Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih se nam ni vedno lahko, ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, da jih nismo slišali?
Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala med njegovo boleznijo. Ko je bil že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj; ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Čas je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.
Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je tako ravnal. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo storili drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.
Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem počela zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali. Vsak izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za prihodnost. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker v tistem trenutku preprosto ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi sedaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravila.
Take so naše življenjske zgodbe in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih se nam ni vedno lahko, ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, da jih nismo slišali?
Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala med njegovo boleznijo. Ko je bil že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj; ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da se to ne bo nikoli zgodilo. Čas je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala.
Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je tako ravnal. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo storili drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo.
Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem počela zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali. Vsak izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za prihodnost. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker v tistem trenutku preprosto ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi sedaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravila.
Take so naše življenjske zgodbe in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Svet se je ustavil in nas oropal svobode, univerzalnega smotra človeškega bivanja, na katerega se na žalost spomnimo, le v času, ko moramo brez njega preživeti. Ta smoter zdaj upije prek telefonskega klica s prijateljem, od katerega si obetamo čustveno potešitev, doni v trgovini, kjer si kupujemo občutek socialnega stika in joče v samoizolaciji, kjer hlastamo knjige, tudi tiste, ki so že davno izgubile vonj po dobrem okusu. Nikakor ne uspemo stehtati svobode, po kateri hrepenimo, čeprav vemo, da nam je blizu in jo bomo kmalu spet okusili. Žejni takšnega blagoslova so bili tudi Hebrejci pred okoli 3500 leti v egiptovskem suženjstvu. Komu je takrat točila solze hebrejska dekla, ko so ji faraonovi služabniki ubili moža? H komu se je zatekal hebrejski starec, ki tlake ni mogel več trpeti? Le eno je bilo upanje, na katerega bi danes človek pomislil, ko bi mu šlo za golo preživetje. To je upanje v Najvišjega, tistega ki je svoje ljudstvo izpeljal iz suženjstva, v katerem so Hebrejci preživeli 400 let. Da ne bi pozabili, kako se je grenkoba stopila v sladkobo svobode, se sleherna judovska duša vsako leto pri pashalni večerji ali sederju, s hagado v rokah, spominja te Gospodove brezpogojne ljubezni. Praznik Pashe ali »Prehoda skozi«, ki je letos sovpadel z velikonočnimi prazniki, tako simbolizira zmago luči nad temo, življenja nad smrtjo. Kljub temu da danes še naprej na vrata narodov trka smrt, ki jo seje koronavirusna pandemija, pa nas prav zgodba o pashi napolnjuje v upanju, da bomo kot Hebrejci z Božjo pomočjo prišli skozi, prišli na drugo stran, kjer je svoboda, ki bo premagala nevidnega sovražnika. Ne dopustimo, da nas ta čas negotovosti razdvaja, distancira in lomi, kajti krhke kakor je nekvašen kruh matza, je Gospod izbral za svoj narod in ga izpeljal iz Egipta. Tudi primež COVIDA 19 ni večen, temveč je trnova pot iz suženjstva v svobodo. L'shana Habaah B'Yerushalaim.
