Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti.
Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej.
Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov.
Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zelo zanimivo je, da danes beremo pri sveti maši poročilo o Abrahamovi pripravljenosti, da daruje svojega sina Bogu Jahvetu skupaj s poročilom o Jezusovi ozdravitvi hromega in odpuščanju njegovih grehov. Kje je vez teh dveh na prvi pogled tako različnih besedil? Povezuje ju vera! Vera, v kateri hodimo skozi življenje in pridemo prav do samega Boga. Kajti ne gre samo za sposobnost našega uma, tudi ne samo za našo dobro voljo ali za globoko hrepenenje. Če v veri srečamo Boga, je to zaradi tega, ker nam tudi Bog sam prihaja naproti.
Abraham veruje, da je njegov Bog Bog živih in ne mrtvih. Zato neizmerno zaupa svojemu Gospodu, da mu bo ohranil sina Izaka pri življenju in da bo našel na mesto njega neko drugo, nadomestno žrtev. Kako bo Bog to izvedel, tega ne ve, toda ko želi opraviti daritev, pričakuje čudež in takrat mu Bog resnično pride naproti ter najde drugo žrtev. Tudi mi se pehamo v življenju in želimo doseči to in ono, toda potem pridemo kdaj pred hudo izbiro: ali biti uspešen brez etike ali biti vedno etičen in s tem kdaj tudi neuspešen? Ali storiti hudo, da bi dosegli kaj dobrega, ali pa verovati, da je mogoče delati dobro tudi brez hudega? Abraham nas uči, da se je mogoče odreči tej izbiri in delati samo dobro, če le verujemo, da je čudež mogoč. Veliki junaki v zgodovini človeštva in svetniki v zgodovini krščanstva so dokazali, da se takšni moralni čudeži dogajajo. Zaradi takšne vere se je svet lahko premaknil naprej.
Podobno je v evangeljski zgodbi o ozdravitvi hromega. Gotovo je to čudežni dogodek, toda poprej se je zgodil še večji čudež odpuščanja grehov. Odpuščanje grehov namreč pomeni novo življenje, novo duhovno radost in veselje za tistega, ki veruje, da je Kristus kot Božji sin sposoben odpustiti mu grehe. Zato mu tudi ni težko verovati v nekaj, kar je v resnici še bolj presunljivo kot dejstvo, da bo znova hodil. Ozdravitev hromih udov je samo odmev velikega čudeža vere v odpuščanje grehov.
Tudi pisatelj Marjan Rožanc sklene enega izmed svojih znamenitih esejev z vzklikom: »In sedaj nas lahko reši le še čudež!« Če kristjani verjamemo, da nam Bog prihaja naproti in da je za nas pripravljen narediti čudež, se bomo podali na marsikatero življenjsko pot, pa naj bo to duhovni poklic ali zakon, zavzetost v družbi ali javna odgovornost. Ne bomo odnehali verovati, da je dobro brez zla mogoče, kot ni odnehal Abraham v molitvi za življenje svojega sina in tudi ne mrtvoudni s svojo prošnjo: Ozdravi me, dobri Gospod.
Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja, imenujemo ga tudi svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Praznujemo ga vsako leto drugega februarja, to je štirideset dni po božiču. Pri nas je to zadnji dan božičnega časa. V Sloveniji je še vedno lepa navada, da do tega dne vsaj cerkve krasijo jaslice in božična drevesca, ki pa jih je treba prav na današnji dan pospraviti. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje. Štirideset dni po tem, ko je Marija rodila Jezusa, je smela priti v tempelj. S tem se je Marija podvrgla judovski postavi. Vsaka judovska mati namreč po porodu velja za nečisto. In v tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. V templju je Marija srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Evangelist Luka je zapisal: »Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35). Redovnice in redovniki na ta dan praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Redovniki in redovnice dan posvečenega življenja praznujejo skupaj s svojimi škofi in drugimi verniki. Cerkev je praznik prvič obhajala drugega februarja 1997. Posebno praznovanje dneva redovnikov je uvedel papež Janez Pavel II., ki je želel posvečene osebe spodbuditi, da bi se vračale k izvirom svojega poklica in vsako leto pred Bogom znova potrdile svojo izbiro. Papež je izbral praznik Gospodovega darovanja, ker simbolizira Jezusovo izročitev Bogu in pripravljenost izpolnjevati Božjo voljo. Tudi redovnice in redovniki se namreč z zaobljubami in načinom življenja dajo v celoti na razpolago Bogu in ljudem. Če današnji praznik razširimo, bi lahko rekli, da je vsak izmed nas poklican: poklicani smo v življenje, družino, zakon, na poklicno pot, v prijateljske odnose ... Vse to je vabilo, klic. Naj bo tudi današnji dan priložnost za nas, da odgovorimo na ta klic in smo luč drug drugemu. Kajti zagotovo velja: »Več svetlobe, ko boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živimo!«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Prerok Ozej je živel v zelo dramatičnem času, v 6. stoletju pred Kristusom. Pred njegovimi očmi so padle cvetoče Ninive, Asirci so porušili Samarijo in potem je prerok postal priča kar dvakratnemu obleganju Jeruzalema. Zato je odločno zapisal svarilne vzklike svojemu ljudstvu, kaj vse se bo zgodilo krivičnim, moralno izprijenim, kako bodo ugonobljeni. Toda njegova svarila preraščajo same zgodovinske dogodke, ki so se vrstili pred njegovimi očmi, in tudi njegov resnični strah za usodo njegovega ljudstva ter njihovega tako ljubljenega Jeruzalema. Vsemu človeštvu je povedal, da krivica in nasilje, laž in spletke nimajo prihodnosti. Toda nato se je obrnil k »preostanku« poštenih v Izraelu, jih tolažil ter opogumljal, kajti sam Bog jih bo ohranil. To pa zaradi njihove iskrenosti, ker so brez zvijačnega glasu. Ker so pravični, bodo v miru pasli svojo živino, brez strahu in trepeta. Bog bo z njimi in oni bodo deležni tihih trenutkov in mirnega počitka. Tudi Kristus se v svojem znamenitem Govoru na gori, gori Blagrov, obrača k preostanku svojih učencev in jim pravi, da se nimajo česa bati. Njihovo življenje bo življenje srečnih, čeprav bodo majhni, ubogi, preganjani. Kristus v svojih znamenitih, izjemnih »Blagrih« govori o notranji sreči, ki je nihče ne more ukrasti, pohoditi ali še manj uničiti. Blagri so nekakšna temeljna listina evangelija, Kristusovega veselega oznanila. Govorijo o tem, kaj smejo Kristusovi učenci pričakovati od življenja. Ne bo jih zapustil, čeprav se bodo počutili osamljene, ponižane, preganjane in lačne ter žejne. Vabi jih, naj v ljubezni ostanejo krotki in naj bodo usmiljeni, saj bo tudi On do njih usmiljen. Ti blagri so v Jezusovem času zveneli precej tuje, prav tako pa tudi danes, v obdobju tekmovalnosti in boja za oblast ter volje do moči. Toda v razmerju ljubezni čutimo, da ni sramotno biti premagan. V prijateljskem odnosu si upamo biti krotki in berači, v navzočnosti miline in odpuščanja se nam ni težko nečemu odreči. To je logika ljubezni, ki smo jo sposobni uresničiti v intimnih družinskih in prijateljskih odnosih in se lahko potem razširi na družbo ter tako ustvari civilizacijo ljubezni. Blagri so ljubezen, ki se kdaj pojavi tam, kjer je sploh nismo pričakovali.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub različnim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo ali medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da obiščemo ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z različnimi znanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore turističnih delavcev, ki si tako služijo svoj vsakdanji kruh. Pa vendar sem prepričan, da številni ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, pa je že dovolj, da smo šli. K ničemur se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda ,morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že od daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se ,moram' pojavlja vedno pogosteje. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da s potovanji le nadaljujemo vsakdanje delo? Razlika je samo ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me zdaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in za marsikoga je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle take in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nepričakovano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, so tisto, kar premaga zoprni ,moram'. Želim vam dan, poln prijetnih presenečenj, dan, v katerem bo vsak ,moram' počasi postajal ,hočem'.
