Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev.
Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev.
Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
75 let je minilo, od kar so vojaki Rdeče armade vstopili v najbolj žalostni prostor na zemlji. Mnogi so takrat mislili, da se nikoli več ne bo zgodil takšen kolektiven zlom moralne zavesti. Verjelo se je, da Auschwitz predstavlja planetarno katarzo, po kateri človeštvo nikoli več ne bo dopustilo koncentracijskih taborišč in genocidov. Danes vemo, da so bili ti upi pretirani in zaman. Mračna zgodovina homo sapiensa traja še naprej.
Evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o drugem Kristusovem prihodu.
Hodim po gozdu in poslušam, kako se derejo srake. Srake? Ja, srake. Prav glasne so. Vendar mi danes niso nadležne. V nekem trenutku se zavem, da jih prvič v življenju poslušam z užitkom. V meni je neki nov občutek. Občutek svobode. Občutek praznine. Tiste, »ta dobre«, pozitivne izpraznjenosti, ki me spomni na besede iz Svetega pisma, kjer apostol Pavel spodbuja Galačane: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte spet vpreči v jarem sužnosti.« (Gal 5,1). Vprašam se: »V katere 'jarme sužnosti' pa sem najpogosteje vprežen jaz?« Ugotovim, da je to najprej jarem moje nevere, mojega nezaupanja. Ko v resnici ne verjamem, da ima Bog nadzor nad dogajanjem. In mislim, da moram vse nadzorovati sam. To je pa naporno. Zelo naporno. Zato sem to prenehal. Odločil sem se, da bom nehal skušati nadzirati prav vsako podrobnost v življenju. Nehal se bom igrati Boga. Bog je Bog, jaz pa to nisem. In je tako v redu. Da pa sem tistim srakam v gozdu z veseljem prisluhnil in občutil pristno svobodo, pa je bilo vendarle potrebno še nekaj. Prenehal sem dovoljevati, da bi se nad menoj Boga igrali drugi. Odločil sem se in izstopil iz igranja vloge »grešnega kozla«, v kateri sem se znova in znova znašel. Dokler sem bil ujet v nenehne občutke krivde; v premišljevanja, kaj vse moram še postoriti, kaj vse mi manjka, kje vse v življenju sem »sfalil«; in dokler sem dovoljeval, da mi na ta kup miselne nesnage »nalagajo« tudi drugi, nisem mogel občutiti pristne svobode. Vprežen sem bil v “jarem sužnosti”. Zdaj pa sem na drugačni poti. Gre za proces. Ni povsem preprost, pa tudi brez nevarnosti, da zaidem s prave poti, ni. Vendar pa je zame bistven. Bistven v tem, da se v neki zdravi samozavesti in v spoštljivosti, pa hkrati odločnosti učim postavljati meje; da se učim povedati sproti, kadar me kaj zmoti, in da občutka lastne vrednosti in potrditve ne iščem pri ljudeh, pač pa pri Njem, ki me je ustvaril in me poklical v bivanje in me neskončno ljubi takšnega, kakršen sem. Tako bom prispel do obljubljene dežele, dežele, v kateri lahko svobodno uživam kjer koli in me še tako glasno dretje srak ne zmoti več.
Kolikokrat se sliši ali opazi, da nekdo pričakuje, da bo nekdo drug nekaj ukrenil, da bo prevzel tisto, kar bi moral jaz sam. Pri odraščajočem najstniku je to kar običajno. Preizkuša svoje starše, druge odrasle in se izmika svojim nalogam. Zelo rad čaka, najprej obljublja, da bo, se izmika, potem jezi, se pritožuje. Pod pritiskom, včasih pa tudi – hvala Bogu – kar sam naredi, kar je tako ali tako njegovo delo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi trdili, da je to samo v obdobju odraščanja, ko iz otroštva delaš prve korake v odraslost. Mnogo odraslih se samo pritožuje, ostaja v taki drži še dolga leta, nekateri desetletja. Naj neprijetne naloge, tiste, ki niso priljubljene, niti spoštovane, pretežke ipd. opravijo drugi. Tudi dolgoročno reševanje zapletov, dolgov, odpravljanje posledic napačnih odločitev ne samo staršev, pač pa tudi oblasti, voditeljev države – naj reši nekdo drug. Povsem jasno je, da svoje osebne odgovornosti ne morem naprtiti nekomu drugemu. To je moje, je moja naloga. Seveda ni moja odgovornost, da me je nekdo zavedel, ogoljufal, me zlorabil. Moja odgovornost pa je, da