Režiser, pisatelj in dramatik Žarko Petan, ki sem ga kot stanovskega kolega imel čast spoznati, je bil hudomušen tip, njegov humor pa, zaradi grenkih življenjskih izkušenj, dostikrat obešenjaški. Pisal je tudi aforizme in si z njimi, sploh v nekdanji državi, dajal duška. Mene je, prav tako še v nekdanji državi, najbolj nasmejal njegov zapis: »Tudi Internacionala se lahko poje na velikonočni napev!« In kar je najbolj hecno: drži! Vzemite melodijo znamenite velikonočne »Skalovje groba« in ji podtaknite besedilo delavske himne, ali pa storite obratno: vzemite velikonočno himno in si jo zapojte po revolucionarnih notah … in se izide! Kar poskusite! No, tedanji oblasti se zadeva ni zdela smešna in Žarko je menda moral v zapor. Ali so mu z zaporom samo zagrozili? Ne vem. Niti ni več toliko važno, kajti gospod Petan je že pokojen, prav tako pa tudi nekdanja država. Praktično ne mine Velika noč, da se ne bi spomnil na omenjeni aforizem; če ne prej, pa ko na nedeljsko jutro v cerkvi s kora zadoni »Skalovje groba«. In se nasmehnem. A z leti v tej duhoviti Petanovi misli odkrivam vedno več globine. Patetično napihnjene besede iz Internacionale, ki ne priznavajo ne reda in ne oblasti, predvsem pa ne Boga, ter stavijo vse na človeško voljo, sposobnost in moč, mi - prekvašene z »vstajensko alelujo« - spregovorijo o mojem boju z grehom. O človeški nemoči, da bi odpravil krivico sveta … greh sveta … ki ga je nase vzelo Jagnje Božje! Prav tako pa me poročilo o Jezusovem vstajenju, o katerem govori velikonočna pesem, zdaj odeto v komunistični/občestveni melos, spomni, kakšen revolucionaren poseg v človeško življenje je božja zmaga nad smrtjo! To ni nekaj vsakodnevnega ali vsakdanjega. Smrti ni več! Smrt je premagana! Vstajenska procesija ni borbeni pohod na barikade, z orožjem in vihrajočimi (rdečimi) zastavami v rokah! Velikonočna procesija je parada, na kateri že slavimo zmago, kvišku pa držimo (rdeča) bandera in svoja srca! Verjetno gospod Petan ni ciljal v take globine, ko je zapisal svoj vic. Ne vem. Upam pa, da se je, ko ga je nehal »težiti jarem gorja«, pridružil zboru, ki neprenehoma poje »aleluja«!
V tokratni Duhovni misli o željah premišljuje pravnik in ekonomist dr. Peter MIllonig.
O pomenu velike noči v Duhovni misli premišljuje murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.
Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko se najbolj intenzivno rase. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več kot je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo rase v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
Smrt je zadnji stadij bolezni, toda smrt ni konec. Kristus je torej zdravilo za nesmrtnost, saj zagotavlja zanesljivo zmago tako nad posledicami koronavirusa kot nad samo smrtjo. Veliki petek bo izpolnil svoje poslanstvo, če bova tudi midva spustila božjo ljubezen v najina srca in zaživela novo ljubezen. Bog si tudi od naju želi, da bi bila goreča privrženca poti, kot so bili prvi kristjani. Takšnemu življenju je zagotovljena Kristusova zmaga. Postaniva je deležna tudi jaz in ti.
Dobro jutro v tem zgodnjem jutru, na veliki četrtek. Na veliki četrtek dopoldne škofje v stolnicah posvečujejo sveta olja, darujejo t.i. »krizmeno mašo«. Zvečer pa župnije in vse krščanske skupnosti obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. Oboje letos, zaradi posebnih ukrepov ob pandemiji korona virusa Covid 19, odpade. Krizmene maše so prestavljene, duhovniki lahko obred velikega četrtka obhajajo zgolj v zasebni obliki ali preko spleta in video povezav, kar pa seveda ni isto kot sesti za skupno mizo. V tem je letošnji veliki četrtek zagotovo nekaj posebnega. Morda sta nam ta »evharistični post«, ta »evharistična karantena«, dani kot preiskušnja in priložnost, da se zavemo osrednjega pomena svete evharistije, njenega bistva, to je, da je Jezus z nami kot naš brat in prijatelj, učitelj in vodnik. In da ga pogrešamo, če nismo z Njim! Pred več kot 30 leti je v vasici Soča, v dolini Trente, v okviru projekta mladinske glasbene maše Pesem tisočerih zvonov, nastala mladinska pesem »Kakor je bil ta kruh«. Takrat sem kot mlad duhovnik prišel iz Rima, kjer sem pisal doktorat, naprosili so me, da bi duhovno vodil skupino mladih glasbenikov iz različnih župnij Slovenije. S seboj sem prinesel tekst iz drobnega spisa, ki se imenuje Didache' – Nauk dvanajsterih apostolov. Besedilo takole pravi: »Kakor je bil ta kruh prej raztresen po gorah, zgneten eno je postal. Kakor je bila pijača, ki jo pijemo, skrita v grozdnih jagodah in je vino postala. Tako naj se zbere tvoja Cerkev ob koncu zemlje v tvoje kraljestvo!« Mladi glasbenik je to besedilo uglasbil, pesem se je prijela in jo danes pojejo, ne le mladinske skupine, ampak domala po vseh cerkvah Slovenije. Besedilo iz spisa dvanajsterih apostolov je nastalo ob prelomu iz prvega v drugo stoletje po Kristusu. Nastalo je na bregovih Galileje, Libanona in Sirije, kjer so se prvi kristjani zbirali ob mizi in v Jezusovem imenu praznovali evharistijo. Avtor uglasbene pesmi »Kakor je bil ta kruh« je čez kakšnih 25 let romal v Sveto deželo in v Jeruzalemu obiskal tudi dvorano zadnje večerje. Ko je vstopil v dvorano, je neka slovenska romarska skupina pela pesem Kakor je bil ta kruh. Pomislite, kakšno doživetje je bilo to zanj! Tako doživetje je zas kristjane, Jezusove učenke in učence, vsaka sveta maša, ki je najprej preprosto dejanje zahvale, dejanje čudenja. Zahvala in čudenje: Da smo lahko zbrani v Jezusovem imenu kot prijateljska, bratska in sestrinska skupnost in da lahko skupaj z Jezusom gradimo boljši svet, tako kot molimo v osrednjem delu svete maše: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!«
Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno navzoče v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Čeprav to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj pomembno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje.