Nedeljsko jutro se je leno in pospalo prebujalo na obrobjih naših hribov. V zraku se je čutil tihi vonj miru in zadovoljstva, ko ljudem ni treba hiteti na delo, otrokom in mladim pa ne v šole. Celo petje ptic se je moglo čuti! A jaz sem hitela na urgenco, kamor je bila tik pred tem odpeljana naša soseda in ni bilo nikogar, da bi jo spremljal. S polno hitrostjo sem vozila za rešilcem in se ustavila šele pred vhodom na urgenco. Sosedo so takoj odpeljali, meni pa rekli, naj počakam. In sem obsedela v čakalnici. Urgenca v nedeljo zjutraj – kot da sem vstopila v drugi svet! Niti sledu o miru, spokojnosti in tihožitju! Vsi so hiteli sem ter tja, slišalo se je vse, kar človeški glas lahko proizvede – od joka do preklinjanja, od tihe molitve do jeznih očitkov, od strogih ukazov do neslišnega hlipanja … Kot konglomerat glasov od ljudi, ki so od ne vem kod vrženi v ta skupni prostor zaradi nekega težkega dogodka, ki jim je v trenutku obrnil življenje na glavo! V vsej tej zmešnjavi in hitenju sem opazila na mizi medicinske sestre krasno kristalno vazo s prelepo rdečo vrtnico. Kakšno nasprotje! Kriče je ta lepota in popolnost izstopala sredi medicinskih nasvetov, pripomočkov, infuzij, prevez, kisikovih naprav … Prekrasna rdeča vrtnica kot opomin, da je nekje drugi svet, da tudi sredi vsega tega norenja in včasih obupa lahko nastane nekaj dragocenega, lepega … Pozneje, ko so se stvari s sosedo uredile in je ostala na oddelku, me je radovednost spet pripeljala pred mizo na urgenci in pred čudovito rdečo vrtnico. Vprašala sem že precej utrujeno medicinsko sestro: Od kod vam ta lepa vrtnica? In utrujeni obraz je prekril čudovit nasmeh, sestra se je razcvetela v svojih gibih in mi objasnila: Veste, sinoči smo imeli zelo hudega bolnika, ki smo mu s skupnimi močmi rešili življenje, ko so že vsi obupali. In danes je njegova mama v zahvalo prinesla tole rdečo vrtnico za nas, sestre … Nisem več spraševala, nisem želela vedeti, koliko življenj so rešili ta teden ali ta mesec. Kajti kot v evangeliju, kjer se je Jezusu za ozdravitev zahvalil le eden od desetih gobavcev, tako je tudi tukaj ena od stotih mam prišla nazaj s kristalno vazo in rdečo vrtnico. In ob pogledu na njo ne samo, da medicinsko utrujeno osebje zacveti in se prikrade nasmeh na njihove obraze, ampak tudi vsi, ki smo bili tam, vemo, da takšna vrtnica pomeni upanje … Če so nekomu podarili v zahvalo takšen čudovit cvet, potem ljudje smemo upati, da se bo tudi nam pomagalo, ko nam bo najtežje.