se zavzemam za vrednote, ki so mi svete, da se zavem, da imam vero, da se zavedam ljubezni, ki mi je dana. Tako se moram nehati smiliti samemu sebi, nehati jokati, stokati, da ne rečem javkati. In se pritoževati, kaj so mi naredili. Namesto tega grem skozi svojo zgodbo, svojo slabo izkušnje, preizkušnjo in se ob tem premaknem na drugo, višjo stopnjo odgovornosti. Edino to je pot ven iz mračnosti, iz zatrtosti – v svetlejši čas, v soodgovornost. Ne morem samo stati in godrnjati, kako je težko. Rečem si, pojdi skozi vse to, kar je bilo. Drug tega ne more narediti. Ko molim, odprto in z zanimanjem, me pretrese. Kam je izginil moj humor, kje je vse veselje, ki je v meni, me spreleti. Kje se je zataknilo? Morda narobe ravnam ne samo s seboj, ampak tudi z drugimi, nekaterimi, ki so mi blizu. Jih premalo spodbujam, se ne zanimam zanje. Sodelujem le, če me v to prisilijo. Moram se soočiti s svojo odgovornostjo, s svojim delom problema. Potrebna je vztrajnost, neka odločenost, trdna volja. Odpuščam sebi, odpuščam drugim. Brez užaljenosti se zavem, da vsak kdaj naredi kaj narobe. Vzamem si čas. In se premaknem. Drugim pomagam, ob tem pa sam prejmem novo moč, pravi blagoslov za svoje življenje. Odločim se. Seveda se kdaj oglasi dvom, a ne odneham, se ne predam. Vse, kar moram storiti, to moram storiti in ni izhoda. Odgovornost se zaseje v mojo vest, v globino in deluje. Zazrta je v daljavo, v mojo pot, ki je moje poslanstvo.
Papež Frančišek je določil, da je 3. nedelja med letom, se pravi današnja nedelja, posvečena razmišljanju o božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu. Biblija, kakor s tujo besedo imenujemo Knjigo knjig, je biser svetovne književnosti in ena najbolj prevajanih in razširjenih knjig na svetu. Vendar nam to nič ne pomaga, če ga mi ne vzamemo v roke in nam ne postane vodilo v življenju. Eden glavnih ugovorov proti branju Svetega pisma je, da ne razumemo vsega, kar v njem piše. Neveren mož je v restavraciji sedel nasproti mize, za katero je kosil duhovnik. Začel je pogovor z namenom, da bo božjega služabnika spravil v zadrego. »Ste vi duhovnik, gospod?« »Da, sem.« »In pridigate o Svetem pismu, a ne?« »Seveda.« »Najbrž v tisti knjigi najdete veliko stvari, ki jih ne razumete.« »Nekatere pa res.« »Dobro, in kaj naredite z njimi?« »To, kar naredim s kostmi pri tem kosu mesa. Ko pridem do kosti, pojem meso okoli nje, kost pa pustim kakšnemu bedaku, da se ukvarja z njo.« (Zgodbe za skladen zakon in družino, 113.) Duhovita zgodba nam govori, da ni treba, da razumemo vse, kar preberemo v Knjigi knjig, ampak, da si za življenjsko vodilo vzamemo tisto, kar razumemo in kar nas navdihuje. Že starokrščanski avtorji so zapisali, naj se ne jezimo, ko pridemo k studencu in ga ne moremo vsega izpiti, ampak bodimo hvaležni, da smo se ob njem odžejali. Podobno ravnajmo s Svetim pismom: ne jezimo se, ker vsega ne razumemo, ampak bodimo hvaležni za besede, ob katerih smo potešili svojo duhovno žejo in utrdili svoje upanje. Drugi ugovor proti branju je, da se odlomki Svetega pisma, ki jih beremo pri bogoslužju, ponavljalo in da smo jih že stokrat slišali ter jih že poznamo in že vnaprej vemo, o čem bodo govorili. Neki mož je prišel k župniku in mu dejal: »Gospod župnik, pravkar sem že petič prebral celo Sveto pismo.« Župnik se je zazrl vanj in mu odgovoril: »Ni pomembno, kolikokrat si šel ti skozi Sveto pismo, ampak to, kolikokrat je šlo Sveto pismo skozi tebe!« (Zgodbe s semeni upanja, 19.) Tudi mi moramo dopustiti, da nas vedno znova nagovorijo svetopisemske besede. Ne recimo, da jih že poznamo, ampak se poglobimo v njihovo odrešujoče sporočilo. Napačno bi ravnali, če bi se pri branju božje besede vrteli v krogu. Ne, moramo iti v spiralo in se vedno globlje poglabljati v besedilo, da nam bo spregovorilo in bo Božja beseda postala »svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119, 105).
Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!
