačani še pred sončnim zahodom. Tako so lahko v bližnji trgovini kupili hrano za večerjo. Če niso dobili dela, je bila njihova družina lačna. Prilika o gospodarju nam govori o neizmernem Božjem usmiljenju, ki dobro pozna človeške slabosti. Kakor bi najemniki in njihove družine brez gospodarjevega usmiljenja šli lačni spat, podobno bi ljudje brez Božjega usmiljenja ne mogli obstati.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistvenejše in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega vrača k življenju. Ker ga praznovanje spominja in vnovič ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Ko je pisatelj Tone Partljič nagovarjal esejista in pisatelja Marjana Rožanca, da bi skupaj napisala nadaljevanje dogodkov njegove prepovedane gledališke igre »Topla greda«, mu je ta odvrnil: Mene sedaj zanima samo še metafizika. In res je Rožanca vedno bolj vznemirjala misel: Kdo neki je Bog, ali sploh obstaja, in če res, ali se zmeni za nas? Ali ne vidi, da trpimo in da nam je hudo? Pisatelj je vedel, da bo vprašanje »Kje je Bog?« lahko razrešil samo ob soočenju z zlom. Od tod tudi njegova znamenita knjiga »Manihejska kronika«. Vendar pa naš esejist, ki je prek skrivnosti ljubezni in zla slovensko literaturo dvignil na najvišjo raven, ni pravi manihejist. Pač ni mogel sprejeti, da bi bilo zlo kvečjemu pomota. Preveč gorja je videl in tudi izkusil med vojno in po njej, da bi lahko rekel s filozofom Aristotelom, da je zlo le pomanjkanje dobrega. Človekova stiska in njegovo trpljenje nista samo pomanjkanje nečesa dobrega. Zlo človeka rani kot nekaj zelo resničnega in tudi telesnega. Pa vendar zlo ni neskončno počelo, ki bi sobivalo s počelom dobrega od začetka sveta. Ne, zlo ni enakovredni tekmec dobremu Bogu, je pa seveda strašno resnično in človek se mora z njim spopasti. Rožanc je čutil, da vprašanje zla in dobrega Boga ne bo mogel rešiti sam, podobno kot tudi ne more ljubiti sam. Najti morda ljubljeno bitje. Tudi telesna ljubezen mu bo povedala, da je v bistvu iskanje Boga iskanje drugega. Vsi nosimo v sebi nepotešeno slo po neskončnem. Telesna ljubezen to slo že nakazuje, a potrebno je, da nastopi še duhovni svet, ki človeka obsije in ga osreči ter mu pomaga, da ga ni več sram nebogljenosti svojega telesa. Pisatelj pripoveduje, da je kot otrok molil, ker ga je bilo strah življenja. Potreboval je zaščito pred zlim, neznanim in pred bolečino. Uvidel je, da trpljenje človeka res očiščuje in ga napravi močnejšega. Toda takšna razlaga zla mu ni bila dovolj. Iskal je naprej in se spraševal, kam neki vodi to hrepenenje po večnosti. Odkril je, da ga usmerja k veselju, da živi. A v polnosti lahko živi le tisti, ki ljubi. Ljubezen ga osrečuje, ker življenje deli z drugim. Boga ni strah človeške bede, krhkosti, tudi ne njegovega telesa, prav tako pa ne njegove grešnosti. Božja ljubezen je močnejša od vsega tega. Kot apostol Janez je pisatelj Rožanc spoznal, da ljubezen strah prežene. Vera v Boga mu je veselje nad življenjem, nad katerim se raduje in ga deli z ljubljeno osebo. Bog je dar, ki nas preseneča, a le če ga iščemo.
Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o tovarištvu. Tistem pravem stiku s sočlovekom, ki ga potrebuje vsakdo izmed nas.
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.«
Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše osebe v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda kljub častnim nazivom je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: koliko? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost racionalno spoznavne zmožnosti rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči samo z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo je označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je neviden, transcendenten svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki se ujema z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda čeprav se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost v veri lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. Ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo bili vsi presenečeni nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v Združene države Amerike. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisniti v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Dolgo let sem delala kot učiteljica. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in da je delo zdaj sprostitev.
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako vedel. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega preostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in nasprotno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki. Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo. Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Zakaj neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogosto notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga bolj kot za drugega naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel, pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čim prej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, ki se mu čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na neki način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastali položaj, ki ga po mili volji pljuvamo. (1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih položajih ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti samo skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na neki način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Da bi lahko recimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti zavese ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen z zadovoljevanjem najrazličnejših želja, to pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, pa tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da kljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, kljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali ustrezno posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet kot tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: Vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje …
Neveljaven email naslov