Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani.
Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara.
Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!«
Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti.
Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani.
Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara.
Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!«
Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti.
Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.
Na današnji dan se v Cerkvi spominjamo evangelista sv. Marka, ki je pisec drugega evangelija. Bil je učenec apostola Petra. Evangelij je napisal na željo rimskih kristjanov med letoma 65 in 70. Kdo je bil evangelist Marko? Doma je bil iz Jeruzalema. Iz judovstva v krščanstvo je prestopil, potem ko je spoznal apostola Petra. Dal se je krstiti. V naslednjih letih je spoznal tudi apostola Pavla, ko je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu. Evangelist Marko se je pridružil apostolu Pavlu na prvem misijonskem potovanju, ki pa ga je hitro zapustil in se vrnil nazaj v Jeruzalem. Čez čas sta skupaj z Barnabom kot misijonarja odšla na Ciper. Okoli leta 54 je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. V tem času je Marko obiskal Pavla v Rimu. Po mučeniški smrti apostolov Petra in Pavla je postal Marko zrel in samostojen oznanjevalec. S svojimi pridigami in zapisano besedo je oznanjal, kar je slišal od njiju. Sveti Marko je umrl mučeniške smrti, po vsej verjetnosti v Aleksandriji. Njegove ostanke so prepeljali v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu v čast zgradili mogočno, veličastno baziliko. Iz Benetk in preko Ogleja se je češčenje tega svetnika razširilo tudi v naše kraje. Zanimivo je, da so se Benetke v času svoje pomorske slave imenovale: Republika svetega Marka Še danes imajo v mestnem grbu krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega opazimo tudi po mestih na slovenski obali, ki so bila nekoč pod beneško oblastjo. Silvano Fausti v uvodu v razlago Markovega evangelija zapiše, da je vse Sveto pismo ena sama velika pripovedna kateheza, ki poroča o tem, kaj je Bog storil in kaj je postal »zame«. In Marko se z zapisovanjem pripovedi o Jezusovem življenju zavestno vključuje v to katehetsko izročilo. Pripeljati hoče do poglobljenega razumevanja, ne samo razumevanja, ampak kontemplacije Boga, ki je ljubezen. To je »evangelij«, kar pomeni dobra novica, ki pomete z vsemi podobami Boga, ki si jih človek od nekdaj izmišlja. Jezusov lik je prikazan z vidika prvih učencev, ki so se stežka dokopali do tega, da so ga spoznali kot Odrešenika in Gospoda in se odločili, da v njem utemeljijo svoje življenje. Kot zanimivost naj omenim, da nekateri ime Marko povezujejo z latinskim izrazom marcus, kar pomeni kladivo. Slovenska oblika Marko je iz italijanščine, zveni pa domače. Ime se uvrša v prvo deseterico naših najpogostejših imen. Evangelistu sv. Marku je na Slovenskem posvečenih 13 cerkva: tri župnijske in deset podružnic. Kot zavetnika ga častijo kmetje, slikarji na steklo, košarji, zidarji, notarji in pisarji. Sveti Marko je tudi priprošnjik zoper strelo in točo.
Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo … Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu … celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerastli, šolo zamenjali za službo, se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdete več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte … nadute in vase zagledane … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, daste noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … A veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!
Triindvajsetega aprila praznujemo svetovni dan knjige in Slovenija je ena redkih držav, ki ga slavijo kar ves teden. Prav v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru že četrto leto zapored razpisujejo natečaj za prevod pesmi iz čustvenčkov v slovenščino. Duhovita poteza, ki pa materinščino postavlja le še v vlogo prevodnega, ne več izvornega jezika nas, ki se imenujemo Slovenci. Kot da predvsem mladi, ki jih razpis nagovarja, že prebivajo v simbolnem svetu univerzalnega, svetovnega digitalnega jezika, v katerem so se izgubile vse razlike med nami in tistimi, ki prebivajo na drugi polobli planeta Zemlje. Ko so leta 1864 naši zavedni rojaki ustanavljali Slovensko matico, ki je februarja praznovala 155 let, so si za cilj zastavili prav izdajanje knjig v slovenščini. S tem naj bi spodbudili razcvet slovenskega literarnega in znanstvenega jezika. Izhajali so iz prepričanja, da je prav jezik, zapisan v knjižni obliki, tisti, ki Slovence postavlja ne samo na evropski kulturni, ampak tudi politični zemljevid. Tako je slovenska knjiga v 19. stoletju določala ne le širino našega duha, ampak tudi meje naših državotvornih zahtev. In tako je bilo vse do angažiranih prizadevanj Društva slovenskih pisateljev in književnikov na splošno v procesu osamosvajanja. Potem ko smo dobili državo, je slovenska knjiga postala le še blago, ki se mora znajti med množico privlačnejših izdelkov na tržišču in se z zapletenimi birokratskimi postopki le delno, predvsem pa izredno skromno financira. Ker ne dosega želenih promocijskih učinkov v javnosti, sponzorjev po večini ne zanima več, avtorji morajo zaradi nizkih honorarjev pisati čim hitreje in učinkoviteje ali pa početi predvsem kaj drugega, če hočejo preživeti. Jezik pa izgublja svojo narodotvorno vlogo in bitko s tehnološko globalizacijo. Slovenska knjiga umira na obroke. Rešila je ne bosta ne svetovni dan knjige ne slovenski teden. Rešimo jo lahko le mi Slovenci, če v njej znova uzremo edino svetlo oporno točko našega narodnega preživetja v prihodnosti.