Želim vsem mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad mnogimi in greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporov, na nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, kar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar so uspeli postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl in ga pustiti le z nekaj vljudnimi besedami, da ja ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole in jih tam na tak ali drugačen način hitro oddajo, da so pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka, kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga, ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj jo imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje tam v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot Ženevski škof, kjer je imel veliko sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, da so ga s časom vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo s tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranjega miru in zadovoljstva. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da je to našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v svojo lastno marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Ena izmed nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim strmejša je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata. Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili. Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma. Mladostne vezi so se pretrgale, začeli sta se drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri izmed prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja. Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi svojega lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste s svojih življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi. V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.
Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se ves čas sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so pravzaprav Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno superinteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu do boga in vrednot v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), česar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njemu, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.
Danes goduje sv. Neža, rimska mučenka. Simpatično ime izvira iz imena Agnes. Latinska beseda »agnus« pomeni »jagnje«, grški izvirnik imena pa se ustavi ob pomenu »čista«, »nedolžna«. Zato sv. Nežo, devico in mučenko, največkrat upodabljajo z jagnjetom v naročju ali poleg nje. Častimo jo kot zavetnico deviške čistosti (ponazarja jo belo jagnje v njenem naročju), hkrati pa je tudi zavetnica vrtnarjev. V Sloveniji je sv. Neži posvečenih več kot dvajset cerkva. Poleg tega skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. Po izročilu je bila iz ugledne plemenite rimske družine in krščena že kot otrok. V zgodnji mladosti je Kristusu obljubila devištvo. Komaj je odrasla, že je postala mučenka. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po zapisih milanskega škofa sv. Ambroža so deklici, ko je bila stara trinajst let, po dolgem mučenju zaradi vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je ob tem zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, da se je krvnik tresel, kot da bi bil sam obsojenec, da se je tresla roka rablju in da je prebledel iz strahu pred neznano nevarnostjo. Sama sv. Neža pa ni kazala nobenega strahu. Tako imamo v eni sami žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere.« Truplo so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom so postavili lepo baziliko. Pozneje je bila večkrat prezidana. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kot zanimivost: nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, pri kateri so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« (darovanju) šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog, daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!« Sveta Neža je bila še zelo mlada, ko je prestopila prag večnosti. To pomeni, da kakovost našega življenja ni odvisna od števila let, temveč od tega, kako jih živimo in preživimo. Pred nami je nov dan, ki prinaša nove izzive, nove priložnosti. Pazimo nase in ob tem ne pozabimo na druge.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali? \t Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. \tPodobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. \tKo sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala. \tTakšne so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Popotnik je obiskal cerkev v nemškem mestu Werden. Presenečen je skoraj na vrhu zvonika zagledal relief jagnjeta. Pozanimal se je, zakaj je tam tista podoba, in odgovorili so mu, da je med zidanjem cerkve neki delavec padel z visokega gradbenega odra. Sodelavci so pritekli z odrov in se bali, da ga bodo našli mrtvega na tleh, na veliko presenečenje in veselje so ga našli živega in laže ranjenega. Le kako je preživel? Prav v tistem času je šla mimo odra čreda ovac in mož je pristal na jagnjetu, ki je ublažilo padec. Res je žival poginila, a mož je preživel. V spomin na to čudežno rešitev so v zahvalo vklesali podobo jagnjeta v višini, od koder je padel delavec, in jo obiskovalci še danes lahko vidijo. Današnji evangelij govori o drugem jagnjetu. Tudi to je dalo življenje za nas, a z bistveno razliko. Kristus – Jagnje Božje je prostovoljno daroval svoje življenje za nas, da bi nas odrešil. Če bi jagnje, ki je rešilo življenje nemškemu zidarju, samo pogledalo kvišku in videlo padajočega človeka, bi gotovo zbežalo. Jagnje Božje – Kristus je prostovoljno daroval življenje za nas in nas odrešil ter nam podaril novo življenje. Jagnje je postalo eden najbolj priljubljenih simbolov krščanstva. Pomislimo na številne upodobitve na slikah in barvnih oknih, mašnih oblačilih … Pisec knjige Razodetja omenja jagnje 29-krat v 22 poglavjih, petkrat omenjamo Jagnje Božje pri vsaki maši. V današnjem evangeliju Janez Krstnik zagleda Jezusa in pokaže nanj in reče, da lahko vsi slišijo: »Glejte, Jagnje Božje!« Takratni poslušalci so razumeli podobo jagnjeta. Jagnje, ki so ga judje zaklali za pashalni praznik, je lepa podoba Jezusove nadomestne žrtve na križu za naše grehe. Judje so bili v egiptovski sužnosti rešeni z jagnjetovo krvjo, s katero so pomazali podboje vrat, in angel pokončevalec je šel mimo. Podobno smo kristjani odrešeni s krvjo Kristusa, Božjega jagnjeta. Še ena pomembna žrtev je vključevala jagnjeta. To je bilo vsakodnevno žrtvovanje v templju v Jeruzalemu. Vsako jutro in vsak večer so judje žrtvovali jagnje v templju za grehe ljudstva (2Mz 29,38–42). Te vsakodnevne žrtve, kot vse druge, so usmerjale verujoče v prihodnost, k popolni žrtvi Kristusa na križu. Jezus je celo umrl na križu v času, ko se je v templju opravljalo večerno žrtvovanje jagnjet. Zato krščanstvo ne potrebuje več klanja jagnjet, ker je za nas žrtvoval svoje življenje Kristus – Jagnje Božje.