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje. Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati. Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv. S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom. Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene. Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji. Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla. Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim.
Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve, pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjal k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da je dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, ga ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebna je vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Trenutno se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej potrebno ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?
Danes je cvetna nedelja. Danes je prvič, kar pomnimo, da ne bomo obhajali cvetne nedelje skupaj. Danes je prvič, ko ne bomo skupaj pri blagoslovu oljčnih vejic in butaric, da bi se ob tem spominjali Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem. Danes smo vsak na svojem domu, vsak v svoji izolaciji. Blagoslovi oljčnih vejic in butaric so preko radia, televizije in spleta prenašani iz zaprtih cerkva. V cerkvi je duhovnik sam. Tudi marsikdo je sam v svojem stanovanju ali pa vsaj v izolaciji od ostali članov širše družine in od prijateljev. Tako situacijo v kateri smo se znašli in se je v njej znašel cel svet, nam je zakuhal en drobcen virus. Virus, ki nas je izoliral drug od drugega, virus, ki kot nekakšen Damoklejev meč visi nad nami vsemi z grožnjo preteče bolezni ali pa dejanskega stanja obolelosti ali celo borbe za življenje. Zaradi varnosti in zaščite nas vseh danes cvetene nedelje ne obhajamo skupaj in tudi ne bomo skupaj obhajali velikonočnih praznikov na način kot smo navajeni. Ni blagoslova zelenja in tudi ne bo blagoslova velikonočnih jedil na veliko soboto. Marsikoga to boli, marsikomu je zaradi tega težko, marsikoga to jezi, češ da niti butaric ne bomo blagoslovili, pa tudi šunke in pirhov ne. Tako je. Ne bomo na način kot smo vajeni. To pa ne pomeni, da z današnjo cvetno nedeljo ne vstopamo skupaj v veliki teden in prav tako ne pomeni, da ne bomo skupaj obhajali velike noči. Bomo skupaj, a na drugačen način kot smo vajeni. Pri tem seveda ne smemo spregledati, da butarice, pirhi in vse ostalo vendarle ni bistvo praznovanja velike noči. Vse to so lepa, sporočilna in bogata znamenja in simboli, ki pa nas vse vodijo k bistvenemu, to pa je spominjanju in praznovanju tega, da je pravi Bog in pravi človek Jezus iz Nazareta trpel, umrl in vstal od mrtvih. Res letošnji velikonočni prazniki ne bodo taki kot smo jih bili vajeni. Vsi smo in bomo vsak na svoj način v izolaciji po svojih domovih. Pri tem pa je bistveno, da se zavemo, da nas med seboj ne povezujejo ne butarice ne pirhi, ampak Sveti Duh, ki nas vse združuje v eno občestvo verujočih. Sveti Duh je po Jezusovem vnebohodu vodil, navdihoval in povezoval skupnost prvih kristjanov. In prav Sveti Duh je tisti, ki nas vse, kljub karanteni in osami združuje in povezuje v eno občestvo, v eno skupnost verujočih v Kristusa. In prav Sveti Duh je tisti, ki na vse nas izliva svoj blagoslov. Naj blagoslovi tudi vse zelenje, kakršnegakoli smo že v teh razmerah pripravili, naj vse nas blagoslavlja, še prav posebej pa naj blagoslavlja vse obolele, njihove svojce, pa tudi vse zdravstvene delavce in vse ostale, ki v trenutni situaciji z ljubeznijo služijo vsem nam.