Velikonočni ponedeljek je v ljudski tradiciji namenjen predvsem obiskovanju in različnim igram s pirhi. Evangeljski odlomek tega dne govori o dveh učencih, ki sta – prestrašena in razočarana zaradi dogodkov v Jeruzalemu – bežala v vas Émavs in na tej poti srečala Jezusa. V današnji Duhovni misli pa bo avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišljal o sporočilu velike noči.
Največji krščanski praznik – velika noč – bo to jutro v cerkve privabil množice vernikov. Po mestih in vaseh se začenjajo jutranje procesije, ki imajo v slovenski ljudski tradiciji posebno mesto in so najpomembnejši del velikonočnega jutra. O sporočilu velike noči pa v tokratni Duhovni misli ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Velika sobota je dan ko – po cerkvah – poteka čaščenje Božjega groba. Že zgodaj zjutraj pred cerkvijo duhovnik blagoslovi ogenj, čez dan pa tudi velikonočne jedi. Najpomembnejši del dneva pa je večerno bogoslužje, ki simbolizira Jezusovo vstajenje. Ob pričakovanju velike noči je Duhovno misel pripravil mariborski nadškof Alojzij Cvikl.
Spoštovane poslušake, cenjeni poslušalci, dobro jutro. Pred nami so ponovno velikonočni prazniki, ki so najbolj radostni krščanski prazniki. Pomenijo namreč, da je Bog posegel v človeško zgodovino, ki je s tem dobila svoj dokončni pomen in smisel. Za evangeličanske kristjane je v vsem velikonočnem tridnevju še posebej pomemben veliki petek, ker nas usmerja k velikonočnemu jutru. Kristusovo trpljenje in smrt na križu je pečat, ki potrjuje resničnost in veljavnost Božjega odrešenjskega dela. Jezus je namreč s svojo žrtvijo priskrbel popolno odkupitev, zadostitev za grehe in tako odrešenje in novo življenje. Jezusov križ je tako sprava med Bogom in človekom, je dokončno razodetje in izvedba popolne ljubezni. Jezus Kristus je namreč za nas Adamov dolg poplačal in s svojo krvjo izbrisal zadolžnico prastare krivde. Zaradi tega se nam na velikonočno jutro lahko odprejo nova obzorja življenja in naše bivanje dobi končno svoj smisel, svojo vrednost, svojo lepoto. Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko ne bi imeli sreče, da smo odrešeni. Rodili smo se za smrt, toda odrešeni smo za življenje. Kaj vse smo danes pripravljeni storiti, da bi mejo smrti pomaknili vsaj malo naprej. A je vse zaman. Res nas tudi Kristus ne reši telesne smrti, nas pa v njej odreši za večno življenje. Kristus je edini zmogel smrt na križu, ki predstavlja vrhunec zla v korenini preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog od stvarjenja naprej želi podariti človeku. Sami, brez odrešenja, poznamo le življenje zaprto v egoizem, ki se, kot vidimo, vedno konča s porazom. Morda bi veliki petek lahko povezali s trenutnim doživljanjem najrazličnejših kriz; osebnih, zakonskih, družinskih in družbenih. Tako kot se je prvi človek Adam skril pred Stvarnikom in je z grehom vstopil v smrt, mu na veliki petek Bog pride naproti in mu povrne življenje. Zaradi greha je človek podlegel smrti, toda Bog, njegov Stvarnik ga reši tudi smrti. Zato nas veliki petek vedno znova vabi k razumevanju in sprejemanju te skrivnosti, ki naj v vsakdanjem življenju prežene temine našega srca in duha in nam povrne upanje v novo življenje. Želim vam lepo praznovanje velikonočnih praznikov.