Okoli leta 60 je apostol Pavel na svoji apostolski poti doživel brodolom, vendar se mu je uspelo rešiti na Malto. Njegov spremljevalec Luka je zapisal, da so jih domačini sprejeli zelo ljubeznivo (Apd 28). Prav Maltežani so letos predlagali, da tokrat v molitveni osmini za složnost kristjanov razmišljamo o gostoljubju. Res je gostoljubje ena izmed temeljnih etičnih vrlin, zaradi katerih je človek v pradavnini preživel. Prvi vzgon razvoja človeštva sta bila sklepanje zavez in sposobnost razširjenih družin, rodov in ljudstev, da sprejemajo drug drugega, si dajejo zavetišče in se tudi vzajemno bogatijo z znanjem, kulturo in duhovnostjo ter novo življenjsko močjo. Ko danes kristjani razmišljajo, kako bi dali gostoljubje brodolomcem, ki prihajajo na malteško obalo, pa ostaja vprašanje: Kakšno gostoljubje si mi kristjani sami znamo dajati med seboj? Gostoljubje namreč ne pomeni, da nekoga sprejmemo samo kot novo delovno silo ali kot tistega, ki bo zapolnil vrzel med nami, ampak kot človeka, ki ga spoštujemo v njegovi posebnosti, kulturi in duhovnosti. Kaj lahko na obzorju take gostoljubnosti katoličani, pravoslavni in protestantje pričakujemo drug od drugega? Mi katoličani se lahko veselimo pravoslavne duhovnosti zaradi čudovitega prepevanja in čaščenja Svetega duha, ki je še veliko močnejše kot v naši katoliški tradiciji. Njihovo bogoslužje ni sprotno, ampak pomeni resničen trenutek duhovnosti; je meditativno, blagoglasno in se priklanja Lepoti. Po tem zgledu so tudi bruseljski študentje uvedli meditativno sveto mašo, ki traja po tri ure, in jo poimenovali »maša, pri kateri se ne mudi«. Tudi naša bogoslužna reforma je povezana s »prisluškovanjem« skrivnostim, pri katerih je znova ovrednotena tišina. Naši protestantski bratje so dobrodošli med nami s svojim osebnim odnosom do Božje besede. Zavedajo se namreč, da Sveto pismo nagovarja vsakega posameznika konkretno in osebno tudi takrat, ko je z drugimi pri bogoslužju. Prav tako pa lahko mi katoličani, ko nas sprejmejo kristjani drugih cerkva, govorimo o bogastvu zakramentalnega življenja, ki ga z drugimi ne moremo deliti le iz vljudnosti, ampak na podlagi globokega skupnega doživljanja zakramentalnega misterija Božje navzočnosti in spreobrnitve srca. Tak odnos drugega nas bo pripravil, da bomo tudi v drugih laže sprejeli ne samo njihovo stisko, ampak tudi njihovo duhovno bogastvo, ko potrkajo na naša vrata, in jim ponudili gostoljubje.
. Danes goduje znameniti svetnik Anton Puščavnik, ki je še za svojega dolgega življenja, živel je več kot sto let, med svojimi sodobniki v 3. in 4. stoletju vzbujal občudovanje kot asketski modrec in menih v egiptovski puščavi. V današnji Duhovni misli smo zbrali nekaj njegovih izrekov, ki so v prevodu Jasne Hrovat izšli pri Mohorjevi družbi.