V življenju je pomembno, da imenujemo stvari, pojave, dogodke s pravimi izrazi. Če je dobro, povejmo, da je dobro, če je slabo, povejmo, da je slabo. Če je nekaj greh, recimo temu greh. Kajti že s samim poimenovanjem potegnemo ločnico med tem, kar je dobro in tem, kar škodi nam in drugim, našemu telesnemu in duhovnemu življenju. V krščanski duhovni terminologiji najdemo izraz »grešna nagnjenja«, ki nas spravljajo v nevarnost. Te nevarnosti se nam zdijo na prvi pogled zelo nedolžne in »ne-nevarne«. Čez čas pa se pokaže, da temu ni tako. So kot živi pesek, ki nas počasi vleče v svoj vrtinec. Grešno nagnjenje, ki so ga cerkveni očetje prvih stoletij postavili na vrh lestvice, je požrešnost. Hrana je sicer koristna in potrebna za življenje. Toda, če pogledamo svoje obroke, svoje prehranjevalne navade, če pogledamo kdaj, kolikokrat in koliko jemo, se bomo začudili, če že ne prestrašili. Če je nekdo predebel in gre k zdravniku – kaj mu zdravnik svetuje? Najprej »kontrolo«, ki je lahko čisto preprosta: zapisovanje, kdaj in koliko pojemo. Včasih že to deluje, da začnemo manj jesti. Poglejmo še skozi duhovno prizmo. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik, prodoren teolog in mislec, se sprašuje, v čem je požrešnost. Neki ljudski izrek pravi: »Ne živimo za to, da bi jedli, ampak jemo, da bi živeli.« Namen, zakaj jemo, je torej zdravje telesa. Toda telo je treba ohranjati v takšnem stanju, da bi moglo služiti duši. Telesne potrebe so različne glede na našo konstitucijo, glede na to, kakšno delo opravljamo, v kakšnih razmerah zaužijemo hrano. Sama narava nam pri živalih in rastlinah kaže, kako moramo ravnati. In res, rastline in živali iščejo in vzamejo v naravi to, kar potrebujejo, nič več in nič manj. Kakor na drugih področjih življenja tako gre tudi pri hrani in načinu prehranjevanja za disciplino. Požrešnost, prehranjevanje, odnos do hrane bi lahko povezali tudi s postom, odpovedjo hrani. Ko omenjamo post, ne smemo misliti na shujševalne kure, niti na takšne in drugačne očiščevalne poste. Ko govorimo o postu, gre izključno za duhovno dimenzijo. Post kot pomoč v duhovnem življenju. Z odpovedjo ustvarjamo prostor srečanja s samim seboj in z Bogom. Naj bo današnji dan priložnost, da se pri obroku spomnimo tudi na darovalca vsega, kar imamo na mizi. Naj nam ta zavest prebudi hvaležnost. Hkrati pa se vprašajmo, koliko hrane resnično potrebujemo, da živimo, da preživimo. Pregovor pravi, da prazna vreča ne more stati pokonci – res pa je tudi, da se s polnim želodcem ne da ne delati, ne študirati. Torej – jejmo z glavo!