Danes na veliki četrtek vstopamo v temeljne skrvnosti velikonočnega tridnevja. Dopoldne po naših stolnicah potekajo krizmene maše, ko se blagoslovijo oziroma posvetijo olja za podeljevanje zakramentov, zahvaljujemo se za dar duhovništva, v večernih obredih pa za dar svete maše, evharistije, ki pomeni zahvalo, da je Bog izpolnil obljubo, da je z nami do konca sveta. Hkrati pa je na veliki četrtek posebej poudarjena zapoved ljubezni, ko Jezus učencem umije noge in na ta način pokaže, da samo ponižnost, iskrena ljubezen, ki se kaže v konkretnih dejanih, odpirata vrata upanja v še tako temnih trenutkih življenja. Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« vabi, da bi bili »oznanjevalci evangelija z Duhom, torej glasniki evangelija, ki se brez strahu odprejo delovanju Svetega Duha. Na Binkošti je Sveti Duh storil, da so šli apostoli iz sebe, in jih spremenil v oznanjevalce Velikih Božjih del. Sveti Duh podeljuje tudi moč, da oznanjamo novost evangelija s srčnostjo, z močnim glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti toku. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo samo z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila (259). Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nam daje moči in poguma, tako papež Frančišek. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj. Če naj bi bili kristjani oznanjevalci vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki ga res poživlja, ki mu res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja. Želim vam blagoslovljene praznike in vas vabim, da bi se dali pri tem poučiti Svetemu Duhu, da bi vedno globlje odkrivali odrešujoče sporočilo velikonočnih skrivnosti, iz teh tudi živeli in pričevali o upanju ter Neskončni ljubezni Boga do prav vsakega človeka na tem svetu! Če hočemo zares živeti, moramo vstopiti v ples svobode in ljubezni.
Na veliki četrtek se spominjamo Jezusove poslovilne večerje, borbe ob krvavem potu in njegovega odhoda v trpljenje. Zmeraj znova me gane spoznanje, kako veliko ljubezen nam je Jezus izkazal, preden je odšel. Če pomislim, kako je umival noge svojim učencem … To ni bil tako lep, ganljiv in sočuten prizor, kot ga imamo danes v cerkvah in drugje. Učenci si niso tako kot moj oče, preden so prišli na večerjo, skrbno umili nog in obuli najboljšo obutev. Njihove noge so bile umazane od dolge poti, mnogi so bili prav gotovo bosi. Takšne umazane noge je hotel umiti njihov Učitelj in vzor. Mogoče so se učenci med seboj spogledovali iznad sklonjene Jezusove glave, se malce posmihali … On pa je, upognjen do tal, umival nogo za nogo in jo brisal z brisačo. Kako rad je imel te svoje sopotnike! Kako nežno jim je razodel, da jih spoštuje, ceni, da jih preprosto ima rad in da jih ne bo nikoli zapustil … Koliko ljubezni! Druga velika ljubezen je nova zapoved. Med dvema objavama, ki sta odkrili, da je Jezus točno vedel, kdo in kako ga bo izdal, je svojim učencem dal novo zapoved – zapoved ljubezni. Kot bi ves svoj evangelij, vse čudeže, govore in preroške besede treh let strnil v eno samo zapoved – ljubite se, kot sem vas jaz ljubil! Eden tistih, ki so ga izdali, je odšel v smrt, ker ni razumel govorice ljubezni, drugi pa se je zjokal in skozi solze kesanja videl, da ni večje ljubezni od te, ki jim jo je izkazal Jezus – da je dal življenje za svoje prijatelje. Tretja velika zgodba ljubezni je ustanovitev evharistije. Kruh, ki ga je dal kot svoje telo in vino, ki jim ga je podelil kot svojo kri. In prošnja: To delajte v moj spomin! Od takrat do danes se daruje na oltarjih vsega sveta Jezusovo telo in njegova kri – v spomin na to, kar nam je podaril, in kot hrana za večno življenje. Spomini ostanejo, ljudje ne – je zapisal eden od modrih mož. Zato je vsaka maša spomin – na silno ljubezen, ki se kar ne more končati in se stoletja in tisočletja vedno znova preliva iz srca v srce, z Jezusovega križa na naše križe, iz Jezusovega vstajenja v naše zmage ljubezni nad sovraštvom. Toliko ljubezni!
