Nedavno smo se pri verouku z letošnjimi prvoobhajanci pogovarjali o tem, kaj jim je v cerkvi najbolj všeč. Presenetil me je odgovor bistrega Marka, ki je povedal, da mu je najbolj všeč – mir! Kar nisem mogla verjeti! Tretješolcu je najbolj všeč mir v cerkvi! Bila sem prepričana, da se otroci pri navadnih mašah v glavnem dolgočasijo, kadar ne sodelujejo, ne pojejo ali ne prinašajo darov, a mali Mark je povedal, da mu je mir všeč! Ob obisku Marijine cerkve v središču našega glavnega mesta me je toplo prešinilo: tudi meni je v cerkvi najbolj všeč mir! Ko se zapro velika vrata, se naenkrat znajdeš v svetu tišine, miru, urejenosti. Prav zato je dobro in dragoceno, da so naše cerkve odprte, tudi ko ni v njih svete maše, turističnih obiskov ali koncertov. Ni nam treba vedno kaj slišati, videti, doživeti, početi. Včasih je dovolj stopiti v cerkev in se potopiti v mir in tišino, ki sta v njej doma. Redko kje zunaj cerkva danes čutimo mir, redko kdaj umolknejo ulice, domovi … Vse je polno glasov, takih in drugačnih, polno telefonov – ker so postali naše tretje oko, polno nemira, predvsem pa hitenja, iskanja, drvenja. Ljudje skoraj ne gledajo več drug drugemu v obraz, niti imajo časa za sproščen prijateljski pogovor, ki je blažilen za srce in zdravilen za dušo. Zato še kako potrebujemo mir, ki kraljuje v naših cerkvah! In ko se potopimo v mir, ko brez besed stojimo pred drobno lučko, ki trepeta tam ob tabernaklju, lahko doživimo navzočnost Njega, ki govori brez besed, ki deluje brez dejanj in ozdravlja brez zdravil. Ne samo, da naše telo potrebuje tak mir, da si odpočije od vrvenja vsakdanjega življenja, pogosto ga potrebuje tudi naša utrujena duša, da se ne zapre, ampak ostane v stiku z večnim Gospodom, Darovalcem življenja in Odrešenikom sveta. Kako zelo si želim, da bi bile vse naše cerkve odprte, da bi iskalci našli mir in tišino in zaslutili navzočnost Njega, ki je tam doma.