Vse pogosteje me zaskrbi, kaj če tudi sama sodim med zoprneže, ki kar naprej svetujejo in poučujejo. Nekaj jih poznam in ob njih se moram vedno krotiti. Obhaja me zla slutnja, da sem z modrovanjem predvsem službeno gnjavila cele rodove. Saj kaj pa počne učitelj drugega, kot da poučuje domnevno neuko čredo! A se mi je zgodilo, da se je iz zadnje klopi oglasil večni cvekar: Ja, štrik vtaknite v vtičnico – ko čudodelni grafoskop na zid ni hotel nametati učnih čudes. Božični čas je izzvenel. Zdaj se sprašujem, koliko se mi je dalo in hotelo in želelo uresničevati krščanske kreposti; od štirih glavnih do treh božanskih ali pa obrnjeno. Gre za srčnost, zmernost, pravičnost, razumnost, vero, upanje in ljubezen. Uh, dolga vrsta! Če odmislim vero, in to prav krščansko, zadevajo navedene kreposti – ampak prav vsakogar, kot bi trdila sredi svoje kuhinje. Pravzaprav pa vere ne kaže izvzemati, saj če ne verjamem v božanstvo, me pa prešvigne stara vraža, da črna mačka ne primačkljá nič dobrega. Srčnost mi je od nekdaj draga, a je imam bore malo. Kaže na pogum v kočljivih okoliščinah, kaj šele v nevarnih! Zmernost – no ja, približno. Pravičnost – to pa! Precej varljivo upam, da sem bila nadvse pravična glede šolskih ocen. Toda sam Bog ve … Razumnost povezujem z razumevanjem, sprašujem pa Svetega Duha, zakaj mi jo je le skopo odmeril. Božja deteljica – vera, upanje, ljubezen – me vleče k vice, nebesa, pekel, igri iz otroških let; toliko časa smo ivanjščicam trgali cvetne lističe, dokler zadnji ni zagotovil nebes. Torej ljubezni. Mar že poučujem in natresam primerke človeških navad, ki bi prikrito, če že ne očitno vsebovale poduk? Tako se moram spet vprašati, kdaj človek postane zoprnež. Končno pa – zakaj imamo ljudje razum? Na časovnem traku in v literaturi kar obdobje racionalizma. Uj, Zoisov krožek! V četrtem razredu gimnazije – zdaj na koncu devetletke – me je metalo pod strop od samega navdušenja. To, to: Zois pa Pohlin pa Vodnik! Brez teh Prešerna ne bi bilo! A je bil in tudi naš profesor, ki je s prelepim baritonom odpel vse njegove uglasbene pesmi. Bog se usmili, bog ve, ali dandanes kje kak učitelj v razredu zapoje kako Prešernovo, Jenkovo, Kosovelovo … Naj vendar ne bom zoprna!
Ko sem odraščala, nisem bila zadovoljna s seboj. Postala sem previdna. Nisem veliko govorila. Raje sem opazovala od strani, predvsem ljudi. Bila sem kot pivnik. Zapomnila sem si, kar so govorili, pa tudi to, koliko in kako je kdo govoril. Zanimivo je bilo njihovo odzivanje na dogodke, na stališča drugih. Nekateri so se rad prepirali, drugi potuhnili. V moji družini ni smelo biti laži, niti oklevanja glede resnice. Tudi zvitosti, lenobe, nepoštenosti ne. To me je oblikovalo, me spodbujalo k razmišljanju. Spoznala sem, da so nekatere stvari v življenju trajne. Pričakovala se je vztrajnost pri prizadevanju za dobro. A vendarle, resnice ni tako lahko izraziti. Večina ljudi tako ali drugače prehitro verjame besedam. Kar pograbijo mnenje ali izjavo, kot da bi bila celota. Tudi Sveto pismo lahko beremo na hitro. Mislimo, da odlomek ali vrstico razumemo, in jo razlagamo, ne da bi se poglobili vanjo. Besede letijo mimo, ne govorijo v globino. Treba je utihniti in prositi za milost Bližine. Ne razumem, toda tukaj sem, Gospod. Verjamem. Lahko se pokaže žarek spoznanja. Če mislim, da vse vem, lučka ne posveti. Kdaj naj utihnem, se marsikdaj vprašam. Po navadi takrat, ko ne vem, kaj reči. Ne najdem besede. Ali ko bi moja beseda naredila škodo, namesto da bi prispevala k pomiritvi, razjasnitvi; ko ne bi rešila ničesar, ne bi prispevala nič dobrega. Lahko pa kdaj ostane tudi slab občutek, skrb, da bi morala kaj povedati. Da bi vsaj postavila vprašanje. Da bi glasno priznala, da ne vem, da nimam pojma, kaj se dogaja, kako naprej. Ko mi je mlada ženska zaupala veliko bolečino, ki jo je mučila, sem lahko le tiho, sočutno poslušala. Nisem imela pojma, o čem govori, nisem vedela, kaj čuti. Samo z neznatnim razumevanjem sem slišala hudo stisko. Vendar nisem mogla vedeti. Vsaka zgodba je enkratna. Čutila sem človeško trpljenje. Tolikokrat se oklepamo iluzije, da vemo, kaj je težava sočloveka, kaj se z njim dogaja, s čim se bojuje. Pa je to lahko daleč stran od resnice. Brez besed, z ljubeznijo, dobrohotnostjo, odpuščanjem tiho poslušam, odprta za spoznanje, da se tako oplemenitijo siromašne besede, ki naju povežejo v zaupanje dveh src, ki se prebujata za rast. Včasih pogledam nekoga, ki je že dolgo z menoj. Spreleti me, da ga v resnici sploh ne poznam. Stara podoba o njem je v moji glavi. Resničnost je morda drugačna. On je tu, jaz pa ga v resnici ne vidim. Odločim se in iščem. Zanimam se zanj, ga pozorno gledam, poslušam, da ga slišim v globino, ga objamem, govorim iz srca, nato pa se z roko v roki odpraviva na pot odkrivanja najine resnične podobe, vzajemnega odnosa.