Ste se prebudili v težek dan, z bolečinami in strahom, v obupu in razočaranju? In v takem razpoloženju in občutkih, kdo bi imel srce reči: blagor ti, ker si žalosten, blagor, ker si ubog, blagor, ker trpiš? Ob dobrem jutru, ki vam ga iskreno želim, bi s takim blagrovanjem skvaril ves dan. A vendar so to besede, ki so temelj humanizma, ki je zrasel iz evangeljskega sporočila. Človeka, ki bi trpečemu, žalostnemu, ubogemu ponavljal, blagor ti, bi lahko mirne duše zabrusili, da je brezsrčen. O Jezusu, ki je to govoril zbrani množici, bi, vsaj kar vemo iz ohranjenih poročil, težko rekli, da je bil brezsrčen. Gre za sanjača, ki se ne more sprijazniti s stvarnostjo ali pa jo spremeniti in zato ponavlja vsem ponižanim in ubogim te blagre? Z očmi revolucionarna, sindikalista ali prevratnika bi gotovo razmišljali v to smer. Če se že ne moremo izkopati iz revščine, se znebiti žalosti, ubežati zasramovanju in preganjanju, se z njo sprijaznimo in ohranimo lepe sanje, ki ublažijo neznosnost sedanjosti. Nočem vas, dragi poslušalci, poslušalke zazibati v omamo praznih sanj. Danes je edini dan, ki ga lahko živimo, jutri bo drugi, včeraj je že minil, zato so sanje primerne le za ta trenutek, saj le sedaj lahko kaj spremenimo. Iz Jezusovega življenja in življenja teh, ki so mu zvesto sledili, vemo, da niso ravno sanjarili, ampak živeli tukaj in zdaj v vsem, kar jim je to prineslo. Naj me pesti žalost, je to še vedno žalost. Revščina nikoli ni bila nekaj, kar bi bilo samo po sebi dobro. Po drugi strani pa srečati revnega človeka, ki zna in zmore v svojem uboštvu najti nekaj svetlega, vedno prinese upanje tem, s katerimi živi. Verjetno delite z mano izkušnjo, kako je, če obiščeš bolnega človeka, za katerega veš, kako trpi. Pripraviš vse mogoče besede tolažbe, sprašuješ se, kako bi bil pri njemu, da ne bi podcenjeval njegovega trpljenja. A on te sprejme z nasmehom. Kljub svoji bolečini, ki jo ne taji, zmore iz svojega trpljenja odpreti vrata olajšanja vsem okrog sebe. Kljub brezizhodnemu trpljenju postaja vedno bolj središče vere v življenje. V teh pomladnih dneh, ko nas že narava poziva k iskanju temeljev našega življenja, ne pozabimo na te blagre. Nobeno porajanje ni lahko, v drobnem popku na sadnem drevju ni še nobenega sadu. Prav tako ni tega v naši revščini in bolečini, če pa zmoremo v sebi vsaj malo blagrovanja, bo to božanski trenutek, trenutek srečanja z Bogom. Naj bo tak ves današnji dan in blagor nam, če bomo s tem razpoloženjem prevzeli vse okrog sebe.