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Danes goduje sv. Frančišek Saleški. Papež Pij XI. ga je leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Današnji godovnjak je za svojega življenja, pred dobrimi štiristo leti, iskal načine, kako »priti« do ljudi. Začel je tiskati kratke letake, na katerih je branil katoliško vero in Cerkev. Z velikim uspehom jih je širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen, imel je smisel in čut za lepo besedo. V pisanju je užival. Iz njega se je razvil pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoski literaturi. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu. Izobrazba mu je veliko dala, notranje je dozorel, napredoval je v duhovnem življenju, poleg tega pa se je razširil tudi krog prijateljev in znancev. Iz Pariza je odšel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz prava. Postal je duhovnik, odličen pridigar in iskan spovednik. Škof ga je poslal v tiste dele svoje škofije, kjer se je razširjal protestantizem. V Katoliško cerkev se je vrnilo več kot 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal svojega naslednika, se je njegovo oko ustavilo na Frančišku. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je »vsem postal vse«. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. Kot dober pisatelj je postal zavetnik katoliških pisateljev in časnikarjev. Beseda ima »čarobno« moč. Lahko opogumlja, lahko pohvali, lahko deli komplimente, lahko rešuje in poživlja. Lahko pa gre tudi v drugo skrajnost: lahko rani, celo ubije lahko. In kakšno odgovornost imajo tisti, ki so v službi besede – pisano z malo in pisano z veliko. Beseda vzgaja, beseda usmerja, beseda daje smisel – lahko pa je tudi orodje manipulacije. In take so vse tiste besede, ki zavajajo, ki obrnejo hrbet resnici, ki mečejo pesek v oči. In svet, v katerem živimo, je razpet med ta dva pola. Na eni strani beseda resnice in na drugi strani beseda laži. Konfucij je zapisal: »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« Vsem novinarjem, pisateljem, radijskim in televizijskim novinarjem, skratka vsem, ki smo v službi besede, čestitam ob današnjem prazniku. Naj bo zvestoba resnici moto našega poslanstva.
Judje so bili zelo ponosni na svojo prestolnico Jeruzalem. Toda že v petem stoletju pred Kristusom je prerok Izaija, ki je seveda napovedal, da bo izvoljeno ljudstvo znova pozidalo svoje sveto mesto, vendarle povedal, da bo novo razodetje, razodetje resnice in ljubezni, prišlo in dežele, ki jo Jeruzalemčani zaničujejo, se pravi iz Galileje. Kdor koli je bil kdaj v Galileji, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Kako bujno rastejo palme in druga drevesa, kako idilično je Genezareško jezero, ki se lesketa v odsevu sončnih žarkov! Toda oddaljenost od jeruzalemskega templja je bila vzrok, da so prebivalci Galileje radi zapadali mikavnosti češčenja drugih bogov, posebno še teh, ki so obetali obilno letino, rodovitnost polja in cvetoča sadna drevesa. Pa vendar tako prerok Izaija kot tudi Jezus iz Nazareta verjameta v spreobrnjenje srca in navdušujeta Galilejce, naj sprejmejo, kako je Bog izbral prav njih, da bi razodel človeštvu najlepše. Bog ponižuje prevzetne in se sklanja ponižnim, zato naj bodo eni in drugi skromni ter se vesele, da je Bog spregovoril prav obrobnim, tokrat Galilejcem, in ni govoril samo zanje, ampak prek njihovih prerokov vsemu človeštvu. Tako se v Galileji znajdemo v deželi Božjega razodetja, v kraju Božje besede. Če za Jezusa razlagalci še pravijo, da je hodil v rabinske šole in je tako lahko nastopal kot učitelj v shodnici, pa za njegove učence velja, da so bili precej neizobraženi ribiči. Bili so sicer izmojstreni v rokovanju z ribiškimi mrežami, odlično so poznali muhavost Genezareškega jezera, toda kaj več kot večina Izraelcev o Svetem pismu niso vedeli. Jezus jim je moral prek preroških besedil in prilik razlagati Božjo besedo skorajda v njenih temeljih. Kristjani v Sloveniji smo včeraj praznovali tudi nedeljo Svetega pisma. Slovenci smo lahko ponosni, da smo med prvimi narodi v Evropi prejeli prevod celotnega Svetega pisma v materni jezik. Toda vprašanje ostane tudi za nas, ne samo za Jeruzalemčane: kako ga mi razumemo in kakšen je njegov odmev v našem življenju? Nič ne pomaga zatrjevanje, da smo zrasli s slovensko biblično tradicijo, v kateri se gibljemo tako katoličani kot protestantje. K spreobrnjenju smo povabljeni prav vsi, da Božjo besedo sprejmemo v tihoti srca in prosimo, naj nam še naprej govori ter nam daje modrost in pogum v življenju.