Dejstvo je, da tehnologija in z njo povezan dostop do družbenih omrežij močno vplivata na naše življenje. Med drugim se je spremenil naš odnos do ljudi, s katerimi si delimo življenje. Družbena omrežja nam na primer dajejo moč, da določimo odnose pod svojimi pogoji. Če moj prija-telj objavi fotografijo, imam moč odločati o več stvareh. Si bom fotografijo ogledal takoj ali pa bom to naredil pozneje? Se bom odzval takoj, ko jo vidim, ali pa se bom odzval pozneje? Se bom sploh odzval ali pa bom preprosto raje pogledal, kaj so objavili drugi prijatelji? Imam popoln nadzor nad temi prijateljstvi in z njimi upravljam z razdalje. Če ste moj virtualni prijatelj, vam bom pokazal samo delčke svojega življenja, tiste, za katere si želim, da bi jih videli, in vam povedal samo to, kar vam želim povedati. Če po drugi strani to, kar boste objavljali, ne bo po mo-jem okusu, vas lahko preprosto “izbrišem” s seznama svojih prijateljev. Naša spletna prijateljstva so pod našim nadzorom. In ta nadzor vpliva na to, kako upravljamo s svojimi odnosi. Poleg tega se je spremenil tudi pomen besede “prijatelj”. Če je nekoč prijatelj pomenil osebo z istimi interesi in nekoga, s kom smo se radi družili, je danes prijatelj lahko nekdo, ki ga v resničnem življe-nju morda sploh nismo nikoli srečali. Prijatelji so ljudje, ki sledijo temu, kar objavljamo na družbenih omrežjih. In glede na to, ali gre za vzajemno ali samo enostransko sledenje, lahko govorimo o raz-ličnih vrstah prijateljstva. Šokantno pri tem pa je, da imajo številni ljudje na desetine in stotine virtualnih prijateljev, hkrati pa nimajo nikogar, s komer bi delili svoje življenje. Tehnologija nam domnevno prihrani veliko časa, toda zdi se, da imamo vse manj časa za pristne odnose z ljudmi. Omogoča nam številne stike, toda to ne pomeni, da imamo resnično bližino. Ob Kristusovem rojstvu izgovorjene besede “In imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami” (Mt 1,23) pa nam kažejo popolnoma drugačen vzorec. Bog svojega sporočila o tem, koliko mu pomenimo, ni napisal na nebo. Svojo ljubezen je pokazal na Zemlji. Odrekel se je nebe-som in postal eden od nas. V osebi Jezusa Kristusa je postal človek. Prišel je in živel z nami. Imel je rad ljudi, ki so jih drugi zavračali. Svoje življenje je posvetil tistim, za katere so verski voditelji govori-li, da niso vredni. Družil se je, celo jedel je s tistimi, ki so jih drugi imeli za izmečke. Navzočnost je močna. Zakaj se torej zadovoljujemo z nečim manj od tega? Predlagal bom dve uporabni stvari, ki ju lahko začnete delati takoj in ki imata osupljivo moč, da iz-boljšata vaše odnose in okolico, v kateri živite. 1.\tBodite telesno navzoči. Ne digitalno. Ne virtualno. Ne v skupinskem klepetu, ampak v istem prostoru. Vzemite si čas. Ne za virtualne, ampak za resnične odnose. V pismu Rimljanom 12,19 beremo: “Ne pretvarjate se, da imate radi druge ljudi. Res jih imejte radi.” Ne zadovoljite se s plitkimi odnosi, na katere smo se navadili. Imejte resnično radi ljudi. Bodite navzoči v njihovem življenju. 2.\tToda še pomembneje je, da ste vključeni tudi čustveno. Ne bodite le tam; bodite tam kot celot-na oseba. Poskrbite, da bo oseba, s katero ste, v tistem trenutku najpomembnejša oseba na svetu. Odložite svoj telefon. Če niste ravno zdravnik, ki mora biti dosegljiv na klic, ga lahko celo popolnoma ugasnete. Ne preverjajte neprestano svojega telefona, ker se bojite, da boste zamu-dili sliko hišnega ljubljenčka, ki jo je objavil vaš prijatelj. Ali pa mogoče res navdihujoče sporočilo osebe, za katero niste še nikoli slišali, ali pa to, da bo nekdo všečkal vašo fotografijo, ki ste jo objavili pred 20 minutami. V resnici bi nas moralo biti strah le tega, da ne bomo zamudili ljudi, s katerimi smo. Otrok, ki odraščajo. Bližine zakonca. Pristnih prijateljev.