Jezus je prijateljeval z Lazarjem in njegovima sestrama Marto in Marijo. Rad je vstopal v njihovo hišo, kajti Marta mu je ljubeče stregla in Marija ga je zaverovano poslušala ter uživala v vsaki njegovi besedi. Tako je ljubeče zaznala, kaj se bo zgodilo z njenim Gospodom, da bo namreč trpel in umrl. Toda v njej je prav tako slutnja novega življenja, saj je njen Gospod obudil njenega brata, ko je ta že resnično umrl. Sedaj verjame, da bo tako tudi z njenim Gospodom, saj je on Božjega ljubljenec, Mesija! Za takšno vero pa je potreben resničen pogum. Spomnimo se, kako se apostol Peter boji trpljenja, in ko ga Jezus zase napove, ga prvak apostolov potegne vstran in mu dopoveduje: »To se ti ne sme zgoditi!« Potem se bo še širokoustil, kako bo dal življenje zanj, a v trenutku preizkušenj ga kar trikrat zataji. Obratno pa bo Marija ostala med svetimi ženami, ki bodo svojega Gospoda spremljale vse tja do Kalvarije. Pri Janezu beremo, da je Marija vzela dragoceno olje z dišavami in ga mazilila. Judje iz visoke družbe so si lahko privoščili takšno dišeče maziljenje, ki je poudarilo njihovo dostojanstvo pa tudi srečo. Tudi ko je nekdo umrl, so ga v pričakovanju novega življenja mazilili, saj je dragoceno olje tisto, ki ohranja telo za vstajenje in dišava pomeni, da je nekdo ljub Bogu, kakor zahvalna daritev, ki se kot z dišavami dviga v nebo. Marija je slutila, da bo Jezus vstopil v novo življenje, življenje radosti in upanja, a poprej bo šel v trpljenje in celo v smrt. Dragoceno in dišeče olje vse te dogodke povezuje. A zazna jih lahko le celostno Marijino srce. A takšnega ženskega pogleda v prihodnost ne zmore Juda Iškariot. Ekonomska računica pač ni od včeraj, ampak od pradavnine. Pridobitvena dejavnosti lahko zapravi človeško dostojanstvo in tudi ljubezni ne bo nikoli razumela. Ljubezen in mošnja se pogosto izključujeta, kajti tisti, ki ljubi, ne prešteva. In končno so tukaj še Jezusovi rojaki, ki se jim zdi oživitev Lazarja nekaj, kar je treba videti. Radovednost pač in nič več. Prava ljubezen pa ne paše radovednih oči, ampak preide k dejanju. Marija tokrat sicer ničesar ne reče, a s tem, ko Jezusu mazili noge, pove, kar pravi prerok: Kako lepe so noge tistega, ki prinaša mir! Ta mir je sposobna zaslutiti le ženska duša, ki gleda tudi v prihodnost.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, kar pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti. Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa. A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave. Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto? Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila. Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo!
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato vanj spustila še veliko število majhnih ribic, ki naj bi služile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice. Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora znotraj akvarija. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo. Spet je morski pes nemudoma napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken, od katere se je kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval z ustaljenim vedenjem, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvariji plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro kasneje morski pes odnehal. Ta poskus so ponovili še nekajkrat v naslednjih nekaj tednih. Vsakič je morski pes postajal manj agresiven in manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je morski pes naveličal udarcev ob steklena vlakna in preprosto povsem prenehal z napadi. Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Morski pes je bil zdresiran, da verjame, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko ribice končno plavale brez strahu, da bi bile ogrožene. Mnogi med nami pogosto po izkušnji neuspeha ali poraza obupamo in prenehamo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, še naprej v svojih glavah vidimo oviro, čeprav ’prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh več ni. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ’takšni pač smo’ ali da ’tako že more biti’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel, če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko. Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, prične z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.
Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva. *** Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih. *** Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on. *** Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam. *** Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno. *** Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti.
O vsakem narodu in kulturi imamo stereotipe, predsodke, iščemo pa tudi lepe stvari, pohvale, spodbude, pri tem pa ni pomembno, ali je to slovenski narod, romski, italijanski, nemški, ali so to evropejci, azijci, afričani … Na žalost v našem odkrivanju in spoznavanju prevladujejo bolj slabe značilnosti kot dobre, bolj škandali in problemi kot pa lepe in dobre rešitve. Na svetovni dan Romov, ki ga obeležujemo na današnji 8. april, bi rad predstavil čudoviti zgled Roma iz Španije, ki je postal prvi blaženi med Romi in ga častimo kot svetnika, kar pomeni, da je zgled življenja po vrednotah ne samo Romom, ampak vsem nam. To je bl. Zefirin Jimenez Malla, po romsko znan in imenovan El Pele. Rojen je bil v Španiji leta 1861. Osebno me pri njem navdušuje to, da se na zunaj ni v ničemer ločeval od ostalih Romov, saj je bil del njih in je živel romsko kulturo. Bil je trgovec s konji. Živel je v romskem okolju med Romi in enkrat so ga celo zaprli zaradi obtožbe, da je ukradel konja, kar se je kasneje izkazalo kot krivična obsodba. Bil je nepismen, brati ni znal. Hkrati pa je bil zelo pošten, globoko veren človek in je zelo častil Božjo Mater Marijo, ali kakor ji pravijo Romi Devlori Marijica. Med Romi je bil prepoznan kot pravičen, zato je velikokrat posredoval v različnih sporih med romskimi družinami, kjer so zelo zaupali njegovi presoji. Z ženo nista mogla imeti otrok, zato sta vzela k sebi in v duhu vere in poštenosti vzgajala nečakinjo Pepito. Leta 1936, v času španske državljanske vojne, se je Zefirin zavzel za mladega duhovnika, ki so ga vojaki aretirali na ulici, zato so ga skupaj z nekaterimi drugimi duhovniki in laiki zaprli. Tudi v zaporu in v zadnjih trenutkih življenja, ko je bil zaradi vere postavljen pred strelski vod, ni zatajil svoje vere, ampak je k vztrajnosti spodbujal tudi sojetnike. Tik pred smrtjo je z molitvijo, pesmijo in odpuščanjem pokazal neomajno krepost ljubezni do svojih rabljev. Umrl je z rožnim vencem v rokah. Cerkev ga je postavila na čast oltarja za zgled nam vsem leta 1997. Naj nam bodo ob današnjem dnevu Romov takšni možje in žene, ki spreminjajo svet s svojim zgledom, spodbuda in kažipot, da bo v našem bivanju različnosti in kultur prevladovalo iskanje vrednot, ki so nad narodi in kulturami in časi: vera, ljubezen, upanje, poštenost, prijateljstvo, pravičnost … Vsem Romom pa ob njihovem prazniku voščim Božjega blagoslova in Marijinega varstva.