Ste za dobro jutro že slišali prva poročila, spoštovane poslušalke, poslušalci? V njih je pogosto veliko več slabega kot dobrega. No, vsaj prebudi nas kakšna nesreča, politični škandal, goljufija ali kaj podobnega, bi kdo hudomušno zavzdihnil. Naj se še tako hudujemo nad vsem slabim, si moramo ponižno priznati, da tudi sami nismo kakšni angeli. Ko sem pred kratkim to izrekel pred človekom, ki se je pohujševal domala nad vsem in vsemi, mi je gladko zabrusil, da bi se morali vsaj truditi za ideale. Dodal je še, da bi kot učitelj moral več storiti. Mlade je treba navduševati in jim risati ideale, samo tako bo kaj bolje na tem svetu, je ognjevito zaključil svoj poduk. Ni se mi zdelo vredno prepira, zato sem raje ostal brez besed, čeprav me je imelo, da bi ga vprašal, kako on pomaga mladini pri navduševanju za krepostno življenje. Moral sem tudi priznati, da mi je prebudil slabo vest, saj ravno ne živim angelsko. V tem postnem času bi že moral malo pomisliti na bolj angelsko življenje, sem si še poočital. Srečanje s takimi, ki nas opozarjajo, da ne živimo idealno, ni ravno prijetno. Raje se jih izogibamo, čeprav bi nam lahko to izboljšalo življenje, bi eni dodali. V kar nisem ravno prepričan. Asiški ubožec, sveti Frančišek, je nekoč dejal, da ni dobro, če si preveč želimo biti angeli, saj lahko ob tem pozabimo biti dobri ljudje. Prav to doživljamo ob vseh mogočih kritikantih. Vsemu svetu očitajo to in ono. Pri tem pozabljajo nase in na neprijetnosti, ki jih s svojo kritiko povzročajo. Zgražanje še nikoli ni rešilo problema. Pogosto je le beg pred lastno odgovornostjo in tem, da bi kaj sami storili. Zakaj nas pritegnejo slabe novice? Verjetno je več odgovorov, eden je tudi ta, da tako lahko sebe vidimo vsaj malo v boljši luči. Sami že nismo tako pokvarjeni, taki nesposobneži ali goljufi, si ob slabih novicah dopovedujemo. Okrog nas bi morali biti sami angeli in bi še vedno našli kaj, kar bi nas motilo. Pri tem je največja težava, da če zahtevamo od drugih popolnost, smo vedno bolj slepi za dobro, ki je v ljudeh okrog nas. Visoke zahteve vzamejo ne le voljo tem, od katerih to pričakujemo, ampak tudi nam, da bi kdaj bili zadovoljni z njimi. Izkoristimo današnji dan za iskanje dobrega pri naših bližnjih. Pozabimo na angele, naj ti ostanejo nevidni, da bo človek lahko stopil pred nas. In če do drugih ne bomo več tako zahtevni, bo tudi nam lažje. Tak dan bo tudi v nas prebujal vedno bolj dobrega človeka in ob tem bo svet vsaj malo lepši.
V tej zgradbi sveta, ki izhaja že iz Antike, stoji človeška družba za katero velja, da rada dela skoke in obrate, vendar pri tem velikokrat "pade na glavo". Da ne zmore več racionalne presoje, in še v osnovi dobre zamisli o nujnih družbenih spremembah, se spreobrnejo v klavrno nasprotje. Zaradi tega družba nazaduje in ne napreduje. Še veliko je stvari, ki bi se jih človeštvo moralo naučiti od narave.
Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi!
Spoštovani, večkrat zastokam, kot bi počilo iz nabite puške: »Ali nas je Bog zapustil?« Ne gre za znak plahosti, nevere, upora, pohujšanja nad Bogom, za žaljivo besedo ali grešno misel, saj je tudi Božji odposlanec Jezus Kristus stokal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Evangelij po Marku 15,34) Zalotim se, da bi brez Boga živel srečnejše in mirnejše, čeprav vem, da nihče ne prižiga luči, da bi videl sonce (Peter Damiani). Zakaj se bojimo govoriti o globokih verskih dvomih, ki pestijo toliko Zemljanov? Bog nikogar ne sili, naj veruje vanj, in se nevernikom ne maščuje. Nikogar ne nagovarja, da mora svojo nevero odpraviti, in zaradi nje nikogar ne obsoja, ampak našo nevero prečiščuje s svojo milostjo. Zato menim, da je najlepša molitev, zapisana v Svetem pismu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Evangelij po Marku 9,24) V vsakem človeku sta vedno vera in nevera. Spreobrnjenje ne pomeni ne grešiti, ampak se vedno znova vračati k Bogu, ki je Oče. Protestantski teolog Paul Tillich (1886–1965) je potrdil, da je Bog to, kar nas brezpogojno zadeva in čemur se ne moremo izogniti. Srečanje z Bogom nas zaznamuje. Takrat življenje zasije v novih barvah. Sveto pismo zatrjuje, da Bog sedi z nami za mizo in jé naš grenki kruh. Tako solidaren je. Takšnega neizrekljivega Boga ni mogoče opisati, ker je onkraj vseh podob, zato iz njega ne moremo narediti malika in ga ne moremo posedovati. Bog onkraj vseh podob je tudi izkušnja zapuščenosti od Boga, izkušnja krika božjega Sina na grčastem križu. Trpljenje najbolj preobrazi in prečisti naše predstave o Bogu, kajti predstava o vsemogočnem in dobrotljivem Bogu, ki vse vodi v našo korist, se zaradi trpljenja sesuje. Ko gre za vprašanje trpljenja, šteje le osebno izkustvo in pričevanje o tem, kaj mi pomeni Bog. Ogreje me Božji objem, zato lahko kljub vsemu ostajam pri Bogu. Bog ni ustvaril enoznačnega sveta, zato se mora vsakdo sam odločiti. Hasidska modrost uči, da žal prehodimo dolgo pot, preden ugotovimo, da imamo bogastvo pod pragom svoje hiše. Ko moja vera trepeta, upanje moli zanjo. Ali je to mogoče? Izkustvo uči, da je tudi po Auschwitzu mogoče moliti in peti ravno zato, ker se je tudi v Auschwitzu molilo in pelo.