Zdravnik Matjaž Zwitter, onkolog in predavatelj medicinske etike in tudi dolgoleten direktor Onkološkega inštituta, je v pogovoru za februarsko revijo Ognjišče leta 2020 govoril o svojih srečanjih z umirajočimi, saj je 41 let delal kot onkolog, torej zdravnik, ki zdravi bolnike z rakom. Poudaril je, da človek rad živi, saj med rakavimi bolniki skoraj ni samomorov … Srečeval se je tudi s hudo bolnimi. Na vprašanje, ali ga je kdo prosil, da mu »konča« življenje, je odgovoril takole: »Direktne prošnje: dajte mi zdaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: 'Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.' To sem večkrat slišal. Če je kdo rekel: Najrajši bi umrl, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne težave.« Ljudje si želijo bližine, zlasti človeške bližine. Težke trenutke bolezni jim lajša tudi prijazna in spodbudna beseda. To lahko najdejo tudi v knjigi. Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena ni bila verna. Ko se je slabo počutila, je šla k zdravniku. Ta ji je odkril raka, ki se je že razširil po telesu. Zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo. Zdravnik je bil veren in ji je želel govoriti o Bogu, vendar je to zavrnila. Sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril. Čez nekaj tednov je zdravnik iz časopisa zvedel, da je žena umrla. Njenim je poslal sožalje. Nato ga je poklicala hčerka pokojne. »Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?« ga je prosila. »Pri nas nimamo te knjige. Mama se je ob njej čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim Svetim pismom v rokah. Njeno željo smo izpolnili. Bi nam, prosim, poslali Sveto pismo, da v njem odkrijemo tisto, kar je mamo spremenilo?« Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil potrebo spregovoriti o Bogu in je drugim pomagal odkriti lepoto krščanskega življenja. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 106). Hudo bolna žena je v Svetem pismu odkrila moč za težke trenutke življenja. Božja beseda more tudi nam postati luč in vodilo v življenju. Vzemimo zato v roke knjigo knjig. »Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnikom? Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu. Večkrat na dan bi ga vzeli v roke. Hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili. Uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom. Z njim bi ravnali, kakor da ne moremo živeti brez njega – vsakemu svojih otrok bi ga podarili.« (Vodi me, dobrotni Duh, 137).
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj na skrivaj pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ja ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zapadel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji Duhovni misli govori o zlu, ga povzročamo ljudje. Pri tem se marsikdo vpraša, kje je Bog, zakaj dopušča zločine.