Danes bomo skupaj premišljevali o Jezusovih besedah, ki jih je evangelist Janez zapisal v tretjem poglavju v tretji vrstici: »Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Kaj pomenijo te Jezusove besede? Kaj pomeni rojstvo od zgoraj? Iz božje knjige, Svetega pisma, poznamo Jezusovo življenje. Vemo, da je Bog Oče, Stvarnik neba in zemlje, poslal Jezusa, svojega Sina, iz nebes, da se je rodil kot človek devici Mariji. Jezus je na Zemlji živel brez greha in brez madeža, kot piše. Pri tridesetih letih je prejel iz nebes moč Svetega duha, dajal je mogočna znamenja, delal čudeže, ozdravljal bolne, hrome, izganjal demone, umiril veter in valove, pomnožil kruh in nahranil lačne, obujal mrtve in še veliko dobrega je storil. Po treh letih delovanja pa so ga prijeli, mučili in pribili na križ. Ko je umrl, so ga pokopali. Toda on je že prej povedal, da bo tretji dan po smrti vstal, in to se je res zgodilo. Sveto pismo piše, da ga je Bog Oče v moči svojega Duha obudil od mrtvih. Jezus je vstal in živi. Po štiridesetih dneh prikazovanja svojim učencem ga je Bog Oče pred njihovimi očmi dvignil v nebo, na svojo desnico – tja, kjer je bil, že preden je bil svet, kot piše Sveto pismo. Kaj moramo storiti, da bomo na novo rojeni? Na začetku smo navedli Jezusove besede: Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva. Kaj mora vsak človek storiti, da bo rojen od zgoraj? Jezus je duhovna oseba na desnici Boga Očeta v nebesih in mi moramo odpreti svoje srce pred njim in ga z vsem srcem povabiti, naj vstopi vanj. Tako se Jezus rodi v našem srcu, ne samo v jaslicah, v našem človeškem duhu. To je novo rojstvo, brez katerega nihče ne bo vstopil v nebesa. Bog Jezus se po svojem Duhu rodi v nas. Sveto pismo nas uči, da smo iz duha, duše in telesa. Brez Jezusa v srcu ne bo nihče stopil v Božje kraljestvo, tako piše v Svetem pismu. Kdor ima Sina, ima življenje, kdor nima božjega Sina, nima življenja. To je pomembno oznanilo za vse ljudi sveta, za to, kje bomo živeli v večnosti. Ni dovolj, da se je Jezus rodil v jaslicah, odpreti mu moramo svoje srce, da se Jezus v Duhu rodi v naši notranjosti. Ko smo na novo rojeni, čutimo močno ljubezen do njega in do vseh ljudi. Prosimo ga tudi za moč njegovega Duha, da ne bi več grešili. Iz srca si želimo živeti Bogu všečno življenje, ker v srcu čutimo resnično ljubezen do Boga in do ljudi.
