Na današnjo nedeljo v Katoliški cerkvi obhajamo nedeljo Jezusovega krsta, s katero se liturgično zaključuje božični čas. Slovenska tradicija pa je, da po naših cerkvah jaslice pustimo vse do svečnice, to je do drugega februarja. Tu in tam pa še zapojemo kakšno božično pesem. Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. Vedeti moramo, da Jezus ni bil krščen kot otrok, ampak kot odrasel. Bil je krščen na pragu svojega javnega delovanja, pri svojih tridesetih. Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku današnjega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11), nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli, odeti v čudovito Božjo svetlobo. Papež Benedikt je zapisal, da je pomen božiča kakor tudi pomen bogoslužnega leta v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja. Božič in Gospodovo razglašpenje sta praznika, ki nam želita odpreti oči in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami. Praznik Jezusovega krsta nas uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. S potopitvijo v Jordan se je združil z nami. Postal je z nami solidaren. Eden izmed nas. In v tem je Jezusova veličina. Čeprav je vladar sveta, ni prišel kot kralj, ni prišel kot predsednik, ni prišel kot diktator, ni prišel kot vsemogočni oblastnik, ampak je prišel kot človek, ki želi biti blizu vsakemu človeku. In prav zato so vrata do njega odprta vsem ljudem: majhnim in velikim, revnim in bogatim, preprostim in pametnim. In krst je za kristjana »vstopno« mesto v to solidarnost, v to občestvo, v Cerkev. Lahko bi nadaljevali in dejali: zgled nam je dal. Martin Luther King, veliki borec za državljanske pravice, je dejal: »Če samo enemu človeku pomagam do upanja, ne bom živel zaman!« Zveni tako preprosto. Poskusimo. S prvim korakom lahko poskusimo že danes. Izkoristimo priložnost.