V evangeliju beremo zgodbo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?' Jezus mu je dejal: 'Ne pravim ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.'« (Mt 18, 21-22) Bodimo iskreni: Peter sprašuje v imenu celega razreda! Vse radi preštejemo in izmerimo, usmiljenje pa ni reč, ki bi z njo veljalo vztrajati kar v nedogled. Ni vzgojno, ni človeško, ni smiselno. Ne nazadnje, če kje, potem je prav v naših medsebojnih odnosih mera hitro polna, in da bo vse po pravilih, je treba vedeti za pravo mero. Kolikokrat torej? Sedemkrat? Jezus v nadaljevanju pove priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg deset tisoč talentov, ta hlapec pa potem svojemu dolžniku ni bil pripravljen odpisati stotih denarijev. Da nam bo bolj jasno: deset tisoč talentov je plača za sto šestdeset tisoč let(!), sto denarijev pa plača treh mesecev. Vsota je – nesmiselna, ravnanje hlapca – nečloveško, poanta prilike pa – vzgojna? Ne vem. Kristjani nismo čisto nič posebnega, čeprav se dostikrat tako počutimo in vedemo. Smo pa poklicani k res posebnemu vedenju, in to dostikrat pozabimo. Prehitro se zadovoljimo s tem, da smo »pridni«: dobri, po standardih in merilih tega sveta. Na ljubezen odgovarjati z ljubeznijo in na sovraštvo s sovraštvom je najobičajnejše načelo, najenostavnejši način bivanja, ki so ga z največjo lahkoto zmožni vsi, ki niso ravno čustveni invalidi in duhovni zombiji. Če nam sedemkrat uspe na sovraštvo odgovoriti z ljubeznivostjo, se imamo že za zmagovalce in potegnemo črto: dovolj je bilo! A vsi, še otroci, znajo šteti do sedem. Prešteti do sedemdesetkrat sedemkrat je pa že višja matematika.
Danes goduje pri Slovencih zelo priljubljeni svetnik sveti Anton Puščavnik. Živel je v tretjem stoletju po Kristusu in sicer v Egiptu, kjer puščava ni bila daleč. Tako je hitro našel privilegiran kraj za svoja globoka premišljevanja, kjer se nebo sklanja k zemlji in kjer lahko človek zaživi polnost svobodnega življenja, saj ga prav nič več ne vznemirja. Pred njim je samo še večnost, večnost radosti in ljubezni. Zato se ne smemo čuditi, če je Antonov način življenja postal mikaven tudi za druge ljudi, kajti takoj so se našli mladeniči in možje, ki so ga hoteli posnemati in že v svojem zemeljskem življenju živeti radost večnosti. Videli so, da lahko že sedaj uresničijo trenutke večnega veselja, občutje neskončne ljubezni. Toda sveti Anton s svojimi učenci vendar ni zapustil tega sveta. Vedel je, da se mora z vrha svojih blaženih doživetij vendarle sklanjati k človeku, ki trpi, hrepeni in prosi za odrešenje. Zato je poslal svoje učence v naselja, vasi in naselbine ter jih prosil, naj poskrbe za reveže, posebej za te, ki so lačni. Od tod tudi njihov veliki privilegij, da so smeli menihi svetega Antona tudi v srednjem veku s prašički hoditi v vasi. Vemo, da je bila svinjereja zelo tvegana zadeva, mimogrede se je razširila kakšna bolezen, če že ne epidemija. Toda učenci svetega Antona so gojili skrbno higjeno, tako so dobili dovoljenje, da so z živalmi obiskovali vasi in hranili uboge. Čudovito sporočilo prihaja za nas preko današnjega svetnika. Na eni strani nam pravi, naj se ne bojimo samote. Ko upamo biti sami, prisluhnemo globinam svoje duše in Bog nam zašepeta marsikatero spoznanje. Le takrat, ko upamo čisto goli, brez vsakega imetja stopiti pred Gospoda, se nam razkrije tisti, ki nas lahko edini osrečuje v globini našega srca. In na drugi strani, nobena duhovnost, pa naj bo še tako globoka in osrečujoča, nas ne odveže od ljubezni do soljudi, posebno še do ubogih. Ljubezen, da revežev, posebno do teh, ki so lačni, je tako močno prisotna v evangeliju, da Kristus celo dovoljuje prekinitev judovskih sobotnih zahtev, kljub temu da je bil sam zelo pravoveren Jud. Ljubezen nas naredi neodvisne od predpisov in zahteva od nas iznajdljivost, iskrivost in seveda dobrohotnost do trpečih. Kristus nas uči, da smo v ljubezni ustvarjalni in se ne pustimo omejevati od zakonov in prepisov. Ne, ker bi jih ne potrebovali in spoštovali, ampak ker je pogosto zahteva ljubezni do bližnjega tako močna, da se na pusti ukalupiti v noben zakon.