V času, ko nas je korona virus prisilil v samoosamitev in nam preprečil neposredne stike s prijatelji, pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razmišlja o vrednotah prijateljstva.
Dramatična pripoved o Lazarjevem obujenju v današnjem evangeliju govori o resnicah našega duhovnega življenja. Prva resnica je, da je Jezus jokal ob grobu svojega prijatelja Lazarja. To je pomenljivo. Jezus ni samo zdravilec naše bolečine, ampak jo tudi čuti, ker »sočuti« z nami. Ko smo ranjeni, naše rane občuti tudi on. Ko smo žalostni in zaskrbljeni, deli z nami našo žalost in zaskrbljenost. Ko trpimo, ne trpimo sami, ampak Kristus trpi z nami. Evangelij pravi: »Jezus se je zjokal.« (Jn 11,35) To je kratek stavek, vendar zelo pomenljiv. Jezus je prelil veliko solz ob Lazarjevem grobu. Nekdo je duhovito dejal: »Jezus je tako glasno jokal, da je prebudil mrtvega Lazarja,« da bi poudaril Jezusovo sočutje s človeško bolečino. Jezus je jokal s tistimi, ki jih je ljubil, in še danes joče s tistimi, ki jih ljubi. Tudi ob tem postu joče s kom, ki žaluje. Žaluje z družinami, ki so izgubile družinskega člana. Biti blizu ljudem, ki žalujejo, je dobro delo. Zato pokličimo po telefonu nekoga, ki žaluje. Pošljimo mu pismo ali elektronsko pošto. V letošnjem postnem času bodimo tolažeča navzočnost za ljudi, ki žalujejo. To je lepa priprava na veliko noč. Druga resnica je, da je Kristus obujal ljudi k življenju in da jih še obuja. Zato se v letošnjem postnem času zavedajmo, da Jezus tudi danes obuja ljudi: miselno, čustveno in telesno. Kliče nas iz naših grobov, pa naj ti grobovi pomenijo kar koli. Želi nas osvoboditi naših povojev, naših spon, naših vezi, naše krivde, našega žalovanja, našega strahu, našega sovraštva, vsega, kar nas priklepa in ovira. Jezus želi, da začnemo znova, daje nam novo priložnost, novo življenje, novo upanje. Daje nov pomen našemu bivanju, ker ima moč, da to stori. Zato se ob tem postu lahko vprašamo: Zakaj bi hodili naokrog napol mrtvi kot nekakšni zombiji, ko nam Kristus daje novo, polno življenje? Začnimo to osvobajajočo pot z iskreno spovedjo. V letošnjem postnem času zato dvignimo nekoga s prijazno besedo ali z dobrim dejanjem. Opogumimo, spodbudimo koga za dobro. Pomagajmo mu vstati, dvignimo njihovega duha za dobro. Opogumljanje in spodbujanje sta dobro delo, h kateremu smo poklicani ob postu. Namenimo ljudem spodbudne besede. S konkretno pomočjo vlijmo novo upanje v njihovo življenje. In tako bodo lepši njihovi in naši velikonočni prazniki.
Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalnikar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalnikar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalnikarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te neznane male cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V današnji Duhovni misli vodja Judovskega kulturnega centra v Ljubljani Robert Waltl premišljuje o projektu spotikavci. To so – kot pravi – vidni in nevidni spomeniki.
Neveljaven email naslov