Slovenci dobro vemo, da je naša nacionalna športna disciplina, ki jo vsi najbolje obvladamo, zavist ali po domače fovšija. Poleg te obstajajo še druge, v katerih smo seveda tudi pravi mojstri, če ne kar eksperti. Recimo opravljanje in obrekovanje. Za namerno širjenje neresnic o nekom z namenom, da bi mu škodovali – torej za obrekovanje – je sicer potrebno zraven vsaj še nekaj malega zlobe. Medtem ko je opravljanje, torej pripovedovanje resničnih slabih stvari o nekom, nekaj, kar navadno precej zlahka zleti iz naših ust. Zakaj pa ne. Če me je nekdo prizdel, me je užalil, mi je povzročil krivico, je bil nesramen do mene, nepošten, nepravičen in kar je še takega – potem si kar nekako lahko lastim pravico do tega, da o njem drugim govorim o slabih stvareh, ki mi jih je povzročil. Seveda za njegovim hrbtom. Po možnosti ne, da bi se prej z njim soočil, mu povedal s čim me je prizadel ali mi povzročil krivico. Ne. Kar direktno usekamo in začnemo drugim pripovedovati o tem. Potem k temu navadno še kaj pridamo. Ne nujno izmišljenega ali neresničnega, ampak resnico, za katero smo sicer izvedeli do drugih, a nam zelo dobro služi za podkrepitev tega, kar smo povedali iz svojih izkušenj s to osebo. Ni pa nujno samo to. Lahko nam je ta oseba samo moteča, nadležna, zoprna. Ali pa me pri čem ogroža, ovira in jo mogoče doživljam kot konkurenco. Lahko ta oseba nima nič z mano, ampak samo s svojim načinom delovanja in komuniciranja v meni prebuja neki nezavedni odpor, zavist ali kaj podobnega. Kakorkoli že. Razlogov za opravljanje imamo nešteto. Še posebej, če je moj jaz, moj ego šibak. Z opravljanjem drugega sogovorniku sporočam, da jaz nisem tako slab in zanič, kot oni, ki ga opravljam. S tem, ko torej nekoga tlačim dol, zaničujem ali črnim, v bistvu posredno sporočam sogovorniku, da sem jaz v redu, oziroma, da vsaj nisem tako pokvarjen. Da bi pridobili na veljavi in ugledu s tem, da o nekom drugem pripovedujemo slabe stvari pač ni način, da bi naš šibek ego v resnici lahko zrasel. Pot iz tega je v prvi vrsti zavest, da tudi jaz nisem popoln, da delam napake, da s svojim ravnanjem prizadenem druge, jih morda nevede ali nehote ranim. V tem je fenomenalnost evangelija današnje nedelje, ko farizeji in pismouki želijo kamenjati ženo, ki je bila zasačena v prešuštvu. Jezus pa jim nastavi ogledalo, ko pravi: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Naj ta spodbuda velja tudi za vse nas. Ko me bo zasrbel jezik, da bi pričel opravljati, je mogoče dobro, da se spomnim, da imam verjetno tudi jaz kaj masla na glavi. In nenazadnje, da tudi meni ne bi bilo všeč, če nekdo širi naokoli slabe stvari o meni, tudi če so resnične. Verjetno bi si raje želel, da mi jih pove naravnost, s spoštljivostjo in to na štiri oči.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Neveljaven email naslov