Ko hodiš po poti skozi življenje, je dobro polno zajemati iz njega, vse, kar nam daje, vse, kar je. Ali znamo pogledati na vse, kar se nam dogaja, z različnih zornih kotov – od zgoraj, pa tudi izpod vrhnjega, zunanjega, tudi tisto, kar je bolj odmaknjeno, skrito, z vso širino in globino pogleda. No, samo da me ne preplavi ozka rutina, da znam resnično izvirno prestopati meje vsakdanjosti. Res, da je ta videti najvarnejša. Lepo je, da sicer hodim stvarno, realno, a zvezdam naproti. To je mogoče, ko odprem prostor ustvarjalnosti. Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Odprtost izvirom daje več radosti, več upanja, razbohoti se želja po rasti, ki vodi v svetlobo življenja. Da le ne negujem svoje bolečine, da se je ne oklepam, ob tem pa sploh ne opazim, da življenje tiho drsi mimo. Jaz pa se izgubljam, pogreznjen v skrbi, težke občutke krivde, sramu, zamere. Kot bi zastiral svojo notranjost s temnim oblakom nevrednosti. Prisluhniti sebi in drugim. Prisluhniti, kaj se resnično dogaja. To ne pomeni, da se mračno pomilujem ob težkih občutkih, ali pa da se kljub bolečini ne menim zanje in se delam srečnega. Narejena, navidezna, izumetničena čustva človeka prej ali slej uničujejo. Najhuje je, če so brez ljubezni. A tudi če za tem stoji dobronamernost, siromaši vire moči in povzroča razdiralno notranjo praznino, čustveno sušo. Potrebno je soočenje z resnico, kakšni občutki se sprehajajo po meni, kakšna čustva morda me mučijo. Prepoznavam jih, postopno razumem, sprejmem novo. Lažje je, če dopustim, da so mi drugi, posebno bližnji, lahko ogledalo. Če to ni bilo mogoče od otroštva naprej, se moram do tega počasi prebiti v odrasli dobi. Zavem se svojih moči. Z voljo oživim svojo pot v smeri resnice. Resnica nas osvobodi, čeprav lahko zelo boli. Volja do življenja je čudovita. Je sila, ki daje zagon v rasti, včasih izzveni kot napadalnost, a ni vedno slaba. Tudi tega se človek uči. Brez pristnosti ne gre. Ne bomo se na primer rešili, če igramo lažno skromnost, potuhnjeno dobrodelnost, kjer ni srca, kjer je v bistvu napuh, ali celo zaničevanje. Ko to izzveni, ko se razreši zabloda, mine bolečina, pride več moči za sprejemanje drugega, to pa okrepi samospoštovanje. Bolje razumem svoje temeljne potrebe, tudi svoje občutljivosti. Krivična oblast nad človekom, posedovanje dobrin in srca bližnjega je hujše kot umor, je rekel sveti Frančišek Asiški. Potrebne so vedno nove poti, nove zmage, majhne in večje, ki peljejo do Ljubezni.