Neverjetno, kako so družbena omrežja postala novo področje, na katerem lahko tekmujemo, se dokazujemo in uveljavljamo svojo vrednost. Ste se že kdaj ob fotografiji, ki jo je kdo objavil na spletu, vprašali, ali je res tako zelo zadovoljen ali srečen, kot se kaže na njej? Koliko je ustvarjanja navidezne resničnosti, nekakšne javne digitalne podobe? Koliko je za vsem tem iskanja pozornosti, sprejetosti, priljubljenosti? Kolikokrat je za podobami srečnih ljudi, ki se imajo lepo in uživajo ob tem in onem, ravno nasprotna resničnost? Se za fotografijo postavnega mladostnika skriva diametralno nasprotje tistega, kar se nam kaže – resničnost fanta, ki ne verjame vase, ki misli, da ni sposoben, da ni dober, in zato trpi in išče tolažbo v taki ali drugačni omami? Mladostnica, ki je prepričana, da ni lepa in dobra, ter samo sebe zaničuje in prezira, skuša prevpiti svojo notranjo bolečino s samopoškodovanjem. V ozadju vsake take zgodbe je po navadi neizmerno hrepenenje po tem, da bi bil človek ljubljen, sprejet in da bi nekomu pripadal. Bolj ljudje hrepenimo po tem, teže si to v resnici podarimo. Mogoče zato, ker mislimo, da nam pripada, da si zaslužimo, da mora pač drugi najprej narediti korak, potem ga bomo šele mi … Kristjani bi glede tega imeli neizmerno manj težav, če bi zakrament svetega krsta vzeli zares – če bi razumeli, kaj krst v svoji najgloblji resničnosti pomeni. NI samo obred, s katerim postanemo kristjani. Ko sem bil pri krstu oblit z vodo ali trikrat potopljen vanjo, sem bil potopljen v božjo ljubezen. S krstom sem postal tisti, ki pripada Bogu, ki je vreden in ljubljen v Njegovih očeh; Bog name gleda popolnoma drugače, kot gledajo drugi in tudi jaz sam. Od krsta naprej tudi zame veljajo besede, namenjene Jezusu ob krstu v reki Jordan: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, s teboj imam veselje, rad te imam.« Živeti iz zakramenta krsta pomeni, da živim v zavedanju, da me ima Bog rad, da sem že tukaj, zdaj deležen njegove ljubezni; za to pa je seveda potrebno, da tudi jaz stopim v ta odnos. In da si nazadnje dovolim dolgotrajni proces vzpostavitve zaupanja, da dopustim, da zavedanje, da sem ljubljen, počasi prikaplja do mojega srca, do globine moje biti.
V pogovoru s kristjani iz Sirije, ki so morali zbežati v Turčijo, je ena izmed žensk ob trpljenju, ki so ga doživeli begunci, preprosto dejala: »Radi bi samo živeli!« Teh nekaj besed: živeti, samo živeti. To pomeni zaslutiti, kaj pomeni življenje. Zmedenost v današnjem času verjetno prihaja ravno od tega, da se ne upamo soočiti s svojim pogledom na svet in življenje. Ker nimam svojega pogleda, z veseljem sprejmem tisto, kar je moderno in napredno. In tako se ob srečevanju z ljudmi ustavljam pri zunanjostih. Se upam kdaj ustaviti in samemu sebi zastaviti vprašanje o človeku, o življenju? Je človek res samo tisto, kar vidim in slišim? Je to obleka? Določen družbeni položaj? Naučene besede, ki jih nekdo pove? Ni mogoče doseči vsega, kar nam dopovedujejo, da je potrebno za življenje. Tako se ljudje počasi umikajo na rob družbe ali pa jih sama izrine. Pred dnevi sem na Madagaskarju obiskal vas, v katero človekoljubne organizacije ne zaidejo. Srečal sem mladega fanta in njegovo ženo. Živita v preprosti hiši, narejeni iz nekaj kolov, pokritih s palmovimi vejami. Z veseljem mi je pripovedoval o »svoji madam«, kot je sam rekel. Videti je bil zadovoljen s svojim življenjem. Zgodaj zjutraj odhaja na reko lovit ribe. Ribe, ki jih ulovi, žena peš nese na tržnico in jih proda. Videti sta bila zadovoljna. Po vseh merilih, ki jih določamo v »civiliziranem svetu«, ne bi mogla biti. Težko je primerjati ljudi na različnih koncih sveta, ker bi s tem marsikomu naredil krivico. Pa vendar se mi ob srečevanju z njimi nenehno postavlja vprašanje o človeku. Je človek tisti, ki živi življenje po ekonomskih merilih zahodnega sveta, vsepovsod išče zaslužek, sočloveka pa pozabi in odrine? Morda pa je človek tisti, ki – kjer koli že živi – sluti, kaj je življenje, in stori vse, da bi živel? Seveda prihaja tuja miselnost tudi v te kraje. Moč javnega mišljenja je uničujoča, kjer koli se zlorablja zaradi dobička. To najbolj vidimo ob praznovanjih. December je mesec razsvetljenih mest, bleščeče urejenih izložb. Ko je vsega konec, pa človek ostaja sam. Zunanjost ga ne osreči, ker se preveč spreminja. Osrečuje tisto, kar imamo v sebi, osrečujejo trajne stvari, ki so v nas in jih s svojim življenjem prinašamo med ljudi. Morda pa lahko tudi z drugačnim pogledom na življenje, brez preračunljivosti, vračamo veselje ljudem, ki so bili v prazničnih dneh osamljeni. Ko mi kdo reče, da je osamljen, ga po navadi vprašam: Kdaj si nazadnje koga obiskal? Vsak dan, ne samo ob praznovanjih, je priložnost, da vračamo ljudem veselje in pogum. Je v našem življenju kaj pomembnejšega?
Neveljaven email naslov