Verjetno nam ob svetopisemskih odlomkih Jezusovega krsta v Jordanu pred očmi zaigrajo svetovno znane upodobitve tega prizora, kot so nam jih zapustili Pietro Perugino v Sikstinski kapeli ali pa Andrea del Verrocchio in Leonardo da Vinci. Nekdo drug se morda prej spomni kakšnih filmskih upodobitev, na primer klenega Janeza Krstnika v filmu Jezus režiserja Rogerja Younga, pa tudi številnih drugih, vse do Scorsesejevega Krstnika, ki je skoraj obseden ali pa vsaj zrel za psihiatrično kliniko. Vsekakor gre za zanimiv svetopisemski lik, ki je vedno privlačil in izzival umetnike. Kaj pa nas? Nas lik Janeza Krstnika še vedno izziva? Glas vpijočega v puščavi – kričeči prerok ob Jordanu, ki kliče, spodbuja in vabi k spreobrnjenju. Asket, oblečen v kameljo kožo, čigar dnevni menu sestavljajo kobilice in med divjih čebel. In vendar je še več kot to. Ni namreč le asket, ki vabi ljudi k spreobrnjenju in s tem pripravlja pot Odrešeniku – Mesiju, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. Janez Krstnik ni samo tisti, ki pripravlja pot Mesiju, ampak pokaže nanj. Simbolno bi lahko rekli, da je Janez Krstnik kot monštranca. Kot bogoslužna posoda, ki nam kaže Jezusa. Tako je namreč Krstnik pokazal na Jezusa in je na začetku njegovega javnega delovanja pred ljudmi pričeval: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Takih neposrednih pričevanj, kot je bilo Krstnikovo, vsekakor nismo doživeli, verjetno pa se nam je že kdaj zgodilo, da so doživeli kakšno pričevanje, kakšen Božji dotik v srcu, ki je nagnil naše srce, da smo spoznali, začutili ali doživeli to resnico – da je Jezus Božji Sin, ki ga Oče ljubi. In seveda, da v Njem Oče ljubi tudi nas, mene. Toda, če pogledamo Janeza Krstnika – on je precejšnji množici ljudi pokazal na Jezusa; se pravi, so iz prerokovih ust izvedeli, da je Jezus Božji Sin, pa se številni niso odzvali. Vedeti in spoznati je torej eno, drugo pa je, da se odločim zanj in mu sledim. Če torej želim in hočem, bom lahko v svojem življenju odkril in prepoznal veliko stvari, dogodkov in položajev, ki lahko kažejo na Kristusa, pa me nujno ne bodo privlačili ali spodbudili, da bi šel za Njim. Prav zato je še kako pomemben tudi ta korak – da grem za Njim, da sem z Njim. Ne nazadnje prav v tej točki stoji ali pa pade naša vera. Če samo priznavam, da Bog je, z njim pa nisem v odnosu, potem je zadeva prazna – enako kot v razmerjih z ljudmi. Jaz sicer lahko tebe priznavam, a če nisem s teboj v odnosu, je to prazno, tako med možem in ženo, med starši in otroki, med sorodniki in sosedi. Naj nas torej Krstnikovo oznanilo, »Glejte, Božje Jagnje«, v resnici povabi na pot za Kristusom, v odnos z Njim, da bomo lahko končno tudi mi v vlogi Krstnika, ki je kot monštranca kazal na Jezusa, Božjega Sina.
S pogledi kažejo name in šepetajo, da sem zgubar. Škodoželjno si manejo roke. Posebno tisti, ki nikoli ne tvegajo in nikdar nimajo kaj izgubiti. Iz varne povprečnosti sodijo človeku, ki je hotel izmeriti svoj domet. A mu je življenje postavilo mejo. Poraz je uravnavanje vzpona in vračanje na začetek. Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi – v malem ali velikem – takrat, ko najmanj pričakujemo, pa tudi takrat, ko smo presenečeni, da poraza še ni bilo. Poraz ima v sebi več sporočil hkrati. Bodi previden, komu zaupaš in na koga staviš! Bodi zadovoljen z malim, da boš vreden velikega, ko ti bo podarjeno! Ne hlastaj po imetju, da ne boš videti kot malikovalec, ampak z delom, ki ga opravljaš, utrjuj občestvo ljubezni, da ostaneš koristen! So seveda primeri, ko poraz zadene nedolžne. Takrat ga je še posebej težko sprejeti. Vendar ima tudi tak poraz svoj pomen in svojo zdravilno moč – srce namreč očiščuje pred navlako napuha, ki zraste iz občutka osebne pomembnosti in so mu vsi podvrženi. Tudi nedolžni.
Neveljaven email naslov